Gozd

((Prosim za izbris posta, če lahko.))

(preden bi se pobrala in ..lalala..bom popravla:))

Nenadoma je vse skupaj delovalo precej nenavadno in Dalton je dogodke spremljal z osuplim pogledom, ko je bitje po imenu Lux dejansko potisnilo Morrigan iz drevesa. "Ti zlobno majhno bitje!" Njegov glas je odmeval preko jase, medtem ko se je Dalton pognal naprej, da bi ujel Morrigan. Navsezadnje je ni mogel prepustiti padcu in pravzaprav je bilo precej srečno naključje ravno dejstvo, da je padla oziroma bolje rečeno- bila potisnjena iz enega izmed najvišjih dreves v okolici. "Kaj za vraga misliš da si!" Imel je čas, saj je Morrigan za padec potrebovala kar nekaj časa, ki ga je Dalton izkoristil za zmerjanje pisanega bitja zgoraj. "Če nimaš ljubezni, si jo moraš poiskati sam! Obnašaš se kot razvajeni otrok! Ne moreš potiskati bitij iz dreves samo zaradi tega, ker te nihče nima tako zelo rad!" Pravzaprav v stanju, v kakršnem je bil Dalton, proti temu ni imel nič, zato se je popravil. "Ne moreš Morrigan kar tako potisniti iz..." Končno je bila Morrigan v njegovem naročju, a še preden bi lahko glede tega Dalton karkoli storil, se je iz drugega drevesa pognala Wen. Po njenem dejanju je bil Dalton ogorčen. "Ali se lahko nehata skrivati na drevesih in si končno priznata, da imata resne probleme?" Jezno je s svojim pogledom zavrtal v Lux, medtem ko je s kotičkom očesa še vedno spremljal Wen in Morrigan. "Preklete opice," je sam pri sebi zamrmral in se postavil pred Morrigan. Nihče se ni dotikal njegove vilinke. Wen je do takrat že izginila iz gozda in Dalton je svoj pogled prikoval na Lux.

(( Ne maram editanja in zdaj sm to moral narediti trikrat. I just hate you guys. ))

((akhem, samo opozorilo, da upoštevajte značilosti izbrane vrste... Wen, tudi če si desna roka, ne moreš nekoga zgrabit za lase in vržt preko hrbta, ker šamani nimate čisto nič povečane moči.))

(misla sem tko, karate style-ne s povečano močjo-šamanka sama pa tut ni tako težka...no bom popravla še ta del:)

((ok, za vas ne vem, ampak jaz preprosto ne sledim več o_O))

Morrigan je butasto pogledovala od enega do drugega, kot da ne bi razumela, zakaj sta se pravzaprav prepirala okrog nje in nekakšne ljubezni, ki naj bi jo po Daltonovih besedah čutila, do njega. Kljub temu pa je bila še vedno pripravljena braniti Luxa, s tem da bi izzivalcu spodaj zatrdila, da pa ga ona vendarle ima rada. A potem se je zgodilo nekaj čudnega. Vampirsko bitje se je vsaj za Morriganine pojme nepričakovano odločilo, da je noče več imeti, ter meni nič tebi nič pahnilo iz drevesa. Morrigan ni imela časa zakričati, le upala je lahko na to, da padec ne bo preveč boleč ali pa da bi bilo vsaj vsega čimprej konec. Dogajanju po tistem ni več uspela slediti. Urok, pod katerim jo je držalo vampirsko bitje, je začelo popuščati, zaradi česar se ji je v glavi prav pošteno zavrtilo. Čutila je le roke, ki so jo ujele, čemur pa je sledila neznana močna bolečina puljenja las. Morrigan je še enkrat zakričala in padla po tleh, tam pa se prijela za glavo, da bi ublažila bolečino in utišala glasove okrog sebe. Ni videla Daltona, ki se je postavil v bran pred njo, se je pa še kako zavedala zmešnjave, v kateri se je znašla. ''Hočem domov,'' je tiho zastokala, medtem ko se je na tleh še vedno držala za razbolelo glavo.

Nenadoma je tudi vampirsko bitje odšlo in Dalton je ostal sam z Morrigan. Tišino je zmotil njen tih stok, ki ga je hkrati tudi prisilil, da se je obrnil proti njej in ji namenil blag nasmešek. "Saj boš šla domov. Samo... Ne še zdaj," je zamrmral, medtem ko je vsa bolečina nenadoma udarila vanj in ga prisilila, da se je še sam zrušil na tla ob bližnjem deblu in s pogledom ošinil levo roko, ki je bila zlomljena, medtem ko je z desno roko nežno pogladil boleče mesto in pri tem trznil od bolečine. "Prekleto," je polglasno zaječal in se jezno namrščil. Pravzaprav je bilo prav nenavadno, da ga je vse bolelo. Še nikoli se ni počutil huje, a ko je pogled usmeril proti Morrigan, ga je bolečina nenadoma minila.
"Si v redu?" Njegovo vprašanje je presekalo tišino med njima in nenadoma se je obrnil proti njej. Ni izgledala preveč dobro, zato je nenadoma začutil nekaj, presenetljivo podobnega zaskrbljenosti za njo. A tega navsezadnje ni mogel čutiti, ali pač?

Razen prask, ki jih je utrpela njena koža, raztrgane in od borovničevega soka popolnoma zapacane obleke, razmršenih in od tortic zapacanih las ter razbolelega lasišča jo je Morrigan glede na vse skupaj še prav dobro donesla. V glavi se ji je sicer še malce vrtelo, a vendarle se je tok njenih misli počasi začel umirjati. Daltonove besede je slišala zgolj bežno, a se kljub temu na tleh počasi obrnila v smeri, od koder je prihajal njegov glas. Dvignila je pogled, ki je bil daleč od zadovoljnega, ter z njim uzrla njegovo ob deblu zrušeno postavo. Podobnost s srečanjem izpred nekaj tednov bi bila presenetljivo velika, če bi odštela dejstvo, da so bile okoliščine veliko bolj bizarne. ''Ne, nisem. In če mi še kdo kdaj reče, da so rojstnodnevne zabave zabavne, prisežem, da mu bom zavila vrat,'' je Morrigan sitno zamrmrala v odgovor, medtem pa se skušala pobrati na noge. ''Ughh kako nemarno,'' se je spačila, ko je s pogledom spolzela vzdolž svoje nekoč bele obleke in sama pri sebi takoj sklenila, da česa takega pač ne more nositi. Brez zadržkov je zato poprijela po delih obleke, kjer so bili šivi že razpojeni ter jih z jezo raztrgala na pol, kar ji je omogočilo, da ji je obleka lažje zdrsnila s telesa. ''Tako je že bolje,'' se je sama sebi nasmehnila in se pogladila po nekoliko bolj ohranjeni kratki podoblekici, nato pa svoj malce bolj zadovoljen pogled dvignila nazaj k Daltonu, na katerega je med slačenjem kar nekoliko pozabila. ''Ti pa tudi izgledaš, kot da bi te poteptala horda gozdnih jelenov,'' je komentirala, naredila nekaj korakov v njegovi smeri, potem pa tam počasi zdrsnila na tla poleg njega. Pogledala ga je v oči, potem pa svojo pozornost osredotočila na roko, ki je bila očitno zlomljena. ''Najbrž bi morala najprej poskrbeti za to,'' je dejala, potem pa svoj pogled privzdignila k njegovim očem. Vsaj tako je nameravala, a kaj ko so njeno pozornost na poti k njegovim očem pritegnile njegove ustnice. ''Ali pa tudi ne,'' si je hitro premislila, potem pa ga strastno poljubila.

»Rojstnodnevne zabave so vendar višek zabavnosti,« je polglasno zamrmral in se ob tem nasmehnil, saj je bil ton sarkazma v njegovem glasu povsem nezgrešljiv. Njegovi možgani so se spet spravili v gibanje in prišel je do ugotovitve, da je bil za vse skupaj na nek način odgovoren rdečkast prah. Zagotovo- saj za to ni obstajalo nobene druge razlage. Vsem se je po tistem nekako zmešalo in samo bolečina je v tistem trenutku omogočila, da je jasneje videl situacijo pred seboj.
Potem pa je njegov pogled znova pritegnila Merrigan in sam pri sebi se je nasmehnil, ko se je znebila obleke in ostala v nekoliko krajši obleki, ki je razkrivala veliko več, kot pa naj bi prikrivala. Spremljal jo je s pogledom, ko se mu je približala, potem pa svoj pogled spustil k roki. Skušal se je opomniti na to, da je bila roka trenutno precej pomembna, a hkrati ni mogel zadržati nenadne želje po njeni bližini. In ko ga je poljubila, je iz njegove glave v trenutku izpuhtela vsaka sled misli o zlomljeni roki. »Prav imaš, pusti roko,« je zamrmral in jo že v naslednjem hipu potegnil bližje k sebi in jo znova poljubil, z zdravo roko pa je zdrsel po njenem hrbtu, ki ga je pokrivala lahna obleka. Zakaj bi se ob tako popolnem trenutku kdorkoli sploh obremenjeval z zlomljeno roko?

Zadovoljno se je nasmehnila dejstvu, da sta bila oba enakega mnenja, in se nemudoma posvetila poljubljanju njegovih ustnic. Ko si jo je prižel bližje k sebi, se je Morrigan prilagodila položaju, tako da se je usedla okobal na njegove noge. Prste je zakopala v njegove lase in poglobila že tako globok poljub. Če je bil ta trenutek nagrada za vso tisto zmešnjavo, skozi katero sta v zadnjih nekaj urah bila primorana iti, potem je bilo vsekakor vredno. Zakaj se nista tega lotila že prej? ''Tole bi pa definitivno morala pogosteje početi,'' je rahlo zadihano dejala, ko se je po dolgi minuti odlepila od njegovih ustnic, da bi prišla nazaj do zraka. ''Sploh zato, ker si kot moj osebni rešitelj noro seksi,'' je z zvitim nasmeškom dejala in ga na hitro spet poljubila, potem pa se zamislila. ''In če smo že pri tem - še zdaj mi ni jasno, kaj je bila fora s tistim bitjem. Dejansko mi je bil nekaj časa všeč,'' je nato zamišljeno zamrmrala. Morrigan kljub prednosti svojih let življenja do tedaj še ni izkusila, kako je če te vampir spravi pod svoj urok šarmiranja.

Poljub, ki mu ga je namenila tokrat, je bil drugačen od vseh ostalih. V njem je gorela strast in nenavadna globina, ki sta ga za nekaj trenutkov povsem očarala. "Vsekakor," se je z nasmeškom na obrazu strinjal z njenimi besedami, potem pa jo je prižel še bližje k sebi, da sta se njuni telesi popolnoma dotikali. Začutil je njene roke v svojih laseh in se umaknil, da ji je lahko odgovoril na njeno vprašanje. "Vampirji so najbolj nizkotna bitja. Spravijo te pod svoj šarm in te pripravijo do stvari, o katerih nisi nikoli niti razmišljal," je jezno zamrmral, saj je govorjenje o tem znova privleklo na dan spomine o Lux, bitju, ki se je trenutno nahajalo presneto visoko na Daltonovemu seznamu najbolj osovraženih bitij. Ob njenih besedah je odnehal z nežnim glajenjem njenega hrbta in jo z zdravo roko prisilil, da je lahno nagnila glavo nazaj, potem pa se je sklonil do njenega ušesa. "Všeč ti je bil?" V njegovem glasu je bilo grobo zahtevanje po odgovoru, medtem ko je z ustnicami počasi zdrsel po njenem vratu. "Kar me znova spomni... Zakaj si zadnjič kar tako odšla? Morda bi bilo najbolje, da nekaj stvari najprej razjasniva," je znova spregovoril, preden je z roko zdrsnil po njenem hrbtu v nenavadnem, grobem gibu, ki kljub vsemu ni bil povsem surov, temveč se je za vsem tem skrivala tudi neka nežnost.

''Hmm nekako tako kot ti,'' je namuznjeno komentirala Daltonovo obrazložitev v zvezi z vampirji, potem pa se navihano zasmejala. ''Le kako naj potem vem, da nisi tudi ti eden izmed njih?'' se je vprašujoče zazrla navzdol v njegove oči, pri tem pa se ves čas pomenljivo muzala. Seveda se je šalila, saj ne bi nikoli verjela tema, da bi bil Dalton lahko bitje noči. Ob tem ji ni ušel lesket v njegovih očeh, ki je sporočal, da ga omemba Luxa jezi, a temu Morrigan niti ni posvečala pretirane pozornosti. Vsaj ne toliko kot njegovim dotikom, ki so potovali po njenem telesu. Omamljena od strasti je pustila, da ji je nagnil glavo nazaj, ob njegovem vprašanju, ki je skrival podton neusmiljenosti, pa se zgolj uživalsko nasmehnila. Grobost ji je bila všeč. ''Mhm,'' je počasi odgovorila, potem ko je zaprla oči in se povsem prepustila Daltonovim ustnicam, ki so vznemirjale njene vratne cone. ''Mislim, samo za trenutek. Ni potrebe, da si ljubosumen,'' je zamrmrala in se še naprej uživaje nasmihala, nakar jo je premotila njegovo naslednje vprašanje. Ustavila se je in nagnila svoj obraz naprej, tako da ga je lahko gledala v oči. Sedaj je bila ona tista, ki je bila neomajna. ''Meni ni treba nič pojasnjevati,'' ga je odločno obvestila. ''Prvič zato, ker sem ženska, in drugič, ker sem za stoletje starejša od tebe. Je to jasno?'' je vprašala in se nagnila nekoliko naprej, pri tem pa z nohti grobo zdrsela vzdolž njegovega prsnega koša.

Ob njenem vprašanju je bleda sled nasmeška na njegove obrazu za trenutek razsvetlila njegove obrazne poteze, preden je nežno prijel njeno roko in jo ponesel na svoj prsni koš- naravnost na mesto, kjer je bila toplina njegove kože še posebej očitna, prav tako pa je bilo očitno tudi bitje njegovega srca pod njo. Prav neverjetno- v tistem trenutku se je počutil precej nenavadno- kot da bi vedel, da je njegovo srce bilo zanjo. Takšnih misli se je takoj znebil, saj so bile povsem brez pomena.
Njen odločen glas ga je spravil v smeh, ki je za nekaj trenutkov stresel njegovo telo, potem pa je prikimal. "Seveda, jasno. Ampak veš, nisem povsem prepričan, da si glede na tvojo starost želim početi to," je zamrmral, med govorjenjem pa je počasi potegnil njeno obleko na stran, da je razkrila mehko kožo njenega vratu. Bilo je očitno, da ni bil resen, saj je že v naslednjem trenutku zasul razkriti del s poljubi, medtem ko je dvignil še drugo roko in zdrsel po njenem lasišču, a bolečina ga je nemudoma spomnila, da to ni bila dobra ideja. Ustavil se je in z dlanjo zdrsel po njenem obrazu, medtem ko je na svoj obraz priklical obžalujoč izraz. "Obema bi naredila uslugo, če bi najprej poskrbela za tole," je zamrmral, medtem ko je njune ustnice znova združil v poljub, potem pa s pogledom ošinil svojo bolečo roko. Že sam objem bi bil z obema rokama zanj veliko lažji in objel je njeno telo ter jo prisilil, da se je rahlo obrnila v njegovem naročju, potem pa je svojo roko previdno položil v njeno naročje, medtem ko je sam z ustnicami znova zdrsel po njenem vratu in svileni koži, ko jo je pred tem razkril.

Z zanimanjem ga je opazovala, ko ji je dlan previdno ponesel na svoje prsi, natančneje na mesto, kjer se je nahajalo njegovo srce. Kar malce ganjeno se je Morrigan nasmehnila njegovi gesti, saj je bilo to, da je v svoji dlani lahko čutila utrip in toplino njegovega srca, resnično nekaj neverjetnega. Vsaj zanjo, saj se je ob takih malenkostih prav hitro vsa raznežila.
V igrani ogorčenosti se je odprtih ust zazrla vanj, kot da bi se ji njegova neresnost zdela popolnoma nedopustna. ''Oh, a tako,'' je dejala užaljeno, pri čemer ji je na obraz že silil nasmešek, ki je kvaril njeno pretvezo. Spet je glavo nagnila nekoliko na stran, da bi Dalton lažje dosegel mesta razkrite kože, in zopet priprla oči. ''Jaz pa mislim, da si,'' je poznavalsko zamrmrala. ''Ampak kljub vsemu te opozarjam, da če mi kdajkoli rečeš, da sem stara, boš obžaloval dan, ko si se rodil,'' mu je zagrozila in počasi odprla oči, ko je zaslišala njegove naslednje besede in se zavedla izraza na njegovem obrazu. Vrnila mu je poljub, potem pa sledila njegovemu gibu in se rahlo presedla v njegovem naročju. ''Res bi počasi že morala nehati s tem,'' je zamišljeno zamrmrala, ko je svojo pozornost popolnoma osredotočila na roko, ki je poškodovana počivala v njene naročju. Nežno se je s prsti dotaknila oteklega mesta, da bi ugotovila, kakšna je pravzaprav škoda in ali je v njenih močeh, da mu pomaga. ''Mislim to, da rešujeva drug drugega,'' je dodala, da bi pojasnila svoje prejšnje besede, potem pa se zavzdihljaje ozrla k njemu. ''Ne vem, če ti lahko pomagam. Ničesar nima s seboj, razen če poskušam zeli poiskati v gozdu,'' je dejala nekoliko opravičujoče, pri tem pa mu dlan tolažeče položila na licu. ''Dobra novica je le ta, da od takšnega zloma ni še nihče umrl,'' je namuznjeno dodala, s svojim pogledom pa zamišljeno preučevala lesket njegovih oči.

"Okej, obljubim da ti ne bom nikoli rekel, da si stara," se je namuznil, medtem ko je povsem sproščeno znova z dlanjo zdrsel po njeni koži. Pravzaprav je bilo neverjetno, kako je bilo v tistem trenutku vse lahkotno in popolno- skoraj preveč. Dalton je za trenutek namrščil čelo, medtem ko je s pogledom dokaj nezaupljivo ošinil okolico, saj je dobil tisti dobro znani občutek, da ga nekdo opazuje, že v naslednjem trenutku pa se je odločil, da to ni mogoče in da se mu samo zdi. Svoj pogled je zaradi tega usmeril nazaj k Morrigan, ki je z roko drsela po njegovi poškodovani kosti. Najprej je trznil od bolečine, potem pa se je ugriznil v ustnico in zadržal dih, že v naslednji sekundi pa se je zaradi svetlolaskinih besed nasmehnil in zmajal z glavo. "Res bi ti bil hvaležen, če bi poskusila kaj najti." Namenil ji je proseč pogled, potem pa se je moral zasmejati. "Si prepričana? Ampak saj veš kaj pravijo- vse je enkrat prvič." Da bi jo prepričal, ji je namenil še en poljub, potem pa se je kljub vsemu vdala in Dalton jo je z nenavadnim nasmeškom na obrazu spremljal, ko je naposled le izginila med drevjem in je ostal sam.

''Bolje zate,'' mu je namuznjeno odvrnila, potem pa se osredotočila nazaj na njegovo zlomljeno roko. Na podlagi prvega ''pregleda'' je ocenila, da je šlo za lahek zlom, ki za zdravljenje ne bi smel predstavljati večjih težav. Spodbudno se mu je nasmehnila ter mu vrnila poljub, mu previdno prestavila roko v njegovo lastno naročje, nato pa previdno vstala. ''In nikamor ne hodi,'' mu je še požugala, pomežiknila, potem pa se hitrih nog odpravila med drevesa. Vedela je, kaj išče. Nekaj posebnih zeli, dolgo listje ter nekaj trdih vej primernih za izdelavo opore. Vzelo ji je nekaj več kot 20 minut preden ji je uspelo nabrati ves potreben material, preden se je s kupom raznoraznih sestavin v naročju počasi vrnila na mesto, kjer je prej zapustila Daltona. Že od daleč ga je lahko opazila, kako še vedno sedi ob deblu, čemur se je sama pri sebi morala nasmehniti. Če bi se ji tudi tokrat upiral, tako kot je to počel nazadnje, bi mu najverjetneje iz nepotrpljenja polomila še drugo roko. Del njene zavesti se je tej smrtno resni misli začudil, saj ni čutila, da bi imela v zvezi s tem kakršnekoli zadržke. Sicer pa je bilo bolj vprašljivo to, koliko bi mu sploh utegnila škodovati.
''Našla sem,'' je naznanila svoj prihod, Daltona pa pozdravila z blagim nasmehom. Odložila je svoje stvari poleg njega, potem pa se zamišljeno v iskanju svoje obleke ozrla okrog sebe. ''Kaj novega?'' ga je bolj v šali kot zares povprašala, medtem pa se sprehodila nekaj metrov nazaj, pobrala svojo obleko, iz katere je nameravala narediti povoje ter oporo za roko, ter se vrnila nazaj k Daltonu. Za trenutek ga je ošinila s svojim bistrim pogledom, potem pa pokleknila pred njim in se lotila priprave.

Končno je zaslišal njene besede, ki jih je že skoraj nestrpno pričakoval. Naveličal se je sedenja ob drevesu in pravzaprav ga je imelo tudi, da bi v trenutku vstal in odšel, povsem prepričan, da se je nekje pojavilo tisto neumno vampirsko bitje in jo znova zavedlo s svojimi neumnimi triki. A kljub vsemu je obsedel ob lubju in se odločil, da je pravzaprav vse na njej, hkrati pa je bila tam tudi tista drobna misel, da ga ne bo kar tako zapustila.
In presneto prav je imel. Ko se je prikazala, ji je podaril širok nasmešek, ki se je v trenutku rahlo spačil zaradi bolečin v roki in vsepovsod drugje. "Nič novega, žal mi je," se je potrudil z odgovorom, medtem ko je sumničavo opazoval stvari, ki jih je prinesla s seboj. Dejstvo, da je bila Morrigan še vedno v samem spodnjem perilu, mu ni olajševalo ničesar. Sam pri sebi se je namuznil, ko se je znova usedla poleg njega, potem pa se je v trenutku vzravnal, ko se je dotaknila njegove boleče roke. "Čakaj malo, kaj nameravaš storiti?" Zdravo roko je stisnil v pest, potem pa se je vdal v usodo in se znova naslonil nazaj, preden se je ozrl v njene oči. "Ti kar opravi svoje," je zamrmral in za trenutek zaprl oči, že v naslednjem hipu pa je z zdravo roko zdrsel po njenem hrbtu, kar je bila precej dobrodošla sprememba misli - vsaj zanj.

''Kar znam najbolje,'' mu je skrivnostno odgovorila na vprašanje ter se za trenutek zazrla vanj s svojim pogledom, kot da bi ga skušala hipnotizirati. Sama pri sebi se je zasmehljala, potem pa prijela njegovo roko in si jo še enkrat pozorno ogledala. Ob njegovi gesti se je sama pri sebi namuznila, vendar pa se kljub prijetnosti dotika ni dala motiti. Njegovo roko je položila na svoja gola kolena, segla po velikem listu ene izmed zeli, ki jih je prinesla, ter jo ponesla k Daltonovim ustnicah. ''Na, tole prežveči. Olajšalo ti bo bolečine,'' je dejala in mu z listom v roki nežno zdrsnila preko lica vse do ustnic, pri tem pa se ves čas nagajivo spogledovala z njegovimi očmi. Kljub vsem namigom mu ni namenila poljuba, temveč mu v usta porinila nič kaj okusno rastlino, potem pa se smehljaje nagnila nazaj in vzela v roke velike podolgovate liste, s katerimi je nameravarala narediti hladilne obloge. Mimogrede je pobrala še nekaj zdravilnih zeli ter le-te položila neposredno na mesto zloma, nato pa jih oblažila s hladilnimi listi. Vse skupaj ji ni vzelo več kot minuto, nakar je sledila še izdelava preproste opore iz vej. Uporabila je najlažje in najtrdnejše, kar jih je lahko našla, ter jih previdno položila vzdolž roke. ''Malce poprimi,'' je naročila Daltonu ter mu previdno predala roko, sama pa medtem poprijela po obleki ter jo začela trgati na dolge trakove. Z njimi je nato nekajkrat povila mobilizirano roko ter s tem zagotovila stabilnost vseh uporabljenih sestavin. ''Nekaj takega,'' je komentirala svoj izdelek ter se zadovoljno namuznila ob pogledu na pisanost povojev, ki so bili primarno sicer del njene obleke, ki si jo je bila posebno za zabavo sposodila od svoje prijateljice. Sedaj pa je bila le-ta popolnoma uničena, a Morrigan to ni preveč skrbelo. ''Boš videl, kmalu bo kot nova,'' je še zagotovila, potem pa se z nasmeškom zazrla v njegove oči.

Ni sicer točno vedel zakaj, a poleg nje je imel Dalton nenavadno sproščen občutek – vsaj v tistem trenutku. Ponavadi je sovražil navezovanje stikov in govorjenje z ljudmi, ki jih niti ni poznal, a Morrigan je že pred leti prešla to kategorijo in našla prav poseben prostor pri njemu. Nenavadno, a v tistem trenutku Dalton ni imel občutka, da bi moral kaj zadržati zase. »Veš kaj, ti si zares posebna. Ne samo rahlo posebna. Nikoli še nisem čutil kaj takšnega do kogarkoli in ali si vedela, da so tile listi zares groznega okusa?« Besede je pravzaprav zamomljal med žvečenjem lista, ki mu ga je dala, in pačenjem, saj je bil list precej nenavadnega okusa, ki je mejil že skoraj na grenkega, a hkrati je bilo v njem nekaj povsem grozljivo sladkega okusa. Moral se je skoraj prisiliti, da ni lista preprosto izpljunil, a to preprosto ne bi bilo prav. Sploh pa si ob pogledu, ki mu ga je namenila svetlolaska, tega niti ni drznil.
Ko je končala, je dvignil svojo roko in se zadovoljno nasmehnil. »Čudovito, vedno ti bom hvaležen,« je priznal in se ji mehko nasmehnil. »Pa še veliko bolj uporabna je kot prej. Zdaj lahko na primer naredim tole,« je dejal in še preden bi vilinka vse skupaj dojela, jo je objel in jo znova poljubil, preden se je odtrgal od njenih ustnic in se ji dokaj zadovoljno nasmehnil.

Tiho se je zasmejala njegovim besedam in se nagajivo spogledala z njim. ''Mar to pomeni, da sem edina, ki je uspela omehčati tvoje ledeno srce?'' je vprašala melodramično in se pomenljivo namuznila. ''Ali pa je to ljubezen, o kateri si prej predaval Luxu?'' je še vprašala, ne da bi ga pri tem spustila iz prijema svojih zelenih oči. Zaradi Daltonovega spakovanja ji je šlo kar malo na smeh, hkrati pa ji je ta raznolika obrazna izraznost precej ugajala. Navsezadnje je bila tako zelo drugačna od Daltonove običajne kamnite maske, skozi katero je bilo skorajda nemogoče prodreti do njegovih čustev.
''Torej sva si končno bot?'' jie nasmejano vprašala, potem pa smeje nepričakovano končala v njegovem objemu, kjer je bila zaradi njegovega poljuba kmalu primorana utihniti. ''Mmm,'' je zadovoljno zamrmrala, ko se je počasi odlepila od njegovih ustnic in zasanjano odprla svoje oči ter se z njimi zazrla globoko v njegove. ''Obljubiš, da me nikoli več ne boš zapustil?'' ga je naposled povsem resno vprašala, pri tem pa se odmaknila za kak centimeter, da bi imela boljši pregled nad njegovim obrazom, kot da bi pričakovala, da se bo prav tam izrisal njegov odgovor.