Klopi ob jezeru

Videla je, da je May ob omembi, da svoje družine ne pozna do potankosti, obmolknila. Široko se je nasmehnila in pripomnila "Tako pač je v naši družini.", ko je videla, da se je May trudila, da je o tem ne bi spraševala. "Naj te ne bo sram vprašati. Karkoli." je spet šaljivo rekla, kot že tolikokrat poprej. "Brezveze je, če obupaš nad sabo. Če imaš nek cilj je dobro da mu slediš. Čeprav ponavadi to ni mogoče izvesti do potankosti. Lahko pa se le trudiš." je pokimala v odobravanje prijateljičine izjave. Včasih je sama težko našla zagonsko nit, vendar ji je ponavadi z velikim vztrajanjem uspelo in je dosegla svoj zadan cilj. Zaradi tega je tudi postala taka, kakršna je danes.
"Če vse to poveš optimistično in izvajaš optimistično, je lažje." je takoj rekla nazaj. Ob May se je počutila sproščeno in nikakor ne nelagodno temveč čutila je toplino in pozitivno energijo, ki jo je oddajala sogovornica. Bila je vesela, da je srečala ravno njo in se z njo tako dobro ujela. Verjela je, da lahko podira stereotipe o vrstah, saj je ponavadi tako, da se različne vrste med sabo težko ujamejo, kar pa v tem primeru ne drži.
Alexis se je med tem, ko je May vidno začela razmišljati o nečem, rahlo obrnila vstran in pogled ji je zastrla megla, ki se je dvigala nad jezerom. Z rahlim sunkom glave je izpred čela odrinila pramen las, ki ji je motil pogled. Spet se je obrnila proti sogovorki. "Čudno kaj?" je hitro vprašala, ko je May začela govoriti, nato pa utihnila in pozorno prisluhnila. "Omenila?...Ni problema." je takoj rekla in veselo prikimala. Tudi sama je začela razmišljati, vendar ni vedela ali tako razmišlja tudi May. Njeno glavo je zapolnila misel o tem, kako lepo bi bilo, če bi bila May v bistvu njena družina. Všeč bi ji bilo, če bi spoznala tudi druge člane svoje razširjene družine. "Smem vprašati zakaj naj te omenim?" je radovedno vprašala in jo z široko odprtimi očmi pogledala.

Tudi May se je bolj sproščeno nasmehila, ko je ugotovila, da ta tema za Alexis še zdaleč ni tako neprijetna, kot je sprva predvidevala. Pokimala je in dodala: "Oprosti, nisem navajena takih kot si ti ... Mislim, takih, ki bi bili navajeni tako sproščeno govoriti o čemerkoli." Nasmehnila se ji je in se nato ozrla nazaj preko jezera, nad katerim je plavala meglica.
Mirno je počakala, da je Alexis odgovorila na njeno vprašanje. Mayin pogled se je zmehčal in čez ustnice ji je spet šinila senca nasmeška. Imela je občutek, da je Alexis ne bo gledala postrani, ne glede na to, kako čudno bo njeno mnenje. "Mislim, da bi me kdo lahko poznal."
Predvidevala je, da bo njena izjava Alexis le še bolj zmedla, zato je pojasnila: "Očeta nisem nikoli prav dobro poznala, kaj šele večino mojih sorodnikov po njegovi strani. Nekaj sestričen poznam le na videz, za preostale pa ne vem. Mama ni nikoli rada govorila o njih. A kljub temu mislim, da me oni poznajo."
Zavzdihnila je in nadaljevala: "Ne vem če me razumeš, ampak zveza med mojo mamo in očetom je propadla ravno zaradi neodobravanja sorodnikov. Nikoli se nisem poglabljalav to, zakaj ne bi marali mame, šele zdaj mi je postalo jasno -najbrž tudi oni niso navadni ljudje. No, kakorkoli, čeprav za večino verjetno nisem ravno najljubši del družine, bi jih rada našla."
Nekaj trenutkov je bila tiho, slišalo se je le mirno dihanje obeh in pljuskanje valov ob obalo.
"Preveč nemogoče?" je dvomljivo vprašala in se zazrla v sogovornico.

Ob prijateljičinem komentarju o njeni sproščenosti in nenavadnosti se je široko nasmehnila in pokimala. "Veliko je takih, ki niso navajeni ljudi kot sem sama. To me sploh ne preseneča." Spet se je široko nasmehnila in jo prijazno pogledala.
"Poznal." je ponovila zadnjo besedo in se zamislila. Pobrskala je po spominu, vendar je sama ni mogla uvrstiti med ljudi, katere je poznala. Čeprav le bežno. Lahko pa bi se tudi zgodilo, da bi bila May v njenem družinskem drevesu, a da te veje ni poznala. Poslušala je nadaljevanje, ko ji je May pojasnila zaradi česa sploh sprašuje po poznanstvih. "Smem vprašati po očetovem imenu?" je nekoliko resnejše vprašala. Spet jo je, kot že tolikokrat poprej radovedno pogledala in čakala na njen odgovor.
"Res škoda." je rekla. "Vem kako je to." je še dodala. Tudi v njeni družini oziroma bolje rečeno klanu, se je zaradi tega večkrat porajalo vprašanje, ali bodo ostali skupaj ali ne. Na koncu je klan zapustila le Alexis, o tistih, ki pa so ostali za njo, ni nikoli več slišala. "Če bi bila v moji družini, verjemi, ne bi bila med tistimi, ki jih ne maram. Nasprotno, sama bi bila zelo vesela." je veselo kimala in poskakovala. Vse to jo je zelo zabavalo in vznemirljalo, saj je vedno sanjala o tem, da bi imela sorodnike iz drugih vrst.
"Nemogoče? Ne. Čisto mogoče je, da te kdo iz naših vrst pozna. Obljubim, da bom povprašala." je odgovorila.

"Ja," je počasi pokimala May in potrpežljivo počakala, da je Alexis razmislila in odgovorila. "Seveda. Nathaniel Sirius Moore." Od očeta ji je ostal le bežen spomin, podoba resnega in molčečega moža tipičnih človeških potez. Ni bila več prepričana, ali je ta spomin res njen pravi povzetek preteklosti, živ in nekoč še kako resničen, ali se ga takega spominja zgolj zaradi nekaj redkih maminih pripovedovanjih in pogovorov, ki jih je ujela med mamo in njeno sestro. A zven besed, ki so sestavljale njegovo ime, je bil povsem nedvoumen in jasen v njenih ušesih in mislih. Kot majhna deklica si je tolikokrat ponovila te tri čarobne besede, ki so ji vendarle dajale upanje in jo opominjale, da ni povsem sama. Kmalu je tudi to upanje, da jo bo vendarle nekdo poiskal, zbledelo, a njegovo ime je ostalo vtisnjeno v njen spomin. Zavzdihnila je in preusmerila pozornost nazaj k Alexis.
"Poleg tega sem v starih zapiskih našla še dve imeni, ki bi utegnila biti v povezavi z menoj. Lyra in Genevive Moore. Ti je kaj znano?"
V upanju na pritrdilen odgovor se je zazrla v sogovornico in počakala na odgovor.
"Najbrž se ti zdi neumno ... Da te zdaj to sprašujem, mislim. Ampak stvar je v tem, da tako dolgo nisem vedela kdo pravzaprav sem in mislila sem, da bo tako tudi ostalo. Šele ob srečanju s tabo sem ugotovila, kaj sem ves čas počela narobe. Vedno sem bila prepričana, da so moji sorodniki iz vrste ljudi ali kvečjemu polvilincev. Nikoli nisem predvidela, da bi bili lahko poleg tega še kaj drugega. Na primer ... volkodlaki. Ali vampirji."
Ko je Alexis z nasmehom na obrazu dejala, da bi bila vesela, če bi bila May del njene družine, je May široko razprla oči, na ustnice pa se ji je prikradel iskren nasmeh. "Hvala," je rekla, več ni bilo potrebno, Alexis je natančno vedela, kaj May čuti.

Še vedno jo je radovedno gledala in jo z iskrico v očeh poslušala. Ko je povedala, kako je njenemu očetu ime, je z žalostjo povesila glavo. Želela si je imeti sorodnico, kot je May, vendar pod imenom Nathaniel ni poznala nikogar. Rahlo je stresla svoje lase in si jih s kretnjo popravila za ušesa, tako da je niso motili. Spet je brskala po svojem spominu, če bi res slučajno pozabila na ime, vendar je na koncu obupano zavzdihnila. "Na žalost ga ne poznam." je rekla in se kislo nasmehnila.
Ko je May spet začela govoriti o nekih zapiskih in imenih, svoje pozornosti ni dodobra usmerila v to. Nato pa je zaslišala dve imeni, in ko je zaslišala zadnje se je njena postava drastično premaknila in zdrznila. "Genevive?" je z glasnejšim tonom rekla in obenem vprašala. "Genevive Moore je.....moja teta." je tiho in osuplo rekla. Pogledala je May, kakšna bo njena reakcija, ter jo nepremično gledala. Genevive je bila njena teta po materini strani, vendar je priimek Moore dobila šele, ko se je poročila z nekim moškim. Torej je bila May res njena sorodnica. Ko je čas v glavi prevrtela za nekaj sekund nazaj, se je spomnila, da May mogoče sploh ni vedela, kako je ona v sorodu z Genevive, saj je govorila, da je njeno ime našla zgolj v zapiskih. "Je ti ne poznaš?" je presenečeno vprašala.
V Mayinih očeh je videla, da si je tudi ona želela, da bi bili povezani še kako drugače, kot samo prijateljsko. In to se je s pogovorom res razvedelo, saj je Alexis končno našla nekoga, za katerega bo lahko rekla, da je njena družina, saj je bila od prave družine ločena že kar nekaj let.

"O," je rekla May in se trudila, da njen glas ne bi zvenel preveč razočarano, čeprav je vedela, da bi Alexis tudi z zatisnjenimi ušesi in zaprtimi očmi lahko natančno razbrala njeno razpoloženje v tem trenutku. "Nič hudega, res," je še dodala in skomignila z rameni. "Tako ali tako sem vedela, da so možnosti, da bi že kdaj slišala za mojega očeta, približno ena proti milijon." Ob zadnjih besedah je uspela na obraz priklicati rahel, neprepričljiv nasmešek.
May se je spet zastrmela v jezero in ko je bila že skoraj povsem prepričana, da ji Alexis ne more pomagati, se je ob njenih zadnjih besedah sunkovito obrnila in široko razprla oči. Teta? si je ponovila v mislih, povsem nezmožna kakršnekoli druge reakcije. Njene misli so preskakovale od enega dogodka k drugemu in od ene povezave k drugi.
"Ne, ne poznam," je odgovorila po nekaj minutah osuple tišine. Še vedno je strmela naravnost v Alexisine oči, ki so bile po Mayini oceni sodeč, enako zbegane in presenečene. "Lahko bi bila kdorkoli. Tudi moja teta," je zaključila. Torej je bilo vendarle nekaj na tem, da je bila Alexis po zelo dolgem času prva, s katero je May uspela navezati tako hiter stik in ob kateri se je res počutila, kot da bi jo poznala že dolgo. Kot da bi jo že nekje videla, je pomislila May in se nato še enkrat zasukala proti Alexis. "Je tvoja teta podobna tebi? Mislim ... Je volkodlakinja, ali kaj takega?" Takoj ko je izrekla te besede, se je sicer spomnila, da Alexis sploh ni natančno vedela, kateri člani njene družine so bili volkolaki. Kljub temu se ni niti za hip ustavila, iz njenih ust se je vsula cela ploha besed. "Teta po kateri strani? Če je ona tudi moja teta, potem sva lahko sestrični." Zadnjo besedo je izgovorila nekoliko nejeverno, a kljub temu se je May ob misli na to, da je končno našla nekoga, ki jo povsem razume in je hkrati celo njen sorodnik, počutila neverjetno dobro.
"Sestrični," je še enkrat ponovila in na ustnicah se ji je igral širok, pristen nasmešek, ki ga ni bilo mogoče skriti.

Napela je vse svoje moči in vklopila možganske celice, da so začele delovati hitreje, a se imena njenega očeta nikakor ni spomnila. Spomnila se je, da je nekje že slišala za to ime, a vendar je bilo zasidrano nekje globoko v njenem spominu. Spet je otožno povesila glavo. Želela si je, da bi ga poznala. Četudi je poznala vse Mayine misli, njenega očeta ni poznala.
Videla je njeno začudeno reakcijo ob kateri so se njene ustnice raztegnile v širok nasmeh. "Tvoja teta? To bi bilo skrajno zanimivo." je šaljivo dodala. Še vedno je z zanimanjem opazovala May in njeno reakcijo. Tudi sama je imela v očeh pridih začudenja, saj je izvedela, da ima sorodnike, ne samo pri volkodlakih, temveč njene korenine segajo tudi v čarovništvo. Ves pogovor z May ji je postajal še bolj zanimiv kot prej. V glavi se ji je začelo porajati na miljone vprašanj, s katerimi bi mogoče razrešila vse te uganke.
Ko ji je postavila vprašanje je Alexis nekoliko zaprla oči in nekaj sekund še tiho razmišljala. "Ja.." je začela. "Volkodlakinja je. Ona je bila prav tako poleg, ko se je zgodila moja preobrazba. To veš, da mi je najbolj pomagal očetov bratranec, a ona je bila zraven vedno, ko je moje razpoloženje nihalo med žalostjo in obupom." Po zaključeni pripovedi je veselo zavzdihnila in se nasmehnila. Teta ji je vedno stala ob strani in ji pomagala pri ženskih stvareh, stric pa ji je pomagal pri lovu in celotni zadevi z volkodlaki. "Ona je sestra mojega očeta. Volkodlakinja sem po očetovi strani." je še rekla in veselo poskakovala. Bila je vesela, saj se ji je po mislih podilo le to, da je lahko pred nekaj urami spoznala prvo sorodnico, ki ni bila volkodlakinja. "Kako pa bova izvedeli, če je ona tvoja teta?" je z zanimanjem povprašala in resno pogledala. V glavi je takoj začela kovati načrt s katerim bi to lahko izvedele.
"Kaj bi bilo, če bi bile zares sestrične?" je veselo vprašala in se tako kot May široko nasmehnila.

Tudi May si zdaj ni več mogla zbrisati velikega nasmeška z obraza. Če je bila Alexis še pred slabo uro popolna neznanka, je bilo odkritje, da sta v sorodu in da je Alexis celo vesela, da je tako, najlepše na svetu. "O," je nato pokimala in nasmeh je za kratek čas zamrl z njenega obraza. Čeprav je seveda privoščila Alexis, da je imela koga, ki ji je vedno stal ob strani in jo podpiral, je sama ta občutek večkrat pogrešala. "Potem jo prav gotovo moram spoznati, ne?" je nadaljevala v istem, sproščenem in veselem tonu, čeprav so njene besede za May pustile grenak priokus. Kaj pa, če je sploh ne bo marala, kot jo je zavrnilo že celo očetovo sorodstvo?
"Glej, Alexis, če sva sestrični ali pa ne, res sem vesela, da sem te spoznala. Mogoče se bo slišalo malo neumno, ampak zaradi tebe drugače gledam na nekatere stvari. Predvsem na družino. Pri tebi je bilo vse tako drugače," je končala in zavzdihnila. Vedela je, da če bi to skušala razložiti komurkoli drugemu, bi naletela na same očitke. A Alexis je bila edina, ki je do zdaj še ni podcenjevala in še posebej zdaj, ko sta odkrili, da sta v sorodu, je imela občutek, da ji zares lahko zaupa.
Nato je May sunkovito vstala s klopice, na kateri sta sedeli, ter se zavrtela na prstih, ter pogladila dolge, temne lase, ki so ji razmršani padali preko ramen. "Veš kaj, spomnila sem se, kaj bi nama lahko pomagali pri odkrivanju, v kakšni povezavi je Genevive z mano. Doma imam cel kup papirjev, ki jih še nisem natančno pregledala in ... Kaj praviš na to, da se jutri še enkrat dobiva?" Oči so se ji svetile v navdušenju in upala je, da je Alexis ne bo zavrnila, kar bi bilo po eni strani čisto logično. "Oprosti, vem, da nimaš cele dneve časa zame ampak ... Bi lahko mogoče, ob priložnosti in ko boš imela čas, seveda, prosila Genevive, če bi se lahko srečali?" Stisnila je ustnice in nato nadaljevala: "Mogoče če ji samo namigneš, kdo bi rad govoril z njo." Ni želela biti spet prehitro razočarana in čeprav ni dvomila, da bo Alexis naredila vse, kar je v njeni moči, je še vedno dvomila, da jo kateri od sorodnikov še želi spoznati.

((a bi zaključili? v bistvu sploh ne vem več, o čem bi se še zgovarjali ))

Večerno nebo je bilo v vsej svoji veličini tako zelo pomirjujoče, da si Pam ni morala pomagati inu je kaj hitro zašla v svoj svet. Tam je bila med oblaki videla volkuljo, ki je branila svoj zarod pred zloveščim velikanom. Ko je bila pogledala malce bolj levo je tam med oblaki videla vampirja, ki se masti s svojim plenom. Zgodb, ki jih je pripovedovalo večerno nebo je bilo nešteto, a nikoli se nobena ni bila ponovila. Pam je bila le v tem svojem svetu resnično srečna. Nato pa jo je iz njenega transa povlekel nenavaden šum med drevesi. Ko se je bila obrnila v njegovi smeri se ji je zdelo, da vidi . . . še sama ni vedela kaj.

((Saj vaju ni več tu, kajne?))

Lucas je pokleknil ob jezeru in vanj pomočil roke. Ne, to nikakor ni bilo dovolj. Beden, kakršen je bil, se je vrgel v jezero in pod vodo odplaval k največji skali, kar jih je našel in se je oprijel. Držal se je je in čakal na tiho smrt utopljencev. Toda minilo je nekaj minut in ljuba smrt kar ni hotela priti. Počakal je še nekaj minut in potem se je zavedel, da se ne bo utopil, ker je pravzaprav že mrtev. Ozke roke, ki so se ovijale okoli skale so popustile in vampirsko bitje se je začelo dvigovati proti vodni gladini.

Z vsakim metrom je žalost popuščala in nadomestila jo je blažena norost. Luxoriozni pojav je nekoliko omamljeno strmel v omehčano jezerno dno, ki je postajalo vse temnejše. Res je bitje s sebe spravilo vso vilinsko nesnago, a začuda se mu to zdaj ni več zdelo relevantno. Nekaj časa je tako lebdelo na gladini in počivalo. Hladna voda je ohladila vampirski bes in začuda povrnila pisano osebnost v tisto ljubko, nekoliko otroško stanje nedolžnosti, ko se ni zavedalo, da je nekje obstajal nek Lucas, ki so mu brutalno umorili očeta, ga mučili do bridke smrti in je postal vampir le zato, ker je poprej tistega dne za zdravniški eksperiment poskusil kakšnega okusa je bila kri nekega vampirja.

Oseba, ki je Lux, je z eno od dlani zadela ob tla in se zavedla, da jo je odneslo proti nasprotnemu bregu jezera. Nekoliko šibkih nog se je postavila pokonci in stresla z glavo, da so se razmršeni lasje uredili v svoj neurejeni položaj. Potem pa je mnogobarvna pojava opazila, da ni sama.

Šumu, ki ga je Pam slišala, je sledil nenaden »štrbunk« inu vse kar je od njega ostalo je bilo valovanje jezerske gladine, ki je svoje valove poslalo od izvira motnje, kjer je nekaj zmotilo njegovo mirno gladino, pa vse do obrežja.
Ko se je bila voda umirila, je opazila, da po jezeru, kot splav v njeni smeri lebdi neka čudna pojava. Kaj takega v jezeru še ni bila videla, pojava, ali kar koli je to že bilo, je izgledalo tako barvito. Vodna gladina je pojav naplavila, ravno v njeni bližini. Radovednost jo je bila premagala, zato je stopila v bližino naplavine. A predno bi si jo lahko dodobra ogledala, je tisto, kar je ležalo na obrežju vstalo inu se otreslo odvečne vode. Pam se je pri sebi nasmehnila, saj je ugotovila, da gre za vampirski pojav z imenom Lux. Sama ga še ni bila nikoli srečala, a glas o tem pojavu se je širil po vsem otoku.
Ko jo je pojava opazila, se je njen nasmešek še bolj razlegel, v njeni roki pa se je hitro znašla brisača, ki jo je bila ponudila Lux. »Najbolje bo, če se obrišejo. Jezerska voda so zelo hladna, in Lux si verjetno ne želijo, da bi se bili prehladili.«

Luxuzni pojav je nekaj sekund strmel v s soncem obsijano osebo. Sonce je ujelo mladoletnega prestopnika povsem nepripravljenega po tem, ko je nekaj časa strmel v temno jezersko globino. Bilo je tako svetlo, da je najprej težko razločil poteze ženske, ki je stala pred njim, in šele ko je rahlo priprl vampirske oči, je ugotovil, da mu je ponudila brisačo. Poleg tega je celo vedela ime barvite osebe? Nekoliko nerodno je pisani osebek vstal, saj so bila tla razmočena in spolzka, in le vampirski čuti so mnogobarvni pojavi, ki je Lux, omogočili, da ni zelo neveličastno zgrmela na svojo mokro suho zadnjo plat. Potem se je bitje navdušeno priklonilo brisačni boginji in sprejelo njen dar.

"Hvala vam, gospa z brisačo," je vzkliknilo in si z brisačo obrisalo obraz, potem pa brisačo stisnilo k sebi kot otrok medvedka. "Vidim, da že veste, kdo sem jaz, kako mi je ime in kako me kličejo. Resnično ste vsevedni in velikodušni, o brisačna boginja!"

Pam si ni mogla kaj, da se ne bi prešerno zasmejala bitju, ki je Lux. Takega navdušenja ni pričakovala, ko so si mladoletni prestopnik obrisali obraz, ga je dodobra premerila od glave do pet inu spet nazaj. Kaj hitro je ugotovila, da ji je radoživo bitje všečno. Nato pa je bitju odgovorila:
"Naj se vam predstavim. Sem Pam inu v veselje mi je, da sem se seznanila z njimi, ki se imenujejo Lux."
"No vsevedna ravno nisem, gospa pa še manj. Pam ne dosegajo niti enega od dveh zadostnih pogojev, da bi si bili zaslužili ta naziv", je še v šali dodala inu se kar tam, kjer je še nekaj minut nazaj ležalo pisano bitje, usedla.

Brisačna boginja je prijateljsko sedla na tla in Luxoriozno bitje se ji je takoj pridružilo, brisačo pa še vedno stiskalo k sebi. To je bilo že drugo darilo, ki ga je dobilo! Kako čudovit je ta svet, kadar ti neznanec podari nekaj tako uporabnega in lepega! Naslonilo je ozki obraz na mehko, čeravno nekoliko grobo tkanino brisače in od strani pogledalo prijazno Pam.

"Oh, opravičujem se, torej, za moja neuka predvidevanja o vašem poročnem stanu. Resnično me veseli, brhka brisačna gospodična Pam." Navihane ustnice so se v kotičkih zavihale navzgor in pisane oči, ki so ždele nad privihanim nosom, so dekle živahno premerile. Govorila je nekoliko drugače kot ostali, a osebi, ki je Lux, je bilo to tako všeč, da je povsem nevede še sama začela govoriti kakor Pam. "In vendar se mi zdi, da so vaša brisačna vzvišenost lepi dovolj, da bi jih bil že zdavnaj kakšen čeden gospod ali gospodič ugrabil za svojo, če bi si tega gospodična le želeli. Sme tole neuko bitje povprašati od kod njihova ljubka brisačnost poznajo ime Lux?"

Pam se je ob laskanju osebe, ki je Lux nasmehnila, inu s prav tako navihanim tonom odgovorila: "Lepi, to že, a kljub temu še malce premladi, kaj menijo Lux?"
Nato pa obrnila obraz proti nebu zaprla oči inu nastavila svoje lice še zadnjemu sončnemu žarku, pri tem pa poizkusila urediti svoj tok misli. Po nekaj minutah tišine je vendarle, čeprav bolj zase spregovorila:
"Od kod mi je poznano ime Lux?" Malce je še pomislila, se obrnila k pisanemu osebku inu ga pogleda v oči.
"Hmmm? Ko ima nekdo hobije, ki jih Pam šteje tudi za svoje, se nikakor ne more izogniti . . . no ja - mestom, ki niso na najboljšem glasu. Inu tudi ne, za vampirje najljubšim delom dneva . . ."
Svoje obrazložitve ni bila zmožna dokončati, kajti pred njenimi očmi se ji je svet z vsemi svojimi barvami začel vtrteti inu kaj kmalu se je spremenil v temno praznino, ta pa v popoln nič. Če bi Pam že ne sedela, bi se v tem trenutku zgrudila na tla, kolikor je bila dolga inu široka.

Ko se je bila ponovno zavedla, jo je obdajala popolna tema, pod svojo glavo pa je začutila nekaj mehkega. Sprva je bila nekoliko omotična inu zmedena, njeni spomini na pretekle dogodke so le počasi curljali nazaj v njeno zavest.
Tu je bila Jade, s katero je v Evinem kostumu odlebdela proti stari kavarni, pa Wen, ki je svojo pogostitev končala še predno se je začela inu pretep, nato ponovno snidenje z Wen inu Lux. Lux! Je sploh še tu, ali jo je pisano vampirsko bitje ucvrlo? Glavo je dvignila v znak inu se v soju tistih nekaj šibkih zvezd razgledala, kolikor so ji to njene oči dopuščale.

((Hahahahahaha se opravičujem za spam, ampak vajin RPG je tooook hilarious!! ))

((Opravičujem se za kratek post... trenutno imam rahle težave z navdihom.))

Luxoriozno bitje ni točno vedelo, kdaj ga je zmanjkalo. Morda je zaspalo, ker je bilo preprosto preveč utrujeno, da bi držalo oči pokonci. Saj to niti ni bilo tako pomembno. Bolj pomembno je bilo, da se je pisani pojav zbudil objemajoč brisačo, na njegov trebuh pa je glavo naslanjala polvilinka Pam. Ravno, ko je lasato bitje odprlo oči in zamežikalo v zvezdnato nebo, se je brisačna boginja dvignila in pogledala okoli. Tudi oseba, ki je Lux, se je v tistem nekoliko dvignila in pogledala okoli. "Očitno jih je pobrala utrujenost," so zamomljale zavihane ustnice. Luxoriozno bitje je brisačo stisnilo še bližje k sebi, da bi preverilo, če je ob tem ostala cela. Potem je postrani pogledalo Pam. "So vaša brisačnost v redu?"

((Se ni za kaj opravičevati ))

"Seveda sem v redu, hvala za njih skrb.", je odgovorila bitju, ko je prvi šok minil inu se zavedla, da se je bilo stemnilo, le malce bolj kot po navadi. Dejstvo, da jo vampirski pojav ni ucvrl je bilo za Pam pomirjujoče, kolikor si lahko pomirjen v prisotnosti vampirja, še posebej ob tem delu dneva. Še zdaj se je živo spominjala svojega prvega srečanja z enim izmed njih, ki bi si jo bil, če bi ne bilo prijazne volkodlakije, privoščil za večerjo, ker Pam pač ne ve kdaj se ne vmešavati v stvari, ki se je ne tičejo. Potem, pa kot se spodobi tudi sama pobarala pisano bitje, ki je Lux, kako se počuti.
»Kaj mislijo, zakaj bi se to bilo zgodilo?« je nato še vprašala, pri tem pa se spraševala, če ima to kaj opraviti s čudovitim zlatim prahom, ki je vse jutro padalo z neba na vsakogar, ki se je bil znašel v tistem trenutku v okolici mesta.

Luxoriozno bitje je živahno zmajalo z glavo. "Spomnim se le vašega prijaznega darila in nekega velikega kamna sredi jezera. Oh, seveda, in spomnim se rdeče veternice in čokolade v košari sredi gozda," je čebljalo pisano bitje, ki je v tem vstalo in ponudilo dlan v pomoč tudi Pam, ob tem pa začudeno razmišljalo, od kod mu spomin o čokoladi.

"Brisačna boginja so videti kot da sklepajo, da se morda dogaja nekaj čudnega. Zdaj tudi Lux niso prepričani, če se morda ne dogaja nekaj čudnega, ampak se jim pa nikakor ne zdi čudno, da bi se morda kaj dogajalo." Brisačo si je pisana pojava položila okoli ramen kakor si nekatere bolj prefinjene mučilnice živali včasih nadanejo krzno kakšne lisice ali pa zajca. "Bodo torej tu stali in čakali, da se dogodi še kaj ali lahko Lux povabijo njihovo brisačno očarljivost, da se skupaj odpravijo na lov za košaro s čokolado?"

Pam, je z zanimanjem poslušala čebljanje pisanega bitja. Toliko dobre volje inu otroškega navdušenja s strani vampirja je bilo resnično prijetno presenečenje. Večina vampirjev, ki jih je bila srečala odkar je živela na otoku, so bili tako zagrenjeni inu vedno lačni krvi. Ko ji je Lux ponudilo roko v podporo jo je z veseljem srejela nato pa dodala :"No morda imajo Lux Prav, ko pravijo, da ni nič čudnega, da se kaj sploh dogaja. Verjetno je to očitno dobro." Je še malce na glas ugotavljala. Ko jo je pisani pojav pobaral, li misli stati tu inu čakati na kdo ve kaj je bila prepričala, svoj šesti čut, da je, kar se ji je bilo zgodilo logično inu popolnoma nič sumljivo. V tistem, pa je se je v njeni zavesti oblikovala beseda čokolada inu vedela, je da je to najboljše, kar lahko stori, zato je z največjim veseljem sprejela povabilo. Upam samo, da bo lov čim krajši, je še pomislila inu sledila Lux.

Lynn se je sprehajala okoli ene izmed klopi. To se ji je zazdelo malo čudno tako je odšla do druge klopi in naredila nekaj krogov okoli nje. Lynn to je zelo čudno je pomislila. Sedi že! jo je oštel glas v njenih mislih. Saj bom mu je odgovorila Lynn. Nato je res sedla. Zapihal je rahli vetrič. Lynn je na ves glas kihnila. Kako sovražim veter je pomislila in še enkrat kihnila. Nato je vstala. Še sama ni vedela zakaj ampak občutek ji je povedal, da mora sesti na neko drugo klop. Lynn se je odločila, da bo sedla na drugo klop. Ta klop je bila bližje jezeru kot pa prejšnja klop. Pomočila je prst v jezero. Voda v jezeru je bila ledeno mrzla tako je Lynn takoj potegnila prst iz vode. Uh kako je mrzlo je pomislila, da jo je kar zmrazilo. Občutek ji je dal vedeti, da zdaj lahko sedi tu, če želi. Kako čudno si je mislila Lynn nato pa zazehala.

((Arianna))

Za Arianno je bil še eden izmed napornih dnevov. Tokrat je imela težave z družino, saj ji ti očitajo, da je sedaj, ko je dejansko volk, zelo oddaljena od njih in da živi samo v volčjem svetu. Že res, da je večinoma s svojimi prijatelji volkovi, ampak nikakor ne zapostavlja družine, tako kot oni mislijo. Arianna je oboževala teči kot volk, želela se je počutiti svobodno in občutek je bil neverjetni, ko ji je lahen vetrič pihal čez njeno volčjo dlako. Zato tudi od zdaj naprej ni uporabljala avtomobila. Le zakaj bi pa ga? Nikakor ni razumela družine, saj so bili tudi ostali člani družine volkovi. Le kaj jim je? Kako me ne razumejo? se je Arianna sama sebe jezno spraševala.
Ker je družine imela dosti se je v svoji volčji podobi namenila proti jezeru. Nekaj metrov pred jezerom se je spremenila nazaj v človeško obliko, saj ni hotela da bi jo ostali postrani gledali. To je bilo nevtralno ozemlje, in Arianna nikakor ni hotela izstopati iz množice. Arianna si je zaželela, da bi sedela na klopci tik ob jezeru in tako opazovala sonce. Vendar ko je prišla bližje k jezeru je videla, da je prav vsaka klopca tik ob jezeru zasedena. Škoda, hotela sem imeti malo miru, ampak če že moram, se bom pa usedla zraven nekoga, tudi če ga ne poznam. Arianna je zavila proti najbljižji klopci ob jezeru in šla naravnost pred ''neznanim'' dekletom. ''Oprosti mi, ali lahko prisedem. Veš, rada bi sedela na klopci tik ob jezeru, pa so že vse zasedene.'' Takrat pa je Arianna opazila neznankin obraz. Vsi spomini iz preteklosti so se ji odvrteli v njeni glavi. Na veliko je izbuljila oči in od presenečenja so se ji usta na široko odprla. ''L-l-lyn? To si ti? Resno? Ampak, kaj za vraga počneš tukaj?'' je skušala Arianna kar koli spraviti iz ust. Bila je namreč zelo presenečena, saj je pred njo sedela njena najboljša prijateljica iz preteklosti, s katero sta izgubile vse stike.

((Lyn, upam da bo uredu ))

"Seveda lahko prisedeš" je rekla Lynn dekletu. "Ja to sem jaz Lynn" je rekla vsa vesela, saj se je zdaj spomnila njene najboljše prijateljice. "Kako sem vesela, da sva se spet srečali" je navdušeno rekla. "Ja kaj počnem tukaj?" "No, odkar sem te nehala iskati je minilo kar nekaj časa" je zavzdihnila. "Nisem te več našla in zato sem obupala." "Še nekaj časa sem te iskala nato pa sem zares obupala" je rekla. "Skoraj sem te že pozabila" je zavzdihnila Lynn. "Toliko je prišlo vmes." "A zdaj sem vesela, ker te spet vidim" je rekla. "In kako ti kaj gre?" je vprašala. "Meni z mojo družino gre zaenkrat kar dobro" je rekla. "Oni se še vedno ukvarjajo s slikanjem." "Jaz pa ne toliko" je rekla. "Saj včasih si vzamem čas in si oglasim doma, potem pa moje mlajše sestrice in bratce učim slikati" je rekla. "Mama misli, da sem premalo doma ampak jaz sem ji že najmanj tisočkrat povedala, da bi si želela ogledati še veliko drugih stvari." "Saj veš kaj mislim kajne?" je vprašala. "No, zdaj pa lahko še ti poveš kaj."

((Bo uredu))

Arianna je bila vsa navdušena, da je spet videla Lynn. Imela jo je zelo rada in spominjala se je skupnih trenutkov, ko sta se med seboj šalili in se neizmerno zabavali. Arianna je pogrešala te trenutke, saj danes nikakor ni bila več tako sproščena kot nekdaj. Vendar vseeno ne bi zamenjala svoje volčje podobe za nič na svetu.
Tako je Arianna prisedla k dekletu, ki ga je zelo dobro poznala. ''Iskala si me?'' je Arianna začudeno vprašala dekle. Začela jo je peči vest, saj je sama kar nenadoma izginila iz Lynninega življenja odkar je postala volk. Začela se je družiti s svojimi volčjimi prijatelji, saj je končno imela občutek da je komu tako natanko podobna kot mlademu volku. Arianna si niti v sanjah ni mislila, da jo je Lynn tako dolgo iskala. ''Oprosti mi, da sem kar tako izginila. Zares mi je žal.'' je še dejala Arianna z velikim obžalovanjem na obrazu.
''Hja, jst in moja družina smo sedaj v kritičnih odnosih. Ne razumejo zakaj večino časa preživim v volčji obliki. Upam da me boš vsaj ti lahko razumela. Rada se počutim svobodno in obožujem ko lahko tećem med gozdovi. Že res, da sta moja starša oba volkova, ampak ona sta se nekako ustalila. Jaz pa sem še mlada in želim uživati v življenju. Prepir pa je počil, ko me je mama začela siliti naj grem delati vozniški izpit. Le zakaj pa bi potrebovala avto?'' je Arianna z velikim vprašajem na obrazu zaključila.
''Ne slikaš več? Čudno to. Očitno si se tudi ti tako spremenila.'' Ampak upam da ne preveč.si je še v mislih dejala Arianna. ''In kaj si želiš ogledati? Kdaj pa kdaj si lahko greva skupaj kaj ogledat. Ti pa ne priporočam iti na vampirsko ozemlje. Tam sem že bila. Fuj, neznansko smrdi. Ampak tebi verjetno ne bo toliko smrdelo kot meni.'' je Arianna na koncu že v smehu dodala. Vampirje je in bo sovražila do smrti.
''In...Ti se še ukvarjaš s tem čira-čara-bum?'' je že bolj vedro in nagajivo dejala. ''A je to sploh zanimivo? Sama sebe si nikoli ne bi predstavljala biti to kar si ti. Vidiš, to pa je vprašanje, ki ti ga še nisem nikoli zastavila.'' je na koncu dejala in se vprašljivo zagledala v Lynnin obraz.

"Ja iskala sem te nekaj časa potem pa odnehala" je rekla Lynn. "Je že dobro." "Ja razumem te" je rekla čez nekaj časa. "Da bi naredila izpit vozniški izpit?" "Ti?" "In začela sta te siliti v to?" "Saj tebi vendar ni treba naredi vozniškega izpita." "Saj si vendar volk." "Volkovi po moje sploh ne rabijo vozniškega izpita, saj so volkovi" je rekla.
"Ja no včasih slikam ampak ne toliko veliko" je rekla. "Od zdaj raje raziskujem in odkrivan zgodovino" je rekla. "Ampak včasih se oglasim doma in naslikam sliko ali dve." "Ogledati si pa želim ogromno stvari, ki jih še nisem videla" je zavzdihnila Lynn. "No, če mi tako svetuješ pa na ozemlje vampirjev verjetno res ne bom šla" je rekla. "Kako pa je na ozemlju volkodlakov?" je vprašala. "Tam pa sigurno ne smrdi kajne?"
"Ja jaz se ukvarjam s čarovnijo" je rekla. "Ja po svoje je zanimivo" je rekla Lynn. "Jaz pa si sebe sploh ne predstavljam kot volkodlakinjo" je rekla. "Kako je, če si volkodlak?" je z zanimanjem vprašala.