Armadalova Kripta

"Veš kaj, to pa sploh ni slaba ideja. Sem so vedno prihajali vampirji zato, da so ubežali vojni, ki divja na celini in si rešili vrat. Ampak še nikoli ni bil nihče izbran, da postane vampir, ker bi bilo njegovo znanje uporabno. No, vsaj za na ta otok ne." Ko je še bivala na celini s svojim prejšnim klanom so kar nekaj bodočih vampirjev izbrali zelo premišljeno, odkar je bila na otoku pa se to še ni zgodilo. Navsezadnje tudi ona ni postala vampirka ponesreči, ampak jo je Julian namenoma spremenil. "Kaj praviš na izlet na celino?" se je vprašujoče nasmehnila.
"Kar si naredil si naredil. Mislim, da je karmi bolj pomembno kaj boš naredil. Drugače smo pa vampirji odličen primerek za karmo. Živimo večno, tako da ima več kot dovolj časa, da se nekega dne spomni in nam vrne milo za drago. Kot strela z jasnega." Nepričakovano in z neverjetno hitrostjo ga je nežno žoknila med rebra, da bi ponazorila karmin nepričakovani udarec.

"Izlet na celino?"zasmejal se je. Vendar ni slaba ideja...ceprav se nikoli nisem bil tam, ne more biti tako grozno... Delcek svojih misli se je odlocil izraziti na glas "Kdaj pa? Mislim, zdaj ko je vse to okoli te sfere...ce pa se izvlecemo iz te godlje sem takoj za. Se nikdar nisem videl te slavne celine." Pravzaprav, bolj ko je razmisljal o tej ideju, bolj mu je bila vsec.
Njena pripomba o karmi mu je narisala se sirsi nasmesek na obraz. "Ja, res, prav solski primerek karme bi lahko bili. Zanemarja nas lahko cela stoletja, potem se spomne malo pobrskati po svojih arhivih in ze se na nas zgrne mascevanje polovice tisocletja."zmajal je z glavo. Ce bi se kaj takega zares zgodilo, bi doticni vampir precej nastradal. A se preden bi lahko se naprej razpredal svoje misli, so ga Jadini prsti spretno dregnili med rebra. Smeje se je zvrnil na hrbet in tam tudi oblezal. Ko se je prenehal smejati, je koncno le odgovoril "To je bilo to? Sem pa ze mislil, da se je moje karme nabralo za kaj mocnejsega..."malce se je privzdignil na komolcih, da jo je lahko videl v oci. "Ali pa je to sele zacetek grozovitega kariminega mascevanja?"narejeno prestraseni pogled ji je poslal izpod cela in se pri tem mehko nasmehnil.

"Kakšen če? Reče se, KO se izvlečemo iz te godlje. Malo več optimizma Aramadal," se je nasmehnila Jade. Ah danes je bila pravi sonček. "Torej je zmenjeno. Izlet na celino, da si pridobimo nekaj spretnih vampirjev," je zadovoljno prikimala. "Uh ne smem pozabiti sestaviti seznama kaj vse rabimo. Zaenkrat smo pri gradbincih, tesarjih in kovačih. Čakaj, zakaj pa rabimo kovača?" Z zanimanjem ga je pogledala, saj njeni leni možgani trenutno niso mogli ugotoviti čemu bi potrebovali kovača.
Njeni urni prsti so pokazali, da je Armadal žgečkljiv! Prav lepo se je zvrnil na hrbet in Jade je prasnila v smeh. Nekoliko se je prestopila, da je zbudila nogo, ki je hotela zaspati, potem pa odkimala. "To je bil samo prikaz kako te bo doletelo, ko ne boš pričakoval. Karma ti ne bo vrnila z dreganjem med rebra, ampak tako da bo najbolj bolelo. Ženska se bo poigrala s tabo, tako da boš imel zlomljeno srce in ranjen ponos." Njene polglasne besede so zvenele neverjetno preroško. Vendar pa je bila vse skupaj šala in Armadalu nikakor ni privoščila, da bi imel zlomljeno srce. Kar se pa ponosa tiče... No nobenemu moškemu ne bi škodovalo, če bi bil njegov ponos vsake toliko časa nekoliko ranjen.
Nekoliko se je zravnala, da je bolje videla njegov obraz in se namuznila. "Ali pa ti bo karma poslala noro ljubosumno žensko ob kateri še pomisliti ne boš smel, da bi pogledal katero drguo. Tudi to bi bila kar primerna kazen za lomilca ženskih src, kaj praviš?" Namuznjeni nasmešek kar ni hotel z njenega obraza. Čeprav ga je sprva nameravala še malo mučiti z žgečkanjem, je trenutno dosegla samo njegovo koleno, zato se je temu odpovedala. Poleg tega bi se ji utegnil maščevati, kar pa na njeno naravnost neverjetno žgečkljivost niti slučajno ni bila dobra opcija.

"Zakaj bi potrebovali kovaca?"ji je vrnil v prasanje in se zamislil. "Morda zato, da zamenja resetke v jedilnici....nekatere med njimi niso v najboljsem stanju. Poleg tega bi lahko pomagal narediti vrata. In okraske iz kovine bi lahko skoval."je dejal po kratkem premisleku. "In morda nam v casu, ko je nevarnost bitke kaksno bodalo ali mec ne bi skodilo."je se dodal in se malce premestil. Tedajci je spregovorila Jade "Zenska se bo poigrala s tabo in imel bos zlomljeno srce ter ranjen ponos."njene besede so imele nekak cuden, usoden prizvok. Za trenutek ga je to dejstvo begalo, a ko se je nasmehnila, se je tudi on. Samo sala je bila, Arm. Ze v naslednjem trenutku se je spraseval, zakaj so te besede sploh tako delovale nanj. Morda zato, ker se mu je zdelo, da ga lahko kaj takega res zadane? Dvignil se je do konca in jo se vedno smeje pogledal. Zopet je spregovorila, a tokrat je bilo ze takoj zaznati smeh v njenem glasu "Ali pa ti bo karma poslala noro ljubosumno zensko, ob kateri se pomisliti ne bos smel, da bi pogledal katero drugo. Tudi to bi bila primerna kazen za lomilca zenskih src, kaj pravis?" Resno je pokimal in odvrnil "Ocitno se mi v vsakem primeru pise usoda, ki mi jo bodo zacrtale zenske." Zelo ocitno. Nato je odmaknil pogled in ko je svoje oci zopet staknil z njenimi je zlobno spregovoril "Ampak, se prej pride mascevanje za zlobno zgackanje!"njegova roka se je premaknila kot blisk in jo pozgeckala pod kolenom. Iz ze znanih virov izkusenj je vedel, kje so zenske najbolj zgeckljive. Bilo je samo vprasanje, ce je Jade spadala med tiste, ki so lahko to popolnoma ignorirale, tiste, ki so se sicer malce zasmejale, ce si jih pozgeckal pravilno ali tiste, ki so skoraj umrle od smeha.

"Mečev imamo več kot preveč v zakladnici, če bi že kdaj prišlo do potrebe po fizičnem spopadu." Videlo se je, da ni pristaš dejanskega stika v primeru spopada. Saj je imela telekinezo, zakaj bi si morala packati roke? "Za ostalo se pa kar strinjam. Tudi malo gostejše rešetke bi potrebovali. Zadnjič se je eno revše skoraj stisnilo skozi..." je zmajala z glavo. Ali bolj rejene jetnike ali pa gostejše rešetke, da večerja ne pobegne.
"Jap, v vsakem primeru," je resno prikimala. "Ampak do takrat lahko preteče še nekaj sto let, tako da se jaz na tvojem mestu ne bi preveč sekirala," se je nasmehnila. Le kakšno presenečenje karma pripravlja zanjo? Tudi ona je imela na vesti nekaj grehov, ampak so bili tako različni, da zanje ni bilo kakšne univerzalne rešitve. Preden bi se lahko domislila kakšne kazni, je Arm zopet spregovoril. Začudeno ga je pogledala: "Kakšno..." Vprašanja ni uspela dokončati, saj jo je bliskovito požgečkal pod kolenom. Jade se je sesedla kot bi ji nekdo zradiral noge, v naslednjem trenutku pa je Armadal trdo priletel v steno kripte.
"Ne počni tega," je dejala čisto osuplo. Ko je dvignila svoj zgroženo prestrašeni pogled proti vrhu krste, Armadala ni bilo več tam in zadelo jo je kaj je storila. Instinktivno ga je odrinila stran, žal pa pri tem močno pretiravala. "O sranje." Skobacala se je pokonci in bila v enem skoku pri njemu. Ni zgledal ravno najbolje. "Armadal, me slišiš? Prosim odpri oči." V njenem glasu je bila naraščajoča panika. Ni bil pri zavesti.
Njegovo težko glavo si je nežno položila naročje in takoj začutila, da ima mokro obleko. Razbila mu je glavo. "Za Luciferjevo voljo, odpri oči," ga je modelovala. Nežno je božala njegovo mehko lice in v mislih kričala na vse kar ji je bilo sveto naj se vendar zbudi! Saj ga ni mogla kar tako ubiti no. Gotovo je bil bolj žilav kot tista prekleta stena.

(waaaw xD jade power showoff)

V istem trenutku kot jo je pozgeckal, se je Jade sesedla. A njen odziv je priletel vanj kot strela z jasnega. Ali bolje receno, zaradi njenega odziva se je srecal s steno za seboj pri veliko vecji hitrosti, kot bi bilo za telo se zdravo. Cutil je, kako je njegova glava trdo udarila ob kamniti zid, nato pa se mu je pred ocmi stemnilo. Nekaj casa je bil njegov um svoboden spon telesa in je kot oddaljeni opazovalec gledal na dogajanje pod seboj. Jade je ocitno ugotovila, da je premocno reagirala, zaklela in bila v enem skoku pri negibnem telesu, ki je slonelo ob steni. Zakaj mi je to telo nekam znano?se je spraseval um, a z odgovorom se mu pravzaprav ni dalo zares ukvarjati. Vampirka je vzela glavo nezavestnega telesa v svoje narocje in drugega vampirja poskusala panicno zbuditi. Um je z zanimanjem priletel blizje, saj ga je dogajanje privlacilo. In ko se je um bolj priblizal negibnemu telesu, ga je to nenadoma povleklo nazaj vase. Um se je v spiralnem vrtincu spustil nazaj v Arma in zopet vdahnil zavest vanj.

Previdno je pustil, da se je njegovo telo pocasi prebudilo. Najprej so obcutki prikapljali po kosckih. Eden prvih je bila neprjetna bolecina v zadnjem delu glave, a je ze sproti cutil, kako se tkivo nazaj zarasca. Takoj za njim je prisel obcutek, ki mu je naznanjal, njegova boleca glava pociva na necem mehkem in drsecem, kar so mozgani sproti definirali kot tkanino, ter da se podobno mehka stvar dotika njegovega lica. Pocasi je prisel do tega, da je lastnica vseh teh stvari verjetno Jade, vsaj tako bi bilo logicno sklepanje. A da bi se preprical, je moral odpreti oci. Kar je tudi storil, sicer pocasi, a vseeno. Previdno je odprl eno oko in se zazrl navzgor v zaskrbljeni obraz, ki je gledal vanj. Odkasljal se je in nato z zvitim nasmeskom na obrazu dejal "Se mi je zdelo, da sem ze slisal, da so vodje klana mocnejse od navadnih vampirjev. Zna biti, da je na tem celo nekaj resnice, kaj?"

Ker se Armadal ni in ni hotel zbuditi, je bila Jade vse bolj zaskrbljena. Ni mogla preveriti ali se mu rana celi, saj je bila na zadnji strani glave in zadnje kar je hotela, je bilo tvegati, da mu zlomi še vrat. Mogoče bi morala iti po pomoč, ampak ni ga mogla kar pustiti samega. Njena obleka je bila vse bolj krvava, ko je končno trudoma odprl oči. Tudi nasmehnil se je že in spregovoril, torej bo še vse v redu.
"Res smo malenkost močnejši," je spregovorila s šibkim glasom. Od olajšanja, da bo z njim še vse v redu, ji je po licu spolzela pobegla solza. "Si cel? Trapasto vprašanje, seveda nisi cel. Ampak se pa celiš, kaj ne?" Ne da bi se zavedala, je še vedno nežno ljubkovala njegov obraz.
"Oprosti mi, nisem te hotela poškodovati. Odzvala sem se čisto nagonsko in sploh nisem pomislila kaj delam. Mi lahko odpustiš?"

(poznam pomankanje cajta "/ drgac post je ok...)

Zdelo se je, da ji je mocno odleglo, ko je odprl oci in spregovoril. "Res smo malenkost mocnejsi."je dejala s komaj slisnim glasom. Na njenem licu se je nekaj zalesketalo in Arm je preseneceno ugotovil, da gre za solzo. Jo je res tako skrbelo zame? Postalo mu je malce nerodno, saj vampirjev ni videl jokati prav pogosto. Se posebej ne vodje vampirjev. Pokimal je na njeno vprasanje in odgovoril "Seveda se celim. Ampak mislim, da je za tvojo obleko ze prepozno."vedel je, da je izgubil kar nekaj krvi in vecina se je vpila v Jadino obleko. Njena mehka dlan je se vedno pocivala na njegovem licu, a to dejstvo gi ni posebno motilo, pravzaprav mu je kar precej ugajalo. "Vse je ze odpusceno."je odvrnil in se ji na siroko nasmehnil, da bi pregnal njene skrbi. Previdno je malce premaknil glavo, da bi videl, koliko se je rana ze zacelila. Namrscil je obrvi, ker za trenutek ni vedel, kako naj postavi vprasanje, a nato je le spregovoril "Kako mocna pravzaprav si? Mislim, koliko materialne skode lahko naredis?"jo je z zanimanjem vprasal. "In za naslednjic si bom zapomnil, da se te ne sme zgeckati."je resno dodal.

((pa še zguba časa je blo tole predavanje. bah!))

"Oh Arm ne bodi neumen! Koga briga moja obleka. Glede na to, da bi se lahko končalo veliko huje kot se je, je obleka moja zadnja skrb. Ena manj v omari, pa kaj potem?" ga je smeje okarala. Preklala mu je glavo, on pa se je obremenjeval z njeno obleko. Včasih so bili vampirji čisto čudni. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da sploh ni vedel koliko oblek v resnici ima. Če bi vedel, bi verjetno predlagal, da iz njih izdelajo predpražnike ali pa kaj podobnega.
Ko ji je zagotovil, da ji je vse odpuščeno, se je hvaležno nasmehnila. Vedela je, da ga bo še nekaj časa skelelo in morda jo bo med kakšnim glavobolom preklel, ampak vsaj zamere ni kuhal. "Koliko škode..." Zamišljeno se je zazrla predse in skušala ugotoviti kako naj mu najbolje odgovori na zastavljeno vprašanje. Med tem je njena roka zašla v goste črne lase in se pričela igrati s posameznimi prameni.
"Reciva takole. Veš kako veliko je jezero? Zagotovo te lahko prestavim z ene obale na drugo. V navalu besa pa bi verjetno lahko podrla kar lep del podzemnih hodnikov. Drugače pa je trenutno največja stvar kar sem jih uničila kamnit stražni stolp. Nisem pa še natančno preizkušala kaj zmorem in česa ne," je razložila. S stene se je ozrla nazaj k Armadalu in takrat opazila kje je njena roka. Opazno je zardela in jo umaknila. V svoji sproščenosti in kasneje skrbi je pokazala malo več nežnosti kot bi si dovolila v normalnih okoliščinah.
"Hm ja, ali pa vsaj počakaj, da dojamem kaj nameravam in se pripravim na tak nizkoten napad," je prikimala. Trudila se je, da bi bil njen glas lahkoten in ne bi izdajal istega kot rdečica, ampak ji ni najbolje uspevalo. Hitro se je odkašljala, kot da bo to kaj pomagalo. "Ali slučajno želiš sesti? Mogoče bi bilo bolje počakati, da se ti rana do konca zaceli." Upala je, da bo ležal vsaj toliko časa, da se mu sigurno ne bo zvrtelo, ko bo vstal. Poleg tega ji je bilo takole čisto udobno, čeprav tega ne bi glasno priznala za nič na svetu.

Ko so se njeni prsti spustili med njegove lase, bi prakticno dobil infarkt, ce bi bilo to seveda mogoce. Preprican je bil, da je nekje ze slisal, da so se vodje klanov ravnale po nacelu 'klan na prvem mestu'. Je morda slisal narobe, ali pa je bila Jade prijetna izjema? Z mehkim muzanjem na obrazu jo je pogledal. Zamisljeno se je zazrla v steno in nekaj trenutkov sama pri sebi polglasno mrmrala. Ko je opisala, cesa je priblizno zmozna, je Arm zacutil nekaj podobnega cemur bi lahko rekli strahospostovanje. Vedno bolj se mu je dozdevalo, da so imele besede njegovega krusnega oceta Revana neko podlago. Kajti on je bil tisti, ki ga je opozoril, da obstajajo zenske, ki jih je razjeziti zelo nevarno za zdravje. Po vsem tistem kar dozivel v divjih letih svojega cloveskega zivljenja, je v te besede pricel dvomiti, a sedaj so se dvignile iz globin spomina in se mu jasno izrisale pred ocmi. Njen pogled je zdrsnil nazaj k njemu in v trenutku jo je zalila rdecica. Ah no ja...vsak ima svoje nezne strani...ki se na zalost ponavadi razkrijejo le v trenutkih nezbranosti ali pa preprosto nikoli... Malce je obzaloval dejstvo, da se je Jade umaknila, a stvar je bila v tem, da sta oba vedela, da tega ne bi smela poceti. Presedlala je na drugo temo, ki jo je prej omenil sam "Ja, ali pa vsaj pocakaj, da dojamem kaj nameravas in se pripravim na tak nizkoten napad."ceprav je bil njen glas lahkoten in sproscen, je pod njim drsela nota zadrege, ki je Arm ni spregledal, a se obnjo ni zatikal. "Ali slucajno zelis sesti?"ga je nato povprasala. Pravzaprav mi je takole kar udobno, mislim, da bi se malo ostal ali ce te ne moti so vsi neprimerni odgovori... Nekoc bi se jih z lahkoto posluzil, sedaj pa mu sploh niso sli iz grla. Bila je ena tistih situacij, kjer je tezko odgovoriti pravilno. Tisino je se malo razvlekel, nato pa je le spregovoril "Hja, ne vem kako je z mojo glavo pravzaprav...se nikoli se mi ni zgodilo kaj takega, pa ne vem, kako bo ce se usedem..."odgovor vsekakor ni bil eden najboljsih, a se nekaj dodatnih sekund tisine bi bilo hudo sumljivih. Utihnil je in se zazrl v njene globoke zelene oci.

"Če ti na trdih tleh ni preveč neudobno, bi raje videla, da miruješ dokler se ti rana ne zaceli. Nikoli si ne bi odpustila, če bi imel kakšne posledice zaradi te poškodbe." Ok nikoli je bila malo dolga doba. Čez nekaj sto let bi si verjetno že odpustila, ampak do takrat bi jo vest razjedala tako močno, da je ne bi ozdravil niti živahen nasmešek rasposajene osebe kot je Lux. Kar pa je pomenilo zelo veliko.
"Resno mislim, da me ne smeš takole nepričakovano žgečkat," je ponovila in ga nežno krcnila po nosu. Takoj zatem je svojo roko spet umaknila na primernejše mesto. Sedaj, ko je bila prepričana, da je Armadal izven smrtne nevarnosti in je prvi šok minil, se je bolje nadzirala in svojim vitkim prstom ni nameravala dopustiti nobenega neprimernega obnašanja več.
Nasmešek je zgledel z njegovega obraza in miren pogled ji je omogočil, da se za hip zopet potopi v zelene tolmune prelepih oči. Ne bi smela, ampak postal je tako tih, da jo je zaskrbelo, da je kaj narobe. Ni našla odgovora, ker niti ni vedela kaj sprašuje. Mogoče je bilo krivo, da mu je povedala česa je sposobna. "Nikar ne reci, da se me zdaj, ko veš kako močna sem lahko, bojiš," se je nasmehnila kot v šali, čeprav je mislila smrtno resno.

Nekaj casa sta se samo tiho gledala, a nato je Jade nekaj zmotilo in zopet je spregovorila "Nikar ne reci, da se me zdaj, ko ves kako mocna sem lahko,bojis." Njen glas je bil sicer saljiv, a njene oci so bile resne. Nagnil je glavo malce vstran, da je preveril, kaj se dogaja z njegovo lobanjo, nato pa je odgovoril "Ne ravno bojim, ceprav verjamem, da ce bi hotela bi lahko pripravila cel otok do tega, da bi se te bal."malce se je namuznil, potem pa je nadaljeval, "Recimo, da to dejstvo vlije malce vec...kako bi rekel..."utihnil je in iskal pravo besedo. Vse, ki so mu padle na pamet niso bile najboljse. Potreboval je besedo, ki bi cim bolj opisala njegova obcutja. "Primerne besede sicer ne najdem,"je dejal po resnici, "a mislim, da je najboljsi priblizek previdno straho spostovanje. Saj ne, da te prej nisem spostoval, ampak tak podatek, se mi zdi, te nekako postavi na realna tla."njegov glas je bolj ali manj postal mrmranje, saj je bolecina v njegovem temenu postala mocnejsa. Zaprl je oci in se ugrznil v ustnico, dokler ni spet popustila.

Sprehod po podzemnih jamah, v katerih so prebivali vampirji, je bil v tem času tako.. pomirjajoč. Bilo je, kot bi bodisi vsi spali, bodisi bi vsi zapustili podzemlje, kajti gotovo ni čutila nobene žive duše; nič nenavadnega, ko pa so bili vampirji vendar že davno mrtvi. Toda prazne hodnike je polnila napeta tišina, ki ji je po eni strani polagala mir na srce, spet po drugi strani ji je dajala vedeti, da se bo tudi nocoj nekaj zgodilo, kot bi ji kaj takega nekaj napovedalo, kot bi ji nekaj nenavadnega v tej tišini to prišepnilo. S svojimi hladnimi, tankimi prsti, je drsela po hladnih kamnitih stenah na svoji desni, z glavo pa je bila prav tako nagnjena proti steni, da so se njeni lasje tu in tam dotaknili grobo obrušenega kamna. V mislih ji je spet odzvanjala tista pesem, ki jo je pela njena mati, ko je bila Natasha še majhna deklica. V tej tišini so toni tako lepo odzvanjali, pa čeprav jih ni prepevala na glas, temveč samo v svojih mislih. Potem pa jo je nekaj nenadoma ustavilo. Tako sunkovito, kot bi hitela po hodnikih, pa čeprav se je sprehajala zelo počasi.

Glasovi. Kako smešno, prej jih ni slišala. Torej mrtve jame vendarle niso bile tako mrtve, kot je verjela. Počasi, korak za korakom, je svojo pot nadaljevala proti eni izmed kript, od koder so prihajali glasovi. Razločno jih je lahko slišala, tako moškega, kot tudi ženskega, in nevidna sila jo je vlekla k temu, da izbrska več, da izve več, da ne izpusti kakšne pomembne malenkosti, čeprav pogovora in udeležencev v njem, vsaj po glasu sodeč, ni poznala. Nekaj časa je celo zadrževala dih, toda njeno noro zanimanje za to, kar se je dogajalo v očitno edini obljudeni - če se je temu sploh smelo reči tako - kripti, jo je gnalo naprej in kljub temu, da si najbrž ne bi smela dovoliti, je ostala pri oboku in skozi temo opazovala dogajanje, ki ga ni znala razločiti; pravzaprav več kot dveh postav, ene ženske in druge moške, v polmraku ni zaznala.

V mislih si je skušala pojasniti, koga opazuje in ker je ženska, svetlolasa in lepa, svojemu sogovorniku, ki je očitno pravkar doživel travmatičen udarec, zagotavljala, da je močna, in ker je on to potrjeval, je predvidevala, da ima pred seboj veliko živino. Saj ne, da bi kaj dosti dala na to, vseeno pa je bilo opredeljevanje na pomembne in manj pomembne v življenju skorajda nujno. Naslonila se je na obok iz hladnega kamna in opazovala dogajanje, čeprav ga ravno kaj veliko ni ujela. Če bi kaj dala na moralne zadeve, bi se najbrž zavedla, da se temu, kar je počela, pravi prisluškovanje in da vsekakor ni zaželjeno iz strani drugih, toda sama res na to ni dala kaj dosti. Ne, razlog, da se je obrnila in hotela oditi, je bil bolj ta, da je bil pogovor bolj ali manj dolgočasen in da v njem ni našla ničesar, kar bi jo utegnilo interesirati. Potem pa se ji je zazdelo, da je bila slišana tudi sama. Previdno se je obrnila, da bi videla, če je temu res tako. Kakšen bo že njen zagovor? Ups, izgubila sem se..?

"Dvomim, da sem najmočneja oblika življenja na tem otoku," se je nasmehnila Jade. Mali zeleni možiček, ki jih je opozoril na izginotje sfere je imel zagotovo še kakšen trik v rokavu. Pozorno ga je opazovala, ko je skušal izraziti svoje misli. Strahospoštovanje ni bilo preveč všeč, saj je vedela, da gre večinoma zgolj za strah pred posledicami, če ne bi bilo izkazano spoštovanje. A Armadal je pomiril njene skrbi, četudi se je morda zlagal.
"Še kar ni nič bolje?" je zaskrbljeno vprašala, ko se je skremžil od bolečine. Prekleto, zakaj se ni celil hitreje?! Ozrla se je proti omarici in priklicala stekleničko s krvjo. Nekoliko je privzdignila njegovo glavo in mu stekleničko pridržala pred ustnicami. S telekinezo je kri držala nazaj, da me ne bi vsa naenkrat pljusknila v obraz. Ko je odložila stekleničko pa je opazila mlado vampirko, ki je slonela na kamnitem oboku.
"Pričakuješ družbo?" je povprašala Armadala in vampirki pomignila naj stopi naprej, saj on ni bil v stanju, da bi lahko to storil. Upala je, da mu bo po lepi dozi krvi kaj bolje. "Se bojim, da trenutno ni v najboljšem stanju, ampak vsak čas bi moralo biti bolje," se je opravičujoče nasmehnila dekletu, ki ga še ni poznala.

"Nekoliko ze."je tiho odvrnil na njeno vprasanje, ostalo pa je dodal le v mislih. Ze to, da sem v tvojih rokah me zdravi, a tega ne bi nikdar povedal na glas. Zaskrbljeno se je namrscila, nato pa priklicala steklenicko krvi in mu jo previdno zlila v usta. Ucinek je bil takojsen. Cutil je, kako se je bozanska tekocina razlezla po njegovem telesu, najvec pa jo je slo prav tja, kjer je imel rano. Dobesedno je cutil, kako se tkivo zopet veze in v prej kot eni minuti se je preko bivse rane zarasla koza. Pocasi se je pretegnil, ko je zagledal vampirko, ki je neopazena prisla v njegovo kripto. Njegove obrvi so vzvalovile in do konca se je dvignil iz Jadinega narocja. Nekako je nekomu vedno uspelo zmotiti njune osebne trenutke. "Pravzaprav..."je dejal in se vzpel na noge, "nisem pricakoval nikakrsnih obiskov." Nagnil je glavo vstran, da je malce zapokljalo, nato pa se je zazrl v prislekinjo. "Torej me zanima, kaj pravzaprav pocnes tukaj?"ton njegovega glasu je bil morda za malenkost obarvan v hladno smer, a vseeno ne prevec, saj se vampirki ni zelel zameriti se preden sta se spoznala.

Opazovala je, kako je blondinka skrbela za svojega.. varovanca? In zdelo se ji je, vsaj za trenutek, da vendar vsi vampirji niso isti. Da nekateri premorejo sočutje in ljubezen. Toda seveda je to misel odgnala že naslednji trenutek, ker ni verjela v dobre ljudi med takimi pokvarjenimi bitji. Vsi so bili enaki, vse jih je gnala ena sama misel - misel na rdečo tekočino, ki se je pretakala po žilah nedolžnih bitij. In vsi so navsezadnje živeli s tem živalskim nagonom, ki jih je silil v to, da so se prehranjevali brez zadržkov in brez usmiljenja. In če je obstajala ljubezen znotraj njihove vrste - ali pa celo zunaj nje - je bila zgolj telesna. Ker niso premogli sposobnosti, da bi ljubili. Lahko so samo hrepeneli po dotiku, ker jim je dal občutek, da so ljubljeni; sami pa niso bili sposobni tega dati naprej. Še predobro je vedela.. ker je bila sama najbolj tipičen primerek, samo, da se je svoje lastne bede zavedala še predobro. Tega pa marsikateri krvoses zaradi prepričanosti v svojo vsemogočnost in nadvlado nad drugimi bitji ni bil sposoben; ker je bila neka taka malenkost popolnoma nepomembna, če so hoteli zavzeti svet. Če pa so hoteli ljubiti in biti ljubljeni, potem je bila ključna. Niso je premogli.

Ko ji je svetlolasa vampirka namignila, naj pride bliže, je storila tako. Počasi se je njen obris spremenil v podobo v soju slabe svetlobe, ki je prostoru dajala nekaj več kot samo mogočne sence. Nekaj časa je samo opazovala svetlolaso vampirko, ki si je očitno njeno prisotnost razlagala povsem narobe, a to je ni motilo. Pokimala je, češ da razume, med tem pa kljub navidez mirnemu izrazu mrzlično iskala smiselne besede. Obstala je, dovolj oddaljena od vampirske dvojice, da ji le ta ni bila sposobna takoj škodovati, pa če bi se potrudila. S hrbtom se je naslonila na steno in s praznim pogledom opazovala zdaj enega, zdaj drugega vampirja, dokler ni končno odprla ust, da bi spregovorila.

Tedaj pa je temnolasec dobesedno skočil na noge in z očitnim nezaupanjem izrazil svojo očitno skrb. Seveda ni bila povabljena sem in čeprav je imela v mislih že popolno igrico, kjer bi njen s sarkazmom obarvan glas požrl živce ostalima dvema, toda zadnji trenutek je sklenila, da bo ubrala drugo smer. Zdaj se je še z zatiljem glave naslonila na hladen zid, ki pa je bil vseeno skorajda toplejši od njene ledene kože. Na njenem obrazu se je izrisal nekakšen nasmešek, ki bi bil najbrž najbolje opisan kot neiskren ter izzivajoč. Blondinki več ni namenila pogleda, zdaj je enostavno s svojimi ledenimi očmi strmela v temnolasega vampirja in končno nekoliko cinično spregovorila: "Prav imaš, nisi me povabil.. Torej sem očitno prisluškovala." Skomignila je z rameni in nekoliko privzdignila obrvi, pričakujoč precej napadalen odziv. Za blondinko je tako ali tako predvidevala, da sodi med veliko živino, on pa je bil očitno neke vrste ljubljenček kraljice. Kako se je morala torej situacija razplesti? Morda, je pomislila, bo jasno, da me ne zanima njuna intima. Ali pa bosta vsa pobesnela in me obesila ali kaj takšnega. Kakorkoli že, zabava jo je očitno čakala.

Oci je ze malenkost priprl, saj mu ze sama govorica vampirkinega telesa ni bila vsec. Ceprav je bilo skoraj neopazno, vsaj sprva, je lahko cutil brezbriznost in neko sprijaznjenost z dejstvi. Njegova tiha teorija se je le potrdila, ko je vampirka spregovorila. Iz glasu je kar vel cinizem in podton, s katerim je svojeim sogovornikom dajala vedeti, da imajo opravka z nekom, ki bo z njimi pometel kot s prahom na rokavu. Lahko je prepoznal tisto zeljo po prepiru, ki je kar vela iz njenega obnasanja. Sprva se je je zelel le na hitro odkrizati, a ocitno je ravno to pricakovala. Malce je nagnil glavo, nato pa se je naslonil na svojo krsto. "No, ce si prisluskovala...kaj si potem slisala?"jo je mirno vprasal in se zazrl v njene rdece oci. Ceprav ne ravno prostovoljno, je imel opravka celo s takimi zenskami in tako se je zavedal njihovih prednosti in redkih slabosti. Okoli sebe so imele hladen, skorajda neprebojen scit, zgrajen iz krutosti, ki so bile vedno del njihovega zivljena, v kakrsnem koli smislu ze. Scit je sestavljala tudi zagrenjenost in vecni cinizem, ki je vsakogar, ki se je poskusil priblizati, unicil in spremenil v pepel ze po dveh lahkomiselnih korakih v njihovo smer. Popravil si je lase za usesa in jo se naprej mirno opazoval.

Jade je nekaj časa spremljala boj volje dveh vampirjev, potem pa vstala in stopila poleg Armadala. Vampirke, ki ju je zmotila še vedno ni poznala, ampak nekaj na njej je dajalo kljubujem-vsem-po-spisku vtis, ki je bil značilen za mlade vampirje. Vseeno pa se ji ni zdelo, da je dekle kljubovalno zgolj zato, da je, ampak da ima nek razlog, četudi ni najboljši.
"Morala mi bosta oprostiti, kajti nujno se moram preobleči," je naposled spregovorila. Krilo njene obleke je bilo prepojeno s krvjo, ki se je počasi začela strjevati. "Pazi nase in nekaj časa ne skači naokrog, prav? Če bo kaj narobe pa vesta kje me najdeta," je naročila Armadalu, potem pa stopila poleg Daisy.
"Spoznati se bova morali kdaj drugič. Vsekakor pa upam, da je bivanje tukaj vsaj približno zadovoljivo," se je vljudno nasmehnila. Ker ni hotela tvegati, da bi jo na poti do svoje kripte kdo srečal in ob pogledu nanjo zagnal preplah, se je spremenila v netopirja in odletela pod podzemnih rovih.

May se je šele čisto sredi noči spustila v podzemlje vampirjev, čeprav je vedela, da je ravno to čas, ko jo bo najlažje opaziti. Kapuco temnega plašča, ki si ga je na hitro navrgla preko še preveč poletne kratke bele obleke iz tankega lanenega blaga, je potegnila še bolj čez oči. Njeni koraki so bili popolnoma tihi, ko se je skorajda zlila s temnimi stenami v sobani. Niti približno se ji ni sanjalo, kje bi lahko našla Armadalovo kripto in na pomoč kakšnega prijaznega vampirja, ki bi ji pokazal pot, pač ni bilo računati.
Ko se je končno uspela prebiti do pravega dela velike sobane, je za visokimi masivnimi stebri zmedeno obstala, oklevajoče, kot da ne bi zares vedela, zakaj se je znašla tam. "Armadal?" je previdno vprašala in čeprav je bil njen glas skoraj šepet, ni dvomila, da kogarkoli je že zmotila, jo je zagotovo slišal.

(I don't have a door actually xD)

Bil je na sredi meditacije, ko je nekdo zasepetal njegovo ime. Ocitno so ga najraje motili medtem, ko je skusal osvoboditi svoj um. No ja, kdaj drugic potem. Najprej je odprl eno oko, nato se drugo, potem pa je skocil s pokrova svoje krste in se na poti do vrat se enkrat opomnil na selitev. Njegova kripta je bila nekoliko majhna in je vsekakor vsebovala premalo pohistva, vsaj glede na to, kako prometna je postala v zadnjem casu. Obstal je, ko so se vrata pocasi in skripajoce odprla in med njimi pa je bila May. Njegova celjust se je nekoliko trdneje stisnila skupaj, njegov pogled pa je postal kancek bolj hladen. Se vedno ni pozabil, kako se je do njega obnasala zadnjic, ko jo je srecal, ceprav je lahko razumel. Nekaj jo je ze frustriralo, navsezadnje je bila vodja svojega klana, zato je bilo tisoce moznosti, kako bi jo lahko spravili ob zivce. A vseeno, lahko bi se bolje obvladovala. No ja, se bo ze naucila tekom let. "Zivjo, May. Pridi naprej."je dejal z malce brezbarvnim glasom in jo povabil v kripto. Povedel jo je do svoje dnevne sobe, ce bi se temu lahko tako reklo, in se naslonil na steno. "Kaj te je prineslo v tako nevaren kraj? Kaj ce bi zgresila mojo kripto in prisla k kakemu lacnemu vampirju? Nedvomno bi bila prava poslastica."se je nekoliko posmehnil in privzdignil obrvi.

((my bad ))

Ko je May zaslišala Armadalov glas, je končno upala stopiti iz teme in počutila se je, kot bi se z njenih ramen odvalilo velikansko breme. Predstavljala si je že veliko hujši odziv z Armadalove strani in trenutno je bilo zgolj očitno nezanimanje in zdolgočasenost največ, kar je lahko prosila in pričakovala. Stopila je naprej in se rahlo nerodno naslonila na steno poleg Armadala, ker ni točno vedela, kam naj se postavi ali kam naj sede, a oči ni spustila z njegovega obraza. "A?" je nato zmedeno vprašala, ko je Arm prvič spregovoril in se nato znova zbrala. "A, ja, mm ... Ne morem ravno reči, da je to samo zato, ker imam rada izzive in adrenalin, res sem želela govoriti s tabo in tveganje, da bi stopila na pot kakšnemu ne preveč prijaznemu vampirju je bilo skorajda zanemarljivo v primerjavi s tem, kaj bi se zgodilo z mano, če ne bi naredila tega in ne bi prišla k tebi."
Njen obraz je bil v pomlraku videti skoraj otroško nedolžen, ko so se njene velike, zelene oči srečale z Armadalovimi. Ustnice so ji komaj opazno zadrhtele in najraje bi se mu takoj vrgla okoli vratu in mu v solzah povedala, kako zelo ji je žal, a spet se je morala spomniti, da so bili ravno konstantni, otročji, nenadzorovani čustveni izpadi tisti, ki so uničili njuno prijateljstvo. Zato se je ugriznila v ustnice in tiho spregovorila: "Oprosti. Oprosti, ker sem se obnašala tako sebično. Vem, da sem dokazala, da si niti slučajno ne zaslužim tvojega časa in v resnici tudi nočem, da bi me pomiloval ali da bi se ti smilila in karkoli bom rekla v opravičilo, najbrž ne bo dovolj." Po nekaj trenutkih tišine je obraz obrnila stran od njegovega preiskujočega pogleda, ni želela da bi videl mešanico čustev, ki se ji je zopet zrcalila v očeh in na katero niti slučajno ni mogla biti ponosna. "Po dolgem času si bil eden izmed prvih, ki so mi prišli res blizu in po pravici povedano, si me zmedel ... Ne vem če me razumeš, ampak ..." Zasukala se je nazaj k njemu in ga na prstih objela in skrila obraz v njegove rame, potem pa se hitro odmaknila, kot da bi se bala, da ga bo s tem le še bolj prestrašila in ga odgnala stran. "Oprosti," je še enkrat ponovila.

Svoj pogled je ze prav trmasto upiral v nasprotno steno, samo da se mu ne bi bilo treba ozreti k njej. Ceprav je bil njegov obraz maska brez kancka custev, so bili njegovi zobje v resnici mocno stisnjeni skupaj, pa ne od jeze, temvec od zadrzevanja besed, ki so se nabirale v njegovih ustih. Mnoge izmed njih so bile njegova tipicna obramba - sarkazem, cinizem, nesramnost, ki jo je znal uperiti v najsibkejso tocko cloveka in ga potolci v tla, dokler ni tekla kri ali solze. Druge so bile puhle fraze, ki jih ne bi hotel izreci za vsako ceno; saj je v redu, je ze dobro...Stresel je z glavo, da so mu temni prameni las se bolj prekrili obraz. Ko je utihnila, je tvegal in pokukal skozi rezo med zaveso svojih las in videl, da mu napol kaze hrbet. Arm je tiho ugibal, da verjetno spet skriva svoj obraz pred njim. Ravno je hotel odvrniti na njene tihe besede, ko se je nenadoma obrnila nazaj k njemu in ga silovito objela, obraz pa zakopala v njegovo ramo. Bil je tako presenecen, da je komaj opazil, da se je ze odmaknila in vprasal se je ze, ce si njenega nenadnega objema ni samo domisljal. Dolgo je v tisini samo gledal njene zelene, lesketajoce se oci, nato pa je zamrmral "Lahko te razumem, May."je tiho rekel in koticki njegovih ustnic so se privihali malce navzgor. "In orpostim ti."je se dodal in njegov nasmeh se je razsiril tudi na oci, ki so se za trenutek smaragdno zaiskrile. Popravil si je lase, ki so mu se vedno neurejeno viseli na obraz in stopil do omarice s pijacami. Kmalu ji je med prste potisnil kozarec, poln zlatorjave medice, ki je kar dehtela od sladkega vonja. "Morda se ti bo prileglo."se je namuznil in se sam naredil pozirek iz svojega kozarca.

"Gvala," je zamomljala May, ko je naredila požirek, se nato odkašljala in se s širokim nasmeškom popravila: "Hvala." Pogledala je naokrog, kam bi lahko odložila kozarec ali kam bi lahko sedla, a ker ni s hitrim preiskujočim pogledom našla ničesar primernega, je le prestavila težo z ene noge na drugo in se odločila, da bo počakala, da se prvi premakne Armadal. "Torej ..." je rekla in s prstom drsela po robu kozarca, oči pa ni spustila z Armovih, ki so bile podobnega smaragdnega odtenka kot njene, a so vsaj v temi izgledale nekoliko temnejše, resnejše. "Kaj počneš zadnje čase?" mu je z vsakdanjim glasom postavila običajno vprašanje, nato pa se spomnila vprašanja, na katerega je res želela odgovor. "Si kje videl Alexis?" je zdrdrala in odpila še en požirek sladke pijače, zahvaljujoč se temi, ki je zakrila njeno rdečico. Res je bilo, da sama prijateljice ni videla že kar lep čas in jo je zanimalo, če ima Armadal kakšne natančnejše podatke, kje bi se lahko nahajala, a njeno vprašanje bi si lahko razlagal tudi drugače. Glede na to kako trapasto se je včasih vedla v njegovi v bližini, bi lahko Mayino zanimanje za Alexis posredno pomenilo vprašanje o njunem odnosu. Sicer to najprej ni bilo v njenem namenu, a nič ne bi imela proti, če bi izvedela, če sta še vedno par. Nič ne bi imela proti, če bi ji to pomagalo razjasniti njena čustva do Armadala, ki so zadnje dni nihala v ekstreme.
Čutila je Armadalov vprašujoč, preiskujoč pogled, a rekla ni ničesar več, le bežno se mu je nasmehnila, z mislimi pri Alexis, pri Armadalu in Alexis, nato spet samo pri Armadalu in kasneje nazaj pri Alexis. Sovražila je sama sebe, ker je bila tako neodločna in tako zbegana, zato je bila vesela, da je vsaj Arm zaenkrat mirno reagiral na vse njene muhe.

Ko je videl, da se nekoliko zbegano ozira naokoli, je z nasmeskom pristopil in njen prazni kozarec skupaj s svojim odnesel nazaj v omarico, a ju je postavil na drugo policko, da se jih bo kasneje spomnil pomiti. Dvignil je svoj pogled ob njenem vsakdanjem vprasanju in se za trenutek zamislil. "No..."skomignil je z rameni. "Nic kaj takega pravzaprav. Srecujem carovnice mahnjene na zvezde ob obalah jezera, lovim smrtnike..."se enkrat je skomignil z rameni, nato pa ji je vrnil vprasanje "Pa ti?" A takrat mu je May ze zastavila novega, tokrat nekoliko bolj osebnega. In presenetljivega. Izognil se je njenemu pogledu in se naslonil na svojo izrezbarjeno krsto "Alexis?"zmajal je z glavo in svoj pogled staknil z njenim. "Ne, ze dolgo casa je nisem videl...se slisal nisem kake stvari o njej."je dejal. "Zdi se, da se je nekam izgubila."nagnil je glavo vstran in nekaj trenutkov brez besed opazoval nenavadno carovnico. Malce je zavzdihnil in mrmrajoc dodal "Prav tako tud ves njen vpliv name..." Malce je prhnil in se nasmehnil May, ki ga je neodlocno opazovala.

"Loviš smrtnike?" je May z nagajivim nasmehom ponovila Armadalov odgovor. Zdaj, ko je bilo med njima spet vse v redu, se ni mogla upreti dobri volji in energiji, ki jo je čutila med njima. "A ... potem sem se mogoče zmotila, ko sem pomislila, da se zdaj nimam več ničesar bati, ko sem vendarle našla tvojo kripto," je še dodala v šali in stopila korak nazaj. A še preden bi lahko rekla še kaj ali odgovorila na Armovo naslednje vprašanje, jo je presenetil njegov odgovor.
Podzavestno je najbrž pričakovala, da ji bo priznal, da se Alexis vsaj njemu še kdaj oglasi in da sta še vedno v dobrih stikih a zdaj ni več vedela, ali jo je ravno nasproten odgovor razveselil ali ne. "Slišala sem celo govorice, da je zapustila otok," je zamrmrala sama zase in nasmeh je zaradi skrbi za trenutek izginil z njenega obraza. Nato je preusmerila pozornost nazaj na vampirja, ki je dodal, da Alexis nima več nobenega vpliva nanj. Torej nista več skupaj, je pomislila sama pri sebi in zaskrbljenost za Alexis, ki je še pred nekaj sekundami prevladovala, je spet zamenjala sproščenost, ki jo je čutila v Armadalovi družbi. "Kdo pa potem sploh ima vpliv nate?" je rekla v lahkotnem, pogovornem tonu in mu pomežiknila. "Samo čarovnice, mahnjene na zvezde ob obalah jezera ali pa take, ki se drznejo celo priti v tvojo kripto, zaradi nekega bolestnega pomanjkanja adrenalina?" Njeno vprašanje očitno ni bilo mišljeno resno, a May je za vsak slučaj še dodala: "Če seveda ni skrivnost, glede na to, da se nisem izkazala za osebo s preveč uravnanim izražanjem čustev."