Drevesa ob jezeru

Nekega drugega dne, ob nekem drugem sončnem zahodu, je mlad moški kljub pojemanju svetlobe še vedno zleknjen ležal na travi v senci manjše lipe naslonjen ob njeno deblo, ter izgledal nadvse zatopljen v knjigo pred seboj. No, saj je bral, vendar njegova pozornost še zdaleč ni pripadala zgolj besedam na papirju. Zgodba o moškemu, ki ga najboljši prijatelj izda in posledično obsodi na naslednjih dvajset let v najhujšem zaporu Francije, ter njegovem končnemu pobegu ter maščevanju, je bila sicer brezčasna klasika, a kaj ko jo je bil Raven že prebral enkrat prej, dejanja in pogovori ljudi okoli jezera pa so bili toliko bolj zanimivi. Tukaj sta se ljubimca vdajala prvim navalom strasti, tamkaj je starec hranil ptiče, drugje je mati vpila na otroka naj se že enkrat spravita iz vode ker da se hladi in se bosta prehladila...
Raven se je muzal ljudem, ki so se hodili sproščat ob jezeru. Fasciniralo ga je, kako veliko časa so otočani premogli, in posledično njihovo početje z vsem tem časom. No ja, vendarle so bili, nemirnemu premirju višjih sil okrog njih navkljub, najbolj svobodno ljudstvo kar jih je spoznal. Delali so toliko kot je bilo potrebno, preostalega časa pa niso namenjali napredku, temveč eden drugemu. Na stari celini si je to lahko privoščilo le plemstvo in pa buržuazija s polnimi zakladnicami in zelo dobrimi upravitelji.
Takšne stvari so se mu podile po glavi, ko je njegovo razmišljanje prekinil pok suhe veje na tleh nedaleč stran od kraja, kjer je ležal. Refleksno je obrnil pogled, ne naglo, temveč kot da ima ves čas na svetu da si ogleda kdo se mu je približeval.

((Tempest? In ne, ne kličem viharja ))

okolica jezera je bila kljub umikajoči se svetlobi še vedno polna življenja. nekaj otrok je v vodo metalo kamenčke, visoka svetlolasa ženska je vpila na svojo hčer in zguban starec se je v bližini nastavljal zadnjim sončnim žarkom. vsi so bili videti tako spokojni ter mirni in tempest bi se z največjim veseljem ustavila ter njihove brezskrbne obraze za vedno ujela na tanek papir. vendar pa bo to lahko naredila tudi pozneje - različni prizori so se ji ponavadi brez kakršnih koli težav vtisnili v spomin, tako da jih je lahko dokaj natančno skicirala tudi tedne po tem ko jih je videla. s hitrimi koraki se je odpravila naprej, proti skupini dreves ob jezeru, ki so se ji zdela precej prikladna za opazovanje sončnega zahoda, ki je bil tudi prvotni razlog da je bila tu. že vse od kar je prispela na otok, je vsak večer poiskala drug kotiček s katerega je imela dober razgled na prelivajoče se barve, ki so krasile nebo. včasih je skicirala sence ali risala medle obrise zahajajočega sonca, večinoma pa je le pozorno opazovala ter si poskušala zapomniti različne odtenke. še sama ni vedela zakaj, ampak v tem početju je uživala.

ko je končno prispela dovolj blizu drevesa, ki si ga je izbrala je z precejšnjo nejevoljo opazila, da ob njem nekdo sedi - ne, ne sedi, leži. rahlo je zavzdihnila in se nekaj kratkih trenutkov poigravala z mislijo na odhod, nato pa kljub svoji veliki želji po samoti zakorakala proti neznancu. "živjo." je kratko pozdravila, ter se sesedla na tla poleg njega. "upam, da ne motim." je še dodala ter nekoliko nagnila glavo. "ampak tudi če - ne nameravam se umakniti dokler sonce popolnoma ne zaide. samo toliko da veš."

((Ok, bom rabil nekaj časa da se navadim na odsotnost velikih začetnic in pa dejstvo, da pri tebi odebeljeni tisk ne pomeni poudarka, temveč preprosto premi govor XD))

Pogled mladega moškega se je sprehodil gor in dol po postavi, ki se je počila poleg njega. Ohlapna oblačila so delovala nekoliko neprimerno trenutku, glede na to da se je sonce počasi potapljalo za horizont, vendar se ni zdelo, da bi mladenko pojemanje toplote kaj dosti motilo. Ta sicer ni bila največja lepotica kar jih je Raven kdaj ugledal, a tudi kot grdo je ne bi mogli označiti. Vsekakor pa ji je manjkala kar opazna doza miline, ki jo je bilo pričakovati od nekoga, ki je posedoval tako zelen odtenek oči in tako zašiljene vrhove ušes. Sam pri sebi se je okaral, kajti zasačil se je bil pri ravno takem predsodku, kakršne je ponavadi očital drugim. Izjeme so del vsakega pravila.
"No, če ste se tako odločili," je dejal z nasmeškom in skomignil z rameni v znak vdaje, "potem vam pač ne morem braniti prostora pod tem drevesom. Če odštejeva občasno vejo je tole vendarle verjetno najboljši prostor za opazovanje zahoda."
Zaprl je knjigo in jo odložil na tla poleg sebe, nato pa obrnil pogled nazaj k drugi osebi.
"Mimogrede, imenujem se Raven. Smem povprašati po vašem imenu, madam... ?" Z glasom je odtaval navzgor, na način ki odraža pričakovanje, da bo druga oseba dokončala stavek s svojim imenom.

((you better get used to it, cause i'm not changing it :p))

"no zato sem tu." se je rahlo nasmehnila ob neznančevi omembi, da je to verjetno najboljši prostor za opazovanje zahoda. najraje bi vprašala kaj je tam počel on, vendar pa je vedela da bi bilo to veliko preveč nevljudno in močno neskladno s podobo ki so si jo o njej ustvarili drugi, zato je molčala. "tempest." je kratko odgovorila na njegovo vprašanje. "všeč mi je vaše ime, čeprav je mogoče nekoliko... temačno." je dodala z mislijo na to, da so bili krokarji v nekaterih krogih znani kot bitja teme. ustnice je privihala v rahel nasmešek, nato pa glavo počasi obrnila proti zahajajočemu soncu. barve so iz oranžne počasi prehajale v vijolično in pogled je bil vsekakor prečudovit. na splošno ni imela ravno najboljšega odnosa do narave - čeprav je to vsekakor precej uspešno prekrivala - takšne stvari pa so jo vedno znova uspele očarati. nekaj trenutkov je sedela v tišini, nato pa obraz ponovno zasukala k neznancu. "smem vprašati kaj berete?" z glavo je rahlo pomignila na knjigo, ki je ležala na tleh poleg njega.

((No saj dokler ti admin ne zateži s tistim pravilom o slovnični korektnosti ti ni treba ))

Ob njenem komentarju o domnevni temačnosti svojega imena se je le nasmehnil.
"Natančno toliko temačno, kot je 'Tempest' viharno. Morda moje ime ne zveni tako prijetno vsakomur, je pa še vedno moje."
Vendar pa ni nadaljeval te teme, sploh ker je opazil, da se je Tempest zazrla nekam mimo njega. Glede na čas ni bilo težko uganiti čemu, in tako sta naslednjih nekaj trenutkov skupaj spremljala pojemanje sončnih žarkov in posledično igro barv na večernem nebu.
"Tole?" je dejal ko je sogovorka omenila knjigo. "Fina knjiga, sploh če ti je všeč motiv maščevanja kot osrednja tema. Vendar pa bo branje sedaj dokaj nemogoče, razen če s seboj nosiš sveče in vžigalice." Pomignil je v smer zahoda, češ 'svetloba in to'. Resda njegov vid ponoči ni bil niti malo manj oster, prej ostrejši kot podnevi, a tega dekletu res ni bilo treba vedeti. Navsezadnje bi ob poznavanju takšne podrobnosti najverjetneje kaj hitro ugotovila kaj je Raven resnično bil, ali pa še huje, bi ga zamenjala za volkodlaka.
Zvezde so se že prižigale, sonce pa je kaj kmalu poniknilo v morje. Po nekaj trenutkih je izginil še zadnji sončni žarek, nad jezero in gozdič pa je padla noč. Redki ljudje ki so še bili v bližini so se odpravljali domov.
"Se vam nič ne mudi domov, madame Tempest?" je vprašal zavoljo dejstva, da dekle ni kazalo nobenih znakov po tem, da bi mislilo v kratkem oditi. Pa ne da bi jo odganjal; hotel je le slišati, kakšne načrte je mladenka imela, zakaj ljudje ki so ponoči ostajali zunaj so bržkone imeli kaj za bregom.

((Naslova namenoma ne omenjam, ker sem kasneje šel pogledat in ugotovil, da je bilo to delo napisano v času najverjetneje par stoletij kasneje kot se dogaja Etherness. Mislim pa da ni težko razbrati kaj je bila prvotna ideja XD))