Drevesa ob jezeru

Kakšna drevesa se je čudila Rose in se ustavila pri velikih drevesih. Če bi se malce odpočila mi ne bo škodilo je pomislila in se odpravila k največjemu staremu drevesu. Počasi se je vsedla in pogledova k jezeru kako se je bleščalo. Prijelo jo je da bi skočila vanj a se je zadržala in je z zanimanjem pogledala drevesa.

Evelinna ni vedela, kaj bi počela, zato se je odločila malo pohajkovati naokrog. Neslišno, kot veter, se je sprehajala med drevesi. Takrat je na tleh pod drevesom zagledala postavo. Ni potrebovala dolgo, da je ugotovila, da gre za temnolaso dekle. Približala se je in samozavestno pozdravila: "Hej. Kdo si pa ti? Jaz sem Evelinna Liss." Ne da bi pomislila, da dekletu to ni všeč, je sedla poleg nje. "Kaj počneš?" je radovedno vprašala. Naslonila se je na deblo drevesa, pod katerim sta sedeli, in prisluhnila ptičjemu petju.

Naenkrat se je pred Roso prikazalo neko dekle."Živjo" je kolikor je bilo možno povedala veselo."Jaz sem Rose Black" ji je odvrnila. Pogledala je drevesa saj je hotela da bi Evelinna sledila njenemu pogledu. "Pravzaprav sem malce počivala in preučevala drevesa" je rekla in se prijazno zazrla v Evelinnin obraz. Na začetku ji ni bilo prijetno da se ji je pridružila neznanka a sedaj ji je bilo že prijetno. Evelinna se ji je zdela prijazna in ne nesramna. Čutila je ji noče ničesar hudega. Prisluhnila je petju ptic ki so sedaj pele dokaj glasno in lepo.

Evelinna se je še bolj na široko nasmehnila. Vesela je bila, da ni naletela na kakšno zateženo baburo, ki ji je bi bilo do pogovora. Ko je Rose omenila, da je preučevala drevesa, se je tudi Evelinna malo ozrla naokoli. Rastline so jo zmeraj zanimale. Takoj je ugotovila, da o okoli njiju precej različna drevesa. Pravzaprav ji je bila večina čisto neznanih. "Zanimivo... tole drevo še najbolj spominja na bukev, a listi se mi vseeno zdijo malo preveč zašiljeni in svetleči. Ali pa tista smreka tamle: njene iglice so rumene barve!" je razburjeno ugotavljala. Ta kraj ji je postajal vedno bolj všeč. Malce je zažvižgala, kar je zelo spominjalo na ptičje čivkanje, in v nekaj trenutkih so ju obletele tri drobne ptičice. Modra, bela in ... zelena?! "Tudi ptice so nekam nenavadne," je pripomnila. Modra ptičica je sedla na Evelinnino ramo in začela peti s čudovitim glasom. "Kateremu klanu pripadaš?" je kar naravnost vprašala dekle poleg sebe. "Če seveda nisem preveč vsiljiva," je hitro dodala, saj ni želela, da bi ji dekle karkoli zamerilo.

"Oh res, dreveso se zelo razlikujejo, no mislim da je tisto tam hrast a nevem če je res" je rekla Rose in se že kot velikokrat ozrla in si ogledala drevesa. Petje ptičev je bilo tedaj že zelo glasno in zelo lepo. "Modra, bela in zelena ptica!" je kriknila Rose jo je zagledala tri ptice. Ena je bila modra, druga bela in tretja pa zelana. Ena ptica se je vsedla na Evelinnino ramo. Rose je ptiča pogledala in ga pobožala po njegovi lepi glavi. Ko jo je Evelinna vprašala kateremu klanu prihaja jo je pogledala in malce bolj potiho rekla "volkodlak sem" zavzdihnila je potem pa nadaljevala "prihajam iz klana volkodlakov". "In ti?" jo je vprašala in jo resno pogledala.Kaj če prihaja iz drugega klana? mogoče se nebove morali več družiti je pomislila in se žalostno ter otožno nasmehnila.

Evelinna se je nasmehnila. Zdaj je zelena ptica priletela na Rosino ramo. "Jaz sem iz klana šamanov. Nič ne skrbi, to ničesar ne spremeni," je odvrnila in se začela igrati s svojim talismanom v obliki orla. "Vsaj upam," je čisto tiho zamomljala. Potem je nadaljevala z bolj veselim tonom: "Da se znaš spremeniti v velikanskega volka? To mora biti super! Se že znaš nadzorovano spremeniti, ali ne?" Legla je na vlažna tla in si pod glavo položila roke. Beli oblaki so čisto počasi drseli po sinje modrem nebu. Rada je imela jasne dneve, ko si lahko opazoval oblake in si izmišljal nenavadne oblike in zgodbe...

Ko je ptič priletel na Rosino ramo ga je vzdignila in ga pustila da je odletel potem pa se je vlegla na tla zraven Evelinne."Sedej se že znam nadzorovati a ne za dolgo" je veselo rekla. Naenkrat je ni bilo več potem pa se je spet vrnila in veselo rekla "težko je biti volkodlak ker lahko tudi škodim ljudem zato sem večino časa sama a nasrečo imam tudi nekaj dobrih lastnosti"."Slišala sem da ste šamani zelo dobri zdravilci? si tudi ti? jo je vprašala z velikom zanimenjen. Rose o šamanih ni vedela veliko zato je bila zelo radovedna.

"No, ja," je začela Evelinna. "Pravzaprav se jaz še nisem izšolala za zdravilko, bolj me zanimajo izdelovanja talismanov. Šamani lahko počnemo oboje. Talismani so zelo zanimive zadeve. Najpreprostejši so tisti, ki odganjajo nesrečo in prinašajo srečo. Potem so tu še tisti, ki odganjajo zle duhove, prinašajo bogastvo, mir ali kaj podobnega. Nikar ne misli, da so talismani samo vraže, saj resnično delujejo." Pogledala je svojo sogovornico. "Jaz pa ne vem ničesar o volkodlakih, razen, da se lahko spremenijo v nemarno velike pošasti," se je zarežala. "Mi razložiš še kaj?"

"No, volkodlaki se lahko spremenimo v volkove, preobrazba na začetku ni prijetna a se navadiš. Imamo nekaj posebnih sposobnosti kot to da zelo dabro vidimo in lahko se sporazomevamo z mislimi in vidimo tudi bolje kot drugi. Ko smo v obliki človeka smo tudi bolj trpežni. "A nismo vsi enaki" je veselo rakla ter nadaljevala "volkodlaki smo tudi empati, to pomeni da začutimo čustva drugih ja jaz jih še nemorem ker sem premlada in jih lahko samo ko smo v obliki volka, imamo tudi hudo alergijo na preobjedo drugače smo pa veliki volki na mejhni kot kakšni kužki". Pogledala jo je in se nasmehnila."Hm..." je rekla in nekaj časa utihnila potem pa nadaljevala "katera rasa si?"

Evelinna je z zanimanjem poslušala dekletovo izčrpno pripoved o volkodlakih. "Vilinka sem," je priznala, ko je Rose vprašala po rasi. "In če se ne motim, si to tudi ti," je še dodala. Njen šesti čut je bil precej natančen. Začela si je mrmrati neko neznano melodijo. "Kaj rada počneš v prostem času?" O novi prijateljici je želela izvedeti čim več. "Od kdaj si na otoku? Od kdaj veš, da si volkodlakinja?" je še kar spraševala. Počasi je zaprla oči in se začela rahlo pozibavati.

Rose se je nasmehnila "tvoj šeti čut je res dober" je veselo rekla. "V prostem času ne počnem veliko stvari ponavadi poležavam v sencah ali pa se pogovarjam v mislih s drugimi" je odgovorila na njeno vprašanje. "Na otoku nisem dolgo, približno pol leta ali tu nekje" je rekla in takoj nadaljevala "to da sem volkodlak vem od kot se spomnim a mislim da sem to izvedla za moj 6 rojstni dan". Rose je svojo prijateljico pogledala in vprašala "kaj pa ti rada počneš v prostem času? Si dlje časa na otoku kot jaz? Kaj je tvoja najljubša jed?" jo je zasipala z vprašanji medtem pa se je veselo smehljala.

Arm se je zopet odlocil, da gre k jezeru. Takoj, ko so se poslednji soncni zarki pobozali pokrajino, je s pocasnim korakom odsel tja. Sicer bi bil lahko prispel hitro kakor veter, a pozelel si je pocasnega sprehoda, med katerim je lahko obcudoval okolico. Nemalokrat se je na poti ustavil in nekaj casa opazoval stvar ali bitje, ki je pritegnilo njegovo pozornost. Z zanimanjem je spremljal nocno zivljenje zivali, ki so se tako neslisno kot on plazile med visoko travo in podrastjem v gozdu. Ko je koncno dosegel mirno vodo, je na njegovem obrazu ze kralejval srecen nasmesek. Najprej je razmisljal, da bi zopet sedel na hrapavo crno skalovje, ki ga je ob vznozju oblivala hladna voda, a si je premislil in sedel na z mahom porascen kamen v senci dreves. Udobno se je namestil in z ocmi spremljal nezno valujoco gladino, na povrsini katere so odsevale majcene bele lucke, prve zvezde.

((je to najin Rpg, kajne ))

Spet se je bilo zvečerilo inu to še predno bi Pam lahko dosegla meje svojega klana. Ko bi le gozdovi ne bili tako daleč. No vsaj jezero je bližini je sama pri sebi pomislila. Vodna bližina jo je pomirjala, zato se je ustavila v njeni bližini, odložila težko torbo inu vdihnila svež večerni zrak. Ko je tako malce počivala ob jezeru, si je bila zaželela, da bi zopet bila na krovu kake barke. A želja jo je kaj hitro minila, ko je bila pomislila na vse kar je bila doživela tam nekje daleč za obzorjem. Ne bodi no neumna, tu imaš mir inu nihče si ne da opravka s tem, li kvariš njih mladino, li ne se je bila opomnila. Bolj za pomiritev, kot za obrambo je podzavestno v svoji roki materializirala malo kroglico, s katero se je bila začela igrati, ko je presenečeno ugotovila, da ni sama. »Kdo so neznanec?« je hladno vprašala inu v roki stiskala kroglico, pripravljena, da se z njo, če bi jo neznanec napadel, brani.

Njegovo mirno opazovanje jezera je zmotilo pokljanje suhe trave in vejic. Pogled je odtrgal od svetlece se gladine in se ozrl v smeri zvoka. Obali se je blizala dokaj zanimiva postava, ki je v roki stiskala nekaj majhnega. Nekaj casa je postavo, ki je bila ocitno zenska, samo spremljal z ocmi, nato pa je prislekinja opazila njega. "Kdo so neznanec?"ga je hladno vprasala in privzdignila roko s kroglico. Aha, carovnica, je takoj ugotovil, saj se nihce drug ne bi poskusal braniti z majceno kroglico vode. Pocasi, da je ne bi prestrasil, se je dvignil s kamna, nekoliko presenecen zaradi cudnega nacina njenega govora "Armadal."je mirno odgovoril in stopil iz sence dreves, da ga je obsijala nezna lunina svetloba. "Vi pa ste?"ce je neznanka ze pricela z uradnim tonom, bo pac on nadaljeval. Cakajoc na odgovor si jo je podrobneje ogledal, a je to storil diskretno, pretvarjajoc se, da opazuje jezero za njenim hrbtom.

Ko se je neznanec, ki se ji je predstavil kot Armadal vstal, ga je prav nič sramežljivo inu popolnoma očitno premerila od glave do pet. Kaj hitro ji je bilo jasno, da gre za pripadnika rase, ki je bila tudi njej lastna. To jo je malce pomirilo, njegov miren glas pa jo je bil vsaj za prvo silo prepričal, da ji nič noče. Zato je razblinila vodno kroglico, ki jo je še pred tem imela uperjeno vanj inu mu odgovorila na zastavljeno vprašanje.
»Kdo sem? Odvisno.« Malce je bila premolknila nato pa nadaljevala: »Nekateri me kličejo tako, drugi spet drugače, a večina otočanov me imenujejo Pam.« Ob omembi svojega imena se je le skrivnostno nasmehnila pri tem pa opazila, da so Armadalove oči zrle nekam proti gladini jezera. Tudi sama se je obrnila v smeri njegovega pogleda inu popolnoma odsotno nadaljevala pogovor.
»Jezero je zmeraj tako čudovito mirno, kaj menijo Amadal? A tudi v vsej svoji lepoti skriva številne nevarnosti.«

Menijo? V katerem casu si se rodila, clovekinja?se je zlobno oglasil glasek v njegovi glavi. "O ja...vedno je mirno."nasmehnil se je. "Nevarnosti?"stresel je z glavo. Stopil je blizje k bregu jezera in prisluhnil sumenju valov "Morda. Vsaka stvar ima svoje skrivnosti in necistosti...celo zlato, najplemenitejse od vsega. Ce ne drugega, ima na vesti vso prelito kri."njegove besede so bile izrecene mrmraje, saj ni hotel motiti nezne melodije jezera. Vsake toliko je kak vecji val butnil ob skale in dodal globino vodni glasbi. Sedel je na suhi pesek, med katerim so rasli sopi rjavkaste trave in se naprej spremljaj jezero z ocmi. Na njegovem obrazu je vladal blazen, zadovoljen nasmesek. Kot mimogrede je povprasal Pam "Kaj vas je prineslo semkaj?"in pri tem ni odmaknil oci od valujoce vode.

"Večino prelite krvi", ga je popravila Pam. A zdelo se je, da je bil preslišal njen komenta. Kakor koli že, pogovor je bil stekel dalje inu Pam je opazila da jo polviln vika. Se mi morda posmehuje, saj sem še mladič, v očeh večine ras, celo v očeh nama lastni.
"Kaj me je bilo prineslo semkaj?" je ponovila Armadalovo vprašanje. "Usoda, ali pa imajo Armadal raje izraz naklučje? Morda lahen piš vetra, kdo bi bil vedel." mu je navihano odgovorila pri tem pa skomignila z rameni. Na jezerskih valovih je še med tem, ko je Armadalu vračala odgovor na njegovo dvoumno vprašanje, poustvarila podobico barke, ki mirno pluje po vodni gladini. Večina čarovnikov je svoj dar skrivala, a Pam tega ni bilo mar, vodo je ljubila, bila je del nje, zakaj bi se je bila sramovala.
"Inu Armadal, po kakih opravkih je usoda njih prinesla ob obale tega čudovitega jezera v tem večernem mraku?" Ko je končala je z zanimanjem opazovala sogovornika odziv.

Arm je sovej oči odvrnil od čarobne gladine in si zopet od strani ogledal Pam. Po kratkem pregledu je prišel do sklepa, da se pogovarja s polvilinko. Čeprav je bil rajši nepristranski, je to čarovnici takoj dalo plus. Vedel je, kako redki so polvilini. No ja, čeprav je imel v zadnjem času velikansko srečo, da je spoznal že kar tri. Sam pri sebi se je nasmehnil in odvrnil na njeno vprašanje »Opravkih? Človek tukaj ne more imeti opravkov.«se je toplo nasmehnil. »Sem pridem samo na sprostitev...in uživanje jezera.«namuznil se je. In morda še spoznavanje drugih ljudi. Bil je odličen kraj za to, kot se je izkazovalo na podlagi izkušenj. Čutil je njen pogled na sebi, a se ni obrnil, da bi ji ga vrnil. Raje je opazoval vodno barčico, ki je spolzela po jezeru. Bil je nekoliko presenečen, da je Pam tako odkrito pokazala svoje sposobnosti in iz nekega razloga se je čutil dolžan, da ji vrne uslugo. Zadovoljno je odlebdel nekaj centimetrov nad mehki pesek in še naprej gledal za barčico, ki se je počasi zopet razpustila v valove.

"No večina res pride sem na oddih, a šamani inu tudi moja malenkost jim lahko potrdimo, da se sem prihaja tudi po opravkih." je Pam malce važno inu vsevedno odvrnila Armadalu. Ko je bila opazila, da je njen sogovornik pričel lebdeti, ji je postalo jasno, da govori z vampirjem. Le upam lahko, da se je to noč že najedel inu mu nepredstavljam obilnega zajtrka. Je zlobno pomislila, a dejstvo, da je Armadal pokazal svoje prave barve, ji je povečalo zaupanje vanj, ter v njegove namene. Dasi ravno je vedela, da mora biti vseeno previdna.
Popustila je svojo oblast nad figuro inu se obrnila za vrečl, ki jo je bila tovorila s sabo. "V vsakem primeru sem želela preizkusiti tole napravico. Torej je vseeno, če jo kar tu. Kaj menijo gospod?" Še preden je dobila odgovor, je iz vreče že potegnila dve ogledali različnih velikosti, dva votla valja inu zložljivo stojalo. Med sestavljanjem komponent je še dodala: "Imajo Armadal zanimanje tudi za zvezde? Vem, da ni tako dober kot tisti v templju, a za prvo silo bo."

Z muzanjem je opazil majcen trzljaj ob njenem spoznanjem, s kom se pogovarja. Ah ja...vedno najstrajsljivejsa bitja, je nekoliko uzalosceno pomislil, nato pa odrinil take misli, ko pa je bil vendar velicasten vecer, ki ga bi bilo brez veze pokvariti s takimi zamorjenimi stvarmi. K tem mislim se bo lahko vrnil na kak siv, dezeven...dan, ja. Med spanjem. Zavil je z ocmi sam nad seboj in se raje posvetil Pam, ki je iz svoje torbe potegnila nekaj dokaj zanimivih stvari, ter jih pricela sestavljati skupaj. Nekje na polovici je Armu potegnilo, da sestavlja teleskop in ko je carovnica omenila stolp za gledanje zvez v templju, je prhnil v smeh. Nekaj trenutkov se je rezal, nato pa se je umiril "Pardon, se opravicujem za tole."je se vedno s smehljajem na obrazu dejal in z zanimanjem prilebdel blizje, da bi si ogledal teleskop. "Ja, Armadal imajo veliko zanimanje za zvezde."se je namuznil in opazoval, kako je do konca sestavila nenavadno napravo. "Smem?"jo je povprasal in pomignil proti teleskopu, saj celo njegov vampirski vid ni segel do zvezd.

Pam je Armadalova reakcija, ko je omenila stolp, kar malce šokirala. Res je sicer bilo, da ko je bil prišla na otok, je bil stolp v zelo slabem stanju, preveč odprt inu so bili zato instrumenti v zelo slabem stanju. A sedaj se je usoda teh občutljivih naprav le malce izboljšala, za ceno veliko hude krvi inu zamer. Armadalova reakcija ji je jasno dala vedeti, da je nekako povezan s stolpom. Kako? To je nemudoma morala izvedeti, kajti ko je šlo za njen observatorij (že kaj kmalu ga je bila v svojem srcu posvojila), je morala o njem vedeti absolutno vse. Zato je med nastavljanjem inu zadnjimi popravki radovedno vprašala:
"Vidim, da so Armadal že bili v tempju, ali pa so vsaj slišali kaj, kar pri njih sproža navale smeha. Le kaj, bi lahko to bilo gospod?"
Teleskop je bil pripravljen inu obrjen proti njej najljubši zvezdi. Tako da mu je, ko se je Armadal znašel v njeni bližini, z veseljem odstopila pogled, sama pa je to isto zvezdo poiskala s prostim očesom.

Namuznil se je in pocasi odvrnil "Ah, samo spomnim se, kako je nek pijanec v gostilni pripovedoval, kako je on ukradel neko knjigo. Pa je razlagal nekaj o tem stolpu in sem se spomnil zgodbice."je povsem gladko povedal, ceprav v pripovedki, ki jo je pravkar izustil ni bilo niti kancka resnice. A carovnici ni nameraval razlagati, kako je vdrl v tempelj in sam ukradel knjigo starodavnih. Ko mu je odstopila teleskop, je z zanimanjem pokukal skozi dve leci, ki sta tako spretno priblizali oddaljene lucke na nebu. Nekaj casa je samo osuplo opazoval veliko zvezdo, na katero je bil naravnan teleskop in si ogledal vsako podrobnost zarece krogle. Ko se je je nagledal, se je z nasmehom odmaknil od teleskopa in ga prepustil njegovi lastnici. Medtem, ko se je Pam posvetila opazovanju zvezdnega neba, si ga je sam ogledoval kar tako, za zabavo. Prepoznal je nekaj ozvezdij, a s tem se ni nikdar posebej ukvarjal, zato je za vecino skupinic luck, raztrosenih po nebu, ostajal ignoranten, saj ni imel pojma, kako se jim rece.

(Ogledali ne leči! gre za Newtonov teleskop, ki je narejen s pomočjo odboja in ne loma žarkov, zaradi tega je krajši. Med tem, ko je Galileo res pogledal skozi teleskop sestavljen iz dveh leč, so kasneje znanstveniki ugotovili, da za opazovanje neba boljše rezultate dajejo zrcalni teleskopi. Pa še steklo ni popolnoma trdo in skozi čas začne polzeti, se nabirati na spodnjem delu teleskopa, s tem pa se spremenijo lastnosti leče in slika, ki jo dobiš skozi tak teleskop je popolnoma zabrisana. )


»Knjigo!? Kakšno knjigo?« je vsa iz sebe vzkliknila. Upam, da ne kako z zemljevidi inu načrti naprav! je še pomislila. Tega preprosto ne bi bila prenesla, knjige so nekaj najbolj dragocenega, res je, da ne nahranijo telesa a tudi duša rabi nekaj. Počakala je, da si je Armadal ogledal zvezdi, ki mu jo je bila nastavila, nato pa se jim sama posvetila. Med njihovim iskanjem je opazila svetleč premikajoč predmet. Takoj je vedela, da gre za komet, pogledala je če se ga vidi tudi s prostim očesom inu pomignila Armadalu, naj si ga tudi sam ogleda.
»Zvezde so naše vodnice. Če jih poznaš le nekaj inu njih položaj na nebu se ne moreš nikoli izgubiti. Na morju rešujejo življenja.«

(wowie xD opla se ne spoznam na to...se ne bom vec zmotu xD)

Skoraj bi odskocil ob njeni burni reakciji, ko je omenil knjigo. "No,"je zategnil, "ne spomnim se prav dobro, ampak mislim, da je omenjal nekaksno knjigo Starodavnih."skomignil je z rameni. "Nisem ga ne vem kako pozorno poslusal."je se dodal, nato pa sledil njenemu prstu, ki ga je uperila v nebo in opazil komet. "Zanimivo...zakaj ima tisto crto za seboj?"je vprasal carovnico, ki se je ocitno spoznala na zvezde in njihove znacilnosti. Odsotno je pokmal, saj so bile njegove oci se vedno prilepljene na komet, ki je prepotoval ze skoraj celotno nebo "Morda res, a tukaj na otoku ne koristijo prevec. Razen zato, da jih opazujes."je dejal z nasmeskom in ujel se zadnji pogled na repato zvezdo, preden je izginila na severu, za gorami. "Bo padla v morje?"je z zanimanjem vprasal in se vedno strmel v smer, kjer je izginil komet, kot da bi s pogledom poskusal predreti gorovje, ki mu je zastiralo pogled.