Bivališče vodje klana

Ob komaj slišnem poku se je v spalnici pojavil droben možiček v zelenih oblačilih in se na hitro razgledal za morebitno nevarnostjo. Ko se je prepričal, da njegov prihod ni bil opažen, je segel v prsni žep in iz njega potegnil zapečateno pismo z naslednjim sporočilom:

Spoštovana gospodična MacKenzie,

Vljudno ste vabljeni na sestanek od katerega je morda odvisna vaša prihodnost. Čez teden dni se točno od polnoči zglasite na jasi sredi gozda na nevtralnem ozemlju. Seveda pridite sami, udeležba pa je obvezna.

Namesto podpisa se je sporočilo končalo s hecno zeleno packo.
Možiček je pismo odložil na nočno omarico in izginil tako nenadoma kot se je pojavil.

Po prijetnem pocitku v svoju udobni krsti je ugotovil, da nima cesa poceti. Nekaj casa je razmisljal, s cem bi se zaposlil, nato pa se je spomnil na vampirki, ki ju je spoznal prejsnji dan. Nekaj trenutkov se je odlocal, katero bi obiskal, a ker se mu ni dalo pesaciti po kilometrskih stopnicah, ki jih je omenila Kay, se je odlocil za Jade. Poleg tega bo tezje zgresil kripto na koncu kristalne dvorane. Sicer se mu je zdelo nenavadno, da je imela Jade kripto tako dalec stran od drugih, vendar je verjetno slo le za arhitekturno postavitev. Skomignil je z rameni in se napotil proti dvorani.

Ko je vstopil v veliko sobano, je ugotovil, koliko se je spremenilo od njegovega zadnjega obiska. Bila je lepse okrasena in bil je preprican, da je bilo na stropu nekaj vec kristala. Nekaj casa je samo stal in si jo ogledoval, nato pa se je napotil poiskati Jadino kripto. Po nekaj minutah je na koncu dvorane zagledal obokan vhod, ki se je odpiral v...zelo dobro opremljeno sobo. Privzdignil je obrvi, ne cisto preprican, ce je bil to pravi kraj, a ker na koncu dvorane ni bilo nobenega drugega vhoda, vrat ali nise v steni, je pac previdno vstopil.

Kot je opazil ze od zunaj, je bila soba zelo dobro opremljena. Na tleh je bila mehka, debela prezijska preproga, na sredini sobe pa je bila klubska mizica iz mahagonija, ki je bila lepo izrezljana. Obkrozali so jo stirje veliki, udobni dobro oblozeni fotelji, ki so kar vabili po sedenju. Sedaj ko je stal v sobi, je bil se bolj preprican, da ni na pravem kraju. V primerjavi z ostalimi kriptami in njihovimi predelki, je bilo to prav kraljevsko opremljeno in neprimerljivo vecje. Ravno se je obrnil in hotel oditi, ko je iz enega izmed foteljev vstala Jade. Arm si je oddahnil, ko je ugotovil, da le ni zgresil sobe. Res ni potreboval nepotrebnih sitnosti. Nasmehnil se je in jo pozdravil "Zivjo. Jaz pa sem ze mislil, da sem zgresil sobo."

Po preveliki količini vina, se je Jade prebudila s pričakovanim brenčanjem med ušesi. Njeno telo je protestiralo od premikanju, ampak vedela je, da poležavanje ne bo pregnalo mačka. Nerodno se je skobacala iz svoje krste in odšla v kopalnico, kjer si je privoščila dolgo kopel. To je obudilo njene čute in zopet je imela malo več energije. Tesno se je zavila v mehko jutranjo haljo in z mokrimi lasmi odšla do fotelja. Nikoli si ni pretirano brisala las, ker jo je to neverjetno skominjalo. Še ena čudna navada več.
Nekaj časa je sedela v udobnem fotelju in počasi srkala svojo najljubšo kri, ko se ji je zazdelo, da sliši premikanje. Napol je pričakovala, da jo je Kay prišla povprašat po sumljivi buški sredi glave, zato je že med vstajanjem odprla usta. Ko pa je zagledala Armanda, je bila nekoliko presenečena, hkrati pa ji je odleglo, ker Kay še ni odkrila nove poškodbe.
"Zdravo," je prikimala, nenaden gib glave pa jo je takoj opomnil, da nadležno brenčanje še ni odnehalo. "Zakaj pa si mislil, da si zgrešil? Saj sem ti rekla, da je to edina kripta tukaj." Sedla je nazaj v naslonjač in mu ponudila, da stori enako. Opazila je, da so njegove oči veliko bolj sijoče kot prejšni dan, kar jo je zelo razveselilo. Izgledal je neprimerno boljše. "Sklepam, da si našel ječe," je z njim delila svoje spoznanje. "Mimogrede, ti lahko kaj ponudim?" Pokazala je na spodnji dve polici sedaj odprte omarice, kjer so stale karafe z alkoholom in svežo krvjo, na vsaki pa je bilo z lepo pisavo napisano za katero krvno skupino gre. Skupine A- je približno četrtina manjkala, kar je razkrivalo vsebino Jadeinega kozarca.

"Zdravo."je prikimala, nato pa dodala "Zakaj pa si mislil, da si zgresil? Saj sem ti rekla, da je to edina kripta tukaj.". Arm je nagnil glavo in nato odgovoril "No...precej drugacna je od drugih, pa sem mislil, da sem pomotoma zasel kam drugam..."skomignil je z rameni. Ko mu je ponudila fotelj, je z veseljem sprejel in se usedel nasproti nje. Kot je pricakoval, je bil fotelj tako udoben kot je izgledal. "Sklepam, da si nasel jece."je dodala. Namuznil se je in pokimal. Ocitno se je veliko poznalo na njegovi zunanjosti. "Mimogrede, ti lahko kaj ponudim?". Sele tedaj je opazil, da ima v roki kozarec, poln rdece tekocine. V zraku je visel nezen vonj krvi in nenadoma je ugotovil, da proti kozarcku ne bi imel prav nic proti. Nasmehnil se je, ko je pomignila proti omarici, v kateri je bila pestra izbira alkoholnih pijac in vsi tipi krvi. "Z veseljem."je dejal in nato vstal, da si je poblize pogledal zalogo. Opazil je, da je skupine A nekaj manjkalo. Sicer ni bila slaba, a sam je imel raje AB. Kmalu je nasel pravo karafo in si natocil nekaj krvi v kozarec. Ko se ji je zopet pridruzil, je nekajkrat povrtel kri v kozarcu in nato inhaliral bozansko aromo. "Dobra izbira, ni kaj."je pohvalil njeno paleto pijac in krvi. Pogledal jo je preko roba kozarca, nato pa zopet spregovoril "Moram reci, da je tole vse skupaj zelo lepo opremljeno."

(a pustimo armeka u nevednosti, s kom se pogovarja, d bo bol zabauno?^^)

"Aja to... Moram priznati, da sem se tekom let nekoliko razvadila in ne morem brez določenega udobja," je pojasnila Jade in pri tem komaj opazno zardela, saj je mislila, da Armadal namiguje, da bi bila lahko kot vodja klana malo bolj skromna, namesto, da se takole ponaša s svojim položajem. "Poleg tega pa je moja sentimentalost kronična in se nobenemu predmetu, ki sem ga prinesla sem ne bi mogla odreči, čeprav je tehnično popolnoma brez vrednosti." Sploh iz Italije je prinesla mnogo stvari, ki so bile dejansko dragocene. Kar nekaj pa je bilo tudi takih kot prva vrtnica, ki ji jo je podaril Julian.
"Najlepša hvala. Me veseli, da ti je všeč," se je iskreno nasmehnila, ko je pohvalil njeno bivališče. Komplimenti so bili še redkejši kot obiskovalci. "Torej, si odkril kakšen nov kotiček v podzemlju ali pa spoznal še kakšnega vampirja?" je z zanimanjem vprašala. Odložila je svoj kozarec in si mokre lase začela spletati v kito, saj so ji silili na obraz in žgečkali po nosu. Vso preostalo pozornost pa je namenila Armadalu.

((lahko ))

"Aja, to...moram priznati, da sem se tekom let nekoliko razvadila in ne morem brez dolocenega udobja."ob tem je rahlo zardela. To ga je sicer presenetilo, saj ni videl nobenega pametnega vzroka, vendar je stvar odrinil na stran. Z njo se bo ukvarjal kasneje, ce se sploh se bo. Po nekaj trenutkih tisine je se dodala "Poleg tega pa je moja sentimentalnost kronicna in se nobenemu predmetu, ki sem ga prinesla s sabo ne morem odpovedati, pa ceprav je povsem brez vrednosti.". Videl je, da ji je pogled ob tem usel na vitrino, v kateri je pocivala lepo ohranjena vrtnica. Darilo v znak naklonjenosti? Izvor ga je precej zanimal, a se je raje odlocil, da ne bo drezal vanjo. Ce bi bil tisti, ki ji je vrtnico podaril se z njo ali pa ziv, bi bila vrtnica sveza. Arm pa je zagotovo vedel, kako lahko boli izguba bliznjih.

Nasmehnila se je, ko je pohvalil izgled njenega bivalisca. Srknil je se nekaj odlicne krvi. Cez nekaj casa je dodala "Torej, si odkril kaksen nov koticek v podzemlju ali spoznal kaksnega novega vampirja?"v njenem glasu je bilo cutiti zanimanje. Odlozila je kozarec na mizo in si pricela spletati kito. Naslonil se je nazaj v fotelju in nagnil glavo vstran. To je vedno rad pocel, pa ni vedel zakaj. Navada pac. "Hja...nekaj sem raziskoval in na svoje presenecenje sem ugotovil, da se je v polovici stoletja vse skupaj precej spremenilo."nasmehnil se je in jo pogledal. "Nenavadno, kaj?". Naredil je se en pozirek, nato pa prazni kozarec odlozil na mizo. "Povej no, kaksni so kaj odnosi med rasami te case? Mislim, da sem mogoce malce zamudil kak dogodek ali dva.". Skrtnil je s svojim vratom, kar je tudi rad pocel. Ker sta bila oba tiho, se je skrt slisalo, sicer cisto malo, ampak se je. Bila je se ena izmed njegovih cudnih navad.

"Res, sila nenavadno," se je Jade smeje strinjala. Nesmrtnim bitjem pol stoletja ni pomenilo veliko, res pa se je v tem času lahko marsikaj spremenilo. Še posebej, če sose vmešali ljudje, ki so bili nadležni kot muhe enodnevnice. Vedno se jim je nekam mudilo. "Ampak sedaj veš kako je. Bolje pozno kot nikoli, ne?" Spustila je spleteno kito in se zopet zravnala.
"Klani pa..." Nekoliko se je zamislila kako bi bilo najbolje razložiti vse skupaj. "Kolikor vem imamo vsi klani kar nekaj novih članov, saj so razmere po svetu še vedno precej neprijazne. Zato tudi vlada tiho premirje, ker nihče noče tvegati, da bi se novim članom kaj zgodilo. Sploh tistim, ki so se šele zavedli svojih sposobnosti in jih ne obvladajo." Ni se ji zdelo, da bi imel kakšen klan željo po spopadih, kar ji je popolnoma ugajalo.
"Kar pa se vodij klanov tiče, sta vodji šamanov in čarovnikov oba vilinca. Šamane vodi neka dolgolasa blondinka, čarovnike pa moški. Logično sta oba polna sama sebe in usekana na naravo, logično." V njenem glasu se je začela nabirati jeza, kakor vedno, ko so bili v njenih mislih vilinci, zato se je hitro ustavila in srknila požirek krvi. "Za volkodlake pa moram priznati, da ne vem. Niti slučajno ne hodim v bližino njihovega ozemlja, ker vsak košček zaudarja po mokrih psih. Resno no, kot da ne morejo skakati po vodi v človeški obliki," je zmajala z glavo.

Zasmejala se je ob njegovem komentarju in za trenutek so se zasvetili njeni podocniki. Sedec v mehkem in udobnem naslanjacu jo je opazoval preko roba svojega kozarca. "No, sedaj vsaj ves, kako je. Bolje pozno kot nikoli, kajne?"je dodala, ko se je nehala smehljati. Armu so se koticki ustnic zavihali navzgor in stresel je z glavo, v znak strinjanja. Koncala je s spletanjem svoje kite in se zopet vzravnala. Njeno telo se je gibalo popolnoma usklajeno, tekoce. Saj to ni bilo nic nenavadnega za vampirje, a vseeno mu je bila vsec njena eleganca. "Klani pa..."je pricela odgovor na njegovo vprasanje in se nato zamislila. "Kolikor vem, imamo vsi klani nekaj novih clanov, saj so razmere po svetu se vedno precej neprijazne.". Svet. Ta beseda Armu ni pomenila veliko, saj g pravzaprav ni se nikoli videl. Glede na to, kaj je slisal, so ga naseljevali skoraj samo izkljucno ljudje, ki so kot norci preganjali vse ostale rase. Strah jih je bilo magije in vsega cesar oni niso znali. Jade je nadaljevala "Zato med klani vlada tiho premirje, saj nihce noce, da bi se novim clanom kaj zgodilo. Sploh tistim, ki so se sele navadili svojih sposobnosti in jih se ne obvladajo.". Pokimal je. Bilo je precej logicno. Niso bili v ravno prijateljskih odnosih, a tudi tepli se niso, ker nihce ni bil pripravljen na dolge spopade in izgube. Nihce ni maral vojne in tako bo verjetno zmeraj.

Cez nekaj trenutkov je dodala "Kar pa se vodij klanov tice, sta vodji samanov in carovnikov oba vilinca. Oba sta, logicno, polna sama sebe in mahnjena na naravo. Logicno."ko je zacela govoriti o vilinih, je v njenem glasu zaznal pridih jeze. Hitro ga je odstranila, a bil je preprican, da je bil tam. Ocitno ni gojila nekih simpatij do vilincev, kar je bilo verjetno povezano z njeno preteklostjo, glede na to, da je bila, vsaj tako je Arm presodil, polvilinka. On sam jim sicer ni posebej zameril, rad pa jih tudi ni imel, saj ga je mati zapustil ravno tako kot oce. "Kar pa se volkodlakov tice, moram priznati, da ne vem, saj resnicno ne hodim blizu njihovega ozemlja. Vsak koscek zaudarja po mokrih psih. Mislim, resno, kaj ne morejo cofotati po vodi v cloveski obliki?". Skomignil je z rameni, saj volkodlakov ni srecal prav veliko. Morda dva ali tri, pa se te samo bezno in brez posebnih socialnih aktivnosti. Sicer so res malo zaudarjali, a ni bilo tako zelo grozljivo. Nagnil je glavo in se zazrl v njene zelene oci. "Moram reci, da sem pravzaprav zelo zadovoljen s tem, kako je nas klan urejen. Vse je na svojem mestu, vlada red in tako naprej. Vse pohvale vodji."nasmehnil se je. Sicer ni imel pojma, kdo je vodja njihovega klana, niti tega ni vedel, ali je vampir ali vampirka, vendar ga pravzaprav ni ravno zanimalo. Vazno, da je opravljal svoje, delo, kot je treba.

Jade si je odsotnost komentarja glede vilinskih vodij razlagala po svoje. Takoj je "ugotovila", da je odraščal med vilinci in imel srečno mladost, ona pa je ravnokar užalila celotno raso. "No, mislim, zagotov so kakšni vilinci čisto v redu in spoštovanja vredni, ampak ne da bi jaz vedela zanje. Hočem reči..." Ah k vragu, tole ji ni šlo najbolje od rok. Zanjo so bili vsi vilinci isti in dobro se je zavedala, da se to zelo močno čuti v njenem ponesrečenem poskusu opravičila, zato je hitro zamenjala temo in mu povedala še kako so razdeljena ozemlja, da se ne bi kdaj ponesreči znašel na tujem.
Ko se ji je zdelo, da je tema o vilincih že dovolj daleč, ji je komaj opazno odleglo in njena ramena so se vidno sprostila. Potem pa se je Armadal nagnil naprej in jo pogledal naravnost v oči. Čisto običajno mu je vljudnostno vrnila pogled in čisto nepričakovano jo je zadelo kako globok je njegov pogled. Takega pogleda še ni videla v vseh nekaj sto letih svojega življenja in ne da bi se zavedala se je zagledala v njegove oči in za nekaj trenutkov ju je objela tišina.
Ob omembi vodje klana pa se je zbudila in končno pomežiknila. Nenadoma ji je bilo jasno, da Armadal sploh ne ve, da je ona vodja. Ni čudno, da so se mu njeni prostori zdeli tako neobičajni. "Resnično tako misliš?" je z zanimanjem vprašala. "Kaj bi se zagotovo še dalo izboljšati." Hotela je slišati odkrito kritiko, saj ji je bilo kristalno jasno, da ji tisti, ki vedo kdo je, ne povedo kaj si resnično mislijo. Namesto, da bi se zjasnili kaj jim ni všeč in bi se to lahko spremenilo.

Ko ni podal nobene pripombe na njen komantar o vilinih, jeocitno sklepala narobe, kajti hitro je zacela razlagati, da vsi vilini niso tako slabi in tako dalje, a ji ni ravno najbolje uspevalo. Nasmehnil se je in nato odvrnil "Saj nisem nic rekel. Vilini se mi zdijo...dokaj ustrezni tvojemu prvemu opisu, kolikor sem jih imel nesreco spoznati." To je bilo na zalost res, kajti vsi vilinci, ki jih je kdaj srecal, so bili vzviseni in prekomerno osabni, ter so skakali nadte ze ce si po nesreci zlomil vejico bliznjemu drevesu. Pogovor je nato vodila v drugo smer in razlozila se stanje meja med klani. Cez nekaj casa je utihnila in se zagledala v njegove oci. Ker sta bila oba tiho, se je tudi sam lahko nagledal njenih. Imele so nezen pridih smaragdnega odtenka, proti robu sarenice pa so potemnele in postale skoraj crne. Temna zenica v sredini je delovala globoko kot samo vesolje in ko je dovolj dolgo zrl vanjo, se mu je pricelo dozdevati, da so odbleski zvezde na nocnem nebu.

Koncno sta pretrgala pogled, ko je pohvalil ureditev v klanu. Na njegovo pripombo se je odzvala z zanimanjem "Res tako mislis?" V njenem glasu je bilo zaznati presenecenje. "Kaj se zagotovo da izboljsati."je dodala po nekaj trenutkih. Arm se je naslonil nazaj v fotelju in se zamislil. Z mislimi je precesal svoje sprehode po dvoranah in hodnikih in pregledal vtise, ki si jih je takrat naredil. "No, vsekakor so se vedno stvari, ki bi se jih dalo popraviti. Nekateri bolj juzni rovi bi vsekakor lahko bili bolje osvetljeni, pa tudi podporniki ponekod ne delujejo prevec stabilno. V glavnem se mi zdi, da je problem vzdrzevanje dolocenih predelov. Drugace pa je vse, kot se sika."je povedal z nasmehom.

Jade je odleglo, da je tudi Armadal o vilincih mislil enako kot ona in ga ni užalila. Po drugi strani pa jo je užalostilo, da ni imel srečnega otroštva, saj mu ga je od srca privoščila. Vse skupaj pa je za zdaj pustila ob strani, saj se je bala, da bi pogovor dejansko nanesel na odraščanje polvilincev, o tem pa ni želela govoriti. Ena izguba za drugo so v njej zatrle veselje do življenja in komaj je ponovno našla voljo, zato se ni želela ponovno soočiti s preteklostjo.
Ko je Armadal vendarle povedal kje so možnosti za izboljšanje, se je zopet zazrla vanj, le da je tokrat pazila, da se ni ponovno izgubila v njegovih očeh. "Aha, vem kateri del misliš. Zadnjič sem skoraj doživela bližnje srečanje s tlemi, ampak zdaj so tam že nove bakle, tako da se kaj takega ne bi smelo ponoviti," je urno prikimala. "Resda sem zaradi tega spoznala Lux, torej je bilo vseeno nekaj dobrega iz tega," je dodala in se mimogrede sama pri sebi opomnila, da je čas, da pomežikne. "Na vzdrževanje pa moram priznati, da se ne spoznam preveč. Te jame so naravnega izvora, prav tako skoraj vsi stebri, kamnine pa niso moje močno področje. Niti v starih zapisih nisem zasledila ničesar o kakšni prenovi ali pa vzdrževanju. Imaš mogoče kakšen predlog kako bi se lotili zadeve?" Vsekakor se bo morala na konciliju spomniti, da omeni tudi to zadevo in vpraša še ostale člane klana, če se kdo spozna na take stvari.

"Na vzdrzevanje pa morma priznati, da se ne spoznam prevec. Te jame so naravnega izvora, prav tako vecina stebrov. Kamnine pa res niso moje mocno podrocje. Niti v starih zapisih nisem zasledila nicesar o kaksni prenovi ali vzdrzevanju. Imas morda kaksen predlog, kako bi se lotili zadeve?" Nagnil je glavo vstran in priprl oci v razmisljanju. Po nekaj sekundah je odvrnil "No, rekel bi, da so glavni problem rovi pod mestom. Zdi se, da stebri ne bodo vec dolgo zdrzali teze vsega, kar se gradi nad njimi. Poleg tega vse skupaj ni posebn globoko, zato mislim da tudi temelji his segajo skoraj do stropa nekaterih vecjih soban." To je bilo na zalost se kako resno, kajti prejsnjic, ko se je sprehajal po dokaj zapuscenih rovih pod mestom, se mu je na nekaj mestih krusilo nad glavo. Ponekod so bili rovi ze polni drobirja, pa tudi vecjih stropa. S ptrstom je drsel po robu kozarca, da se je slisalo tiho zvizganje. Z drugo roko je pocasi tapkal po naslonjalu fotelja in jo zvedavo opazoval. Njeni temni blond lasje so ji padali v dolgi kiti po hrbtu navzdol, nekaj pramenov pa je uslo njenim rokam in je sedaj lepo obrobljalo njen obraz. Na sredini so kraljevale njene zelene oci, ki so gledale nazaj vanj. Pretrgal je pogled. Nejeverno se je nasmehnil sam pri sebi in ugotovil, da se je ze drugic v isti uri izgubil v njenih oceh. Dvignil je pogled nazaj k njej in bil tokrat pozoren, da se ni zopet izgubil v zelenih globinah. "In koliko casa si ze s klanom?"jo je vprasal, da je spremenil temo.

Najbolje bi bilo, če bi meščane prepričali naj nehajo graditi, ampak kaj takega ni bilo mogoče. Preganjati pa jih tudi ni imelo smisla, ker je malo mestece tudi vampirjem prišlo močno prav. Počasi je vstala in stopila k ozki omari. Njena glava je za nekaj trenutkov izginila v nostranjost omare. Previdno je preložila nekaj starih zvitkov, dokler ni našla tistega, ki ga je iskala in se vrnila k naslonjaču. Na mizico je razgrnila zvitek in razkrila karto podzemlja. Z drugo barvo črnila pa so bile vrisane tanke črte, ki so označevale meje na površju otoka. Jade se je poglobila v zemljevid, potem pa prikimala.
"Proti vzhodu so jame bolj globoke in potekajo pod ozemljem volkodlakov. Mislim, da bo najbolje, če južni del za nekaj časa zapremo in se usmerimo bolj proti vzhodu. Tam so kripte še prazne, poleg tega pa volkodlaki po potrebi zgradijo samo kakšno kočo, kar ne bi smelo ogroziti naših stropov." S pogledom je še naprej drsela po zemljevidu in sama pri sebi ugotavljala koliko časa bi jim taka selitev vzela. Vsekakor je bilo boljše malo negodovanja s strani vampirjev, kot pa da bi bil nekdo živ zakopan.
Ko pa jo je Armadal vprašal koliko časa je že s klanom, je morala kar malo pomisliti. Naslonila se je nazaj in pri tem spustila zvitek, da je z rahlim tleskom skočil nazaj skupaj. "Pravzaprav nekatere člane klana poznam že slabih 200 let. Takrat smo živeli še na celini," je počasi odgovorila, potem pa se od neznane točke na steni zazrla nazaj vanj. "Odkar sem jih pripeljala sem pa mineva približno stoletje in pol, leto gor ali pa dol," je počasi dodala in čakala na njegovo reakcijo. Seveda je od kar se je pridružila klanu Julianovega očeta veliko vampirjev odšlo svojo pot, še več pa se jim je pridružilo.

Vstala je in odsla do omare. Nekaj casa je brskala po njej, nato pa je z zmagoslavnim nasmeskom izvlekla zvitek malce porumenelega, na robovih natrganega papirja. Razgrnila je zvitek po klubski mizici, ki je bila malce mremajhna, tako da so robovi paprija viseli preko. Na papirju je bil zelo dobro narisan zemljevid otoka, po katerem so bili razpredeni podzemni rovi vampirjev. Preko crnih crtic so bile z rdecimi, tanjsimi crtami zarisane povrsinske meje med klani. Medtem ko si je Arm z zanimanjem ogledoval zemljevid in siril svoja obzorja, se je Jade pogobila v mrezo rovov in votlin. Prikimala je, saj je ocitno prisla do nekega zakljucka "Proti vzhodu so jame bolj globoke in potekajo pod ozemljem volkodlakov. Mislim, da bo najbolje, ce za nekaj casa zapremo juzni del in se usmerimo bolj proti vzhodu. Tam so kripte po vecini prazne, pa tudi volkodlaki le tu in tam zgradijo kaksno koco, kar ne bi smelo ogroziti nasih stropov.". Nagrbancil je celo. Nekaj je bilo na nacinu, kako je odgovorila, da mu ni dalo miru. Medtem ko je ona se naprej motrila zemljevid, je namrscil celo in poskusal ugotoviti, kaj bi to lahko bilo. A ze v naslednjem trenutku je odgovorila na njegovo prejsnje vprasanje. Naslonila se je nazaj v fotelju in zvitek, ki ga sedaj niso vec zadrzevale njene roke, se je zvil nazaj skupaj. "Pravzaprav nekatere clane poznam ze slabih dvesto let. Takrat smo ziveli se na celini.". Arm je radovedno napel usesa. Upal je, da bo morda povedala akj vec o celini, saj je ni se nikoli videl, a je zasla na drugo temo "Odkar sem jih pripeljala sem, pa je minilo priblizno stoletje in pol, leto gor ali dol.". Nekaj casa je premleval njene besede, nato pa zopet zasledil element, ki mu je ze prej vzbudil pozornost. Ko je primerjal oba stavka, je kmalu ugotovil, kaj je bilo to. Govorila je, kot da ona sprejema odlocitve. Bomo sli v zahodni del. Sem jih pripeljala sem. S pogledom je zdrsel po razkosni kripti in nato dodal se lokacije le-te. "Hm."je dejal. "Hm hm."pogledal jo je v oci. "Se jaz slucajno pogovarjam z vodjo nasega klana?"je previdno vprasal in pri tem resnicno upal, da se ni zmotil, kajti to bi izpadlo resnicno neumno.

Jade je opazovala kako je Armadal povezoval dejstva in kako so se njegove oči za trenutek zalesketale, ko se mu je posvetilo. Ko so se tako zalesketale, je opazila cel spekter različnih odtenkov zelene barve, ki so se prelivali drug v drugega. Preden jo je zopet pogledal je imela ravno še dovolj časa, da je nehala strmeti.
Ob previdnosti v njegovem glasu se je sama pri sebi nasmehnila, potem pa malenkost sklonila glavo v rahlem poklonu. "Tako je," je kratko pritrdila z mehkim glasom. Potem pa se je na njenem čelu za hip pojavila guba. Saj ne bo naredil česa čudnega, ne? Kot na primer začel z vikanjem ali pa postal hladno uraden. Ali pa se celo umaknil v svojo kripto in bo njegove globoke oči videla samo še v sanjah.
"Oprosti, da ti nisem povedala kdo sem, ko sem ugotovila, da ne veš, ampak za to imam zelo dober razlog. Vsaj meni se ne zdi ravno slab..." Njene misli so za nekaj trenutkov odplavale, potem pa je razložila: "Veliko vampirjev se popolnoma oddalji od mene, ko izvejo kdo sem, čeprav se prej čisto normalno razumemo." Kot da bi že kdaj koga postavila na sonce, samo zato, ker je kritiziral kakšno njeno odločitev ali pa kaj podobnega.

Nenadoma ga je prijelo, da bi zamizal na eno oko in skozi malce razprte prste cakal na njen odgovor. Hrabro se je uprl impulzu in sledil njeni glavi, ki jo je malce sklonila, nato pa dejala "Tako je.". Nekaj casa je bil tiho, nato pa je samo rekel "Ah.". Pocutil se je malce cudno. Kako je moralo biti vodja klana? Vsak, ki je izvedel, kdo je, je gotovo zacutil nenaden impulz, da se odmakne. Misli so vrvele po njegovi glavi, ko je zopet spregovorila "Oprosti, da ti nisem povedala kdo sem, ko sem ugotovila, da ne ves, ampak za to imam zel dober razlog. Vsaj meni se ne zdi ravno slab..."za trenutek je potihnila, nato pa dodala "Veliko vampirjev se popolnoma oddalji od mene, ko izvedo kdo sem, ceprav smo se prej cisto normalno razumeli." Na njenem obrazu je zaplesala senca zalosti. Torej, biti vodja gotovo ni bilo lahko. Opazoval je poteze njenega obraza, kako so se gladko pretakale iz enega obcutja v drugo. Tiho je odvrnil "Meni so to zdi cisto dober, razlog, zakaj si molcala. Verjetno tudi ne izves velikokrat, kaj si vampirji zares mislijo o tvojemu vodstvu, kajne?"malce se je nasmehnil. "No, mene to dejstvo prav nic ne moti. Namrec, da si vodja klana."v njegovih oceh je igrala iskrica, ko jo je zopet pogledal.

Njegov kratek "Ah", ji ni veliko povedal, zato je Jade nekoliko živčno čakala na kakšen cel stavek. Ali pa vsaj konkretko besedo. V pričakovanju najhujšega, ga je nekoliko sumničavo poslušala, ko pa se je Armadal nasmehnil, je napetost popustila in njen izraz se je razjasnil v nasmeh, ki bi lahko osvetlil celo sobo.
"Ne, res ne izvem velikokrat. Ponavadi slišim iz tretje ali pa četrte roke in moram potem ugotavljati koliko je v povedanem sploh resnice. Resno razmišljam, da bi si omislila škatlo za anonimne predloge in kritike," je nasmejano povedala. Čeprav sta se pogovarjala o resni stvari, je bila dobre volje in nasmejana. Veliko ji je pomenilo, da se je o vsem lahko z nekom odkrito pogovorila.
"Me veseli, resnično. Niti predstavljati si ne moreš kako." No ja, glede na njen širni nasmeh in iskrive oči si je verjetno lahko. Armadalu je že precej bolj zaupala kot prej in osebne teme bi ji lahko že dejansko šle z jezika. Pri njenih letih (ki pa jih vseeno še ni bilo tako zelo veliko), bi si lahko že zapomnila, da mora zid okrog sebe graditi, ne pa rušiti, ampak očitno je še ni izučilo.
"Si preden si prišel sem pripadal kakšnemu drugemu klanu ali si bil samotar?" je nenadoma z zanimanjem vprašala. Močno jo je zanimalo kakšni so kaj drugi vampirski klani in vodje, saj razen svojega klana in Julianovega očeta, po katerem se je zgledovala, ni poznala nobenih drugih.

Zdelo se je, da je kar zazarela ob njegovem odgovoru. Z nasmehom na ustnicah mu je odgovorila "Ne, res ne izvem velikokrat. Ponavadi izvem iz tretje ali cetrte roke in moram potem ugotavljati, koliko je v povedanem sploh resnice. Resno razmisljam, da bi si omislila skatlo za anonimne predloge in kritike."je dejala in se zasmejala. Nasmehnil se je skupaj z njo, nato pa dejal "No, saj sploh ni tako slaba ideja. Vecina bi jih potem verjetno povedala kar zares mislijo.".

Se en nasmeh je zaigral na njenih ustnicah "Me veseli, resnicno. Niti predstavljati si ne mores kako.". Namuznil se je "Ja, to res presega moje vidno polje."pocutil se je res dobro. V njeni druzbi se je z lahkoto sprostil in bil vesel, kot ze lep cas ne. Ce je dobro pomislil, je minilo vec kot stoletje od takrat, ko je bil nazadnje tako dobre volje.

Nenadoma ga je z zanimanjem vprasala "Si preden si prisel sem bil se s kakim drugim klanom, ali si bil samotar?". Arm se je naslonil nazaj v fotelju in se zamisljeno zazrl v lestenec, nakaterem je bilo prizganih 13 svec. "No..."je zacel. "Preden sem prisel sem, nisem bil pri nobenem drugem klanu. Prvih nekaj...desetletij sem se drzal bolj sam zase. Nisem bil ravno izoliran, a tudi socialnih stikov nisem imel prevec. Nekje vmes." Razmisljal je, ce bi povedal se preostanek zgodbe, recimo zakaj se je prvih nekaj desetletij drzal sam, a po drugi strani se vseeno nista poznala tako zelo dolgo. Tokrat je imel on eno vprasanje "Prej si omenila, da si bila na celini...kako je tam?". Celina ga je vedno zanimala, saj je ni se nikoli obiskal. Bila je legenda, ovita v govorice in mite.

Škatla s predlogi res ni bila slaba ideja. Spomnila se je na skrinjico, ki trenutno ni služila ničemur in bi bila kot nalašč za to. Še boljše pa bi bilo, če bi končno imenovala svojo desno roko, ampak kaj ko se ni mogla odločiti koga. Morala je gledati tudi na to, kako bo njeno izbiro sprejel klan in imela je zoprn občutek, da se tukaj mnenja razhajajo. Kakor koli, to bo moralo počakati.
Prisluhnila je Armadalu in kratko prikimala. "Včasih je bilo še varno, če si se sam potikal naokoli in si lahko počel kar si hotel, kadar si hotel," se je nasmehnila. Tudi ona in Julian sta lep čas potovala sem in tja brez težav.
"Na celini je... drugače," je počasi odgovorila in srknila požirek krvi. "Vsekakor obstajajo številni čudoviti kraji, ki so vredni obiska. Na žalost pa so ljudje sčasoma ugotovili kateri kraji privlačijo druge vrste in so tam še bolj sumničavi do tujcev. Ne vem zakaj so se obrnili proti drugim vrstam, saj so včasih čisto lepo sobivali. Ampak tako sožitje je bilo pred mojim časom. Že v mojih prvih letih je bilo mogoče čutiti napetost in slišali smo o kakšnih osamljenih spopadih. Potem pa je prišlo do vojne in takrat se je vse spremenilo." Pri vojni ji je glas počasi zamrl, saj se je takrat resnično vse spremenilo in to korenito.
Nekaj trenutkov se je v tišini spominjala preteklosti, potem pa se zazrla v Armadala. "Če boš kdaj odšel na celino, moraš biti izjemno previden in nikar ne hodi sam. Dva popotnika se jim zdita manj sumljiva kot en sam, ne vem zakaj."

Pozorno jo je poslusal, ko je pripovedovala o celini. Slisal je ze nekaj zgodb o tem, kako so ljudje brez pravega razloga pregnali druge vrste na otok. Sicer se mu je malce dozdevalo, zakaj so to naredili, a bila je samo domneva. Ko je omenila vojno je njen obraz preletela senca zalosti. Ocitno se je nekaj takrat zanjo spremenilo in to ne na bolje. Nekaj casa sta bila oba tiho, saj se je Jade za trenutek pogreznila v ocitno ne prav vesele spomine. Ko je zopet spregovorila, se je zalost pocasi porazgubila z njenega obraza "Ce bos kdaj odesl na celino moras biti izredno previden in nikar ne hodi sam. Dva popotnika se jim zdita manj sumljiva kot en sam, ne vem zakaj."pokimal je in se zahvalil za nasvet. Naredil je se en pozirek krvi in s pogledom zdrsel po sobi. Pocasi se je zopet ozrl k njej in se naslonil globlje nazaj v kavc. Grizla ga je radovednost, zakaj se je Jade tako uzalostila ob vojni. No saj delno je bilo logicno. Tudi sam ni bil prav nic vesel zaradi tega. A mocno se mu je zdelo, da to ni bilo vse. Napol jo je ze hotel vprasati, a po drugi strani je ni hotel drezati v rano. Zamislil se je, nato pa se koncno spomnil kako bi jo vprasal. Po ovinkih seveda. Nagnil je glavo vstran in nato z zanimanjem vprasal "Kako pa si postala vodja klana?"

Jade se je zazdelo, da jo je Armadal hotel podrobneje vprašati glede vojne, pa se je premislil, ko je videl, da ta tema še vedno prebudi žalostne spomine. Vsekakor zelo lepo od njega. Ampak očitno teme še ni nameraval čisto opustiti. Ali pa se ji je tako samo zdelo, ker je vodja klana postala ravno zaradi vojne.
"Vodja klana sem postala, ker se je prejšni žrtvoval za klan, jaz pa sem bila njegova desna roka in sem ga nasledila," je počasi spregovorila, potem pa vstala in stopila k vitrini. Molče se je zazrla v vrtnico. Ni mu nameravala povedati celotne zgodbe, verjetno tudi slišati ni želel vsega. Kdo pa bi hotel poslušati kaj tako dolgega in morečega? A sedaj je bilo prepozno in z nekom je morala deliti obujeno bolečino.
"V vampirko me je spremenil Julian in me na mojo srečo izbral za svojo družico. Dolgo sva sama potovala po svetu, včasih z njegovimi prijatelji, včasih pa z drugimi skupinicami vampirjev, ki sva jih srečala. Ko je bil čas, da zavzame svoje mesto ob očetu in postane njegova desna roka, sva se pridružila klanu. Kmalu po tistem so izbruhnili prvi večji spopadi, in ker so ljudje dobro vedeli za nas smo bili precej oblegani. Julian je bil en izmed prvih, ki so bili ubiti." Glas se ji je zatresel in zadnjo besedo je napol pogoltnila. Njena svetlolasa glava se je opazno povesila in nekaj časa so tišino motili samo njeni globoki vzdihi. Še vedno se je spomnila kako je bilo sprva težko biti Richardova desna roka, saj se je dobro zavedala, da mu ne more nadomestiti sina. Postopoma se je zbrala in nadaljevala zgodbo. "Že takrat bi morali zbežati, ampak klan je na tistem ozemlju prebival že pol tisočletja in niso hoteli zapustiti svojih domov. Čeprav je nekaj časa kazalo, da se bomo uspeli ubraniti in bodo odnehali, jih je bilo enostavno preveč in imeli smo vse manj možnosti. Naposled se je Richard žrtvoval in napadalce zadržal dovolj dolgo, da se je klan lahko prebil na varno. Še danes mi ni jasno kako se nam je uspelo prebiti sem s tako malo izgubami na poti," je tiho zaključila. Richarda je pogrešala skoraj tako močno kot Juliana, saj ji je bil kot oče. Govorila je tiho, sedaj pa ji je glasu čisto zmanjkalo in začutila je, da se ji v očeh nabirajo solze. Zato je obmirovala obrnjena proti vrtini, z zamegljenim pogledom.

Tiho jo je gledal in cakal, da mu odgovori. Pocasi je koncno spregovorila "Vodja klana sem postala, ko se je prejsnji vodja zrtvoval za klan, jaz pa sem bila njegova desna roka in sem ga posledicno nasledila." Zdelo se je, da je bilo tej zgodbi se veliko za dodati, a Arm je ni spraseval. Jade je vstala iz stola in stopil k vitrini, v kateri je pocivala posusena vrtnica. Tema je bila ocitno boleca zanjo, zato je Arm samo cakal, ce bo povedala kaj vec. Zdelo se je, kot da bi popustil velik jez, ki je zadrzeval hudournik bolecih spominov, kajti besede so kar privrele iz njenih ust. Lile so na dan, hotele so biti slisane. Poznal je ta obcutek. Breme izgube lahko nosis sam, a postajalo bo vedno tezje, dokler ga ne mores vec nositi sam. Do te tocke je ocitno prisla Jade. In zgodbo je povedala prav od zacetka "V vampirko me je spremenil Julian in me na mojo sreco izbral za svojo druzico." To je bil torej tisti, ki ji je podaril vrtnico. "Dolgo sva sama potovala po svetu, vcasih tudi z njegovimi prijatelji, vcasih pa spet s skupinicami drugih vampirjev, ki sva jih srecala na poti. Ko je bil cas, da zavzame svoje mesto ob ocetu in postane njegova desna roka, sva se pridruzila klanu. Kmalu po tistem so izbruhnili prvi vecji spopadi in ker so ljudje dobro vedeli za nas smo bili precej oblegani. Julian je bil eden prvih, ki so bili ubiti."na tej tocki pripovedi se je njen glas zatresel, nato pa zlomil. Med njima je vladala zalostna tisina, ki so jo obcasno prekinili njeni globoki vzdihi. Arm si je lahko dobro predstavljal, kako se je pocutila, saj je tudi sam dozivel podobne stvari. Nekajkrat je med tisto tisino ze dobil noro idejo, da vstal in prisel k njej in jo potolazil, a se je vedno pravocasno ustavil. Koncno se je malce spravila k sebi in nadaljevala z zgodbo "Ze takrat bi morali zbezati, a klan je prebival na tistem mestu ze pol tisocletja in niso hoteli zapustiti svojih domov. Ceprav je nekaj casa kazalo, da se jih bomo uspeli ubraniti, jih je bilo enostavno prevec in imeli smo vse manj moznosti. Naposled se je Richard zrtvoval in zadrzal napadalce dovolj dolgo, da se je klan prebil na varno, se zdaj ne vem, kako se nam je uspelo prebiti sem s tako malo izgubami na poti."njen glas je popolnoma potihnil. Arm se je ugriznil v ustnico in v grlu ga je zapeklo. Zazrl se je v tla in zasepetal "Zal mi je za tvojo izgubo."besede ji gotovo niso pomenile veliko, saj jih je verejtno slisala ze mnogokrat. Pocasi se je dvignil iz fotelja in se ji priblizal. Medtem, ko ga je zdrava pamet tepla odznotraj glave in se glasno znasala nad tistim socustvujocim delom njegovega uma, ji je stopil za hrbet. Svojo dlan je previdno polozil na njeno ramo, ki se je malce tresla. Nezno jo je obrnil proti sebi in se ji zazrl v oci. Bile so solzne in nekaj solz ji je ze steklo po licu. Z drugo dlanjo jih je pocasi obrisal. Zdrava pamet ga je jezno nadrla, ces, da gre vendarle za vodjo klana in da se tako ne bi smel obnasati, a nekako je uspel prekiniti zivcno povezavo med razumom in telesom, tako da ukaz, naj se umakne ni prispel do misic.

Jade je ob njegovih sočutnih besedah hvaležno prikimala. Hotela se mu je zahvaliti, pa ni našla glasu. Še z nikomer ni govorila o tem, ampak sedaj je bila vesela, da je Armadalu povedala. Čeprav je bila še vedno žalostna, se je počutila veliko bolje, kot da bi se osvobodila neznanske teže. Zdelo se ji je, kot da bi lahko po dolgem času zopet normalno dihala.
Ko je zrla v njegove globoke oči polne sočutje in razumevanja se je počasi pomirila. Ob nežnem dotiku je plaho zatrepetala. Tako dolgo že ni čutila drugega dotika na svoji koži, da je njeno telo čisto pozabilo na tako pozornost. Prevzela jo je želja, da bi ga objela. Hotela se je prižeti k njemu v varen objem in ostati tam. Napol se je zganila, pa se je pojavil tisti nadležni glasek in jo opomnil, da ne sme. Bila je vodja klana in njenih misli ni smel zapolnjevati samo en vampir. Nikoli si ne bi odpustila, če bi zaradi svojih sebičnih želja sprejela odločitev v škodo klanu. In če bi jo na koncu prisili, da zbira med njim in njimi, bi jo to zlomilo.
"Saj nisi vprašal samo zato, ker te zanima kako zasesti moje mesto?" se je poskušala pošaliti, saj jo je počasi začelo skrbeti, da sliši njeno razbijajoče srce. Rahlo hripav glas in pogled prikovan na njegovega pa sta izdajala, da ji šale še ne gredo dobro z jezika. Prekleto, za dobro obeh se mora zbrati preden bo preveč očitno kako vpliva nanjo. Glasek, ki bi jo moral opomniti, da mora končati še preden se kaj začne, je bil očitno zaposlen z nečem drugim in Jade je izkoristila trenutek predrznosti in Armadala nežno poljubila na lice. En poljub še ni pomenil konec sveta, četudi so njene ustnice mehko božale njegovo hladno kožo nekoliko dlje kot bi bilo primerno.

((Super. Ravno pravi cas, da se primajem na obisk. Jade, ce komu od vaju res ne bo pogodu moj vpad, post le veselo izbrisi.))

Dolga senca srednje visoke pojave se je vlekla prek hodnikov, ko je napredovala proti kripti Tiste, ki se izvrstno izogiba tlem. Dolgčas, ki je pestil Lux, se je oprijemal sten kakor polžja sled, svetlikajoč se, opominjajoč osamljeno vampirsko bitje, da potrebuje družbo. In kdo bi ne sprejel prijazne ponudbe vodje klana? Sploh ker je Lux čakala naloga, ki bo v prid vsem klanovcem.

Še nekaj korakov in pred Lux se je vzpel visok obokan vhod. Brez da bi se zamujal s trkanjem, je navihani obiskovalec vstopil. Preproga, ki se je razprostirala po tleh je bila čudovito mehka, da je nepovabljenega gosta zamikalo, da bi si snel copate in se predal občutkom. Toda tudi tako neolikana oseba, kot je Lux, se je zadržala vpričo prizora, ki se je odprl pred navihanimi očmi.

Zaklenjenih pogledov sta si Jade in nek neznani vampir delila trenutek čudovite intime. In potem jo je vampir pobožal po licu, ona pa je njega na lice poljubila. Lux se je zazdelo izjemno nevljudno, da bi kdo s kašljanjem ali pa kakšnim neprimernim komentarjem zmotil to, kar se je dogajalo. Čeprav bi se marsikdo takrat obrnil in odšel, Lux ni bilo po godu, da se odplazi kakor tat, in v dosegu dolgih prstov se je že znašla gladka klaviatura. Igranje se je začelo potiho in nežno, že skoraj pozabljena melodija s celine pa se je kakor meglica razširila po prostoru. Zamaknjena v svoje misli niti Jade niti vampir nista takoj opazila, kaj se dogaja, toda glasba je vztrajno zavela prek sobe.