Armadalova Kripta

Opazovati njen obraz je bilo skoraj tako, kot ce bi gledal v knjigo, v katero je nekdo sproti pisal. Uspel je ze ugotoviti, da svoja custva izraza zelo slikovito in enako je veljalo tudi za misli. Ne da bi jih ravno bral, kot je to lahko pocela Alexis, a lahko je s precejsnjo verjetnostjo ugibal. Nagnil je glavo vstran in jo se posebej podrobno opazoval, ko je omenil, da volkodlakinja nima vec vpliva nanj. Prej namrsceno celo se je v trenutku zgladilo in njene oci so dobile bolj vesel lesk. Hm, je bilo vse, kar mu je sinilo skozi misli ob tej ugotovitvi. Namuznil se je ob njenem zbadanju in stopil blizje. "Zakaj bi to kaj spremenilo? Si kar si."se je nasmehnil in obstal le pol koraka stran od nasmejane carovnice. Njegov nasmeh je dobil nekoliko zalosten pridih, ko je dodal "In ti vplivas name, May. Kot prijateljica."je tiho spregovoril in jo pozorno opazoval. Res ni hotel pokvariti njunega odnosa, a pri srcu ga je kar stisnilo, ko je pomislil, da bi May od njega morda pricakovala vec, kot bi ji lahko dal.

"Hvala, Arm," je rekla May iskreno. Od njega ni mogla in niti ni hotela zahtevati več in že dejstvo, da se ji je po dolgem času kot edini uspel zares približati in da je hkrati ni obsojal in jo je mirno sprejemal tako kot je, jo je pomirjalo in navdajalo z nekim skritim veseljem. "To je vse, za kar te lahko prosim," je še dodala in čeprav se njen nasmeh ni več raztezal od enega ušesa do drugega, je bil zato toliko bolj iskren in hvaležen. Potihem je mogoče sicer res upala na kaj več, a vsesplošen občutek zadovoljstva je vendarle premagal tisti tihi glasek, ki ji je šepetal, da to ni to, kar bi si zares želela.
"Torej to pomeni da me boš zdaj spremil ven in sprejel moje povabilo na polnočen sprehod do čarovniške vasi?" je vprašala z namuznjenim nasmeškom. Čeprav se je v Armadalovi kripti počutila dokaj prijetno, jo je bolj kot vampirjevsko podzemlje mikala misel na odprto obalo ali gozd, ki je vodil do ozemlja, ki je pripadalo čarovnikom. "In še enkrat hvala za vse. Za topel sprejem, za pijačo, za to, da me prenašaš in se me še nisi naveličal. Ali si me privoščil za malico ali karkoli takega," je še dodala v šali, preden je naredila še nekaj korakov proti izhodu iz kripte.

Vrnil ji je topli nasmeh in se malce pretegnil. »Ja, s polnočnim sprehodom ne bi bilo nič narobe.«se je namuznil ob njenem predlogu in še sam stopil proti izhodu iz svoje kripte. Prav tako ni dvomil, da se bo May počutila bolj lagodno, ko bosta zapustila za njo nekoliko nevarni splet podzemnih rovov. »Še kdaj.«se je nasmehnil, ko se mu je zahvalila in tik za njo stopil skozi obok.

Dokaj hitro sta prispela do najbližjega izhoda iz podzemlja in kmalu sta stala na trati, ki je valovala v nočnem vetriču. »Si se kdaj že sprehajala tako pozno?«jo je vprašal, ko sta se brezciljno napotila kamorkoli ju je že vodil korak. Njegove ustnice so se ukrivile v nekoliko zasanjan nasmešek, ko je opazoval nočno pokrajino. To je rad delal, saj je bila ožarjena s tako drugačnimi barvami kot podnevi, a vendarle je lahko zaznal podobnosti.

(kr navali na kšno potko u kšnem gozdu al neki )