Bivališče vodje klana

"Mislim, da smo kot otroci vsi sanjali, da bi znali leteti. Žal se vilinci na tovrstne poskuse ne odzovejo nič bolje, kot se je tvoja mama," se je grenko nasmehnila. Ni pomnila hujše kazni kot jo je doletela takrat. Stari vilinec se ji je prilepil na pete in ji neumnorno predaval o povezanosti z materjo zemljo in tako naprej. Ljubša bi ji bila fizična kazen.
Popolnoma tiho je opazovala Lux in se niti ganiti ni upala, da ne bi slučajno zmotila umirjenega lebdenja. "Res je," je veselo prikimala, ko se je razposajena osebica zavedla svojega početja. Žal pa se je že kmalu pozanimala kako je s pristankom in kaj hitro tudi ugotovila.
"Auč." Jade ji ja pomagala na noge in popravila neukročen pramen las, ki je štrlel čisto drugače kot ostali. "Z malo vaje bi šlo veliko boljše. Mogoče je bilo za danes dovolj in se lahko svojim sposobnostim zopet posvetiš jutri, kaj praviš?" Čeprav je šlo Lux odlično, Jade ni hotela, da se utrudi ali pa kako poškoduje. Čokolada in počitek sta se ji trenutno zdeli najbolja ideja.

Luxoriozni pojav se je pobral in si z rokavov za hec navidezno otepel nekaj prahu, čeprav so bila tla čista. "Res bo najbolje, da vsaj z lebdenjem še nekaj časa počakam," je pritrdilno odgovoril svoji sogovornici in se toplo nasmehnil njenim mislim, ki so kakor zrcalo odsevali njegove.

"Zdajle bi mi res prijal košček čokolade in malo počitka tudi," je pritrdil, saj se je v vitko telo že prikradla tiha utrujenost, ki je bila posledica preporoda. Najraje bi se z Jade v objemu namestil kar na mehko preprogo, toda Lux je bilo jasno, da Jade to ne bi bilo po volji. Kako bi vendar lahko bilo, ko pa je v Lux videla le svojo desno roko in morda prijatelja. Ali še huje... prijateljico. Navihan nasmešek je prikril žalosten vzdih in pisana oseba Lux je že začela premikati pohištvo nazaj v sobo, napol s telekinezo, napol na roke. Ob tem je vampirsko bitje s telekinezo vsake toliko nekoliko skuštralo Jadine lase. Ker je bilo tako preprosto in ker je bila videti s skuštranimi lasmi naravnost očarljivo.

"Lahko greva jutri zvečer vadit na plažo. Večerno sonce je šibkejše in ti sigurno ne bo škodovalo, pesek pa je dovolj mehak za morebitni zasilni pristanek. Kaj praviš?" je dobre volje predlagala. Jade ni vedela za neobičajno sposobnost navihane osebe, ki jo je vedno spravljala v dobro voljo, zato je bila vsa očarana nad usklajenostjo njunih misli.
Ob premikanju pohištva pa jo je za hip zajela panika. Ko je videla kako odlično Lux nadzoruje telekinezo, so se njene skrbi razpočile kot milni mehurček in hitro je priskočila na pomoč. Med premikanjem omare pa so ji njeni lasje odpovedali pokorščino. "Pa saj tukaj nikoli ni bilo prepiha..." Zmedeno se je ozrla okrog sebe v iskanju novonastale odprtine in pri tem ujela navihani nasmešek. "Lux! Vidim, da telekinezo že popolnoma obvladaš!" Smeje je vrnila milo za drago, potem pa se sesedla v fotelj. Mimogrede je priskrbela še dva keliha sveže krvi, se udobno namestila in navdušeno zagrizla v čokolado, ki jo je dobila ravno od Lux.

"Plaža zveni čudovito," se je nasmehnila oseba, ki je Lux, ki je razmišljala o tem, kako zanimivo bi bilo z Jade graditi palačo iz mivke. In se potem, seveda, nekoliko objemati ležeč na mehkem pesku. In plavati v topli večerni vodi, ravno ko zadnji sončni žarki še božajo gladino.

Po še nekaj premaknjenih kosih pohištva in precej bolj skuštranih las se je vampirsko bitje namestilo na fotelj ob tistem, katerega je zasedla Jade in si postreglo z belo čokolado in nekaj dolgimi požirki krvi.

"Povej mi kaj o sebi, Jade," se je z navihanim nasmeškom vampirski nagajivec obrnil k vampirki, ki so ji lasje ponovno igrivo vzvalovili, ko se je je dotaknil tok njegovih misli. Čeprav je vedel več, kot marsikdo, je pisani pojav želel slišati tisto, kar mu je dejansko želela povedati. Nikoli ne bi izdal njenega zaupanja, hkrati pa ji ni upal povedati koliko drobnih stvari, ki jih je morda nekoč že pozabila, je nevede delila z njim. Bal se je namreč, da bi ga zaradi tega odrinila od sebe in okoli svojega srca postavila še višji zid.

Jade bi Lux najraje kar takoj odvlekla na plažo, ampak vedela je, da mora počivati, zato se je zadržala. Večer je bil njen najljubši del dneva in bila je vesela, da bo navihana pojava svoj prvi sončni zahod odkar je vampir, delila z njo.
"Kaj o meni te pa zanima?" se je nasmehnila. "To, da obožujem čokolado že veš. Da redko pokažem potrplenje, ti je tudi že znano. Vsake toliko časa me popade nerodnost, ampak mislim, da to kar dobro skrivam." Ob tem se je spomnila, na nesrečno malico, ki jo je namesto skozi obok zabrisala v steno in urno stopila pogledat, če izžeto truplo še leži pred njeno kripto. Ko je ugotovila, da ga je nekdo odstranil, je zadovoljno prikimala in se vrnila v fotelj.
"Kaj še... Kar pogosto hodim v spanju, ampak večino časa ostajam znotraj svoje kripte. Se pa zgodi, da si privoščim daljši sprehod," se je nasmehnila. Ni še minilo teden dni kar je od nočne straže izvedela, da so komaj pravočasno odvrnili od vhoda v hodnike sredi pečin. "Če ti začnem govoriti o svoji mladosti, te bo zmanjkalo preden povem dva stavka, tako da bo bolje, če to pustiva za drugič. Ali pa te je zanimalo kakšno je bilo življenje na celini pred vojno?" se je domislila. Vampirji, ki tega niso doživeli so pogosto spraševali kako je bilo in Jade jim je največkrat ustregla ter delila z njimi svoje izkušnje.

Mlado vampirsko bitje je z nasmeškom vsrkavalo povzetek Jadinega simpatičnega karakterja in vestno spremljalo njene gibe, ko je odhitela do vrat in se potem vrnila do svojega fotelja.

"Ogromno me zanima," se je zavzel živobarvni pojav, "Tudi tvoja mladost. Moram ti povedati, da sploh ne zaspim tako hit..." razkuštrana glava je omahnila naprej in za hip je bil videti mladi vampirski nadobudnež kakor da dejansko spi. Toda že trenutek za tem se je glava spet dvignila in na obrazu je igral srčen nasmešek.

"Življenje na celini me pravzaprav ne zanima preveč," je odgovoril in spraznil kupo krvi ter se podkrepil še z izdatno dozo čokolade, tokrat take z jagodno kremo. "Vem, da nekatere klane precej vleče, da bi se vrnili tja, toda meni odgovarja, da smo tu. Otok ima veliko prednosti in zavojevalske narave ravno nisem. Dokler imam svoj stol in tebe, mi ne manjka nič." Razen morda kakšen večji, bolj udoben kavč, na katerem bi se lahko nekoliko crkljala skupaj. Živahnemu vampirskemu pojavu sploh ni bilo jasno, kdaj se je začel na vso moč truditi da ne bi mislil na to, če bi se dalo s telekinezo premakniti njene lepe noge.

"Si kdaj imela fanta?"

Jade se je nasmehnila ob drobni šali svoje nagajive desne roke. "Hočeš s tem povedati, da te dolgočasim?" jo je podražila. Srknila je še požirek krvi in s kelihom zakrila nasmešek, ki ji je ob tem igral na obrazu. Vedela je, da je Lux preveč pristna oseba, da bi jo spraševala zgolj iz vljudnosti. Zopet se je spomnila na predrzno odkritost, ki ji je bila tako všeč.
"Res ne? No to je pa prijetna sprememba," je presenečeno pripomnila. Čisto zares se ji je zdelo zanimivo, da Lux celina nič ne zanima. "Tudi jaz nisem zavojevalske narave pa sem vseeno sodelovala v vojni. Če braniš svoj dom in družino, si v to prisiljen. Ampak moj dom je že dolgo tukaj in ta klan moja družina, tako da tudi mene ne vleče nikamor. Navsezadnje imam končno tudi zaupanja vredno desno roko in upam si trditi, da sem kar srečna tukaj," se je nasmehnila in Lux hudomušno pomežiknila. Upala je, da bo kdaj znala ookazati kako hvaležna je bila zaradi tega.
"Ja, več njih," je počasi prikimala, ko je beseda nanesla na fante. "Ampak samo en mi je veliko pomenil. Julian me je spremenil v vampirko, bil je moj partner in dal mi je družino."

"Nikakor me ne dolgočasiš," se je odzval vampirski osebek s smrtno resnostjo. Resnično ni bilo pogovora, ki bi si ga v tistem trenutku želel bolj. Njen hudomušni izraz in pomežik ter to, da je odkrito izrazila svoje zaupanje do desne roke, je Lux vlilo neverjetne količine samozavesti in zadovoljstva. Nasmešek, ki je igral na mladem obrazu je bil tako pristen, da bi se ga dalo zaznati celo z zaprtimi očmi v temnem hodniku, ki ga še nikdar ni osvetlila nobena svetloba, ne sončna, ne ognjena.

Nasmešek se je spremenil v sočuten a popolnoma ne pomilovalen izraz, ko je Jade omenila Juliana. Sprememba, ki je njej prinesla vse, je njenemu sogovorniku vse vzela. In vendar sta bila zdaj oba tukaj, imela sta pribežališče pred nevarnostjo, preteklost je bila za njima in imela sta drug drugega.

"Zelo ponosen bi bil nate, Jade. Nam, ki smo bili najbolj izgubljeni, si pokazala pravo pot. Po 150ih letih se končno spet počutim, kot da nekam spadam. Pripadam. Brez tega občutka si sploh ne morem več predstavljati življenja. Brez tega občutka in čokolade, seveda."

(( Sugar ruuushhh ))

((čokolade ni več ))

"To je pa vsekakor lepo slišati in drznim si trditi, da ti celo verjamem," se je nasmehnila Jade. Zelo redko kdaj je verjela vampirjev, ki so ji zatrjevali, da jih ne dolgočasi, da jim ni problem prebrskati skladovnice knjig in tako naprej. Večinoma zaradi mučnega izraza na njihovem obrazu, ki je kar kričal naj jim že da mir.
"Hvala ti za te besede Lux. Ne moreš si misliti koliko mi pomenijo," je iskreno dejala. "Ko sem bila postavljena pred dejstvo, da moram voditi klan, se nisem najbolje znašla. Nekaj članov smo izgubili takoj, ker niso priznali mojega položaja. Še nekaj se ji je na sredi poti premislilo in niso se hoteli umakniti s svojega ozemlja. Ko smo končno prišli sem, kolikor nas je sploh še ostalo, je med tukajšnimi vampirji vladala popolna anarhija. Sploh niso bili povezani v klan in dolgo je trajalo, da smo prišli do ureditve kakršna je zdaj," je povedala s težkim glasom. Po smrti Julianovega očeta je bilo njeno "življenje" polno preizkušenj in drobnih bitk.
"Ampak ni mi žal. Kakor praviš, vampirji končno nekam pripadamo in vemo, da smo del klana, ki nas ščiti in varuje," je zaključila, potem pa z nasmeškom dodala: "Čokolada pa je bistvena za preživetje, s tem se strinjam."

((Oh no! We can't have that... *sends Jade a block of virtual chocolate*))

"Včasih se čudim zakaj ljudje ne živijo le od čokolade, saj nimajo take potrebe po krvi kakršno imamo vampirji," je mnogobarvni pojav zmajal z glavo in si postregel še s koščkom čokolade z mandeljni. Bili so grenko sladki in Lux je postalo prijetno toplo.

Še kaj več bi povprašal po Julianu, a bezati v rano, ki je bila še odprta, ni bila pametna ideja. Namesto, da bi se Jade ob tem zaupala Lux in se potem počutila bolje, bi nadaljni pogovor morda zbudil boleče spomine. Namesto tega je pisani osebek v trenutku navdiha proti Jade vrgel košček čokolade, potem pa ga s pomočjo telekineze tik pred njenim obrazom ujel in ga obdržal v zraku.

"Tole je resnično prima," se je razveselil. "V preteklosti, kadar se je bilo treba ukvarjati s telekinezo, se je vse treslo in se komaj nekaj sekund obdržalo v zraku. Zdaj pa je tako preprosto. Povsem naravno in lahko. Kakor prosti pad. Brez ovir, brez upora... komaj čakam, da se odpraviva na plažo. Res, prav komaj čakam. Tako komaj čakam, da me ima, da bi se že kar zdaj odpravila skupaj tja. Lahko bi se stisnila pod sončnik in skupaj opazovala, kako sonce tone v morje."

((mmmm so sweet...))

"Kolikor vem, čokolada ne spada med najbolj zdrave oblike hrane. Nam je sicer vseeno, ampak nebogljeni človečki morajo paziti na svoje zdravje," se je nasmehnila, potem pa malo manj dobre volje dodala: "Nebogljeni človečki in zadrgnjeni vilinci." Vilinci sploh niso marali čokolade, čeprav je vampirka menila, da jim malo sladkorja v krvi ne bi prav nič škodovalo. Mogoče bi se bili celo sposobni nasmehniti.
Ob letečem koščku čokolade je trznila, a se je še pravočasno ustavil. Zopet se je nasmehnila, saj ob Lux nikakor ni mogla biti slabe volje in zagrizla v lebdečo čokolado. Mogoče bi bilo bolj primerno, da bi čokolado najprej prijela, ampak trenutno se ni hotela vesti primerno. Dovolj je imela, da je morala paziti na vsak svoj gib in besedo. Hotela je biti razigrana in dobre volje, kakor vedno v bližini navihane osebe.
"Ne Lux, zdrži še en dan. Moraš si obnoviti moči preden nadaljujeva z lebdenjem. Telekineza ti gre že odlično, ampak mogoče bi bil čas, da tudi s tem prenehaš. Nočem, da se izčrpaš, prav?" Nežno se je zazrla v žareče oči in Lux ljubeče stisnila roko. Vedela je do česa lahko pripelje izčrpanost in nikakor ni mislila dopustiti, da se Lux kaj takega zgodi.

"Nekaterim se zdi vampirsko življenje prekletstvo... ampak če si čokoholik, ni boljšega!" je pritrdil Luxoriozni pojav in se nasmejal Jadini razigranosti in dejstvu, da se je tako simpatično lotila lebdeče čokolade. In čeprav je mlado vampirsko bitje kar razganjalo od novih moči, je vedelo, da ima Jade prav.

"Že prav. En dan res lahko počakam," je privolilo veselo bitje. Jadina dlan je bila prijetno topla in mehka in živobarvni pojav ji je radostno vrnil stisk roke, čeprav bi jo še najraje zavihtel v svoje naročje in jo stisnil kar vso. "Kaj pa bova počela do jutrišnjega večera?"

Ob povezavi vampirskega življenja in prekletstva, se je Jade spomnila na Armadala. Čeprav jo je zanimalo kakšno je bilo življenje Lux pred ugrizem, ni hotela ponoviti svoje napake. Ne bo spraševala, ampak bo počakala, da ji ljuba desna roka to razvije sama, ko in če bo želela.
"Ti greš spat. Dokler ne odspiš vsaj deset ur si sploh ne drzni odpreti oči," je narejeno grozeče dejala. "Resno. Najprej spanje, potem luknja, potem Wen in kot bi mignil ob napočil večer," se je nasmehnila. "Presneto, ne smem pozabiti prositi Alexis naj svoje ozemlje pregledajo za še kakšne take luknje. Če se je tisti rudnik res tako razširil kot piše na pergamnetih, jih imajo še kar nekaj." Sama sebe je skušala prisiliti, da ne bi pozabila tega opravka. Še enkrat se je spodbudno nasmehnila Lux in njen pogled je obljubljal, da bosta res kmalu na plaži. Hotela je reči, da je skrajni čas, da se spravi spat, ampak spomnila se je, da Lux ne namerava zapustiti svojega hodnika, ki je bil tako daleč od nje.

((Moj stoti post! I feel so old.))

"Celih deset ur?" se je začudeno našobila oseba, ki je Lux, ki ponavadi ni mogla zatisniti oči za več kot nekaj deset minut naenkrat. Ko pa se je vendar ves čas kaj dogajalo! Če bi spal predolgo, bi človek vse zamudil! Toda čeprav so bile misli še tako živahne, je Luxoriozno telo že kazalo prve znake utrujenosti. Drža je bila nekoliko bolj sproščena kot sicer in veke, ki so ponavadi le s težavo uspele zakriti mnogobarvne oči, so bile težke in odločne.

"Jutri naju oba čaka precej dela... nekaj vampirjem bomo naročili, da izpraznijo rudnik in preverijo tudi za vdirajočim stropom. Če bo sreča, bo lukenj manj, kot se bojimo. Če bo nesreča, bomo morda vsaj ugotovili, kam je izginil Nesrečko."

Prišel je torej čas, da se Lux odpravi nazaj na svoj stol. A prvič odkar je bil stol v njegovi lasti, si vampirski osebek ni želel nazaj tja. Povezava, ki sta si jo zdaj delila z Jade, je bila še preveč nežna, preveč občutljiva, da bi si drznil odkorakati stran in računal z nezlomljenim srcem. "Lahko morda danes spim pri tebi? Mislim, tu, na preprogi," je hitro dodal, nekoliko v zadregi.

((don't feel old - kaj naj šele jaz rečem? feel chatty ))

"Ja, celih deset ur. Niti pol ure manj ne," je prikimala Jade. Če sama ne bo mogla spremljati mirnega spanca, bo pa nekomu drugemu naročila naj stoji ob Lux in pazi, da se ne gane. Sicer bi veliko raje sama bedela ob tem nemirnem bitju, ampak ni bila sigurna ali ji bodo obveznosti to dopuščale.
"Upajmo, da teh lukenj ni veliko in se ne bo kar naekrat vse skupaj sesulo," se je strinjala.
"Seveda lahko spiš pri meni," je veselo odvrnila. Mogoče kar malo preveč navdušeno. "Ampak ne na preprogi. Lahko na divanu v spalnici ali pa na fotelju. Lahko tudi v moji krsti, če želiš, na tleh pa ne."

Živobarvne oči so se zagledale v Jade. "V tvoji krsti? Kje pa boš spala ti? Če boš bedela ob meni, me spanec ne bo hotel niti pogledati. Pravzaprav bi bilo še najbolje, če bi tudi ti spala. Tako da spraviva najprej spat tebe, potem pa tudi jaz lahko na divanu pridno odspim svojih deset ur."

Vampirski osebek se je dvignil na noge, se sklonil k Jade in jo dvignil v naročje. Čeprav je sicer meril v višino le nekaj centimetrov več kot ona, je bil zaradi živobarvne grive videti precej višji. Njeno vitko telo je stisnil k sebi in zavoljo novih moči je bila presenetljivo lahka, kakor da bi lebdela na vodni gladini.

Z vampirko v naročju je pisani pojav odkorakal v spalnico in ni je odložil na tla, dokler nista stala pred njeno krsto. Potem ji je pogledal v oči in se navihano nasmehnil.

"Obljubim, da bodo moje oči pridno zatisnjene dokler ne odspim svojih deset ur. Tvoje pa naj bodo tudi, kolikor časa ti le dovoljuje čas."

"Misliš, da jaz pa ne morem spati na divanu ali kaj? Že res, da uživam v udobu, ampak tako razvajena pa spet nisem," se je nasmehnila Jade, čeprav je mislila popolnoma resno. Kdor bi samo pomislil, da je razvajena punčara, ki ji je bilo vse prinešeno na pladnju, bi zelo hitro videl kakšnega besa je sposobna svetlolasa vampirka.
Ko se je nenadoma znašla v trdnem objemu in so njene noge zgubile stik s tlemi, se ji je iz prsi izvilo dekliško hihitanje. Ni vedela zakaj jo je popadlo tako neprimerno obnašanje, ampak ni se nameravala opravičiti. Ubogljivo je splezala v svojo krsto in se namestila na bok ter pod glavo podložila roko, da je lahko videla Lux na divanu.
"Nekaj uric mi bo zagotovo namenjenih, vsekakor pa bom tu, ko se zbudiš," se je mehko nasmehnila. "Lahko noč, Lux."

"Nikakor ne pravim, da si razvajena. Si pa vodja klana in zaradi tega imaš določen status in privilegije. Če se jim prehitro odpoveš, boš izgubila ugled v očeh svojih sužn-hočem reči, klana," se je smrtno resno pošalil čukasti vampirski pojav.

Počakal je, da je Jade zlezla v krsto in se še sam namestil na svojem novem ležišču. Divan je bil še kar udoben, čeprav nekoliko kratek. Vampirski dolgin je iztegnil noge in jih naslonil na bližnjo kavno mizico ter jih prekrižal, potem pa prekrižal še roke pod glavo in se s svojimi globokimi mnogobarvnimi očmi obrnil proti Jade, ki je kukala iz svoje krste.

"Prima," je komentiral in vampirki pomežiknil. "Lahko noč, Jade."

((In Lux gre zdaj za 10 polnih uric spat. Me prav zanima, o čem sanjajo tako zmešani ljudje.))

((o oranžnih slončkih s črnimi lisami ali pa modrih slončkih z belimi lisami na rumeni podlagi. ne! o čokolaaadi ))

"Ja, tudi jaz mislim, da potrebujemo vrata," se je Jade nasmehnila kratki razlagi glede njenega statusa. Odkrito rečeno pa ji je bilo popolnoma vseeno kaj bi si mislil morebitni obiskovalec, če bi jo zagledal na divanu in Lux v njeni krsti. Glede Lux je bila že toliko zaščitniška, da bi bridko kaznovala vsakega, ki bi si dovolil žaljiv komentar.
"Upam, da ti bo dovolj udobno, da se spočiješ kot je treba." Njeno dihanje se je počasi umirilo in težke veke so se same začele zapirati. Ni dolgo trajalo in potonila je v globok spanec.
Miren spanec pa je po nekaj urah prekinila nadležna roka, ki je stresala njeno ramo. Namrščeno je odprla oči in z vampirjem stopila v dnevni del svojih prostorov. Nad bujenjem nikakor ni bila navdušena, ampak klan je imel prednost pred lepotnim spancem. "Dobro, že grem," je prikimala. "Ti pa ostani tukaj in glej, da se ne zbudi preden se vrnem," je pomignila proti svojim prostorom.
Še enkrat se je lepo pretegnila, potem pa stopila delu naproti. Med obokom se je zasukala na peti in ujela pogled motečega vampirja. "Mimogrede, če se česa dotakneš, te ubijem." Ni počakala na komentar - ker to ni bilo vprašanje, da bi bil dovoljen kak odgovor - in urno stopila v podzemne hodnike.

Slončki. S pikami in lisami in črtami. Pike so črne, lise so zelene, črte pa rdeče. Slončki pa so modri. Ker ni prav nič nenavadnega, da se po tvojih sanjah sprehaja moder slonček s črnimi pikami, zelenimi lisami in rdečimi črtami. Preprosto ni in mnogi se niti ne spomnijo, da se po njihovih sanjah skoraj vsako noč sprehodi moder slonček s črnimi pikami, zelenimi lisami in rdečimi črtami. Nekateri, ki so bolj nasilne narave, naletijo celo na take slončke, ki imajo modre pike, črne lise in zelene črte na rdeči podlagi. Toda tisti, ki so nasilne narave se vsak dan nasilno zbudijo in kadar so sanje nasilno prekinjene, jih spomin nasilno zabriše v pozabo.

Glasno smrčanje, ki se je razleglo prek grobne spalne dvorane je vrglo vampirskega annoyanta pokonci. Če ne bi bilo tako neprijetnih živžgajočih hreščečih zvokov, ki so se razlegali od neke na tleh zgrbljene vampirske vreče, bi morda odspal še minuto ali dve, čeprav je ob pogledu na uro zmagoslavno ugotovil, da je že izpolnil nalogo, ki mu je bila zadana. Deset ur in celo nekaj minut za povrh, da je bil spanec ja temeljit in učinkovit. Soba je bila kljub smrčečemu vsiljivcu neprijetno prazna in tiha. Kje je Tista, ki se izvrstno izogiba tlem? Tisti, ki glasno smrči na tleh, pač ne bo v nobeno pomoč pri iskanju odgovora.

Vampirsko bitje je smrčeči vreči zavezalo skupaj vezalke čevljev, ne da bi tistega, ki glasno smrči na tleh, prebudilo. Potem se je po prstih odplazilo do bivalnih prostorov in si privoščilo temeljit zajtrk. Kdo bi si mislil, da bodo nove moči prinesle tudi povečan apetit? Pisani osebek je odkorakal iz Kristalne dvorane opravkom naproti. Konec koncev je bilo treba pred večernim obiskom obale zakrpati še veliko manjših in večjih lukenj in pojesti še veliko čokolade.

Jade je hitela nazaj v svojo kripto z mešanimi občutki. Bila je jezna, ker se je zadržala tako dolgo, hkrati pa se je počutila krivo, ker ni izpolnila svoje obljube. Lux je dejala, da bo tam, ko se zbudi, zdaj pa je zamujala že pol ure. Neslišno je stopila v svojo kripto in ob zvoku globokega smrčanja, se ji je kamen odvalil od srca. Bilo je čudno, da ni bilo nobenega smrčanja, ko je odhajala, ampak dobro, vsak bi lahko začel proizvajati ta nadležen zvok sredi spanca.
Namuznjeno je pokukala proti divanu in trapasto obstala, ko je zagledala, da je prazen. Njen pogled se je nemudoma pomračil. Zvoki, ki bi lahko sprožili potres, so izhajali iz nemarno zleknjenega vampirja. "Prekleti bedak!" ga je nič kaj tiho zbudila. Še preden bi se vampir, ki se je nemudoma znašel v nemilosti, lahko skobacal na noge, je Jade izgubila samokontrolo in ga treščila v steno. Rebra so glasno zapokala, a neumni osebek ni niti pisnil.
"Poberi se ven ti neuporabna čutara krvi!" Odstopila je od oboka in ga zabrisala iz svojih prostorov. Tam se je med bolečim zvijanjem poskušal pobrati, njegov poskus pa se je končal sila klavrno. Še preden bi uspel pobegniti, je spet pristal na tleh in besna vampirka je opazila, da ima zvezane vezalke. "Prav ti je, kaj pa nosiš čevlje!" je zavpila za njim. Vseeno se ji je na obraz nehote prikradel nasmešek. Samo Lux lahko dobi tako idejo.

Po nesrečnih dogodkih, če bi se jim sploh lahko tako reklo, je majhen netopir živčno priletel v dnevni prostor kripte in se hitro spremenil v vodjo vampirskega klana. Jade je takoj dvignila masivno dvodelno omaro in jo postavila pred vhod. Najboljši približek vratom, ki ga je trentno imela na voljo, je razločno govoril 'Bejž stran'. Stopila je v spalnico in se končno zopet oblekla, potem pa se sesedla v naslonjač z velikim kelihom krvi v roki. Posledice njenih dejanj so se počasi zgirnjale nadnjo kot temna senca in nič ni kazalo, da bi kmalu našla kakšno rešitev. V tem trenutku bi se najraje pogreznila v zemljo, čeprav ni hotela zapustiti klana. A če bi se to izkazalo za edino rešitev, bi se sprijaznila in se vrnila na celino.

Arm je živčno korakal po kripti. Vedel je, da pritiska ne bo več dolgo zdržal. Bilo je preprosto preveč. S čelom je še enkrat butnil ob hladno steno, zamrmral nekaj kletvic in se vzravnal. Pokončno kot moški je odkorakal navzdol po hodniku in v kristalno dvorano. Treba se je bilo soočiti z dejstvi, čeprav bi raje ostal v svoji krsti in ob krvi premleval težave in probleme, v katerih se je nenadoma znašel do vratu. Kaj bi dal, da se ne bi spomnil tistih dogodkov, a na žalost so ostali trdno zasidrani v njegovem spominu in ni dvomil, da tudi v spominu Lux in Jade, saj nobenega od njiju kar ni bilo na spregled. Torej je ležalo na njem, da naredi prvi strašljivi korak in spregovori. Obstal je pred obokom, na katerem je bilo nekaj narobe. Nekaj trenutkov je potreboval, da je ugotovil, za kaj gre. Aha, omara nima kaj delati tukaj, mu je končno padlo na misel. Trkanje je bilo brezvezno, saj bi verjetno samo še bolj zagradila vrata. Naj je bilo še tako nevljudno, odločno je odrinil pohištvo, ki je stalo na poti resnemu pogovoru. Takoj ko se je izmuznil skozi špranjo med kamnom in lesom, je pustil, da je omara padla nazaj na svoje mesto, sam pa je nekoliko izgubljeno obstal na mehki preprogi. Na fotelju nasproti njega je sedela Jade, s kozarcem krvi v roki in očmi uperjenimi naravnost vanj. Treba bo brez vseh ovinkov, in tega se je Arm mučno zavedal. Stopil je proti njej in se brez besed usedel v naslanjač na drugi strani mizice. Medtem ji je ves čas vračal pogled, nato pa je končno le spregovoril »Dlje kot se bomo tega otepali, huje bo. In to veš.«jo je resno pogledal.

Jade je prepozno opazila, da se omara premika. Pravzaprav sploh ni opazila dokler ni zamolklo padla na svoje mesto, pred njo je pa stal Armadal. Njena glava je bila tako čudovito prazna, ob pogledu nanj pa jo spomini zadeli kot udarni val. Čeprav je bil oblečen se je do potankosti spomnila njegove gole kože pritisnjene ob njeno. Ampak bila je odločena, da bo vztrajala pri svojem - kategorično zanikanje. Ona o tem ničesar ne ve, če so bile priče so jih pa podkupili! "O čem pa govoriš, če smem vprašati?" je popolnoma mirno in nadvse prijazno vprašala.

Nekoliko osuplo jo je pogledal ob njenih mirnih besedah. Da bi skril svojo trenutno zmedenost, se je ozrl po njeni sobi, medtem pa mrzlicno razmisljal, ce se je res spomnil samo, on, ali je sanjal, ali pa se je Jade skrivala pred resnico. Ko jo je zopet pogledal, se je odlocil za slednjo moznost, saj omara ne bi bila pred vrati, ce ne bi bilo kaj narobe. Vdihnil je in jo odlocno pogledal. Imel je obcutek, kot da se pogovarja z majhnim otrokom, ki si zakriva oci pred resnico in jo poskusa zanikati. Ni mogel verjeti, da bi Jade storila kaj takega, a ocitno je. Malce je pozvecil svojo ustnico, nato pa spregovoril "Ne delaj mi tega, Jade."v njegovem glasu je bila odlocnost, nekoliko podkrepljena s frustracijo in celo nekaj jeze. "Ali pa se res ne spomnis nicesar?"jo je ze malce bolj mirno vprasal. Dvignil je svojo brado in jo se bolj strmo pogledal. To je nameraval razcistiti, saj mu je bilo dovolj bezanja pred spomini v svojem zivljenju. Cas je bil, da se z necim tudi sooci. "Ce se z realnostjo tezko spopades, te razumem, a tako je in brezveze si je lagati."je se mirneje nadaljeval, njegove oci pa so gledale nekoliko bolj prijazno.