Gozd

Obronki mogočnega gozda, ki so ga pravkar razsvetljili prvi žarki lune, so Silver tako prevzeli, da lahko nekaj trenutkov le stala in nemo občudovala njihovo divjo lepoto. Takšni gozdovi so na celini že zdavnaj izginili - ljudje so jih posekali, da bi iz njih izgnali volkodlake. Še celo gozd, v katerem je Silver preživela svoja otroška leta in je v človeškem svetu veljal za mogočnega in veličastnega, je bil v primerjavi s tukajšnjim bolj podoben kakšnemu majcenemu gozdičku. Silver je še nekaj trenutkov stala na gozdnem robu in vdihovala njegovo veličino, potem pa je hitro sledila Ainu v zavetje dreves. Česa tako lepega Silver ni videla še nikoli: čeprav so bila drevesa mogočna in razvejana, so skozi njihove veje padali žarki mesečine in s srebrnim sijem osvetljevali vse okoli njiju. V gozdu je vladala tišina - ne tista mrtva in hladna, temveč polna življenja in Silver je čutila, da gozd ni bil le divji in mogočen, temveč da je bilo v njem še nekaj drugega, nekaj prikritega in neukrotljivega, kar ga je varovalo pred vsakršnimi uničevalci in vsiljivci. Čez obraz se ji je razlezel nasmeh, saj je bila zdaj povsem prepričana, da sta našla ozemlje volkodlakov, malo jo je skrbelo le to, kako ju bodo sprejeli. V gozd se je zaljubila na prvi pogled in vse, kar si je želela je bilo, da bi lahko ostala tu, pa čeprav bi se morala zato boriti. Ozrla se je k Ainu in začutila, da tudi njegovo navdušenje ni nič manjše od njenega. A tu, na robu, seveda nista mogla ostati večno, pa naj je bilo še tako čarobno.
"Kam pa zdaj?" je vprašala tiho, da ne bi preveč zmotila gozdne tišine.

Začutil je Silverino naudušenje in začudenost, ki sta bila cel čas lastna tudi njemu. Priznati je moral, da česa tako gromozanskega še ni videla. Pred Silver se je umaknil v prelepe sence gozda in ves srečen vohal vonj gozda. Ugotovil je, da je vse tiho a hkrati glasno. Kot bi vse onemelo ampak hkrati se vse premikalo. To je imel oče v mislih z živo tišino, se je spomnil in se nasmehnil. Iz misli ga je potetnilo Silverino tiho vprašanje, kam zdaj? Priznat je moral, da se je tudi sam pred nekaj časa ubadal z enakim vprašanjem. "Hitrejša bova če se preobraziva v volkova. Upam, da pri tem nimaš kakšnih zadržkov, ker bi bilo res pametno, da se jih znabiš." Govoril je pridušeno, da ni motil tišine gozda. Stopil je korak stran in začel slačiti hlače ter se preobražati. V zadnjem trenutku človeškega razmišljanja je hlače potisnil za trakec na nogi. Začelo se je razmišljanje po volčje. Pogled mu je na kratko šinil k Silver pa se je spomnil, da morda želi malo zasebnosti in pogledal stran. Pretvarjal se je, da se ubada z vzorcem na bližnjem drevesnem deblu. Čakal je, da bo zaslišal namesto dveh šap štiri in ko je končno zaslišal je stekel. Sledil je volčjemu nagonu, ki ga je gnal k ostalim njegove vrste. Upal je, da mu Silver sledi ali, da vsaj zaupa svojemu nagonu in ne teče pač kot misli, da je treba. Upal je, da bo v daljavi opazil kakšnega volka ali kaj podobnega ampak ta čast ga ni doletela in še naprej je moral teči in oprezati za ostalimi volkovi.

Silver bi se najraje udarila po čelu. Seveda bosta hitreje napredovala kot volkova in seveda se jima potem ne bo več treba ukvarjati s 'kam pa zdaj' in podobnimi vprašanji, saj bosta morala le slediti svojim občutkom in izostrenim čutom. Človeško razmišljanje, ki ji je ostalo od njenega življenja na celini jo je zadnje čase nemalokrat spravilo v neroden položaj. Odločila se je, da bo sledila Ainovemu zgledu in s preobrazbo ne bo preveč komplicirala. Zaprla je oči in pustila mesečnim žarkom, da so razžarili njeno dušo in jo preobrazili v volčjo podobo. Za Silver je bil to najlepši občutek na svetu. Začutila je, da sta jo skupaj z luninimi žarki preplavili moč in svoboda gozda ter izostrili njene čute. Od veselja bi najraje zatulila, a se še pravočasno premagala in je namesto tega raje hitro sledila Ainu, da ga ne bi izgubila. Njen kožuh se je v mesečini srebrno lesketal in Silver se je zavedala, da se jo zaradi tega najbrž vidi že na daleč, a na srečo sta tekla dovolj hitro in neslišno, da nista zbujala veliko pozornosti. Nekaj časa je Silver le uživala v teku in vsrkavala vase lepote gozda, ki je bil skozi volčje oči videti še mnogo lepši, kot prej, potem pa je njeno pozornost pritegnil prijeten vonj, ob katerem se ji je od razburjenja nehote rahlo naježila dlaka. Se je je samo zdelo, ali pa je v daljavi res zavohala... druge volkodlake?
"Se mi samo zdi, ali bova kmalu našla druge, če nadaljujeva v tej smeri?!" je v svojih mislih razburjeno nagovorila Aina in upala, da vse skupaj ni le plod njene domišljije in želje, da bi jih končno našla.

[Lah mi odpišeš še tukaj, pol pa nadaljujeva na temi Lovišče pri Alexis pa Rose, če hočeš pa lahko nadaljuješ že kar tam. ]

[grem kr k njima, da ne bosta predolgo čakali]

Silver je v svoji volčji podobi tekla med drevesi s takšno hitrostjo, kot bi ji šlo za življenje, a v resnici je uživala v vsakem koraku. Počutila se je, kot bi letela, kot da na tem svetu ne bi obstajalo nič, kar bi jo moglo ustaviti ali raniti. Polnočni tek po z mesečino oblitem gozdu je bil zanjo najlepši del dneva, čas, ko se je počutila povsem svobodno in je pozabila na vse skrbi...
Njeno popoldno razpoloženje je zmotil neznan vonj, ki je postajal vse močnejši, kot da bi se ji približeval... Približeval? Ne, to je bilo nemogoče, nobeno bitje v gozdu je ne bi moglo dohiteti, razen če bi šlo za volkodlaka, pa še ta bi moral biti zelo hiter, da bi jo lahko dohitel pri tej hitrosti... Silver se je dlaka na vratu nehote naježila. Vonja ni poznala in do neznanega je bila vedno nezaupljiva. Svoj tek je še pospešila, a ni ji pomagalo kaj dosti - neznani vonj se ji je še vedno vztrajno približeval. Ravno ko bi jo že skoraj zgrabila panika, se je gozd nenadoma končal. Silver se je znašla na z mesečino obliti jasi in končno je vedela, kaj mora storiti. Pod svetlobo lune se je vedno počutila močnejša, poleg tega pa ni imelo nobenega smisla nadaljevati s tekom in čakati, da jo neznano bitje dohiti in jo napade nepripravljeno. Zato se je na sredini jase ustavila in se obrnila tako, da je imela dober pregled nad gozdnim robom, kjer bi se moral vsak trenutek prikazati njen zasledovalec.

[Arianna ]

Arianna je hotela pobegniti od vseh svojih težav, zato se je odločila, da se bo spremenila v volka. Želela je pozabiti na vse in delati stvar ki jo ima najraje - teči, s kar največjo hitrostjo. Že se je spremenila v volka, in začela je teči. Bila je vesela, da je na rahlo zapihal veter skozi njeno dlako, saj je ta občutek imela najrajši - občutek letenja in svobode.
Takrat pa se je sunkovito ustavila in svoje tace zarila globoko v zemljo, da jo je že malo zabolelo. Slišala je nekakšno bitje ki je teklo s takšno naglo hitrostjo kot ona sama. V smrček ji je prišel vonj po neznanem volku in Arianna je to še dodatno vznemirilo, saj ni bila vajena da volkov v tem gozdu ne pozna. Le kdo bi to lahko bil? Neznani volk se je začel od nje oddaljevati, zato je Arianna stekla naprej, saj je hotela na vsak način vedeti kdo je to.
Tekla je še naprej in tako je prišla do gozdne jase, kjer jo je volk že čakal. Arianna se je sklonila in se postavila v prežo. Pripravila se je na obrambo, če bi jo slučajno volk hotel napasti. Arianna se ni hotela boriti, saj ni bila razpoložena. Čakala je na to, kaj bo storil volk.

Bitje, ki se je ustavilo na gozdnem robu, je bila volkodlakinja z lepim, zlatorumenim kožuhom in Silver se je vsaj na prvi pogled zdelo, da ni preveč napadalno razpoložena, zato se je tudi sama nekoliko sprostila. A ker je bila vseeno vedno nekoliko nezaupljiva do neznancev, se raje še ni spremenila v človeka, temveč je neznanko nagovorila kar prek misli:
"Hej, oprosti, da sem kar zbežala pred tabo, ampak nisem vedela, kdo me zasleduje in kakšne ideje mu rojijo po glavi. Meni je ime Silver, pa tebi? Mislim, da se do zdaj še nisva srečali... pa mimogrede, zelo hitra si," je še pristavila in se ji v mislih nasmehnila. Od divjega teka se ji je še vedno nekoliko vrtelo.

Allison je kot bela volkulja stopila iz sence visokega hrasta. Dvignila je tačko, na kateri ima brazgotino v obliki zvezde ter si jo pozorno ogledala. Nič ni bilo narobe, zato se je odšla potepat. Zahotelo se ji je, da bi zatulila v luno, in to je tudi storila. Nato je miroljubno sedla, ter se zazrla v luno. Bilo ji je prijetno, a prav kmlu je zaslišala šum. Allison se je zelo prestašila, a je zarenčala, šum pa je ponehal. Stekla je stran.