Drevesa ob jezeru

Ko je Armadal omenil knjigo Starodavnih, so Pam za kratek čas postale roke, a kaj hitro se je zbrala, upala je samo, da tega ni opazil njen sogovornik. Knjiga Starodavnih. Če pade v napačne roke je lahko zelo nevarna je pomislila, inu Armadalu kar se da mirno dogovorila:
»Gre za kometov rep. Vidijo, komet je sestavljen pretežno iz ledu, inu ko se dovolj približa soncu, ga ta stopi inu s svojimi žarki vžge. Nikar naj se ne bojijo, da bi se mu kaj takega lahko zgodilo je veliko predaleč stran. Zanima me, če se bomo sploh lahko kdaj približali tem lučkam, ki nas tako skrbno varujejo?«
Zasmejala se je, da je imela s kom deliti svoje znanje, jo je razveselilo. Večina otočanov ni nikoli pokazala niti kančka zanimanja. Pam je bila tako pri tem hobiju bolj sama, le Armadalov komentar jo je malce razžalostil, a imel je prav, na otoku niso kaj prida kosristile.

(oprosti za pozen odgovor )

(sej je kul itq bi ti kej prej tesko odpisu, ker sm biu do vratu u delu xD)

Videl je, kako so se njene roke nekoliko zatresle, a temu ni pripisal kakega posebnega pomena. Verjetno jo je samo malce dajal vecerni hlad, saj za razliko od njega ni bila tako mrzla kot skala in je verjetno obcutila grickanje hladnega zraka. Bil je presenecen nad njenim podrobnim znanjem in podatke shranil v svoj prakticno brezmejni spomin. Nasmehnil se je in svoj pogled vrnil k sogovornici. "Kako pa se lahko voda vzge?"je z zanimanjem vprasal. Led je bil zmrznjena voda in ce je sonce stopilo led in ga potem vzgalo...Armu to nikakor ni slo v racun in upal je, da mu bo lahko ucena carovnica razlozila ta nenavadni pojav. "Oh, nekoc se jim bomo nedvomno priblizali."se je spodbudno nasmehnil. "Morda bom celo dozivel tisti cas..."je zamisljeno dodal. "Amapak meni to tako ali tako ne bi veliko pomenilo. Zvezde imam rad samo od dalec. Se so tako blizu kot nase preljubo Soncece, mi skodijo."je nekoliko zalostno dejal in se zopet ozrl v z luckami posejano nebo.

(ej ne prevec fizikalno/kemicnih razlag dajat, ki tle je folk na ravni srednjega veka )

»Kako se voda vžge? Hmmm… Verjetno gre za neke vrste magijo, ki pa mi je še ni uspelo ponarediti.«, je odgovorila., Nato pa žalostno dodala: »Inu verjetno mi tudi nikoli ne bo uspelo.« Žalost ob tem spoznanju se je prebila tudi v njene vijolične oči. Tako je nekaj časa hrepeneče gledala proti kometu, ki se je vztrajno pomikal proti severu. Ni si mogla kaj, da ne bi zavidala Armadalu njegove večnosti. Ko pa je komet izginil, se je veselo obrnila k Armadalu. Nje žalost pa je izginila, kot da bi bil obrisal popisano tablico z mokro krpo inu veselo nadaljevala: »A kljub temu, je tu na zemlji še veliko neznank, ki so še neodkrite inu nerazložene ter ogromno stvari, ki bi vilinom, ljudem, inu ostalim olajšalo življenje. Torej jih Armadala, kdaj zamika inu si poizkušajo predstavljati, kakšen bi bil svet čez tisoč let?«


(Oprosti, ne morem iz svoje kože, se bom potrudila biti malce bolj ... nevedna )

"Carovnija narave."je zamrmral z zasanjanim nasmehom na obrazu in svoj pogled spustil nazaj na cudovito jezero, ki je valovalo pred njima. Nekaj trenutkov potem, ko mu je zastavila zanimivo vprasanje, je razmisljal, nato pa le odvrnil "Ne vem...To mi nikdar se na pamet ni padlo."malce je skomignil z rameni in nadaljeval "Do nedavnega sem bil usmerjen v tako popolnoma drugacne stvari, da o tem niti nisem niti nisem mogel razmisljati."njegov pogled je odtaval preko vodne gladine in na oris krosenj na drugi strani jezera. "Morda bom kdaj poskusil, ce pa ne bo slo drugace, pa bom tako ali tako dozivel tiste case." Nasmeh na njegovih ustnicah je nekoliko zbledel "Ampak mislim, da bo z leti magije vse manj in bo vedno bolj preganjana."je zalostno dodal. "Kaj pa vi, kdaj razmisljate o tem?"se je obrnil k njej.

»Ne samo, da razmišljam. Upam, da mi kdaj uspe tudi, kakor koli pripomoči, k izboljšanju življenja. A nikakor ne za ceno izgube magije inu čudes, ki nas obdajajo.« Je bila odgovorila, nato pa se zavedla, da jo nekje iz globin kljuva dokaj osebno vprašanje vprašanje. Armadala nikakor ni bila želela užaliti, a če ne vpraša nikoli ne bo vedela, zato je še predno bi se bila ustrašila kar naravnost vprašala. »Vsi vemo, da vampirji postanejo to kar so z ugrizom drugega iz vašega klana. Med tem, ko se čarovniki rodimo z našo močjo inu je del nas že od samega začetka . . .« je malce mencala nato pa videla, da jo Armadal pozorno posluša nadaljevala. ». . . me zanima, če Aramdalu seveda ni preveč boleče, da govorijo o tej izkušnji, kako je za nekoga, izmed vas, da sprejmejo svojo večnost ne da bi se jim zmešalo?« Ko je bila le s težavo izdavila svoje vprašanje, je malce v zadregi odvrnila svoj pogled proti teleskopu inu pričela na njem iskati napake, ki bi jih lahko imel.

Nasmehnil se je ob njeni zadregi in negotovo postavljenem vprasanju in odlebdel na sosednjo skalo, ki se je temna dvigala med svetlim, skoraj belim peskom. Frcnil je sop trave, nato pa se je zazrl v svojo sogovornico, ki se je na videz zavzeto ukvarjala s teleskopom. "Zanimivo vprasanje."je zamrmral in se ozrl v nebo, posijano s tisoce in tisoce svetlecimi luckami. Cez nekaj trenutkov je njegov pogled zopet obstal na Pam, sam pa je spregovoril "Postati vampir je..."zavzdihnil je in pocasi nadaljeval, "v prvi vrsti nenavadno. Govorim lahko v glavnem samo iz svojih izkusenj, ampak podobno je rojstvu. Na zacetku ti ni nic jasno. Tvoji cuti so mnogo bolj ostri, vse vidis v novi podobi, sploh ne znas uporabljati svojega prakticno popolnega telesa."namuznil se je. "Seveda se dokaj hitro navadis, ampak sproti odkrivas vedno nove sposobnosti; nekako kot odrascanje."zdaj se je preko Armovega obraza razlezel majcen nasmeh. "Sprejeti vecnost...jaz preprosto ne razmisljam o tem, ker dvomim, da bi se lahko s pojmom vecnosti sploh lahko spopadel."je odgovoril povsem iskreno.

nenavadno . . . praktično popolnega telesa . . . nekako kot odraščanje . . . jaz preprosto ne razmišljam o tem . . .
Besede, ki jih je bila Aramdal izrekel, so odzvanjale v njeni glavi. Kar ji je bil vampir povedal, je imelo nek smisel. Le kako je bila lahko tako neumna. A na koncu je vendarle bila tu, pod temi svetlini zvezdami le slabi dve desetletji. Zanj je bila v tem trenutku mladič, inu ko bo preživela dovolj pomladi verjetno le utrinek, v njegovem dolgem življenju. Za svojega sogovornika je morala izpasti malce počasna, kajti, ko je nadaljevala pogovor je minilo kar nekaj časa. »Verjetno je res bolje o tem ne razmišljati«, je zamišljeno dodala. Nikakor ni vedela, kaj je tisto, kar je tega vampirja naredilo tako zanimivega, tako drugačnega od ostalih, a bil je tam inu odgovarjal na njena vprašanja. Vprašanja, ki si nikoli ni mislila, da si jih upa postaviti.

((Oprosti za pozen odgovor, a je prišlo toliko vmes med temi prazniki))

Z zanimanjem je spremljal njen obraz, na katerem so se menjalai razlicni izrazi. Od nekoliko zmedenega do zamisljenega in koncno do tistega, ki je izrazal razumevanje. Malce se je namuznil, saj je za procesiranje vseh stvari, ki jih je povedal, potrebovala kar nekaj casa. No ja, navsezadnje jo je vse skupaj kar precej prevzelo... Vedel je, da vecina ostalih vampirjev ne bi odgovorila na taksno ali kako se bolj nedolzno vprasanje, temvec bi carovnico preprosto pomalicali - navsezadnje je vtikala nos v dokaj vampirske stvari, a Arm se ni nikoli stel med tiste, ki so svoje skrivnosti ljubosumno skrivali. Seveda so obstajale stvari, ki se jih ni delilo z drugimi, ze zaradi prakticnih in samoohranitvenih razlogov, a vprasanja, ki mu jih je zastavila Pam, so bila zanimiva in je nanja rade volje odgovarjal. Odlebdel je na temno, nekoliko nazobcano skalo in nagnil glavo vstran. "Kaj vas tako fascinira na zvezdah?"jo je z zanimanjem vprasal.

No pa ima, ko tako svoj nos vtika v osebne svari drugih. Zvezde, je pomislila, malce sama pri sebi prhnila inu odgovorila: »Ne gre za to, da me fascinirajo, a lep del svojega življenja, kolikor ga pač imam za seboj, sem bila, tako kot mnogi odvisna od njih. Njih podobe nas vodijo v najbolj oddaljene kraje inu spet nazaj.« Že je hotela nadaljevati, a so jo, ko je oblikovala svoj odgovor Armadalu, preplavili spomini na njeno rajnko mater, ki jih je bila ljubila. Že je čutila, kako ji solza polzi po licu, vendar to ni bil čas za njene slabosti. Zato je solze, ki bi imele priti pogoltnila, inu Armadala pogledala naravnost v njegove zelene oči, ki so se v soju zvezd smaragdno svetile. Nato pa nadaljevala: »V njih so grenki spomini na čas nekoč inu nekje daleč stran, kjer sta krivica inu ljubosumje močnejša od resnice.«

(pardon za tale grozni odpis...ampk ni blo idej xD)

Bil je presenecen, da mu je razkrila toliko o svoji preteklosti. Presenecen je bil tudi nad dejstvom, da so skoraj vsi ljudje - ali, bolje receno, bitja-, ki jih je poznal, preziveli kar nekaj neprijetnosti ali pa celo se hujsih stvari in dogodkov. Zastrmel se je v lucke, ki so nedolzno svetile na nebu in se spraseval, ce res imajo vse te lastnosti, ki jim jih je pravkar pripisala Pam. Le kako bi lahko te oddaljene, nedolzne kresnice posedovale take skrivnosti in bolecine? Sklenil je dlani v narocju in se vedno zamisljeno opazoval zvezde. Pocasi je pogled le odtrgal od svetlecih se pik na svodu in se ozrl k svoji sogovornici, na katere obrazu je igrala zatrta zalost. Rekel bi ji kako besedo ali dve v vzpodbudo, a ker ni vedel, za kaj gre, je raje ostal tiho in svoje oci usmeril na mirno gladino.

Pam je kmalu izgubila Armadalov pogled, v katerem je bilo malce zmede, kar niti ni bilo tako presenetljivo, saj je Pam v svojem navalu čustev o sebi razkrila le nepovezane delce svoje preteklosti. Ko je umaknil pogled inu ga obrnil proti zvezdam, je Pam svojega obrnila proti jezeru. Tišina, ki je vladala med njima pa bi bila neznosna, če je ne bi bilo blazilo ritmično udarjanje jezerske gladine ob breg. Kdo so vampir, ki iz mene izvabljajo bridke inu globoko zakopane spomine? Zakaj izmed vseh ravno vampir?, se je spraševala med tem, ko so ji valovi šepetali svojo pesem. Še enkrat je obrnila svoj pogled proti Armadalu, ki je sedaj tudi sam opazoval jezero. Nekaj je na njem, a kaj? Vampirski šarm gotovo ne. Ob tej misli, jo je spreletel nenavaden strah:Kaj če me lahko sliši? V tem je bila začutila hlad vetra na svojem telesu, ki jo je bil prisilil, da se je bila objela inu se s pomočjo svoji dlani poizkušala vsaj malce ogreti.

Cutil je njen pogled na svojem hrbtu, a se ni obrnil, da bi jo pogledal se sam. Se naprej je opazoval igro svetlobe, ki je poplesavala preko valov in vsake toliko posvetila skozi krono pene na vrsickih valov. Preko njegovega obraza se je raztegnil nekoliko zasanjan nasmeh in svoj pogled je usmeril k obali, kjer se je voda srecala s prodom in peskom ter ju v majcenih vrtincih odlagala in premikala. Njegove rdece oci so pocasi zdrsnile se na drevesa v daljavi, ki so se sumec nagibala v nocnem vetru. Z vzdihom se je odtrgal od prelepe polnocne pokrajine in se ozrl nazaj k svoji tihi sogovornici. Videl je, da se je ravno stresla in se objela. Arm sam ni niti pomisljal, da je nocni hlad verjetno nekoliko nacel njeno odpornost, saj nanj to ni prav nic vplivalo, zato mu je preprosto uslo iz glave. Pocutil se je nekoliko nenavadno, saj je v njenem pogledu za trenutek opazil senco strahu, ki pa je izginila prav tako hitro kot je prisla, zato ni vedel, ali je sploh bila zares tam. Zaprl je oci in nekaj trenutkov samo globoko vdihoval svez, rezek nocni zrak, nato pa se je v enem lahkotnem gibu dvignil na noge. Nasmehnil se je Pam in si poravnal plasc "Lepo vas je bilo spoznati."je dejal in ji toplo stisnil dlan, nato pa se je z lagodnim korakom namenil navzgor po bregu, da bi zopet dosegel rob travnikov, ki bi ga slej ko prej pripeljali nazaj do vampirskega podzemlja.

"Tudi vas." je bila odgovorila Pam, ko ji je Armadal ponudil roko, katero je bila z veseljem sprejela. Natopa se je obrnil inu preden so Pamini čuti dojeli, da je odšel, ga že ni bilo nikjer več. Malce je bila še postala ob jezerskem bregu nato pa se obrnila proti svojemu teleskopu, ki ga je ljubeče ponovno razstavila inu njegove dele previdno zložila nazaj v vrečo, v kateri ga je bila prenašala, si jo oprtala na rame inu tudi sama odšla proti svojemu domu.