Bivališče vodje klana

"Zakaj?" je Jade kratko vprašala. Ni razumela zakaj se je hotel pogovoriti o tem. Toliko lažje bi bilo pozabiti, ampak ne, on je hotel razčistiti. Moški. Pogovora so si zahoteli samo kadar je bil zadnja potrebna stvar. Globoko je zavzdihnila.
"Zakaj se hočeš pogovoriti o tem? Enostavno pozabi, da se je zgodilo in stvar je rešena. Oba veva, da je bila napaka, obema je jasno, da se to ne bi zgodilo, če bi vsaj malo razmišljava in noben od naju ne misli, da se lahko ponovi. Zakaj, prosim lepo, bi se potem pogovarjala o tem?" je nekoliko bojevito vprašala.

Arm je nekoliko stisnil ustnice ob njenem skorajda jeznem odgovoru. Zakaj vlaga toliko energije v to, da se otepa realnosti? se je jezil sam v sebi, navzven pa je ostal hladen. Njegove oci so zavrtale v njene, ki so bile skoraj enakega odtenka smaragdno zelene. Tiho je zavzdihnil in jo se naprej opazoval, nato pa zamrmral "Kaj pa, ce nocem pozabiti?"jo je vprasal in si odmaknil pramen crnih las s cela. "In tudi ce bi hotel, imajo tej dogodki posledice, pred katerimi se ne moreva skrivati."je prav tako tiho nadaljeval, njegove oci pa so skoraj zalostno pocivale na njenih. Se naprej jo je opazoval in cutil, kako mu srce hitreje razbija. Ce je zaprl oci, mu je njeno vitko, golo telo se vedno zarelo pred ocmi, kot da bi mu podobo kdo vzgal na notranjo stran vek. Ceprav je izgledal miren, je bil v resnici zelo zivcen in malodane, pa bi mu kapljica potu spolzela po celu.

(muzika? I'm on fire )

"Da se ne moreva skrivati? Glej me!" je vzkliknila Jade. Z lahkoto se je skrivala pred posledicami. Popolnoma brez problema jih je zanikala. Nič lažjega. Če le Armadal ne bi vztrajal pri svojem. Ampak to je počel samo zato, ker ni vedel kaj bi drugače. Torej mu bo povedala kako se zanika neljube dogodke.
"Samo trije vemo kaj se je zgodilo in posledice bodo samo, če bomo dovolili. Prepričana sem, da Lux nima nobene želje, da bi o tem še kdaj govorili, jaz pa tudi ne mislim dovoliti, da bi ena noč neumnosti kakor koli vplivala na klan. Kajti posledice bo občutil celoten klan, če boš še naprej vztrajal pri tem," ga je opozorila. Ni bilo pomembno kaj si je ona mislila o dogodkih, še manj je bilo pomembno, če je imela kakšne želje kako bi se lahko razpletlo. Pomemben je bil klan in ne ona in čeprav je storila napako, je ni nameravala nadaljevati. "Ne bodi trmast in ne počni neumnosti."

Ustnice je stisnil v se tanjso crto, ko je poslusal njen odgovor. Zakaj me ne poslusa?!je frustrirano pomislil in stresel z lasmi. Prijel se je za glavo ob omembi klana. "Si kdaj pomislila tudi nase? Kako je nepravicno do tebe, da lahko razmisljas samo za klan, ne pa tudi zase?"jo je vprasal. "Pusti kdaj klan ob strani, Jade."zdaj je ze skoraj vzkliknil. "Ce bos razmisljala samo za dobro klana in ne zase, bos pocasi izgubila stik."tega ni maral govoriti, a poznal je nekaj vodij, ki so imeli - in imele - enake probleme kot Jade. In videl je tudi posledice, ki niso bile dobre ne za voditelja, ne za njegove vodence. Zaprl je oci in zavzdihnil, nato pa se je zopet ozrl k lepi, a prekleto trmasti vampirki v nasprotnem fotelju. "Prosim? Kdo je trmast?"je skoraj nejeverno zmajal z glavo. "Ce zanikas stvari, slej ko prej pridejo nazaj za teboj, te ujamejo, in potem je se huje, kot takrat ko so se dejansko zgodile."vdihnil je sapo in se malce pomiril. "Verjemi, ogromno stvari v svojem zivljenju sem zanikal in zaradi tega sem stoletje in pol prezivel v bolecini in temi. Si zelis tega? Si predstavljas, kaj bi se potem zgodilo s klanom?"vedel je, da pritiska na nevarne tocke, a hotel ji je pokazati, da ima prav. In poleg tega ni hotel, da se umakne. Nikoli ne bo dopustil tega, pa ce ji bo to moral dokazati na silo.

"Seveda sem. Dokler nisem postala vodja klana sem lahko mislila nase kolikor sem hotela, potem pa je bil čas, da mislim na klan in ne več nase," je Jade mirno odgovorila. Ni pričakovala, da bo razumel. Vedno je moral misliti samo na svojo glavo in vrat, zato ni mogel vedeti kako je njej. "Verjamem, da si veliko stvari zanikal, ampak očitno ne veš kako se stvari streže. Glede na to, da so posledice odvisne od mene in ne samo od drugih, lahko zanikam kar se je zgodilo. Lahko se razpočiš pa ne bom spremenila svojega mnenja!" je vzkliknila in za trenutek izgubila svojo mirnost. "Točno vem kaj bi se zgodilo s klanom in zaradi tega delam kar moram," ja odločno dodala.

Zopet je vdihnil, a je pri tem ze nekoliko zaskripal z zobmi. S to zensko se sploh ni mogoce pogovarjati! je frustrirano ugotovil glasek in brcnil v zrak, samo zato, da bi nekam dal svojo jezo. Stvar je bila, kot je bilo pricakovati, povsem neucinkovita in jeza je samo se narascala. Ni vedel, od kje je prisla in zakaj jo je nenadoma bilo toliko, a nasla je kanal, po katerem bi se lahko izlila v okolico. "Ja, kaj bi se zgodilo s klanom? Ko bi izgubila svojo miselnost zaradi tega, ker ne bi vec imela osebnega zivljenja, bi klan propadel!"ji je besno odvrnil. Poskusil se je zadrzati tako, da je prste zakopal globoko v naslonjala fotelja, a ni uspelo in jeza je planila na dan drugje. S telekinezo. Nikdar se ni cutil, da bi se v njegovem umu sprostila taksna sila. Ce Jade ne bi bila ravno vodja klana, bi verjetno trescila ob steno, tako pa je bil ucinek podoben nekaksni klofuti. O sranje, kaj sem naredil?je z grozo pomislil in pogoltnil slino.

"Samo zato, ker ima klan prednost pred mojim zasebnim življenjem, to še ne pomeni, da ga nimam. Ne misli, da me poznaš, Armadal," ga je mirno opozorila. Dvesto let star značaj je bilo nemogoče spoznati v nekaj tednih. "Raje bi se vrnila na celino, kot pa povzročila propad klana. Nikar ne reci, da bi klan propadel zaradi tega, ker dobro veš, da to ni res." Bila je prepričana, da bi Lux lahko vodil klan več kot zadovoljivo.
Videla je, da postaja vedno bolj jezen, zato njegov izbruh ni bil popolnoma presenetljiv. Glava ji je sunkovito omahnila vstran in za trenutek ji je zazvonilo v ušesih. Jeza je še podkrepila njegovo moč in Jade si je počasi obrisala kapljico krvi, ki se je pojavila v kotičku ustnic. "Mogoče boš bolje razumel, če ti razložim na tem primeru," je mirno spregovorila. "Ker vem, da si razburjen, sem pripravljena pozabiti na tale pripetljaj in lahko se mirno pogovarjava naprej, kot da se ni nič zgodilo. Glede na to kar si trdil prej pa bi te morala za nekaj ur postaviti na sonce, da bi med cvrčanjem premislil o svojih dejanjih. Zdaj razumeš kaj si skušam dopovedati? Sami odločamo in če se hoče, je vse mogoče."

(*Gray would be the color, if I had a heart...*)

"Oprosti."je zamrmral in gledal povsod drugod, samo k njej si ni upal ozreti. Njegovo srce je bilo stisnjeno v trdo, hladno kepo, ki od sebe ni niti zelela dati kakega zivljenja. No ja, saj ni zares potreboval bitja svojega srca. Lahko bi zivel tudi brez tega, slisal je za vampirje, ki so to storili. Se nekaj casa je sam v svoji glavi filozofiral o ne bitju srca, a se je v sebi zavedal, da to pocne le zato, da bi se izognil soocenju z Jade. No, pa smo spet tam...in sem si ravno obljubil, da tega ne bom vec pocel, je besno ugotovil sam pri sebi. Odlocno je stisnil zobe in koncno pogledal Jade naravnost oci. Zajel je sapo in spregovoril tako naravnost, da je ze kar bolelo. "Prav, brez vsega sranja okoli klana in posledic."je resno dejal in za trenutek zaprl oci. Ko jih je zopet odprl, je bil odlocen, da bo povedal po resnici. Haha, prav rad bi videl Armadala Beruccija, kako izlije svoje srce, je pikro pripomnil zlobni glasek v njegovi glavi. "Po vec kot stoletju in pol izkusenj z zenskami, vem, kaksen je obcutek, ko ti je nekdo vsec."je tiho zacel. "In vem, da so moji obcutki do tebe veliko vec kot to." Kako prekleto tezko je bilo to govoriti. "Ce tako zelis, tistega vecera ne bom vec omenjal, niti ne bom poskusal tega zopet storiti."pocasi je izdahnil. "Ampak vedi, da nate ne bom nikdar gledal z ocmi prijatelja." Ker si edina, ki zaceli moje rane, a naj se je se tako zelo trudil, tega zadnjega ni mogel izustiti. Spustil je pogled in cakal na odlocilne besede.

((nah, it would be pink ))

"Je že v redu. Ampak naj se ne ponovi," je mirno odgovorila Jade. Še nikoli je ni udaril član lastnega klana, ampak zavedala se je, da tega ni storil namerno. Poleg tega je bila krivda tudi na njeni strani, saj je bila trmasta bolj kot bi bilo zdravo. Ko je povedal kar ga je težilo ji je bilo jasno tudi zakaj on ni popustil.
Globoko je zavzdihnila in nekaj časa zrla vanj. "Sedi, prosim," je mehko dejala.
"Žal mi je, da so stvari prišle tako daleč. Ne bi te smela zavajati. Že takoj bi morala zbrati pogum in jasno začrtati mejo najinega odnosa. Vem, da je po toči zvoniti prepozno, ampak res mi je žal. Ne morem, ne smem ti vračati čustev, takih ali drugačnih, pa če bi jih še raje. Dobro veš, da bi te ostali obtožili, da se želiš na nepošten način povzpeti v hirearhiji, mene pa bi razglasili na pristransko. Dvomili bi v vse moje odločitve, ker naj ne bi bile več objektivne in mirno kršili ukaze. Tako ne gre." Upala je, da bo razumel. Bilo je krivično, ni bilo pošteno, ampak tako je na tem svetu pač bilo.

(nah, it would be * but inside your heart is black and it's hollow and it's cold*)

Sklonil je glavo in odlocno strmel v preprogo pred svojimi ocmi. Njegov razum mu je rekel, naj se vda in pusti stvari, kot stojijo - svet je pac krut. A pocasi se je celo razum upognil in tiho spregovoril; Arm...kaj pocnes? Ves da te bo neskoncno bolelo, ce jo pustis oditi, ugriznil se je v ustnico in poskusal upostevati tisto, kar ji je dejal malo prej. Ne mores, Arm, dobro ves. Ni treba, da se trudis, ker je brez ucinka. Na koncu bos to vseeno storil, tokrat se je oglasila njegova nrav. Tiho, s potuhnjenim sepetom ga je potisnila preko roba. Ko se je njegov razum ozrl naokoli, je ugotovil, da je koncal nekje, kjer je nekoc ze prezivel divjih sedem let. Ne... je bilo se vse, kar se je izvilo iz njegovega razuma, nato pa so se nanj zrusila vsa leta izkusenj z zenskami in vse skrivnosti osvajanja, ki se jih je kdaj naucil. Dvignil je pogled od preproge in se zazrl v Jade. V njegovem pogledu se je risalo spoznanje 'Prav imas', ki se ga je naucil ponarediti ze davno tega. Pricel je s tihim vzdihom in zmajevanjem z glavo "Saj imas prav. Tisto je bilo ravno toliko moja krivda kot tvoja, ce ne se bolj. Moral bi se zavedati svojih meja." Kolena je potegnil k sebi in brado naslonil nanja. Zazrl se je v njene zelene oci in nadaljeval "Oba sva storila napako, a nocem, da bi zaradi tega najino prijateljstvo trpelo."je dejal in se nato pocasi premaknil v fotelj, ki je bil soseden njenemu. Prijel je njeno dlan in jo toplo stisnil ter izkoristil vso globino svojih oci, kar jo je premogel. Potrudil se je celo, da so imele njegove oci vec kot en odblesk in velike, blescece se smaragdno zelene sarenice, ki so cloveka kar potegnile vase. Ko je prestel tistih dvajset sekund kot Marianski jarek globokega pogleda, je zopet spregovoril "Ce bi si kdo drznil ne upostevati tvojih ukazov, bi mu lastnorocno odtrgal glavo. Tega ne bi dopustil nikomur."je dejal in ji zopet toplo stisnil dlan. No, dajmo, se malo, mojster Berucci, ga je zbodel glasek. Ceprav tega ni pocel ze veliko casa, se vedno ni izgubil obcutka. Pocakal je se nekaj trenutkov, da so se besede usedle, nato pa je z nasmeskom na obrazu dejal "Skupaj lahko zmoreva karkoli."in jo pogledal s svetlecimi se ocmi.

((kar je posledica "only once I have broken my so called heart"))

Jade je prisluhnila njegovim besedam, ki so se je dotaknile bolj kot je pričakovala. Čeprav je zrla v ženskarja, ki je bil vešč takih govorov, ji je nekaj govorilo, da misli resno. Mogoče je svoj globoki pogled neštetokrat vadil, dokler ga ni izpilil do popolnosti, pa vendar je tokrat vanj vložil svoje srce. Tudi ona si je želela njuno prijateljstvo ohraniti celo, ampak ali sta se sploh lahko vrnila v tisti čas njunih življenj? Ko ji je zagotovil, da lahko skupaj zmoreta vse, mu je dejansko verjela in njen pogled je odplaval k vrtnici v vitrini. Vedela je, da ne bo nikogar več ljubila tako kot je Juliana, saj ji je on vdahnil novo življenje in dolgovala mu je vse. Vseeno pa ji je počasi postalo jasno, da ne bi izdala spomina nanj, če bi komu drugemu podarila košček svojega srca. Ampak ali so bila njena čustva dovolj močna, da bi prestala nejevoljo klana? So bila njegova?
"Če ne boš pomežiknil, se ti bodo oči zaskočile," se je obrnila nazaj k Armadalu in njen izraz se je vidno omehčal. "Samota mi včasih res močno preseda. Nobena skrivnosti ni, da nimam kamna namesto srca. Življenje bi bilo veliko lažje, če bi bila brezčutno bitje, ampak nisem. Tako kot vsi imam tud jaz svoje strahove. Če misliš resno, je mogoče res čas, da se z njimi neham spopadati sama." Vračala mu je živahen pogled, njena dlan pa je počivala v njegovi. Nekaj trenutkov kasneje je ponovno spregovorila, tokrat napol v šali: "Razen kar se tiče trganja glav. To je samo moje delo."

((zdej grem pa fasado barvat/očeta lovit, da ne čmokne z lojtre kako ste moški trmasti... sploh se ne strinja, da bi moje kosti bolš prenesle padec z vrha lojtre kot njegove *sigh*))

Opazoval je vsak delcek njenega telesa in globoko v sebi trepetal, cakajoc na odziv. Ustnice so se zvile v nekaj podobnega malce ukrivljenemu nasmehu in Jade je po skoraj minuti tisine, kar je bilo neskoncno dolgo za vampirja, zopet spregovorila. Njegove prsi so se dvigale in spuscale, ko je nekoliko zivcno dihal in sledil vsej telesni mimiki, ki je spremljala njene besede. Iskrica v oceh in bolj sproscena drza ter seveda mehljaj na ustnicah, to so bili vse pokazatelji uspeha. Daj mir, je tedaj dejal njegov razum in se povlekel iz prodornih globin Armove analiticne narave.
"Seveda mislim resno."je tiho rekel in se malce nasmehnil. Ob njenem igrivem zbadanju je naredil uzaljen izraz in spodnjo ustnico potisnil naprej. "Jaz bi tudi."se je namuznil in se nagnil nekoliko naprej. Njeno dlan je prijel z obema rokama in jo potegnil nekoliko blizje k sebi. Ozrl se je malce nizje in njegove oci so obstale na njenih lepih, privlacnih ustnicah.
Ni vedel, kdaj tocno je vstal s fotelja in Jade nezno potegnil k sebi. Prav tako se ni dobro spomnil, kdaj se je pocasi nagnil k njenemu obrazu in svoje ustnice pritisnil ob njene. Kdaj so se njegove roke ovile okoli njenega vitkega telesa in kdaj jo je potegnil se blizje k sebi in ji dajal vedeti, da ji bo stal ob strani v cemerkoli, s cemer se bo mogla spopasti.

"Mogoče boš pa čez nekaj časa res lahko, pustimo se presenetiti," je odvrnila Jade. Čeprav je upala, da temu ne bo tako, je bilo čisto možno, da bi nekoč res lahko in moral odtrgati glavo nekemu drugemu vampirju. Navsezadnje je bila večnost kar dolga.
Naslonila se je v njegov pomirjajoč objem in se izgubila v nežnem poljubu. Ob tem so se vsi dvomi, ki jih je morebiti še imela, razblinili. "Torej lahko sklepam, da se boš preselil? Za hojo v spanju je tako daleč do tvoje kripte," se je nasmehnila in svoje čelo naslonila na njegovega. Preden bi ji lahko odgovoril je roke ovila okrog njegovega vratu in približala ustnice v ponoven poljub.

Razprl je ustnice, da bi ji odgovoril, a ga je ze prehitela in trenutek izkoristila, da ga je zopet poljubila. Saj ne, da bi ga kaj motilo na tem. Z rokami je zdrsnil nizje po njenem vitkem telesu, in skozi tanko tkanino obcutil vsako krivuljo. Skladno s plesom njegovih prstov po njenem hrbtu je svoje ustnice odmaknil od njenih in zdrsnil po robu njene celjusti in njen sloki vrat zasul z vrocimi, neznimi poljubi. Njegovi prsti so priplesali do gumbov, ki so zapenjali njeno dolgo obleko in enega za drugim jih je pocasi odpel. Pot svojih ustnic je nadaljeval navzdol in po nezni krivini njene kljucnice do napol razgaljenega ramena. S prsti je zdrsnil pod rob sedaj odpete obleke in tkanino s tihim selestenjem pocasi potegnil z njenega vitkega telesa. Zopet se je vrnil k njenim ustnicam in jih zdruzil z njenimi v ponoven poljub.

Uživala je v njegovem nežnem ljubkovanju, med tem ko so se njene roke vnovič seznanjale z njegovim telesom. Čeprav bi lahko uporabila prste, tako kot jih je Armadal, je gumbe njegove srajice raje odpela s telekinezo in dolge prste zaposlila na veliko bolj všečen način. Njune ustnice so se ločile zgolj za trenutek, da sta odstranila obleko in srajico ter za trenutek drug drugega občudovala v soju sveč. Lesket plamenom je koži dal nežen bronast pridih, čeprav je bila Jade precej bolj porjavela kot Armadal, saj se je redno zadrževala na soncu. Srajico je odvrgla čez fotelj in se zopet približala v vroč poljub. Z rokami je drsela čez njegov prsni koš in mišičast trebuh, dokler ni prišla do zaponke hlač, ki ni imela niti najmanjše možnosti proti njenim prstom.

Njegova srajca je pozabljena končala nekje na tleh, ali pa, če je imela srečo, celo na kakem fotelju. A kakorkoli že, v tistem trenutku je bila to zadnja stvar, na katero bi Arm lahko pomislil, kajti začutil je Jadine prste, ki so si spretno utrli pot po njegovih prsih in trebuhu, dokler niso dosegli zaponke njegovih hlač. Le kako bi se ta lahko upirala moči vampirke? Seveda ni imela niti najmanjših možnosti in kmalu po tistem sta bila oba razrešena vseh spon obleke. Nežno jo je dvignil v svoje naročje in jo, s pogledom popolnoma prikovanim na njene smaragdne oči, odnesel do kavča. Pocasi jo je polegel na mehki žamet in jo nekaj trenutkov opazoval v soju sveč, ki se je igral igro senc na njenem popolnem telesu. Nato se je z mehkim nasmeškom na obrazu sklonil k njej in jo poljubil ter jo potegnil v svoj objem. In z njenim vročim dahom na svojem vratu jo je ljubil.

Po maratonskem ljubljenju sta objeta zaspala na kavču in Jade je bila prva, ki se je prebudila. Obležala je na Armadalovih prsih in nekaj časa tiho opazovala spečega vampirja. Videti je bil izjemno spokojen, brez ene same skrbi in toliko bolj umirjen kot kadar je bil buden. Njegove obrvi se niso dvigovale proti lasišču in nikjer ni bilo niti sledu o zavijajočih očeh.. Dolgo ga je pustila spati in zgolj nemo opazovala linije spečega obraza, potem pa jo je njen želodec vedno bolj vztrajno opominjal, da je čas za kosilo. Ali večerjo, mogoče celo zajtrk.
Nežno ga je zbudila z mehkimi poljubi in počakala, da se je pretegnil ter zanesljivo prebudil. "Dobro jutro, Trnjulčica," se je tiho nasmehnila in ga objela preko pasu. "Ne misli, da te mečem s kavča ali pa kaj podobnega, ampak postajam lačna in zahotelo se mi je lova." Že dolgo ni imela časa za pošten lov in se je hranila s hitro pripravljeno hrano v celicah. Bil je skrajni čas za pošten obrok. "Bi se mi pridružil ali si še prelen?" se je nasmehnila ter mu pritisnila poljub na lice.

Lagodno je spal, zleknjen preko necesa mehkega in v objemu prekrasne vampirke. Le kaj drugega bi si se lahko zelel? Odgovora na vprasanje ni dobil, saj ga je doticna prekrasna vampirka zbudila. Sicer nezno in tako, da je v trenutku pozabil, da bi se rad spal, ampak to je vseeno storila. Nasobil se je ob njeni zbadljivki in ji vrnil "Dobro jutro tudi tebi, cedni princ." Ob tistem, kar je sledilo, je pozabil tudi na to, da bi se moral delati, da je uzaljen, saj je Jade omenila lov. "Seveda se ti bom pridruzil." se je navduseno nasmehnil. Koliko casa ze ni lovil? Kakega pol stoletja? Stoletje? Ni vedel, a vsekakor predolgo. Nic ni moglo nadomestiti tistega nagona, ki te je gnal za plenom, dokler ga nisi izsusil do zadnje kapljice. No, razen seveda, ce si to pocel z ljubljeno osebo. Ukradel ji je se kratek poljubcek, nato pa je skocil z udobnega kavca in se po hitrem postopku spravil nazaj v oblacila, ki se jih je vceraj rade volje znebil. Naslonil se je na steno in pocakal, da se je oblekla se ona, nato pa jo je prijel za dlan in se skupaj z njo odpravil proti najblizjemu izhodu iz jam.

Obstal je na robu rova in se zazrl v nebo. Bil je nekaksen polmrak, kajti sonce se ni povsem zaslo. Pogrizljal je svojo ustnico, nato pa skomignil z rameni "Teh nekaj soncnih zarkov pa mislim, da bom prezivel."se je namuznil in stopil ven, na prijetno hladno travo, ki je zaselestela pod njunimi nogami.