Kayina kripta

Da si prišel do Kayine kripte ali katerekoli kripte nasploh, si se moral sprehoditi skozi pravi blodnjak, brez da bi zašel. Sprva je to Kay delalo preglavice, toda zaradi izkušenj iz prejšnjega življenja, se ji je uspelo navaditi na to v razmeroma kratkem času.

Kripta, ki je pripadala Kay je bila srednje velikosti s pripadajočo majhno kopalnico. Dobršen del tal je bil pokrit s čudovito izvezeno preprogo, ki jo je davi ukradla na tržnici, ko je bila prodajalčeva pozornost preusmerjena. Priložnost je bila predobra, da bi se ji lahko uprla. Ko stopiš skozi vrata lahko uzreš mizo s stolom, na kateri je oljenka, kljub temu, da ima vampirka raje sveče, zraven pa majhno omaro s knjigami in ostalimi pripomočki. Poleg tega se v prostoru najde še skrinja z oblačili, poleg katere je udoben divan. Njena krsta stoji v najtemnejšem kotičku sobe, tako da ima pri počitku čisti mir. Na stenah ima kar nekaj slik, na katerih so upodobljeni prizori iz narave. Vedno ima kakšen cvetlični aranžma, ki jih izdeluje sama, kar v njeno kripto prinese esenco narave, ki jo Kay tako obožuje.


Kay se je tega dne vrnila v svoje bivališče pozno popoldne. Za njo je bil še en dan na tržnici. Tokrat ji ni uspelo ukrasti ničesar. Včasih se je počutila krivo za svoja dejanja, toda zkaj bi zapravljali težko prislužene denarce, če lahko dobimo kaj na cenejši način. Nekoliko nezadovoljna se je zleknila na divan s pismom, ki ga je prejela včeraj. Odprla je kuverto in pričela z branjem.

Počasi je brala besedo za besedo, vrstico za vrstico. Ko je prišla do konca je komaj slišno zavzdihnila in pogladila podpis s prsti nato pa pospravila pismo nazaj v kuverto in si jo zatlačila v žep plašča. Odločila se je, da si malo pretegne nožice, zato je skočila iz ogromnega divana na tla, odšla do mize in vzela knjigo, ki si jo je pred tednom dni sposodila v knjižnici. Upihnila je sveče, pogledala na uro in odšla.

Po dolgem pohajkovanju po obali se je vampirka končno vrnila v svoje prebivališče. Stopila je do omarice in pobrskala po njej. Uspelo ji je najti majhno, zaprašeno, trebušasto stekleničko. Z rahlo muko jo je uspela odmašiti. Povonjala je njeno vsebino, nato pa v stekleničko ponovno porinila plutovinast zamašek in jo spravila v žep plašča. Nato pa se je v hipu premislila, stekleničko postavila na mizo in si slekla plašč, ki ga je nosila. "Tak plašč je predolg in veliko preveč opazen za opravljanje naloge kakršna je moja," je rekla sama pri sebi in odprla predal z oblačili. Našla je njen stari popotni plašč, ki je bil že nekoliko oguljen in imel je nekaj madežev, toda vedno ga je nosila, kadar so ji zadali kakšno nalogo. Obesila ga je na obešalnik, da bi se malo prezračil in tako izgubil svoj vonj po zatohlem. Vedela je, da ni dobro, da se obotavlja, saj ji je ostalo bolj malo časa. "Drugič se moram spraviti k nalogi nekoliko prej," je zamrmrala, medtem ko je iskala svojo platneno torbo. Vanjo je spravila svoj nož, stekleničko ter svojo srečno zapestnico. Sprehodila se je še do knjižne police in vzela zmahano knjigo. Sedla je na divan in si jo položila v naročje. "Nič ne bi škodilo, če bi si malo osvežila spomin," si je mislila in polistala nekaj strani, da je prišla do zemljevida otoka. S prstom je sledila poti, katero je bila primorana narediti. Obrnila je stran in z očmi preletela besedilo. Nato je knjigo s komaj slišnim pokom zaprla. Tudi sama je zaprla oči in se nekako prepustila trenutku. Čez nekaj sekund je odprla oči, skočila z divana in ospravila knjigo na njeno mesto. Oblekla je plašč in si vrgla torbo čez rame. Bila je tako majhna, da je med tekom ni motila. Odpravila se je do vrat, ki so kot po navadi zacvilila, ko jih je odškrtnila. Še zadnjič se je ozrla po svojem bivališču, nato se je obrnila in zaloputnila vrata za seboj. Pustila je odklenjeno, saj je vedela, da nihče nima želje po vstopu v njeno kripto.