Klopi ob jezeru

"Mir, mir, mir,..." je tiho mrmrala, ko je stopala po poti in iskala miren kotiček, kjer bi imela nekaj časa zase in za svoje težave. Iskala je kraj, kjer bi bila čimbolj oddaljena od drugih soljudi, saj ni želela sprejemati njihovih čustev. "Damm." je zaklela sama pri sebi, ko je v bližini zagledala par, ki je ravno začel s prepirom. Hitro je stopila po poti, ter se ju v velikem loku izognila. Opazovala je okolico okoli sebe ter kmalu zagledala prostor, ki se ji je zazdel dovolj velik in dovolj oddaljen od ljudi. Sesedla se je na travo in se naslonila na bližnje drevo, ki se je raztezalo visoko v nebo. Njeno razpoloženje se je vrnilo v normalno stanje, saj se je počasi začelo temniti, to pa je pomenilo, da bodo ljudje odšli, ter s tem Alexis pustili nekaj miru. Čeprav je tema že dodobra prekrila okolico in nebo, se je zaradi javne razsvetljave videlo dovolj dobro, da si hitro opazil tistega, ki bi se odločil za nočni sprehod.

[[May??]]

May je skoraj tekla, a ko se je po vijugasti sprehajalni poti kot senca premikala mimo klopic in grmičkov, je bil rahel topot njenih korakov skoraj neslišen. Glavo je imela zopet preveč polno in potrebovala je le trenutek, da spet ujame svoje misli. Ko se je povsem zaposlena sama s sabo končno ustavila tik ob vodni gladini, sploh ni opazila postave za sabo. Globoko je vdihnila in zaprla oči. Po nekaj trenutkih so vsa čustva, ki so ji prej bobnela v mislih in ji niso dala dihati, popolnoma izginila. To je bilo nekaj, v čemer je bila May dobra, celo zelo dobra za njeno starost. Potrebovala je le par sekund popolne samote, da se je osredotočila na pljuskanje vode ob rečni breg in blag veter, ki ji je mršil lase in iz stanja popolne nemirnosti in nervoze je prešla v stanje popolne sproščenosti.
Sama pri sebi se je nasmehnila in še enkrat vdihnila in izdihnila, popolnoma mirna in zadovoljna. Kot mlada polvilinka še ni znala povsem dobro nadozorovati svojih sposobnosti in včasih, ko je bila res razburjena, so njeni čuti skoraj popolnoma otopeli. Zdaj pa se je lahko ponovno osredotočila nanje. Takoj ko je ugotovila, da ni sama, ji je srčni utrip spet poskočil in oči so se ji sunkovito odprle, a vzelo ji je le še dodate trenutek, da se je spet pomirila in sprostila.
Počasi se je obrnila in se rahlo nasmehnila postavi v senci. Prepričana je bila, da ji oseba, kdorkoli je že bila, ni želela nič hudega. Navsezadnje je imela že dovolj priložnosti, ko bi jo brez težave napadla.

Sence dreves, ki so padale na gladino jezera so se komaj nevidno premikale levo in desno. Pomirjena je sedela naslonjena ob deblo, ko je v daljavi zaslišala komaj slišen šum. Bili so koraki. Koraki osebe, ki se je počasi premikala ob jezeru. Auč. Začutila je vsa čustva, ki so preplavljale neznano postavo. Volkodlaki res lahko čutijo čustva drugih, vendar čutijo vsa čustva. Ker je bila sama še zelo neizkušena v tem, navalov čustev ni mogla nadzirati. Tako se ji je glava napolnila z čustvi, ki niso bila njena. Nato pa v trenutku izginila. Izbuljila je oči in se zazrla v postavo, ki je stala nedaleč stran od nje. Sprememba. Še nikoli ni občutila takšnega navala čustev, ki so kar na lepem izginila. To ni navaden človek si je rekla v glavi. Ker je v življenju srečala le nekaj ljudi z posebnimi sposobnosti, ni znala razbrati, kdo so. Zato ni vedela kaj je neznanec. Poznala je le svojo vrsto, za druge pa je vedela le nekaj drobnih lastnosti. Skoraj neslišno se je prestavila na mestu in bila pripravljena na napad. Ni vedela kaj ima nepoznana oseba v mislih in ali ji lahko škodi. Kmalu je lahko spet začutila vse, kar je čutila oseba pred njo. Začutila je tudi bitje srca. Torej ni vampir. Začela je razmišljati, kaj ji še preostane, vendar se je kaj hitro odločila, da se prepusti usodi. Postava se je obrnila in se skoraj nezaznavno nasmehnila. Alexis je to opazila in se nasmeh vrnila. Počasi je vstala in se pri tem trudila, da bi odstranila odvečna čustva iz glave. Naredila je nekaj korakov, tako da je njen obraz osvetlila lunina svetloba. "Čer." je kolikor je lahko prijazno pozdravila.

"Čer," je v istem tonu odgovorila May. Ko se je oseba iz sence pomaknila na sij lunine svetlobe, jo je May lahko natančneje pogledala. Bila je pripadnica človeške rase, a o njeni vrsti ni bila prepričana, kar se ji je le redko dogajalo. Čeprav je veljalo, da je bila raje kot v družbi neznancev sama, je imela z drugimi bitji kar nekaj izkušenj in ponavadi je dokaj hitro ugotovila, za koga gre in kakšni so njegovi nameni. V mislih je hitro preletela vse možnosti. Čarovnica ni bila, šamanka tudi ne, kaj še ostane ... volkodlakinja? Torej je dekle natančno vedelo, zakaj je bila May tako razburjena, da je ni niti opazila. Ob misli na to, je rahlo zardela in bila hvaležna poltemi, ki je skrila njeno zadrego, čeprav je bila temnolaska tega najbrž vajena, glede na to, da se čustvom drugih ni mogla izmakniti, četudi bi to želela.
"Oprosti, če sem te zmotila, prestrašila ali razburila," je pomenljivo namignila in se trudila, da bi njen glas ostal čim bolj sproščen in miren ter skladen z Mayinim razpoloženjem. Dekle ni izgledala neprijazna, kaj šele nevarna in če bi se Mayina poteza izkazala kot napačno, bi še vedno lahkos tekla.
V istem tonu je nadaljevala: "Nisem se še predstavila. May Asriel Moore." Verjetno ni bilo treba dodati, da je bila čarovnica in polvilinka, še vse kaj več bi lahko neznanka razbrala le iz poteka njenih čustev nekaj minut nazaj. A May je bila vsekakor lahko ponosna nase, da ji je uspelo obdržati mirno kri in tako zadržati vsaj del svojih občutkov zase. Nikoli prej ni pomislila, s kakšnimi neprijetnimi situacijami se morajo vsak trenutek srečevati volkodlaki. 'Vsaj še nekdo, ki ima razlog, če želi biit sam,' je pomislila in se zadovoljno nasmehnila.

Alexis je na hitro pokimala, ko ji je neznanka odzdravila, ter naredila še en korak naprej. Lahko si jo je od bližje pogledala, in opazila njene temne, dolge lase. Opazila je, da si jo tudi neznanka natančno ogleduje, zato je v šali na glavo hitro potegnila kapuco, ter se široko nasmehnila. Na obrazu je videla, da dekle o nečem premišljuje in čeprav ni videla njene rdečice, je lahko začutila njeno čustvo, ki je bilo dovolj močno, da je vedela zanj. Dekle se ji je zdelo zanimivo, saj je imelo v laseh nekakšen trak z znakom. Znak ognja. Ogenj. Kaj naj bi to pomenilo? Se je začela spraševati v mislih. Med drugimi vrstami je nekoliko poznala le vampirje, za ostale vrste pa se ni preveč zanimala. Torej bom morala začeti brati literaturo. Brez izobrazbe sem. Široko se je nasmehnila ob svojem razmišljanju in upala, da njena sogovornica tega ni opazila. "Tako hudo pa spet ni bilo." je odgovorila. Zmotila? Prestrašila? Razburila? si je ponovila v mislih. Začudeno jo je pogledala, saj je bilo to opravičilo namenjeno prav njej. Njej kot volkodlakinji.
"Alexis Dowling. Oziroma samo Alexis." se je predstavila še sama. May se ji je od tega trenutka zdela zelo prijazna in s tem ji je dala občutek, da ji nekaj malega že lahko zaupa. Še vedno ni uspela premlesti, s čim se ukvarja. Premagala jo je radovednost in kot iz topa je ustrelila "Oprosti, če sem preveč direktna. Ampak kaj si? Dvomim, da si le navaden človek, saj se drugače v tem času verjetno ne bi odločila za nočni sprehod." Naredila je še en korak in s tem zmanjšala razdaljo med njima na en meter. Upala je, da to ni bila napačna poteza in se May ne bo prestrašila. Sicer sama ne bi napadla nikogar, le v primeru, če bi dal ta nekdo povod za napad.

"Aha," je pokimala May in se rahlo namrščila. "Saj si ... volkodlakinja, ne?" Ni bila prepričana, če je sploh vljudno vprašati tako naravnost, kaj šele da bi znala predvideti, kako bo Alexis odreagirala.
Ko se ji je predstavila, se je May komaj opazno nasmehnila. Torej ni bilo tako slabo. Prvi pravi pogovor z nekom povsem druge vrste in rase, kot je bila sama. Ob njenem neposrednem vprašanju je le zmajala z glavo in v šali rekla: "Ne, nisi preveč direktna. Le splošno mnenje je, da moraš vse povedati po ovinkih in včasih res nima smisla." "Polvilinka sem," je nadaljevala. "To najbrž veš kaj pomeni? Moja mama je bila vilinka, oče pa človek. Ampak verjemi mi, poznam precej navadnih ljudi, ki bi si drznili še precej več kot le nočni sprehod." Ob zadnjih besedah je stisnila zobe, a nevarne misli hitro pregnala iz glave, v upanju, da Alexis ni začutila njenega nihanja razpoloženja.
"Sicer pa sem čarovnica," je še dodala in jo ošinila z očmi. Ko se je Alexis spet premaknila, je bil njen gib tako predvidljiv in očitno nenevaren, da se je May uspela zadržati, preden bi odskočila. Stara navada.
Z istim, navdušenim tonom, ki je zajel njene občutke, vsakič ko je bilo govora o elementih, je nadaljevala: "Ogenj." Pokazala je na znamenje, ki je bilo vtisnjeno v talisman na traku, prepletenem z njenimi lasmi. "Vsak takoj pomisli, da je to moj element," je razložila. "Pa ni. Prej nasprotno. Moj element je voda. Ta talisman mi je podarila mati, šamanka. Lastnika naj bi s ščitom zavaroval pred fizičnimi napadi nekoga, katerega element je ogenj ali pe celo vsrkal škodljivo magijo, povezano s tem elementom. Ravno nekdo z elementom ognja bi mi lahko, ker je moj element voda, najbolj škodoval. Tako pa naj bi imela moč vode in zaščito ognja. Nekaj podobnega, vsaj."
"A talismana še nisem zares preizkusila," je še hitro dodala, da Alexis ne bi dobila napačnih predstav o njej. "Precej zakomplicirano." Čeprav je v tako kratkem času May nekomu, ki ga niti ni zares poznala, zaupala preveč informacij, se zaradi tega ni počutila slabo. Dokaj naivno, a sploh ni pomislila, da bi neznanka informacije lahko uporabila proti njej.

"Ja sem ja. Smem vprašati, zakaj si takoj pomislila le na volkodlaka? Lahko bi bila vampirka." je vprašala in jo pogledala izpod čela. Zares si je želela izvedeti, ali že njeno obnašanje razkriva njen izvor.
Še vedno je bila nekoliko začudena ob Mayinem vprašanju, vendar je po nekaj kratkih minut že pozabila na prvi šok in se nasmehnila.
"Polvilinka. Zanimivo." je prikimala v odobravanje odgovora. "Jaz pa nisem nič posebnega, preden sem postala volkodlakinja sem bila samo človek." je dodala še svoje mnenje, tokrat o sebi. "Vendar nikoli, res nikoli nisem imela proti drugim rasam, vrstam nič. Nikoli se nisem poglabljala v druge." je še dodala, saj ni želela izpasti groba in mogoče nekoliko rasistična, saj je za ljudi veljalo pravilo, da so zelo nastrojeni proti drugim. Gledajo le nase in na svojo korist. "Verjetno si mislila,…khm vampirje?" je hitro vprašala. Alexisin značaj je veljal za enega bolj neškodljivih vendar zelo, zelo radovednih in živahnih. "Hvala, ker se trudiš." je rekla, ko je v sekundi začutila njeno drugačno razpoloženje, vendar je tudi v nekaj trenutkih to izpuhtelo iz njene glave. Sedaj je čutila le sebe in svoja občutja.
Torej je čarovnica. Čeprav je slutila, da ji ne bo storila nič žalega, je bilo njeno telo še vedno nekoliko napeto, saj ji še vedno ni zaupala. Hitro je zaupala le ljudem iz svojih vrst, čeprav včasih tudi to ni bilo dobro, nato pa je zaupala le še tistim, ki jih je poznala dovolj dobro. Še nikoli ni sklepala prijateljstev izven svojih krogov, zato je enkrat le želela poskusiti, kako je biti v prijateljskih odnosih z drugimi vrstami.
"Vaši elementi so torej tisti glavni elementi narave. Ogenj, voda, zemlja, zrak? Imam prav?" je vprašala. Upala je, da ne bo izpadla neumna in neizobražena, vendar je želela izvedeti čim več o njenih sposobnostih. "Oprosti, preveč sprašujem. Tvoj element je voda. In kaj lahko počneš, ko imaš v oblasti ta element?" jo je zanimalo. Želela si je videti, kaj zmorejo drugi. Volkodlaki so ji takoj po njeni preobrazbi postali preveč zanimivi, zato je hotela vedeti, ali so drugi enako zanimivi.
Ko ji je May govorila o njenem talismanu, si ga je z zanimanjem še malo bolje ogledala. "Torej ti ogenj ne more do živega?" takoj ko je izgovorila to vprašanje, se je prijela za usta in se nasmehnila. Resnično je upala, da je ta radovednost ne bo pahnila v težave.

"Ne vem," je skomignila May. "Moja prva asociacija. Lahko bi bila tudi vampirka, res ... Ampak večinoma preprosto uganem." Rahlo je namrščila obrvi in se zamislila, ko se je zavedla, kako resnične so bile njene besede. Čeprav se ni nikoli trudila z drugimi vrstami, je uspela vsaj približno dojeti nekatere izmed njih. "Vem kaj misliš," ji je prikimala. "Vendar bi nas najbrž morali zanimati tudi drugi, tudi zato, da bi bolje razumeli sebe.
Ko je Alexis omenila vampirje, je May odvrnila pogled."Mm ... ja, slabe izkušnje, če lahko temu tako rečemo."
Ob Alexisini omembi Mayinega truda pri kontroliranju razpoloženja, je pogovor spet postal bolj zanimiv. "Ja, ni problema, s tem se pravzaprav ukvarjam že nekaj časa. Poskušam preprečiti nenadna nihanja čustev, ki precej škodujejo mojemu značaju in če s tem naredim še kaj dobrega za druge, rade volje. Sicer še nisem bila v tvoji koži in si ne domišljam, da vem, kako je, če si empat, a že če si samo predstavljam ..." Stresla se je in nato takoj dodala: "Seveda pa ima to tudi dobre lastnosti. Če bi znala tako hitro razbrati čustva nekoga, ki jih tako kot jaz včasih, nosi povsem na dlani, bi imela lahko precej od tega. Ne nujno v slabem smislu. Že navezovanje stikov naj bi bilo lažje ..." Vprašujoče jo je pogledala. "Oprosti, če preveč sprašujem, ampak pred nekaj leti bi naredila vse, da bi izvedela čim več o drugih vrstah in še zdaj je to ena bolj zanimivih tem."
Na Alexino vprašanje o elementih, je May vzpodbudno pokimala. "Točno. Ogenj, voda, zemlja in zrak. Sposobnosti naj bi se dedovale, a vsaj v mojem primeru ni bilo tako, ker nihče od mojih prednikov ni bil čarovnik."
Zavzdihnila je in se zastrmela preko jezera. Noč je bila mirna, pihljal je le nežn vetrc in ponavadi bi May tako noč preživela nekje na samem, v naravi. A tokrat se sploh ni zdelo tako zelo narobe, ko se je povsem sproščeno pogovarjala z nekom, ki ga je pravkar spoznala in sploh ni bil njene vrste. Mama ji je vedno govorila, da moraš iz vsake situacije potegniti le najboljše in ničesar soditi vnaprej. Šele zdaj je začenjala počasi razumeti, kaj je mislila s tem.
Še vedno se je Mayin pogled držal točke na horizontu, a je popolnoma zbrano iztegnila roko in po nekaj trenutkih na dlani prikazala majhno vodno kroglo. Ob prijetnem stiku z vodo se je nasmehnila. "Ni mi še uspelo pričarati večje, ampak če bi bila rada mokra, lahko poskusim z vodo iz jezera?" je dejala v šali.

Široko se je morala nasmehniti ob Mayinem odgovoru. "Pohvalno." je rekla ob omembi, da preprosto ugane, kaj človek je. Sama pri tem ni bila najboljša, zato je bila vedno previdna z drugimi. Le za ljudi, ki so bili na območju Velikega gozda, je vedela, da so volkodlaki, saj ostali tja ne smejo. Redko je zahajala na nevtralna območja, saj tam tako ali tako ni dobila dovolj miru, ki si ga je želela. Vendar ji je bila Mayina družba všeč, saj si je prizadevala, da bi svoja čustva obdržala zase. To je zelo cenila, saj ji je s tem omogočala, da je razmišljala bolj trezno, kot sicer.
"Mogoče že res, vendar sem se o sebi in o razumevanju sebe, rajši učila sama. Za to nisem potrebovala drugih. Sebe sem našla v svoji vrsti. Verjetno mi kaj drugega ne bi bilo tako všeč." je dodala. Pogledala je navzgor, saj je luna sijala v krajcu. Luna se ji je zdela fascinantna in je za nekaj trenutkov nemo zazrla v luno.
Iz strmenja jo je prebudila z komentarjem o kontroliranju. "Res sem vesela, da sem naletela ravno nate, saj sem iskala mir pred ljudmi, in čeprav ga nisem dobila, je tole dosti boljše. Lahko se nemoteno pogovarjam in se mi ni treba koncentrirati še na čustva drugih ter jih poskušati odbiti." je hitro rekla in prikimala z glavo, ko je dekle pred njo nadaljevalo pogovor. "So dobre in slabe lastnosti. Še vedno ne nadziram svojih sposobnosti tako, kot jih bom lahko čez nekaj let. Nisem še dolgo volkodlakinja…" utihnila je, da bi videla Mayino reakcijo ob njeni izpovedi, saj je njej do sedaj povedala največ o sebi. Čez trenutek pa je še dodala "…zato navezovanje stikov ni še nič lažje, čeprav se bo to s časom, upam, spremenilo. »Ne, ne sprašuješ preveč. To mi je všeč, saj s tem zvem marsikaj o tvoji vrsti, ti pa o moji. To ni nič napačnega." v odobravanje se je hitro nasmehnila.
Vesela je bila, da je vedela vsaj nekaj o drugih in s tem ni dajala vtisa nezanimanja, saj jo je vse skupaj zabavalo, nasploh pa je bil govor o drugih vrstah zelo interesanten. "Tvoja mati je bila šamanka, kot si prej rekla, kajne?" Rahel veter je nekoliko razmršil Alexine lase, zato si je z kretnjo roke odmaknila pramen las iz obraza. Spet se je zazrla v luno in začutila rahel tresljaj roke. Odmaknila je pogled in ga usmerila v svoj trebuh. Tesnobno jo je stisnilo v njem, saj jo je pogovor o družini spomnil na svojo drugo družino, ki je brezskrbno živela izven otoka.
Pogledala je May in ugotovila, da je svoje oči preusmerila na jezero. Ko je opazila njeno iztegnjeno roko, je uvidela, da je na njeni roki prava majhna krogla vode. Izbuljila je oči in se zazrla vanjo. "Osupljivo." je rekla. Prvič je videla, kaj takega, zato je bilo še toliko bolj zanimivo. "Čeprav ni mrzlo, ne bi bila rada mokra. Če pa že izzivaš, verjemi, da imam dosti moči, da te celo spravim v jezero."

"Ja, povsem te razumem," ji je May prikimala z rahlim nasmehom na obrazu. "Tudi jaz sem bila vedno najraje sama, čeprav nekateri trdijo, da se sploh čarovniki ne moremo sami vpeljati v svoj element in se lahko največ naučimo s pomočjo drugih. Ah, mogoče sem pa le jaz nekaj posebnega." Pomislila je na pogovor, ki ga je nedolgo nazaj imela z Onyx. 'Napaka v sistemu,' je zopet pomislila in ob misli na to, zakaj mora biti vedno tako drugačna tako od vilincev, tako od ljudi in od drugih čarovnikov ... "Nikoli se nisem nikjer zares našla," je še dodala in pogled preusmerila nazaj na jezero.
Ko je Alexis komentirala njuno nenavadno druženje, ji je May le pritrdila: "Enako. Do zdaj nisem govorila še z nobenim pripadnikom tvoje vrste in ti si naredila kar dober prvi vtis." Nasmehnila se je njenemu prijaznemu izrazu na obrazu.
Mirno je poslušala, ko je Alexis začela razlagati o volkodlakih, in ji vneto pokimala. "Super. Mislim, ne, ni super, da ti včasih ne uspe, ker vem, kako zoprno je, ko ti sposobnosti uhajajo izpod nadzora. Res je treba veliko vaje in truda ter leta in leta izkušenj, ampak sčasoma ti bo gotovo koristilo." O volkodlakih in ostalih vrstah je veliko izvedela iz knjig, ki jih je prebrala in iz pogovorov, ko neznanci niso vedeli, da posluša, ker je sploh niso opazili. A nič se ni dalo primerjati z izkušnjami, ki ti jih nekdo pove iz prve roke. Alexis ji je postajala čedalje bolj všeč.
"Ja, mama je bila šamanka," je hitro pritrdila May in pogoltnila slino. Morala se je prisiliti, da je spet nadaljevala, a ob tej temi je vedno dobila v grlu cmok in oči so jo zaskelele. A več je o tem govorila, bolje je bilo in ni hotela, da bi dala Alexis razlog za odhod, zato je poskušala čimhitreje pregnati vso razočaranje, žalost in jezo, ki so ji zaobjele čustva vsakič, ko je nekdo nepričakovano omenil njeno družino. Zato je nadaljevala: "Ponavadi so čarovniki otroci čarovnikov, v mojem primeru pa ni bilo tako. Kar se mi zdi precej čudno in .... No, pravzaprav je to vprašanje, ki si ga že leta in leta skušam odgovoriti, a mi še ni uspelo. Mogoče je tudi to razlog, da sem tako drugačna od drugih in da se nikoli nisem zlila z množico. To, da si nekaj posebnega in odmaknjenega postane sčasoma neprijetno."
Zavzdihnila je in pogled uprla v tla pod seboj. Ni opazila Alexisine spremembe počutja, saj je bila še vedno preveč zaposlena s svojimi čustvi. "Nihče mi ne zna razložiti tega. In samo zato, ker sem polvilinka tudi ne morem biti tako ... Ah, pozabi."
Poskusila je pregnati moraste misli. Ko se je Alexis ob njenem malem triku z vodno kroglo tako navdušila, je May le zamahnila z roko in se zarežala: "Imam res srečo, da sem prva čarovnica, ki ti je kdaj pokazala svoj talent, če bi ti ga že kdo prej, ne bi bila tako navdušena nad mano. Nisem preveč dobra. Sicer pa verjamem, da bi me z eno potezo pahnila v jezero, a to je moje 'naravno okolje', ne?" V šali ji je pomežiknila. Brala je o tem, kako močni so volkodlaki in ne bi bila presenečena, če bi jo Alexis z enim samim rahlim gibom roke pahnila nekaj metrov stran. Ob misli na to, se je stresla, a njen pogled in rahel nasmešek sta bila še vedno topla, prijateljska.

"Torej si se svojega elementa naučila obvladati sama." je rekla in presenečeno zazijala. "Sama sem sprva rabila pomoč drugih, da sem se naučila uporabljati svoje sposobnosti. Tole z empatijo je bilo sprva grozljivo. Čutila sem vsa nihanja čustev ljudi okoli sebe." je še dodala na svoj prejšnji komentar. Spomnila se je preteklih let, ko se je učila obvladovanja. Na začetku je čustva, ki so jih doživljali drugi, sama sprejela drugače kot danes. Takrat je mislila, da so ta čustva njena in je zato postala razdražena, takoj ko je bilo čustvo nekoliko negativno.
Gledala je May in jo z zanimanjem poslušala. Ni se bala, da bi naredila napačen korak. K tem pa je veliko pripomogla tudi novo spoznana prijateljica. Bila ji je v veliko pomoč, saj je zelo dobro nadzorovala svoja čustva. "Hvala. Tudi ti si med edinimi, s katerimi sem se družila, ki so drugačni od mene. Drugačne vrste." je rekla in se hvaležno nasmehnila. Dobila je prvi kompliment o svojem obnašanju. Prej je vedno dobivala negativne odzive, saj se ni odzivala na ljudi, kot se drugi, vendar se je delovala kot empat.
Videla je, da jo dekle z zanimanjem posluša zato se je le široko nasmehnila. "Uspelo mi bo le s trudom, to vem. Vendar je težko, če se ob tebi nahaja polno ljudi, ki nimajo pojma, da čutiš vse kar čutijo sami. To še zdaleč ni lahko. Je najtežja stvar, ki se jo mora volkodlak naučiti." Ker je bila z May zelo sproščena je tiho sedla nazaj na travo in prekrižala noge, ter se naslonila na roke, katere je z dlanmi uprla v tla. Tudi sama se je zazrla v jezero, ki je nežno valovalo. "Koristilo mi bo takrat, ko bom imela vse pod nadzorom. To pa še ne bo tako kmalu." je otožno dodala. Če ne bi srečala nje, bi bila sedaj verjetno drugačne volje. Ker pa ji May pomaga, saj ne spreminja nenehno svojih čustev in poskuša ostajati mirna, je to Alexis v veliko pomoč.
Ko je May začela govoriti o njeni družini je začutila nenadno spremembo njenih čustev. Ta čustva so postala njena in občutila je vso žalost in jezo, ki je prej ni čutila. "Oooprosti." je žalostno rekla. Zaprla je oči in za nekaj časa utihnila. Vedela je, da se dekle trudi, da Alexis ne bi bilo težko, se je tudi sama zelo potrudila, da je nekaj časa ostala tiho ter se osredotočila na svoje čustva. "Ni ti več treba govoriti o tem, če tega nočeš. Vidim, da ti je težko govoriti o tem." je hitro rekla in upala, da se bo ob teh besedah vsaj nekoliko pomirila. Nikakor ni želela, da bi se počutila slabo ob njej, saj je bila May prva ob kateri se je Alexis lahko sprostila in mislila nase, ter se ji ni bilo treba osredotočiti na nič drugega.
"Dobra si." jo je bodrila. Čeprav še ni videla zares dobrega čarovnika, ki bi temeljito obvladal svoj element. "Tudi tebi bo s časom uspelo obvladovati vodo." je vneto rekla ter se prijateljsko nasmehnila. "Vsem nam bo uspelo, vendar le s trudom." je še dodala. "Haha. Naravno okolje, ja." je hihitajoče dodala. "Mogoče res nisem izbrala pravega kraja." je v šali dodala. Vedela je, da s svojimi besedami dekleta ni ustrahovala ali ji povzročala drugih skrbi.
"Veš kaj me zanima." je tiho začela. "Kako izgledajo vaše planjave? Vem, da tam živijo čarovniki, ker pa tja druge vrste nimamo vstopa, me res zanima ali je tam kaj bolje kot pri nas v gozdu." Zanimalo jo je še nešteto drugih vprašanj, saj ni vedela ničesar o drugih vrstah, vendar je začela z vprašanji mirno in premišljeno.

"Ja, bolj ali manj sama. Mama mi je že lahko pomagala, vendar le s teorijo in tudi iz knjig se ne da naučiti vsega ... Najbrž se mi pozna, da sem vedno pogrešala nekoga, ki bi mi stvari razložil iz prve roke," se je zopet razgovorila May. "Kako pa je bilo pri tebi? Mislim ... Ko si postala volkodlakinja, si imela koga, da ti je vsaj na začetku pomagal?" Vprašujoče se je zazrla v Alexis in v njenih očeh se je zrcalilo odkrito zanimanje. Zdaj je bilo vedno lažje, ni se ji bilo treba več tako truditi, da bi nadzorovala čustva, temveč so jo topli, prijetni občutki navdajali kar sami ob sebe. Ni si znala razložiti, ali je to posledica družbe nenavadne volkodlakinje ali kaj drugega. Navadno ni bila tako sproščena.
"Mogoče bo to zvenelo malo smešno, ampak res se mi zdi, da te razumem," je May odvrnila na Alexisin komentar o empatiji in kontroliranju emocij. "Tudi jaz sem imela vedno veliko problemov s čustvi, sicer samo s svojimi, zaradi moje precej zanimive zgodovine namreč ..." Sredi stavka se je ustavila in se rahlo skremžila ob neprijetnem spominu, potem pa nadaljevala: "Kakorkoli, verjamem, da je tebi še tisočkrat težje, ker se hkrati ukvarjaš še z navali čustev vseh bitij okrog sebe, ampak ko imam jaz polno glavo, mi najbolj pomaga, če sem samo nekaj trenutkov sama s sabo. Potem globoko vdihnem in se prisilim, da začutim naravo okoli sebe. Vsako travno bilko pod nogami, vsako sapico vetra in vsak vonj, ki plava po zraku. Zate bi bilo to najbrž še tolikokrat lažje, ker so tvoj čuti precej bolj občutljivi kot moji. Ko se tako osredotočim na nekaj zunanjega, popolnoma pozabim na zmedo v moji glavi. Misli se mi kar same od sebe začnejo spet sestavljati in potem jih spustim, da se počasi vrnejo nazaj v mojo zavest. Eno občutje za drugim je precej lažje razumeti in umiriti kot vsa naenkrat."
Nekaj časa je bila tiho, potem pa je dodala: "Pri meni je to vedno delovalo."
Ko je tema zopet nanesla na družino, je May le hitro odkimala in rekla: "Ne, ne opravičuj se, prosim. Najbrž bi morala govoriti o tem. Menda je sčasoma vedno lažje, ampak jaz ... Mm ..." Ničesar več ni dodala, a ji je bilo jasno, da jo je Alexis popolnoma razumela, kar je bilo za May prava redkost. Nikoli nihče ni razumel, kako se počuti in to je bil le še eden od razlogov, zakaj se je počutila tako odmaknjeno.
"Planjave? Res?" je nato začudeno vprašala ob Alexinem vprašanju. "Ti še nihče ni povedal, kako izgledajo? Ooh, ne veš kaj zamujaš," se je namuznila in se zasanjano nasmehnila. "Popolnoma zelene so in večinoma precej redko poseljene, le vas in južna obala s klifi sta bolj obljudeni. Vasica je res ljubka, kot iz pravljice. Središče so templji štirih elementov in osrednji trg, okrog katerega so razporejena domovanja čarovnikov ..." Postala je in se obrnila nazaj proti Alexis, ki je z nespremenjenim pogledom zrla vanjo. "Vem, da ne razumeš, ampak ne da se opisati. Morala bi videti na lastne oči. Kar pa skorajda ni mogoče. Razen če ne poznaš kakšnega trika, ki bi te naredil nevidno?" May se je v središče otoka zaljubila že ob njenem prvem obisku vasi in danes ne bi nikjer živela raje kot ravno tam.

"Torej je bilo res težko. Težko je če ti nihče ne pomaga razumeti, ko enkrat začneš z novostmi." je v odobravanje dodala in prikimala. "Pri meni je bilo sicer drugače. Po prvi transformaciji sem takoj padla v trop, če se lahko tako izrazim." je začela z razlaganjem in se nasmehnila nato pa nadaljevala. "Sprva mi je največ pomagal stric in me naučil kako uporabljati sposobnosti, ki jih nisem bila navajena. Na začetku je bilo najtežje, saj sem čutila vsako čustvo, ki je preplavljalo osebo, ki je bila v dometu nekaj metrov. Če je bil žalosten, sem sama začela neutolažljivo jokati. Stric pa me je naučil kako se pomiriti, ko začutiš drugo čustvo." Spet se je široko nasmehnila, saj je videla, da May zares zanima, kaj je doživljala v podobi volkodlaka. May ji je bila všeč, saj je bila zanimiva in jo je umirjeno poslušala, česar prej ni bila navajena od drugih soljudi. Vedno se je družila le s sebi enakimi, zato je njim prej zaupala več kot drugim. Sedaj pa je uvidela, da tudi drugi niso napačni in jim lahko mirne vesti zaupa.
Ob komentarju o empatih je Alexis kratko pokimala ter dodala "Vem, da je vsem težko z obvladovanjem čustev. Prej, ko še nisem bila volkodlak, se je to zgodilo neštetokrat. Žalost in sreča skupaj. Nekdo bi rekel, da to vendar ni mogoče, ampak je." utihnila je in z zanimanjem poslušala Mayino izkušnjo z obvladovanjem. "Vidiš, vsak dan izvem nekaj novega. Tudi to bom lahko preizkusila, če bo delovalo bo enkratno." Zamislila si je kako bi bilo, če bi to preizkusila v praksi. Razmišljala je ali bo to res delovalo. Mogoče pa bo. Je rekla v mislih. Zdrznila se je ob nenadni tišini. »Ja.« je bilo vse kar je v tistem trenutku lahko dodala. Otresla je z glavo in spustila svoje misli stran ter se z njimi spustila na realna tla. "Malo sem zasanjana."
"Tudi meni ni vedno lahko govoriti o družini, tako da te vsaj malo razumem." je komentirala izjavo o družini in se zazrla vanjo. Njena nenavadna mirnost je bila za Alexis pravi balzam v pogovoru, ki je sproščeno tekel naprej. "Ne, zaenkrat si ti prva čarovnica, s katero sem se resnično zapletla v pogovor." May je bila res edina pripadnica druge vrste, s katero je načela pogovor in v njem ves čas ostala sproščena. "Torej je lepo." je sklepala iz njene pripovedi o domovanju čarovnikov. "Tam mora biti res zanimivo. Čeprav sem sama vesela, da živim ob gozdu. Neomejena svoboda. Okrog tebe se razprostira narava. Vse skupaj pa je naravnost čudovito." Pomislila je na vse tiste reke, ki so mirno tekle mimo gozda, vse živali, ki so se kolikor se je dalo mirno sprehajale po gozdu in vsa tista visoka drevesa, ki so v vročih dneh predstavljala senco, ki si jo je vsakdo zaželel. "Ne, nevidnosti pa ne obvladam." je šaljivo dodala.

"Ja, prav imaš," je zavzdihnila May in stresla z lasmi. "Potem si imela kar srečo ... najbrž je za vas še toliko drugače, ker ste precej vezani na svoj klan, saj se reče tako, ne? Poleg tega je prva preobrazba precej večja sprememba kot pri vseh nas, ki se svojih sposobnosti zavedamo že skoraj od rojstva."
Poslušala jo je do konca, povsem osredotočena na njene besede, čeprav ji je pogled odtaval preko jezera. Včasih je delovala preveč odsotna in zasanjana, a vsaj za Alexis je bila May prepričana, da ne bi nikoli napačno razumela njene mimike obraza. Četudi je lahko v negibni pozi ostala skoraj nekaj ur, je bilo bistvo skrito v čustvih, ki so v valovih preplavljala njene misli.
"Sreča in žalost, ha ..." je tiho pripomnila May in zmajala z glavo. "Očitno ste res volkodlaki tisti, ki veste, kaj pomeni biti zbegan in neuravnotežen, ne samo nekateri vilinci. Oziroma polvilinci." Ob zadnjih besedah je dodala rahel, ne preveč očiten nasmešek. Še predobro je vedela, kaj pomeni biti negotov in povsem razdvojen, ko tvoja občutja nihajo tako hitro, da jih ne znaš več loviti. Njen krhek značaj je bil prevelikokrat pod preizkušnjo.
"Neomejena svoboda, ja, to je bila prva stvar, ki sem jo tudi jaz pogrešala, ko sem se po nekaj letih beganja iz enega kraja v drugega ustalila v vasi. Prej sem bila malo tukaj, malo tam, nikjer nisem ostala predolgo. Takoj ko sem se na nek kraj navezala, sem ga zapustila. Nisem smela tvegati, da bi mi ljudje in kraji prišli preblizu. Edinokrat, ko sem se na nekoga navezala, sem na koncu ostala sama, povsem zlomljena in skoraj nesposobna živeti. Nisem hotela še enkrat izkusiti tega." Mučna tišina med njima se je nadaljevala še nekaj trenutkov, ko je May naelektreno ozračje prekinila z bolj veselim glasom: "Preden sem se torej naselila na čarovniškem ozemlju, sem nekajkrat celo prečkala vaše gozdove." Čeprav sogovornice sploh ni pogledala, si je kar predstavljala zgrožen izraz na njenem obrazu, ki so ga druga človeška bitja s predsodki dobila vsakič, ko je omenila prečkanje tako pomembne meje.
"Ampak je bilo vse dogovorjeno, dobila sem dovoljenje, celo pospremili so me skozi gozd ... Zdi se mi, da je bil takrat vodja klana Sundstorm. Seth. Je še?" Z zanimanjem se je zazrla v Alexis. "Sicer sama nisem bila nikoli v direktnem stiku z njim, a preko njega se je vse nekako uredilo."

"Ja res je." je dodala in na kratko pokimala. "Ja res sem imela srečo, da so me ravno takrat našli tisti člani, ki so bili v klanu skupaj z mojim stricem. Takrat so mi bili v zelo veliko pomoč. Ampak če ne bi bilo tistega medveda, zaradi katerega je moj adrenalin narasel, verjetno ne bi bila sedaj tukaj, takšna kot sem." je z zadovoljstvom povedala, saj je imela na svoj prejšnji klan, z izjemo vodje, dobre spomine. Videla je Mayin nekoliko odsoten pogled, a je vedela, da jo posluša. Všeč ji je bilo, da je lahko zaupala popolnemu neznancu in to brez strahu, da bi to povedal naprej. Čeprav ni še povedala ničesar, kar bi lahko May uporabila proti njej, če bi hotela.
"Ja verjemi, da res vem. Na začetku je bilo strašno. Ne veš kaj bi naredil, da bi izginilo. Potem pa se s časoma privadiš." je dodala. Na svoja čustva je včasih kar preprosto pozabila, ker je imela glavo polno drugih čustev, ki niso bila njena, vendar so jo prevladala. "Ti si torej….." nekaj kratkih sekund si je vzela za premislek nato pa spet spregovorila "polvilinka?" Upala je, da je povedala pravilno, saj je vedela, da se vilinci in polvilinci ne marajo preveč, če pa se zmotiš pri vilincu je še toliko huje. Sama je bila tako ali tako človek in čeprav naj ljudje ne bi spoštovali drugih ras, je bila sama vedno za vse. Mešance, čistokrvne, vseeno ji je bilo od kod si in kdo si, dokler se je z njo razumel, ji je bilo vseeno.
"Jaz sem s težavo zapustila svoj prejšnji klan, sedaj pa…..iščem se še." je dodala komentar na temo o svobodi in navezi na kraj. "Potem ti je moralo biti zelo težko." je rekla in povesila glavo. Žal ji je bilo, da se je May to zgodilo, vendar je upala, da je sedaj drugače, zato je hitro vprašala. "Je sedaj kaj drugače, ko živiš tu?"
"Naše gozdove? Z dovoljenjem?" je rahlo presenečeno rekla in iz njenih ust se je slišal pridušen krik. "Seth? On je vodja?" Osuplo je zmajala z glavo in na široko odprla oči. "Nekaj časa nazaj, sem ga srečala in se pogovarjala z njim, vendar mi ni omenil, da je vodja." Sama odkar je stopila na ta otok ni pripadla še nobenemu klanu, zato je bilo njeno razburjenje toliko večje, ko je ugotovila, da je ravno tisti fant, s katerim se je pogovarjala, vodja klana volkodlakov. "Oprosti, ampak tega res nisem vedela, ker sama še ne pripadam nobenemu klanu."

"Kakšnega medveda?" je začudeno vprašala May, nagnila glavo postrani in pogled obrnila nazaj k Alexis. Glede na njen zadovoljen pogled je lahko sklepala, da se je vse končalo še celo več kot dobro. Kljub temu, jo je zanimalo, s kakšnim medvedom je imela opraviti sogovornica, ki je kot človek izgledala povsem nenevarno in ranljivo. May je zmajala z glavo in pripomnila: "Oprosti, le težko si te je predstavljati kot volkodlakinjo ... Včasih povsem pozabim, s kom govorim." Na koncu zadnjega stavka ji je poslala prijazen, občudujoč nasmešek. Po eni strani ji je zavidala, ker je imela v živalski obliki tako neverjetno moč in popolno svobodo.
"Sploh ne veš več, katera so tvoja, ali kako?" je nadaljevala pogovor o čustvih. "Uau, sploh si ne morem predstavljati."
Ob Alexisinem previdnem vprašanju o Mayini rasi, se May ni niti zdrznila, le presenečeno jo je pogledala. "Res še nisi srečala nobenega vilinca ali polvilinca? Prepričana sem bila, da je razlika jasna." Še vedno jo je gledala s široko odprtimi oči, a jasno je bilo, da dekle res ne ve dosti o drugih rasah. May se je zahahljala in v šaljivem tonu pokroviteljsko nadaljevala: "Še dobro, da sem jaz prva, ki si jo srečala. Kdo drug bi bil šokiran, če ne celo užaljen, ker očitno nimaš pojma o drugih vrstah." Vedela je, da je Alexis ne bo vzela resno, ker je bilo iz čustev, ki so se pretakala po Mayini glavi očitno, da ni mislila zaničevati Alexis ali jo na kakršenkoli način ponižati, v resnici se ji je zdelo precej zabavno, kako naivno in preprosto je delovala. "Najbrž imaš srečo, ker se ti nikoli ni bilo treba ukvarjati z drugimi vrstami. Zna biti namreč precej naporno," je zaključila in se ji nasmehnila. "Sicer imaš od zdaj naprej mene, da me vprašaš, če ti karkoli ne bo jasno. Res, ne bom zamerila."
"Nisi v klanu?" je nato May povzdignila glas. Iz minute v minuto je bila bolj začudena in presenečena nad Alexis. "Sploh nisem vedela, da je to mogoče ... Kolikor sem do zdaj slišala in prebrala o tej temi, samotarskih volkodlakov ni prav veliko. Očitno tudi knjige ne vedno vsega," je blebetala in temnolaski skoraj ni pustila do besede. "Za vilince in polvilince je bolj običajno, če nimajo občutka pripadnosti, a tudi jaz sem zdaj postala že del vasi, v kateri živim."
Ko May ob Alexisinem začudenjem nad razkrito funkcijo Setha postalo jasno, da je povedala nekaj preveč in nekaj, česar najbrž ne bi smela, se ji je v opravičilo zgolj nasmehnila in nagubala čelo. "Mmm ... ja ... ne vem, če je ravno prav, da sem začela govoriti o tem. Če kdo vpraša, ti nisem jaz povedala, a skoraj prepričana sem, da je on vodja. Ali pa je vsaj bil. In ja, res sem prečkala vaše gozdove. Nisi vedela, da je to mogoče? Včasih je bilo tega še precej več, a odkar sporov nismo reševali po mirni poti, so se taka potepanja končala." Pogledala je v tla in obraz ji je zalila rdečica. RES ne bi smela blekniti kar vsega, kar ji je prišlo na pamet, a kako naj bi vedela, da dekle ni bilo del klana?

Alexis se je nasmejala ob začudenem obrazu prijateljice, ko je omenila medveda. "Dolga, no niti ne tako dolga zgodba. Bom povedala na kratko." je začela in globoko vdihnila, kakor da bi se pripravljala na svoj najdaljši govor in nato v eni sapi nadaljevala. "V gozdu sem pri osemnajstih letih srečala medveda, in tako kot bi vsakemu, je tudi meni narasel adrenalin in to je povzročilo mojo spremembo. Oziroma je bila to moja obramba." Misli so ji odtavale nekaj let nazaj in spet si je pred sabo naslikala temačen gozd po katerem je hodila, ko je srečala gromozanskega medveda. Nasmehnila se je ob tej misli in spet začela poslušati svojo sogovornico. "Verjemi tudi sama včasih pozabim, da sem to kar sem. Če ob sebi ne bi imela drugih ljudi bi verjetno čisto pozabila." je v šali dejala, saj je ko je bila sama, lahko svoja čustva odmislila, kar pa ji njena moč ni dopuščala v družbi drugih ljudi.
"Včasih res ne vem. Če sem sama rahlo potrta in nato začutim globljo žalost, ne vem ali to prihaja iz mene ali ne. Skrajnih primerov pa ni. Primer. Sama sem vesela in nato občutim žalost, za kar potem vem, da to čustvo ni moje, vendar me vseeno popolnoma preplavi." je zavzdihnila in povesila glavo. To je bila njena največja muka.
"Verjetno sem srečala koga, ampak se nisem preveč poglabljala v njegov izvor. To ni zame. Dokler se z njim razumem mi je vseeno od kod pravzaprav izvira. Tebi ni vseeno?" je svoj odgovor zaključila z vprašanjem. Uvidela je, da je May mirna in iz tega sklepala, da se res ni zmotila, in da bi ji bilo vseeno tudi, če se bi. "Srečo ali nesrečo. Kakor vzameš. Meni sicer to res ni povzročalo nobenih težav, tako da je zame to na srečo." je hitro komentirala in se komaj slišno zahihitala."No, to mi je pa všeč. Da ne bom vedno hodila po svetu tako neizobražena."
"Bila sem v klanu, vendar sem ga zapustila. Zaželela sem si spoznati še druge ljudi. Nisem hotela biti omejena le z enim krogom družbe. Čeprav to še ne pomeni, da sem samotarka. Nasprotno. Iščem nov klan, ki bi mu lahko pripadla, ki bi me razumeli in mi pustili dovolj svobode." je iskreno povedala in se z levim kotičkom ustnic nasmehnila. Videla je, da je May presenečena ob njenih odgovorih, saj je verjetno podirala stereotipe o volkodlakih. Vedno je bila in hotela biti drugačna, kar ji je tudi uspevalo. "No, vidim da me razumeš. Vsaj približno." je še dodala.
Njeno presenečenje ob omembi Sethove funkcije je hitro padalo, zato jo je hitro pomirila in si pomagala z rokami. "Ne, ne nič ni narobe le……le vedela nisem. Pred dnevi sva se srečala, vendar mi tega res ni omenil, čeprav mi je deloval nekoliko…..kako bi rekla…..drugače se je vedel." Upala je, da je s tem svojim presenečenjem ni preveč prestrašila, saj ji s tem ni hotela narediti nič žalega. "Verjetno je še vedno vodja." je v smehu dejala in se še enkrat glasno zasmejala, tokrat nekoliko zarotniško. "Nekako moram iz njega izsiliti priznanje, da je vodja…..To bo še zabavno."
"To, da so drugi nevolkodlaki prečkali gozd, vem. Oziroma sem že slišala za to. Vendar je bilo to že davno nazaj, se mi zdi. Da pa se to dogaja tudi v današnjem času pa nisem vedela. Torej za prečkanje tujega ozemlja potrebuješ dovoljenje? Zanimivo." je vse manj presenečena in vse bolj zadovoljna odgovorila. Videla je rdečico na Mayinih licih in se zasmejala. "Ni ti treba biti sram. Res ne. Ničesar napačnega nisi povedala. Povedala si mi le koristno informacijo. Mogoče bom pa le dobila svoj novi klan." Zasanjano je pogledala v nebo in v nekaj trenutkih se ji je pred njo odvil film, kako bi izgledalo, če bi pripadla nekemu klanu.

((Sory, ker sm tok časa rabla za odpisat. My mistake. I apologize. ))

"Mhm," je pokimala May in se rahlo nasmehnila ob Alexisinem pripovedovanju. Torej je bilo vsaj nekaj kar je o volkodlakih do sedaj slišala, res. "Zanimivo, da pri vas transformacijo povzroči nek zunanji dražljaj. Vedno sem se spraševala, če mora biti to v tebi, ali je popolnoma prepuščeno zunanjim dogodkom, ki se odvijajo po svoje. Vse druge vrste so že ob rojstvu zapisane in določene, vaša usoda pa je pravzaprav precej negotova, ne? Mislim ... nikoli ne moreš vedeti, če se lahko spremeniš ali kaj bi lahko temu botrovalo ..." je nadaljevala, njena vprašanja so bila namenjena Alexis, čeprav se je zaradi tona govora na trenutke zazdelo, da May premišljuje sama zase.
Tedaj se je spomnila na nekaj, na kar May prej sploh ni pomislila: "Čutiš tudi čustva vseh volkodlakov, ki so prav tako empati. Torej družba vokodlakov le še potencira vse skupaj, če oni lahko čutijo druge, ki jih čutiš ti, potem ti čutiš še njih in ... Uau, precej zakomplicirano. Fascinanto se mi zdi, kako lahko v tem primeru klani lahko sploh delujejo skupaj." Vprašujoče se je zazrla v sogovornico, njen pogled je bil vedoželjen, celo rahlo nestrpen. Upala je, da ji bo Alexis znala odgovoriti, zdaj, ko se je najbrž počutila že dovolj sproščeno, da bi ji take stvari lahko zaupala.
"Mmm ..." je nato s stisnjinimi ustnicami zamomljala May kot slab odgovor na naslednje vprašanje. V mislih je skušala oblikovati čim primernejši stavek: "V bistvu mi ni vseeno, od kje kdo izvira. Ne razumi me narobe, s tem ne mislim, da druge presojam in obsojam zgolj na podlagi njihove rase ali vrste. Kljub temu pa je res, da če nekoga srečaš prvič, a točno veš kdo je, je pol že narejenega. Veliko lažje je vzpostaviti prvi stik, navezati pogovor, če veš, kako izbrati primerne besede. Vem, mogoče se zdi malo smešno, zakaj bi se moral kdorkoli pretvarjati samo zato, da bi ugajal nekomu drugemu, a ravno dejstvo, da v preteklosti nismo znali prilagajati naših pristopov, je vodilo k vsem težavam."
Ko je Alexis razložila, zakaj ni v nobenem klanu, se je Mayina teorija le še potrdila. "Vidiš, točno to. Naš pristop bi moral biti drugačen. Do svoje vrste smo, jasno, zaupljivi, a takoj ko pomislimo na drugačne, je naša svoboda omejena. Če bi začeli z majhnimi koraki, bi krog poznanstev in prijateljstva lahko razširili na vsa bitja. Tako kot si si želela ti, ne? Da ne bi bilo treba zgolj slediti zaprtim pravilom neke skupine, ki jo omejuje strah do stika z drugimi." Strah, zaradi izkušenj v preteklosti, je dodala v mislih.
Nato se je May na ustnice zopet narisal bolj sproščen nasmešek. "Kakorkoli že, to je od zdaj naprej med vama, May ni ničesar rekla," se je zasmejala in pomislila na Setha in podobo, ki si jo je ustvarila o njem po Alexisinih besedah in na podlagi svojih lastnih izkušenj. "Sicer bi bilo prav zanimivo, če bi se tudi midva s Sethom še srečala. Če bi sploh še vedel, kdo sem, zdaj, ko mu že nekaj časa nisem povzročala ozemeljskih nevšečnosti."

"Kolikor sem sama slišala o drugih transformacijah volkov, so se prvič vedno preobrazili v nenavadnih okoliščinah. Moja je bila to, da sem se z oči v oči srečala z medvedom." je med Mayinim govorom dodajala svoja občutja in se vmes nekajkrat zasmejala. "No tudi za vampirje ni nikjer določeno, kdaj bo postal vampir in če sploh bo. Mi imamo to nekako že v krvi, vendar ta moč ne pride pri vseh do takega izraza kot pri drugih. Lahko bi se tudi zgodilo, da potomci para volkodlakov, nikoli ne bi postali volkodlaki, čeprav bi to imeli v krvi. Čudaško je vse skupaj." S tem je končala svoj govor in zavzdihnila. Toliko novih podatkov je bilo v njeni glavi, da bi lahko razmišljala celo večnost, tako pa je pripovedovala svoje izkušnje iz njenega kratkega ampak polnega življenja. "Ti si torej od rojstva dalje vedela, da si čarovnica. Si vedela tudi, kateri element boš obvladovala?" Zanimalo jo je še na tisoče vprašanj a je to na kratko skrčila v nekaj malih a podrobnih vprašanj.
"Ja res je, precej zakomplicirano. Zato pa je to toliko lažje, ko v volčji obliki lahko komuniciraš z drugimi volkodlaki tvojega klana. Ti pa ti lahko pomagajo pri občutenju čustev, ki te v tistem trenutku prevevajo in jih omilijo že samo s svojo prisotnostjo. Seveda, če so sami zmožni odbiti iz glave druga čustva. Če pa so tako kot jaz, je to le jalovo početje. Zato pa so vedno v klanu močnejši volkodlaki, ki pomagajo šibkejšim pri učenju." To početje v volčji obliki, je včasih Alexis pomagalo, da je pomirila svoje misli in se zatekla k razmišljanju o drugih stvareh. Pri May ji je bilo všeč, da je bila radovedna in da je z zanimanjem poslušala, kar ji je imela za povedati, saj se je pri tem počutila pomembno in polno znanja o svoji vrsti. "Lahko bi rekla, da ste drugi lahko srečni, da nimate te moči vendar ne bom. Ko se enkrat naučiš obvladovati vso to empatijo, je lahko zelo koristna." svojo pripoved je zaključila z rahlim prikimavanjem in z nasmehom na obrazu.
"Tokrat pa se strinjam s tabo. Na nek način bi mi moralo biti dano v vednost, od kod nekdo prihaja in katere rase ali vrste je. Čeprav še vedno prisegam na spontanost. Vem, da sem se zmožna v nevarnosti boriti do smrti, če pa nevarnosti ni, mi je pa tako ali tako vseeno s kom se pogovarjam." Mayina kritika je bila sicer pravilna, ampak je imela Alexis še vedno svojo teorijo pri spoznavanju drugih soljudi. Spontanost. "Mogoče pa teh težav ne bi bilo, če se ne bi ukvarjali z rasami, vendar z čim drugim bolj pomembnim. Nestrpnost do drugih ras bi morali odpraviti, a kaj, ko večino ljudi to ne zanima. Veliko je rasistov, ki jim ni mar za druge, kot le za lastno raso."
"To je in vedno bo težava v odnosih med ljudmi. Nekateri na to gledamo drugače. Jaz obsojam tiste, ki obsojajo drugačne od sebe. Če veš kaj mislim s tem. Ravno zato sem zapustila klan. Pravila. Nestrpnost do drugih. Vse to mi je počasi presedalo." je dodala ob Mayini pripovedi in se tudi sama nasmehnila. Rada se je pogovarjala o stvareh, ki so jo zanimale in bila vesela, da je našla še nekoga, ki se o tem prav tako z zanimanjem pogovarja.
"Seveda. Med nama." je smeje dodala in se obrnila proti jezeru. Ko je May nadaljevala, je svoj pogled hitro preusmerila proti njej in prikimala. "Nikoli ne veš, mogoče se bo pa spomnil vsega."

"Ja, točno, vampirji," je pokimala May in rahlo nagrbančila čelo. To je bila vrsta, ki ji iz različnih razlogov ni bila najbolj blizu. "Torej imate to v krvi," je nato nadaljevala bolj sama sebi.
Ob vprašanju o njenem izvoru, se je rahlo zdrznila, a bolj iz navade kot iz pravega presenečenja in Alexis ni prav nič zamerila, ker jo je vprašala. "V bistvu je bilo pri meni malo drugače, ker moja mam in oče nista bila čarovnika. Mama je vedno vedela, da sem drugačna in nisem šamanka, a le slutila je lahko, kaj bi bilo. Po prvih nekaj letih pa se je izkazal moj talent. Takrat je tudi postalo jasno, da je moj element voda. Želela sem seči po vrču vode na mizi, a ga nisem dosegla, zato sem poskušala do vode priti na drug način. Rezultat ni bil preveč navdušujoč, mokra sem bila od glave do pet. A mama je bila navdušena," se je zasanjano nasmehnila. Veliko lastnosti je podedovala ravno po mami, med drugim tudi zanimanje za druge vrste in rase in navdušenje nad magijo.
Poslušala je, da je Alexis povedala do konca, potem pa sta bili obe nekaj trenutkov tiho. "Tudi meni bi bilo ljubše, če ne bi že zrasla s stalnim občutkom nevarnosti, naučila sem se, da je vedno treba biti skrajno previden in oprezen, zlasti ob stiku z nekom druge vrste. Najbrž bi mi bilo veliko lažje navezovati stike, če bi občutek nelagodja izginil." Ob zadnjih besedah je zavzdihnila in se občudujoče zazrla v Alexis: "Tako drugačna si. Včasih si želim, da bi bila tudi jaz lahko tako spontana, ampak ..." Sredi stavka se je ustavila in pogled hitro preusmerila drugam. "Pozabi, nima smisla." Že dolgo časa prepiri med vrstami niso bili del vsakdanjega življenja, a May je kljub temu srce zastalo vsakič, ko je pomislila na spore iz preteklosti in posledice, ki so jih pustili tudi na njenem življenju.
"Če bi vsi razmišljali tako kot ti, bi bilo sobivanje na otoku veliko lažje," se je pohvalno nasmehnila, čeprav je na njenem obrazu še vedno ostala sled zaskrbljenosti in nelagodja.
Po parih sekundah, se je May zasukala nazaj k temnolaski: "Mogoče veš koliko vas je? Volkodlakov, mislim." Čeprav tega ni povedala na glas, je razmišljala, da bi se res še enkrat srečala s Sethom ali komerkoli drugim te vrste. Ob stiku z Alexis je vedno bolj naraščalo njeno zanimanje za druge, ki je bilo sicer vedno večje od interesa nad njeno lastno kulturo in zgodovino.

"Ja to imamo v krvi. To naj bi podedovali od sorodnikov, ni nujno, da bližnjih, lahko tudi volkodlačje preskoči nekaj rodov. Odvisno." je zazvzeto povedala in se ob vsej tej pripovedi počutila še bolj pomembno.
"Pomembno je to, da je bila mama vesela, da si to kar si in te je sprejela. Hujše bi bilo, če ji to ne bi bilo všeč." Težko si je predstavljala, da bi jo njena mama zavrgla, saj je iz konteksta razbrala, da je bila njena mama dobra in ljubeča. "Torej nisi imela večjih težav pri razvijanju. Le to z vodo." je šaljivo dodala in se nekoliko glasneje zasmejala. V mislih si je prikazala May, kako poiskuša doseči vrč, a ji to ne uspe najbolje. Na koncu filma, pa se pokaže mokra od pet do glave. Ob vem tem se je morala še enkrat glasno zasmejati. "Smešno." je še dodala in jo pogledala. Vedela je, da jo razume, in da so ji nekatere anekdote smešne, zato se nikoli ne zadrži s smehom.
"Ja, težko je odraščati, če veš, da moraš biti vedno na preži, in da veš, da ti vedno preti neka nevarnost. To se meni sicer ni dogajalo, a vem kako je to." Popolnoma je skušala razumeti, kaj je občutila May in se s tem poistovetila, saj je vsrkavala njena čustva kot suha goba. "Ampak kaj?" je hotela s temi besedami spodbuditi May, da bi nadaljevala svojo pripoved. "Spontanost. Za to bi lahko rekli, da je moja najboljša virlina." Vedno je poiskušala razumeti vse ljudi in poslušati njihove pripovedi tudi, če sami niso poslušali nje. Poiskušala se je vživeti v njihova pripovedovanja in vedno zavzeto poslušala.
"Hvala." je v zahvalo rekla in pokimala. Všeč ji je bilo Mayino razmišljanje in to, da se ji je zdelo tudi Alexisino razmišljanje v redu in pravilno. "Včasih razmišljam, da bi bilo življenje bolje, če bi vsi nanj gledali po pozitivni plati. Tako pa se vedno kregamo zaradi nekih malenkosti, ki tako ali tako niso pomembne." je še izjavila in zavzdihnila. Ravno zaradi takih malenkosti je razpadel njen prejšnji klan volkodlakov.
"Niti ne vem približne številke, tako, da ti na to ne znam odgovoriti. Lahko pa se pozanimam, če ti bo to kaj pomagalo." je vneto vprašala. Zanimivo se ji je zdelo, da ravno čarovnico zanima, koliko je njene vrste. Zato je tudi njo začelo zanimati, koliko jih pravzaprav sploh je na tem otoku. Ali bi jih lahko preštela na prste obeh rok ali ne. Na koncu se je odločila, da se o tem pozanima, tudi če May ne bi več zanimalo.

"Torej se deduje," je pokimala May. Seveda, kako pa drugače, v vsakem posamezniku je bilo bolj ali manj natančno določeno, v katero smer bo teklo njegovo življenje. "Potem so bili tvoji sorodniki volkodlaki?" je nadaljevala z vprašanji in se takoj, ko je besede izrekla spomnila Alexisinega pripovedovanja o stricu, ki ji je pomagal, da se je prilagodila ob svoji prvi transformaciji. "Stric?" je ugibala z preiskujočim pogledom in dvignjenimi obrvmi. Iz Alexisinih besed je predvidevala, da je bil ravno on tisti, na katerega je bila zelo navezana, torej ji je bil najbrž precej podoben.
Ko je pogovor zopet nanesel na Mayine prve poskuse nadzorovanja svojega elementa, je polvilinka le zavila z očmi in se zasmejala. "Le malenkost z vodo? Počasi ti začne iti precej na živce, ko se ti ne posreči in ne posreči in ne posreči. Iz same ihte sem večkrat že skoraj obupala, češ da nikoli ne bom znala. Verjetno bi bilo lažje, če bi lahko nekdo čustvoval z mano ali mi pomagal narediti prvih nekaj korakov." Skomignila je z rameni. "Samo mamina volja in moja vztrajnost sta me pripeljali do sem. Od vsakega posameznika je namreč odvisno, kako bo svoje potenciale razvil in izkoristil, za to pa je potrebno predvsem veliko vaje in potrpljenja. Tako gre najbrž tudi pri tebi, ne?"
Glavo je nagnila postrani in se zazrla preko površine jezera, ki skorajda ni valovala, le pretanjena ušesa bi lahko slišala rahle premike vode, ko so valovi oblizovali kamne tik pod površjem. Nikogar ni bilo v bližini in glede na položaj lune bi lahko sklepala, da je bilo že precej pozno. Ali pa že skoraj zelo zgodaj?
"Včasih se mi zdi, kot da me omejuje moja preteklost in slabe izkušnje in zato ne znam biti spontana, nikoli ne spustim zaščite, nikoli nisem manj previdna ali neprevidna, nikoli ne pustim nikogar blizu," je nato začela pripovedovati May. Ozračje ni bilo napeto in čutila je lahko, da jo Alexis posluša. To je bilo vse, kar je potrebovala, čeprav o tem še z nikomer ni zares govorila. "Veliko ljudi mi je reklo, da bi morala biti bolj odprta, ne tako zadržana, da me nič ne bi smelo omejevati. Preteklost me preveč definira, ne vem kako naj ti to razložim." Izdihnila je in s pogledom ošinila sogovornico.
"Bi se res lahko pozanimala?" je nato bolj veselo vprašala, skoraj bi zopet začela poskakovati na mestu in oči so se ji rahlo zasvetile. "Ti si namreč prva volkodlakinja ki sem jo srečala po dolgem času." Po eni strani je tudi upala, da bi lahko govorila z vodjem kakšnega klana, ki je imel v lasti ozemlja proti zahodni obali otoka, mogoče bi ji to ponudilo možnost, da bi jo lahko še enkrat obiskala.

"Tako nekako." je prikimala v odobravanje Mayinemu komentarju. Res je bilo to, da si nekoč postal volkodlak, ker so bili v tvoji družini volkodlaki. Včasih pa se je zgodilo, da nihče v družini ni bil volkodlak, sam pa si prevzel volčjo podobo. "Moj stric, oziroma bratranec mojega očeta je bil volkodlak ja."je prikimala. "Mogoče, da so še drugi, vendar tega nikoli nisem izvedela." je sramežljivo priznala, saj nikoli ni vprašala svoje družine, ali so bili mogoče tudi sami volkodlaki ali ne. Njena družina je dajala vtis normalne človeške družine, čeprav to ni bila, saj je izvedela, da je sama v resnici volkodlakinja.
"Čisto te razumem." je prijazno dejala in se nasmehnila. Vedela je, kako izgleda, če se za nekaj vztrajno trudiš, vendar ti dolgo časa ne uspe. Tudi sama je imela dolgo časa iste probleme. "Vidiš, pa ti je vseeno uspelo, čeprav nisi imela prave pomoči pri tem. Sama si prišla do sklepa, da se boš morala potruditi. Je res?" Vprašujoče je dvignila obrvi in glavo rahlo nagnila v levo. "Pri meni je bilo isto. Čeprav sem imela dosti pomoči, sem kar nekajkrat obupala." Včasih je resno razmišljala, da bi odšla do kakšnega šamana, ki bi ji naredil napoj, da bi vse njene magične moči izginile, vendar se je hitro premislila.
"S časoma boš mogoče pozabila na svojo preteklost. Sama jo včasih že tako pozabim, da niti ne vem od kod sem." je šaljivo dejala, saj je hotela, da se tudi May nasmeje in pozabi na skrbi. "Tudi to se lahko naučiš, kako biti bolj odprta. Ne ravno tako, da te drugi lahko preberejo kot odprto knjigo, ampak ravno dovolj, da se v družbi drugih ljudi sprostiš. Na preteklost boš pa najlažje pozabila tako, da enostavno ne misliš več nanjo. Sprosti se in občuduj sedanjost in s pogledom glej v prihodnost." je nekoliko filozofsko dejala in se zasmejala ob svojih izjavah.
Ko je spet govorila o njeni vrsti in njihovem številu, je veselo prikimala. "Vse se da, če se hoče." je nato izdavila in jo pogledala, ter opazila, da se ji svetijo oči. "Me veseli." je rekla ob Mayini izjavi, ko je govorila o srečanju volkodlaka po daljšem času.

May se je ob Alexisinem odgovoru, da za ostale člane družine sploh ne ve, ali so volkodlaki ali ne, rahlo začudila, a še preden bi lahko karkoli rekla, se je ugriznila v jezik. Nič nenavadnega ni bilo, če Alexis ni bila v tako tesnem stiku z družino, navsezadnje tudi sama večine svojih sorodnikov sploh ni nikoli spoznala.
"Potem je vedno lažje," je May nadaljevala pogovor in pokimala sogovornici. "Vztrajnost se večkrat izplača in včasih moraš le zbrati pogum, da narediš nekaj korakov naprej. Obupati je ponavadi nesmiselno." Vztrajanje, ki je večkrat preraščalo v trmo, je bila še ena izmed Mayinih lastnosti, na katere je bila pri sebi ponosna. Le redko kdaj se je predala in kadar si je zastavila nek cilj, ga ni izpustila izpred oči. Mnogi so bili nad tem presenečeni, kajti polvilinci so bili ponavadi veliko bolj nestanovitni in neodločni.
Ob Alexisinem šaljivem in toplem nasmehu, si May ni mogla pomagati, da se ne bi nasmehnila nazaj. Nekaj je bilo v besedah in kretnjah nenavadne volkodlakinje zaradi česar se je lažje sprostila. "Ko ti to poveš, se sliši veliko lažje kot je v resnici," je odvrnila in zmajala z glavo. Res je imela ob Alexis občutek, kot da jo pozna že od nekdaj.
Ko je začela premišljevati o morebitnih klanih volkodlakov, ji je pred oči priplaval še en obraz, na katerega se je ob pogovoru z Alexis večkrat spomnila. Bežna podoba očeta. Nedolgo nazaj je namreč razmišljala, kako bi bilo, če bi srečala katerega izmed svojih sorodnikov po očetovi strani. Mama ni rada govorila o njih, a iz nekaj pogovorov med njo in teto je May lahko razbrala, da tudi oni niso povsem navadni ljudje. Če se je večino časa trudila, da bi pozabila nenavadne in boleče dogodke iz preteklosti, je imela občutek, da bi z odkritjem drugega dela svoje družine, lahko vsaj nekatere rane pozdravila in pozabila nanje.
Če bi ji nekdo rekel, da je njena sestrična po očetovi strani volkodlakinja ali vampirka, se sploh ne bi čudila, še več, ob pogovoru z Alexis jo je le še bolj zanimalo, kaj bi bili lahko preostali člani njene družine. "Mmm ... Mogoče se ti bo zdelo malo čudno," je počasi začela in iskala primerne besede. "Če boš kdaj v stiku s kakšnim volkodlakoma ali klanom, bi me lahko mogoče ... omenila?" Vedela je, da so njene besede zvenele precej nerodno in za trenutek si je celo zaželela, da bi ji Alexis lahko prebrala misli, ne le njenega razpoloženja. Previdno jo je pogledala in počakala na odgovor.