Gozd

Postava v črnem se je počasi odlepila od zavetja dreves in iz sence se je izluščila svetlolaska. Azar je že nekaj časa hodila po gozdu, zdaj pa je končno našla kotiček, ki je bil prazen in ji je bil vsaj kolikor toliko všeč. Potrebovala je nekaj miru, saj je imela kar nekaj stvari, ki bi jih morala premleti v glavi in ni se mogla spomniti boljšega kotička za to kot je bil ravno gozd, v katerem se je nahajala. Na njenem obrazu je igral bled nasmešek, ko se je izognila nekemu grmu in se končno ustavila na eni izmed jas. Svoj obraz je dvignila proti nebu in pustila, da ji je kapuca zdrsnila nazaj in razkrila svetle kodre, ki so v mraku noči delovali skoraj nenaravno. Nenadoma se je obrnila in se usedla ob neko drevo, potem pa se naslonila nazaj in se sproščeno zazrla naprej. Rada je imel mir in samoto. Potem pa so njena ušesa nekaj ujela. Komaj zaznaven šum, ki pa Azar kljub vsemu ni ušel. A ni mu posvečala pozornosti, saj ni kazalo, da bi naključni obiskovalec gozda bil namenjen na prostor, kjer se je nahajala ona. Potem pa se je zvok korakov začel bližati in Azar je v temi opazila postavo bitja, ki ga še ni poznala. A ni kazalo, da bi neznanka že opazila njo, zato je samo tiho obsedela in jo motrila s svojimi zelenimi očmi.

Onyx?

'Koliko časa je že minilo?' je Onyx pomislila, ko se je ozrla navzgor skozi krošnje, kjer je trenutno lahko zasledila samo bežno mežikanje lučk na nebu. "Verjetno kar precej," je zamrmrala sama pri sebi, ter se zdaj naglo ozrla na desno stran, kjer je blizu sebe zaslišala glasen skok. Oddahnila si je in se sprostila, ko je videla da je le srna ki se je mimogrede znašla na tem mestu. Nasmehnila se je in krenila naprej. Onyx se je na nočno potepanje odpravila iz samo enega preprostega razloga. Najti določene rastline za barve. Po tihem si je mrmrala melodijo pesmi, da je čas minil hitreje. Ni minilo dolgo, ko je v daljavi zagledala jasnino, tudi drevesa so tu postala redkejša. Na njeno srečo je tu rasel mah, katerega je tako dolgo iskala. Na njeno srečo je nedaleč stran opazila grmičevje, zato je kmalu pohitela tudi k njemu, v upanju da tu najde maline. Razočarano se je nasmehnila, ko je našla samo robidovje. Tudi tega je nekaj nabrala in varno spravila v majhno mašno, katero je imela zavezano ob boku. Zazrla se je naprej, kjer je zdaj že jasno lahko videla jaso, katera je bila kar dobro osvetljena. Počasi je stopila proti njej, ter se ustavila ob robu. Z ramo se je naslonila na drevo, ter z očmi premerila jaso. Obšla je vsak košček, vsako drevo, vsako praprot. Nato pa je ob enem drevesu na levi strani opazila neznano postavo. Ni bila prepričana, če jo pozna ali ne, zdaj je bilo nemogoče preceniti. Iz čiste radovednosti se je Onyx odlepila od drevesa in ob notranjem robu jase, za zadnjimi drevesi ki so jo omejevale, stopala proti osebi. Vedela je, da jo je opazila in jo trenutno spremlja. Zato je nedaleč stran od nje stopila iz gozda, ter se ponovno naslonila na drevo. "Čer," je pozdravila Onyx, ter se nasmehnila. Zdaj je že opazila, da tudi ona ni navaden človek.

Z zanimanjem je spremljala neznanko. Izgledala je tako kot da bi kaj iskala, a Azar se pod nobenim pogojem ni mogla spomniti ničesar, kar bi lahko iskala v gozdu tako pozno zvečer. Še naprej je radovedno spremljala njeno pot, nenadoma pa je dobila tisti njej dobro znani občutek, da jo nekdo opazuje. Nič nenavadnega; najverjetneje jo je neznanka končno opazila sedeti v senci mogočnega drevesa, kjer se je utaborila pred nekaj minutami. Nenadoma je neznano dekle izginilo in Azar ni z prav nič truda ugotovila, da jo je znova pogoltnil gozd. A koraki so se še naprej vztrajno bližali njej in Azar je skoraj začutila lahko vročino v rokah, ko se je njeno telo v pričakovanju nevarnosti za nekaj trenutkov povsem napelo. Njeni čuti so se še bolj izostrili in lahko je slišala sovo, ki je nekje daleč v gozdu utrujeno skovikala. Pravzaprav sploh ni bila prepričana, da ji grozi nevarnost, a kot je njen oče vedno govoril, je bilo bolje biti previden kot pa končati mrtev. In Azar je to že od nekdaj upoštevala. Ob vsakem najmanjšem znaku, da bi ji lahko grozila nevarnost, je bila pripravljena. Čeprav tega ni nikoli pokazala, so se vsi živci in vse mišice v njenem telesu napele, medtem ko je pričakujoče strmela v grmovje.
Nenadoma je neznanka stopila iz grmovja in jo pozdravila. Njen nasmeh je nekoliko pomiril Azar, a še kljub temu se ni popolnoma sprostila. Nikoli ni zaupala neznancem. »Hej,« je previdno odzdravila in se zavedla, da njen glas zveni nenavadno mirno in da pomirja celo njo samo. Ob tej misli se je samodejno nasmehnila, potem pa se je v eni hitri potezi spravila na noge in se še vedno dokaj previdno približala neznanki. Zdaj jo je bolje videla in takoj je uganila, da je dekle pred njo ni navadna oseba, temveč je vilinka. Že poteze njenega obraza so to jasno naznanjale in Azar je za trenutek nekje v sebi spet začutila domotožje po očetu, ki ga je že v naslednji sekundi potlačila nekam stran in svoj pogled znova usmerila nazaj v vilinko pred seboj. »Jaz sem Azar. Me veseli.« Vedno je bila tako odprta z neznanci, čeprav je bilo njeno zaupanje in prijateljstvo včasih zaigrano. A nekaj ji je pravilo, da vilinka ni nevarna in svojim občutkom je Azar vedno zaupala, saj je še nikoli niso pustili na cedilu. Nekaj časa sta se z neznanko samo opazovali in svetlolaska je v očeh dekleta pred seboj videla tisto isto radovedno iskrico, ki se je najverjetneje nahajala tudi v njenih očeh. Nenadoma je znova spregovorila in razbila tišino med njima. »Upam da ne zameriš, ampak kaj natančno si prej iskala?« Njen glas je bil jasen, miren in z milino, ki je ni bilo mogoče prezreti in ki se je ponavadi tam kar pojavila, ne da bi se Azar kaj posebej trudila za to. Svoj pogled je znova usmerila v vilinko in se ji nasmehnila, medtem ko je čakala na njen odgovor.

Ko je Onyx tako slonela ob drevesu in z očmi bodrila neznanko pred sabo, je lahko začutila napetost v zraku in skorajda tudi naraščajočo toploto, pa čeprav je bila noč prijetno hladna. Ko je stopila izza temnega objema drevesa, ob katerem je še maloprej sedela, je Onyx lahko opazila da je ni popolnoma samo človek. Zraven dolgih svetlih las so jo izdajale še nekatere kretnje telesa. 'Polvilinka torej', je Onyx pomislila in se še vedno smehljala. Ko se je le ta predstavila, se je Onyx zravnala, ter zdaj tudi sama stopila na jaso. "Onyx," je odgovorila nazaj, ter jo počasi obšla. Verjetno se je vse skupaj dekletu zdelo čudno in nenavadno, ampak zaenkrat še Onyx ni vedela kaj pričakovati. Resda dekle ni izgledalo napadalno ali karkoli v tej smeri, ampak vseeno ni mogla izključiti dejstva, da je noč, nekje na samem sredi gozda. Le kaj bi lahko iskala ob takšnem času na tem mestu. Verjetno ni prišla štet zvezd ali pa opazovat katere živali bodo naključno prečkale jaso sredi noči. Ko ji je spet stala nasproti, se je radovedno zazrla v njo. Ni se mogla znebiti vseh vprašanj, prav tako je težko potlačila firbec v sebi. Ko je dekle pred njo nenadoma spregovorilo je tudi sama opazila enako radovednost pri njej, kot je trenutek pred tem pri sebi. "Kaj sem iskala?" je skorajda nejeverno vprašala nazaj Onyx, saj je pričakovala vsa druga vprašanja kot to. Ni dvomila da jo je Azar že slišala prej kot je sama prispela do jase. Zdaj se je sama pri sebi okarala, da ni bila bolj pazljiva, oziroma bolj tiha. Nikoli ne veš, kdaj te kje kdo opazuje. Pa naj je to samo nedolžna žival ali človek, lahko se zgodi da je tudi kaj bolj nevarnega od tega.
"Nazadnje sem iskala maline," je odgovorila Onyx, kar je bilo v bistvu res. Kar pa je iskala pred tem, pa je bila druga zgodba. "Res je malo nenavaden čas za iskanje nečesa takega, kot so maline. Ampak ne morem premagati skušnjave, pa četudi je že tako pozno," se je namuznila. Res je, da je bil vzrok njenega nočnega izhoda nekaj drugega, ampak to bo očitno moralo počakati do naslednjič. Ali pa vsaj do jutri. "Kaj pa ti? Nočni sprehod?" se je spet vrnila iz svojih misli k dekletu pred sabo. "Ali kaj bolj... skrivnostnega?"

Onyx je zdaj počasi zaokrožila okrog nje in Azar si je morala priznati, da je bila vsaka mišica v njenem telesu posebej napeta. Raje je bila previdna in napeta, kot pa da bi to pozneje zaradi česarkoli obžalovala. Ko je povedala svoje ime, ji je samo prikimala v znamenje, da jo veseli. Ob takšnih trenutkih je na dan planila njena nezaupljivost do vseh, ki jih ni poznala. Ta njena lastnost je bila že tako ali tako očitna sredi dneva, ponoči na neki zapuščeni jasi pa je bila samo še bolj jasna in skoraj začutila je lahko neugoden občutek, ki se je nenadoma pojavil pri njej. Z vajeno kretnjo si je izpred oči popravila svetle lase, medtem pa ves čas s pogledom sledila Onyx, da ji ni ušla niti najmanjša kretnja dekleta oziroma vilinke pred seboj.
»Maline,« je skoraj nejeverno ponovila in pomignila proti grmu, ki se je nahajal v bližini in se je pod težo mnogih malin, ki so rasle na njem, kar šibil. Pod tonom njenega glasu je Azar zaznala še nekaj drugega, kar ji je dalo vedeti, da ni bilo samo to. Le da Onyx zelo očitno o tem ni želela govoriti, zato jo je tudi Azar samo opazovala, med njiju pa se je počasi spet naselila tišina, ki je bila na trenutke že prav neprijetna. A kljub temu si Azar ni mogla pomagati, da se ne bi ob naslednji pripombi svoje nove znanke tudi sama namuznila. »Verjemi ali ne; vem, kako je.« Morala se je zasmejati in jaso je ob tem napolnil zvok njenega jasnega smeha, ki je bil pravzaprav tudi precej melodičen.
Ob vprašanju se je za trenutek zamislila, potem pa skomignila z rameni. »Jaz?« Lahko bi pričakovala, da ji bo vrnila vprašanje. »Pravzaprav nič posebnega. Nočni sprehod? Ja, najverjetneje bi lahko tako rekli. Potrebovala sem prostor za razmislek o nekaterih stvareh,« je nenadoma priznala in se bolj radovedno zazrla v vilinko. »Oprosti če bo to zvenelo čudno, ampak saj si čarovnica, kajne?« Ošinila jo je s pogledom, saj se je naveličala čudne tišine med njima, ki je bila napolnjena z njuno nezaupljivostjo. Azar je čarovnikom ponavadi zaupala in res je upala, da je dekle pred njo čarovnica. Če pa to ni bila, bi se Azar najverjetneje znala pojaviti v težavah, zato je bila še vedno previdna.

Napetost. Naraščajoča vročina. Skovikanje sove nekje v ozadju. Hiter tek zajca čez jaso, v bližini. In predvsem, dekle pred njo. Njena glava je trenutno bila napolnjena z vsemi podrobnostimi, ki so se dogajale v okolici, tudi izven nje. Njeni čuti so naredili svoje, pa če je to hotela ali ne. Prav tako se je nekje v ozadje vsega prikradel tudi nek čuden, neznan občutek, za katerega je nekako vedela, da ne prinaša nič dobrega. Vsaj zaenkrat še ne.
Ko je nejeverno ponovila njen odgovor, je Onyx samo pokimala, tik za tem pa sledila njenemu pogledu. In res, grm pol malin. Če se trenutno ne bi znašla v takšni situaciji kot je bila, bi zdaj ta grm bil že napol prazen. "Verjameš ali ne, v notranjosti so me maline pustile na cedilu. Na žalost so me prehitele gozdne živali," je skomignila z rameni Onyx. Nekako je upala, da bo s tem skomigom tudi iz sebe stresla nek občutek neprijetnosti, ki pa je na njeno žalost še vedno ostal. 'Bljah' je pomislila, ter prestopila na mestu. Spet se je zazrla proti njej, ter sama sebe opomnila kako sovraži takšne trenutke spoznavanja, ko dalj časa ne veš na čem si.
Ko je prekinila tišino, ter razkrila vzrok svojega nahajanja na tej jasi je Onyx nezavedno privzdignila obrv in se zazrla v njo. "Torej le nisi bila na nekem pohodu za hrano, če se lahko tako izrazim?" se je zdaj že zadovoljno smehljala. Prekrižala je roke na prsih, ter se naslonila na desno nogo. "Hja, naj bi bila čarovnica ja. Dokler me kdo drug ne zamenja za hrano. Nikoli ne veš," je na koncu zavzdihnila. Zdaj je tudi opazila, da je tisti neprijeten občutek, ki je ves čas tičal nekje v njej, izginil. 'Čudno.'
"Pa ti? Tudi čarovnica? Ali se morem pripraviti, da ne postanem tvoja večerja," se je skušala pošaliti Onyx. Za vsak slučaj si je dlani v prekrižanih rokah segrela, ter še vedno zrla v njo.

Pravzaprav bi se Azar gladko zlagala, če bi zatrdila, da je bila popolnoma mirna. V njej se je nenadoma pojavilo veliko preveč čustev, da bi lahko ohranila mirno kri, pa čeprav je na zunaj najverjetneje izgledala popolnoma in predvsem hladno, nič kaj prestrašeno ali oprezno, čeprav je v resnici kar čakala na kakršenkoli gib od Onyx, ki bi ji razkril, kaj se pletle po njeni glavi. Najverjetneje je bila tudi ona precej živčna, ampak že odkar je prišla Azar na otok, so bile razmere skoraj nespremenjene. Nezaupanje je vladalo med vsemi rasami in vsemi bitji, zato takšna srečanja niso bila prav nič nenavadnega.
Ob privzdignjeni obrvi svoje sogovornice se je Azar za trenutek namrščila, potem pa sprostila svoj obraz. Že res, da ni nikogar ponavadi spustila do sebe, ampak nekaj na tem dekletu ji je dajalo občutek, da ni nevarna, vsaj ne za njo. Za trenutek jo je ošinila s pogledom, potem pa se ob njenih besedah najverjetneje prvič, odkar sta se srečali, iskreno nasmehnila. "Ne, pravzaprav nisem lačna," je priznala in si z vajeno kretnjo popravila svetle kodre izpred oči, potem pa se zadržala, da se ni zasmejala. "Mhm," je samo pokimala na trditev, da je čarovnica, potem pa se namuznila. "In ne maram zares pečene hrane, drugega načina da bi te pojedla, pa se res ne morem domisliti." Nenadoma se ji je zazdelo, da jo je že videla nekje. In ravno zato je znova spregovorila. "Se mi samo dozdeva ali bi bilo možno, da bi te že kdaj videla v Sprejemni dvorani?" To je bil del templja, namenjen čarovnikom, ki so obvladovali ognjeni element in Azar je največ časa preživela prav tam, zdaj pa se je radovedno zazrla v svojo sogovornico.

Ko Onyx je dobila tudi potrdilo, da pred njo ne stoji kakšen vampir ali pa kaj podobnega ki bi si jo privoščil za posladek, se je Onyx deloma sprostila. Roke je spustila ob telo, le desno roko je malce pomaknila nazaj za hrbet. 'Čarovnica torej,' se je bežno nasmehnila ob tej misli. 'Pa si se mi le zdela nekam znana, pa nisem vedla kam te naj umestim. Huh, vsaj nekdo. Čudno da te nisem že prej kje dejansko srečala. Ali je to le varka?' je premišljevala Onyx, ko je dekle pred njo spet spregovorilo.
"Sprejemni dvorani?" je zdaj spet skoraj nejeverno vprašala, ampak ji je uspelo obdržati miren glas. 'Pa si le čarovnica,' se je zdaj Onyx prav prešerno nasmejala. "Po vsej verjetnosti sva se že kdaj srečale, zadnje čase se kar precej zadržujem tam. Ampak na dan se na tem mestu oz. prostoru obrne kar ducat ljudi in vsakemu seveda ne posvečaš popolne pozornosti," je skomignila Onyx in pustila vse možnosti odprte. "Živiš sama v vasi? Ali je to preveč direktno vprašanje za začetek." se je Onyx zazrla v njo. Ni si mogla pomagati. Firbčnost in direktnost sta včasih sovpadali, od človeka pa je bilo odvisno kako resno bo vzel stvar. Kot nesramnost ali radovednost.

Znova je začutila nezaupljivost od vilinke nasproti sebe, ampak saj tudi Azar se ni počutila najbolj varno, vsaj ne trenutno. Prav mogoče bi bilo, da bi se dekle zlagalo, a v to je Azar dvomila. Morda se ji je samo zdelo, morda pa je v resnici od nje čutila komaj zaznavno vročino, za katero najprej ni našla pravega vzroka, zdaj pa se ji je bledo dozdevalo, da tudi Onyx obvladuje ogenj, zato vročina, ki jo je Azar čutila, ni bila prav nič nenavadnega.
"Sprejemni dvorani, da," je skoraj nekoliko začudeno pritrdila in se ob tem za trenutek namrščila. Se je zmotila? A ob naslednjih besedah iz njenih ust si je Azar oddahnila. Imela je prav, Onyx je bila zares čarovnica. "Možno," je prikimala in se ob tem nasmehnila.
Za trenutek je pomislila, potem pa zmajala z glavo. "Na nek način, ja." Pravzaprav se še ni zares udomačila kje in zadnje čase je vse pogosteje premišljevala o tem. Le da se ji je ideja o tem, da bi bivala sama, nekoliko upirala. Bila je bolj samoten tip človeka, a ne vedno. "Pa ti?" Znova je usmerila svoj pogled v Onyxine oči in skoraj prisegla bi lahko, da je zaslutila njene misli, zato je za trenutek sklonila svoj pogled, potem pa jo je radovednost premagala in jo znova prisilila, da si je z zanimanjem ogledala rdečelasko.

Onyx se je skorajda zmedla ob opazovanju menjavanja njenih obraznih potez. Ko se je na koncu Azar nasmehnila, je tudi Onyx postala nekako bolj pomirjena, saj je končno bil nek jasen znak njenega počutja.
"Kako to misliš na nek način?" je vprašala nazaj Onyx in upala da vprašanje ni zvenelo butasto. Res se nekako ni mogla upreti radovednosti, šele ko je izrekla kakšno vprašanje se je zavedla, kako preveč radovedno je le to bilo. Večino ljudem se je to zdelo nenavadno, predvsem vsiljivo. Ampak, na žalost večine, je Onyx bila že nasploh bolj vesele, igrive narave. "Am.. jaz?" je trenutek za tem spet priplavala spet v realnost. "Ja, hja.. jaz. Torej," je zavzdihnila Onyx, ter se nasmehnila. "V bolj mirnem delu mesta, nedaleč od južne obale in sprejemne dvorane," se je zazrla proti njej. "Meni je všeč," se je nasmehnila. "Aja, živim pa sama ja. Resda osamljenost na čase prav prija, ampak mislim da sem preveč, nwm kako bi rekla, da bi se ves čas držala za sebe, brez da bi bila v stiku z nekom. Ne vem, preprosto ne gre. Očitno še je moj element le dodatno pripomogel k tej moji... živahnosti?" je zdaj skorajda plaho končala svoj odgovor. Ni hotela da njena sogovornica misli da je prevzetno, lahkomiselno dekle ki skače okoli kakor se ji zazdi. Nasploh je imela rada naravo in vse v njej, zraven tega pa če jo je mama vzgojila v veri, da biti radoživ ne pomeni nič slabega.

"Na nek način? Pravzaprav, nimam zares svojega domovanja, ne še. Pač, ne maram preveč samote, zato ponavadi kje prenočim," je pojasnila, ob tem pa za nekaj trenutkov sklonila pogled. Pravzaprav se je vedno znašla in če je tako pomislila, niti ni potrebovala veliko spanca, zato je ponavadi raje hodila naokrog ali počela kaj podobnega. Spanec je v bistvu smatrala kot čisto potrato časa. Za trenutek se je sama pri sebi nasmehnila, potem pa dvignila pogled ob naslednjih besedah iz ust svoje sogovornice. "Vem, kaj misliš. Vsaj glede ognjenega elementa. Tudi jaz se včasih preprosto ne morem zadržati pri kakšni stvari. Vsekakor element pripomore," se je toplo nasmehnila Onyx, ki se ji je pravzaprav zdela kot popolnoma prijetna oseba in dobra sogovornica, in morda bosta postali celo prijateljici. Čeprav je bila Azar ponavadi precej zadržana in nezaupljiva, je vsaj ob dejstvu, da ji je Onyx vsaj na nek način podobna, začutila sproščenost. Zdela se ji je tudi zelo zanimiva oseba in nenadoma se je nasmehnila. "Veš, zdiš se mi precej zanimiva oseba." Njene besede so zvenele čudno, a imela je občutek, da bo Onyx vedela, kaj je mislila s tem. Navsezadnje sta si bili, na nek način, precej podobni.

"Ne živiš s starši v vasi?" se je skorajda začudila Onyx. Resda tudi sama ni živela s starši, ampak v to so jo prisilile okoliščine, prisiljena je bila se osamosvojiti, odrasti na nek način, čeprav še je bila po vilinskih letih otrok. Ampak sama to v sebi več ni čutila na takšen način. Raje je hitro prekinila svoj tok misli, še preden bi se preveč približala bolečim spominom. Na hitro je zmajala s sklonjeno glavo, da jih je pregnala, nato pa se spet ozrla proti Azar. 'Element pripomore,' je ponovila v mislih. 'Hja, zaznamuje te tudi,' je zakričala v mislih, pri tem pa še vedno mirno zrla proti njej. Ni vedela kaj je sogovornica premišljevala, ampak je lahko opazila drugačen lesk v očeh, način pogleda. 'Ni mogoče, da bi brala misli. Nemogoče. Zakaj pa potem..?' Onyx ni mogla dokončati vprašanja, ko jo je Azar presenetila. Do zdaj še je nobeno bitje ni označilo kot zanimivo. Razen očeta. Oče. Onyx se je najprej prisilila v nasmešek, roko ki jo je držala za hrbtom pa je stisnila v pest, tako da so se ji nohti zarili v kožo. Onyx tega absolutno ni pokazala na obrazu, zdaj se je raje sproščeno nasmehnila. "Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj komu to rekla. Ampak, verjameš ali ne, tudi ti si zanimiva. Seveda, na svoj način," se je zdaj iskreno nasmehnila. Do zdaj je srečala marsikoga, z veliko osebami navezala stike, ampak vse je bilo le formalno. Ampak nekako je slutila, da bi pa tukaj lahko bilo kdaj drugače. Imela je nekaj, kar drugi niso. Ni vedela kaj je to, ampak bila je prepričana da bo poskušala ugotoviti.

"Pravzaprav... Ne," je odgovorila in ob tem z nekaj truda prikrila tresenje glasu. Tema o starših je bila nekako nepričakovana in zato je potrebovala trenutek, da se je zbrala, potem pa se znova zazrla v Onyx. "Moja mama je mrtva, umrla je ko sem bila stara štiri leta. Ne vem, kako je z očetom, odkar mi je pri mojih šestih letih priskrbel učitelja in me poslal stran." Še vedno se je pretvarjala, da je z očetom vse v redu, pa čeprav je bil najverjetneje že zdavnaj mrtev. A Azar tega nikoli ni nameravala izreči na glas. Njena starša sta bila najverjetneje oba mrtva, a te misli je Azar zadrževala zase, pa čeprav so se najverjetneje jasno odsevale v njenih očeh. Sklonila je pogled, ki ga je dvignila šele ob naslednjih besedah iz ust njene nove znanke. "Jaz zanimiva? Hvala, najverjetneje," je sprejela pripombo kot kompliment in se namuznila, da je iskren in širok nasmešek prvič tega večera povsem razsvetlil poteze njenega obraza.
Potem se je z večjim zanimanjem zazrla v Onyx. "Upam da ne zameriš da to sprašujem, ampak- kako dobro pravzaprav obvladaš ogenj?" Sama je trenutno zmogla ustvariti le nekoliko večji plamen na svoji roki, ognjeno kroglo in podobne drobne stvari, in pravzaprav jo je zanimalo, kako se je s tem znašla Onyx. Morda pa bi se od nje lahko še kaj naučila. Sama pri sebi se je namuznila, potem pa se znova zazrla vanjo.

Rose je hitro tekla skozi gozd. Dihala je enakomerno in ni čutila niti trohico napora. Večkrat se je ustavila da je lahko razbrala vonj čarovnika vedno pogosteje. Sedaj se je ustavila že sakih nekaj metrov. Vonj skoraj ni več mogla razbrati. Vedela je da se pomika globje v gozd.
Ustavila se je in se naslonila na drevo. "Kaj se dogaja? In kje sploh sem? Kako je lahko ta čarovnik tako hiter pa še na začetku je bilo toliko vonja sedaj pa skoraj nič" je premišljevala Rose. Čutila je jezo in razočaranje. "Kako to da ne zaznam vonja saj sem volkodlakinja?" se je vprašala. "Mogoče se moram spremeniti? ja seveda" Za vsak slučaj je stopila za drevo in čez nekaj trenutkov je že bila volkinja. Oblačila je vzela s sabo in se odpravila napraj. Vonja ni zaznala skoraj nič bolje ampak ga je in to je bilo sadaj za njo samo zanimivo. Pomikala se je bolj počasi ampak je nekako šlo.
Stopala je korak za korakom in vohala kot nora. Ko je pomislila na hrano je glasno zakrulila in se pognala v dir. Tekla je zelo hitro tako kot veter. Že čez nekaj trenutkov je zagledala velikega divjega prašiča. Skrila se je v grmovje in ga previdno gledala. Sedaj, sedaj. Stopila je nekaj korakov naprej in napadla divjega prašiča. Hrana ji je bila zelo po godu vsaj so ji bili divji prašičo zelo dobri in še dovolj veliki. Takoj ko se je najedla se je spremenila nazaj v človeka in s hitro oblekla nazaj v oblačila ki jih je imela s seboj. "No lačna nisem več lahko grem dalje" je veselo rekla sama sebi in sledila vonju čarovnika. Vonj je bil vedno bolj močan tako da je vedela da je vedno bljiže njega čarovnika ki ga je iskala.

Rose je sedaj tekla že zelo hitro napraj za vonjem čarovnika ki ji je pred nosom odšel.Vsaj bi ga pustila in našla drugega čarovnika ampak potem bo trpel moj ponos tega pa res ne morem narediti je v glavi razlagala sebi in iskala razloge za vse to skupaj. Zasledujem norega čarovnika in mu kradem najljubši predmet v bistvu pa sploh nevem kaj je njegov najljubši predmet. Pa še ta čarovnik je zelo hiter kako le lahko tako hitro putuje ima motor ali kaj?Nasmehnila se je in se ustavila.
Zaslišala je korakanje in obstala. "On je" je potiho rekla in grdo pogledala predse kjer bi po njenem naj bil čarovnik. "Pa te imam z volkodlakinjo se ne moreš kosati" je ponosno rekla in potiho stopila nekaj korakov naprej. Nekaj trenutkov je počakala in prisluhnila ter spet stopila nekaj korakov naprej. "Razdalje je še samo 20 metrov" je zasikala ko se je spomnila da bo zraven njega.Lahko bi ga ubila ampak mi tega naloga ni povedala zato ga ne bom je pomislila in se odpravila naprej. Rosini koraki so bili kratki in tihi.
Čes nekaj minut je bila že tako blizu da je videla njegov hrbet. "Pa te imam" si je rekla in se odplazila k njemu. Skrivala se je za drevesi da je čarovnik kjer nebi videl. Čarovnik se je čez nekaj časov ustavil in si iz pasu potegnil dolgo bodalo. Bodalo je imelo zelo ostro in dolgo rezilo. "To bo to!" je vzkliknila Rose in si hitro pokrila svoja usta. "Je kdo tam?" je začudeno rekel čarovnik in se obrnil tja kjer se je skrivala Rose. Jaz in moj jezik je jezno pomislila in se skrivala za drevesi. Pogreznila se je še bolje v temo da je čarovnik res ne bo videl. "Je kdo tam?" je ponovil čarovnik in še naprej gledav v Rosino skrivališče. Potem pa je čarovnik pogledal naokoli in še vedno ponavljal vprašanje "je kdo tu" ali "je kdo tukaj?" Rose si je močno odahnila in trikrat zaporedoma vdihnila svež zrak in pogledala kaplje potu ki ji je spolzela po čelu navzdol. Pobrisala jo je in pogledala iza drevesa. Čarovnik je sedaj že sekal drevesa z svojim nožem. "Nož ki reže les" je zamrmrala Rose in se namrščila. "Čedalje bolj imam občutek da sanjam in da se bom sedaj izbudila in da bom komaj začela z nalogo." Čas je da mu vzamem ta nož no vsaj je to njegov najljubši predmet? Rose je vse bolj postajala nervozna in jezna. "Kaj je z mano? Dajmo dajmo zberi se" je potiho rekla sama sebi in se udarjala v bledo lico. Pokukala je iza skrivališča. Čarovnik se je že kuril ogenj. Komaj potem se je Rose spomnila da je že večer in bo kmalu tema.
Super v temi bom lahko vse opravila hitreje in lažje si je potrdila in se prvič po dolgem času nasmehnila.
Takoj ko je postala tema je Rose živčno stopila iz skrivališča in živčno gledala čarovnika. "Vsaj bo, vsaj bo" si je dopovedovala in stopila naprej. Stala je zraven čarovnika. Preden je čarovnik sploh kaj rekel je Rose pobrala rezilo in se zahihitala. "Hvala in nasvidenje" so bile njene besede in že je ni bilo več. Tekla je hitro in enakomerno dihala. Slišala je kako se je čarovnik drl za njo ampak ga sploh ni poslušala. Ko je bila že dovolj daleč da je čarovnik ne bi mogel najti se je še vedno nagajivo smehljala ter poplesavala naokoli. "Uspelo mi je in čarovnik se ne more kosati z mano" je medtem mrmrala.

Luxoriozni pojav je pristal skoraj na vrhu nekega izjemno visokega drevesa. Morrigan, ki se je še vedno besno upirala je ničkaj nežno butnil ob deblo in vanjo uprl svoje mnogobarvne oči. Trajalo je le nekaj trenutkov, da je bila vilinka paralizirana. Pisani osebek je dokončal še vedno krvavo liziko in ker je ta vsebovala precej sladkorja in je bila pravzaprav že njegova peta, ga je nasitila že toliko, da mu kri skoraj ni več dišala. Vrgel je svoje živobarvne oči na Morrigan in zavzdihnil. Potem se je postavil pred njo in ji mehko rekel s šarmantnim glasom: "Nič hudega ti nočem. Všeč si mi. Nikar ne bodi jezna name." Šarm je bil orožje, še močnejše od paralize. Vampirsko bitje je paralizo končalo, potem pa je ovilo svoje roke okoli Morrigan in zavzdihnilo. Včasih je pogrešalo človeško toplino.

((Zdaj pa tako - RES ni fore, če naju takoj najdete. Dalton, poizkusi imeti RPG še z nekom drugim, ker sta z Morrigan zadnje čase držala monopol drug nad drugim, potem pa še nad Wenino zabavo, kjer v osnovi sploh ni šlo za vajino zgodbo, pa sta zavzela ves prostor. Poleg tega si najbrž zelo polomljen, ker si skočil iz drugega nadstropja in moraš tako najprej poiskati zdravilo, da sploh ne omenjam, da oba z Wen težko sledita nečemu, kar je tako hitro kot vampir. Mor, gimme a hug, nekaj časa boš zašarmirano moja. ))

((naj ti bo ))

Morrigan situacija, v kateri se je znašla, ni bila niti malo všeč, še manj pa bitje, ki si jo je očitno prilastilo. V bolečinah je zaječala, ko jo je bitje butnilo ob deblo, a preden bi se lahko prijela za glavo ali kakorkoli drugače odreagirala, je postalo njeno telo popolnoma ohromljeno. Poleg tega se ji je v glavi še precej močno vrtelo, zamegljen vid pa ji je onemogočal, da bi si ugrabitelja utegnila malo bolje pogledati. Nato pa se je bitje znašlo tik ob njej in vse, na kar se je Morrigan lahko osredotočila, je bil par živopisanih oči ter glas, ki je melodično prevzel njene misli. Morrigan se je, kot da bi jo nekaj obsedlo, v odziv nanje samo široko nasmehnila, potem pa bitje z materinsko ljubeznijo sprejela v svoj objem. ''Oh, dragec, saj nisem jezna nate,'' je mehko dejala in mu igrivo skuštrala gosto grivo. ''V bistvu si mi prav všeč. Kako ti je že ime?'' ga je ljubeznivo povprašala.

Oseba, ki je Lux, se je udobno namestila v njen objem in se nasmehnila. "Lux sem, Lux mi je ime in Lux me kličejo," je povedala veselo in Morrigan stisnila bližje k sebi. Bila je prijetna in lepa in Luxoriozni pojav si jo je v trenutku prisvojil. Moja vilinka, je pomislil. In začel pogrešati svojo mamo. Nazadnje ga je mati tako materinsko objemala. Saj ga je objela tudi Jade, toda do nje ni čutil nobene otroške.... Jade. Oh, Jade. Ko bi bila tole Jade. Objel bi jo in bi jo mogoče celo poljubil. Vampirsko bitje je tiho zahlipalo, toda zajokalo ni. Počutilo se je kot otrok in vsi spomini izpred ugriza so se zlivali nazaj v razigrano glavo. Vsa osamljenost. Vso razočaranje. Izguba družine. Izguba življenja. Izguba... sebe. Minilo že je več kot stoletje, kar se je vampirski pojav nazadnje pogledal v ogledalo. Sovražil je telo, v katerem je njegov pisani duh tako trpel. Prav to telo se je zdaj rahlo streslo od navala čustev in ozke roke so se hrepeneče ovile okoli vilinkinega telesa, želeč si ljubezni in tolažbe.

Dalton je umaknil nekaj vej izpred sebe in se nenadoma ustavil med nekimi grozljivo visokimi drevesi. Bil je popolnoma slabe volje. Eno izmed kosti v roki je imel zlomljeno in čutil je lahko, kako mu je krvavela dolga praska pod majico, ki jo je povzročilo bližnjo srečanje z zidom. Hkrati je imel povsod veliko odrgnin in zaradi vodnega curka, ki ga je zadel, je bil popolnoma moker. Bil je tudi povsem jezen na vampirja, ki mu je speljal Morrigan, in vsekakor k temu ni pomagalo tudi dejstvo, da je lahko čutil Wenine oči na sebi.
"Zdaj pa imam tega dovolj," se je nenadoma obrnil in se zazrla naravnost k Wen, ki ni mogla ubežati njegovemu pogledu. "Nehaj me zasledovati, temveč se malo razglej. Zagotovo sta tukaj nekje, saj sva prehodila že pol gozda. Bodi uporabna!" Njegov glas je tiho odmeval v okolici, medtem ko je svoj pogled Dalton usmeril na drevje nad seboj. Nenadoma je ujel nekaj, kar mu niti približno ni bilo všeč. "Ti!" Besno se je zadrl, ko je opazil Lux, ki je v objem stiskalo Morrigan. To ga je vsekakor pogrelo, zato je še naprej besno strmel navzgor. "Stori kaj!" Ni vedel, komu je to veljalo. Lux, Wen, Morrigan ali samemu sebi. Pa saj niti ni bilo važno.

''Lux,'' je Morrigan z nasmeškom ponovila njegovo sedaj že trikrat slišano ime in pustila, da si jo je prižel še bližje k sebi. Bila je popolnoma v rokah vampirjevega šarma, saj ni v njej ostal niti drobec razuma, ki bi ji velel, da je bitje v njenem naročju pravzaprav zadnje, ki ji je pri srcu. Morrigan je začutila, kako se je bitje ob njej hrepeneče streslo, ter se na to takoj odzvala z materinsko pozornosto. ''Je že v redu, Lux. Ne bodi žalosten. Zdaj sem tu ob tebi,'' mu je mehko dejala in ga ljubeče pogladila po laseh ter mu na čelo pritisnila nežen poljubček. Nato pa je vso to idilo nenadoma zmotil glas, ki pa Morrigan v tistem trenutku sploh ni bil všeč, četudi je njeno srce začelo biti nekoliko hitreje. Precej jezno, ker je predrznež zmotil njen trenutek z Luxom, je Morrigan kot uročena dvignila pogled in ga zapičila naravnost v Daltona. ''Pojdi proč,'' mu je odločno dejala. ''Sedaj sem z Luxom,'' je še pridala, nato pa svoje roke zaščitniško ovila okrog pisanega bitja.

Pa je prišel za njima. Seveda. Čarovniki so bili tako nadležni. "Slišal si jo, pojdi stran!" je nanj zabevskala vampirska persona in Morrigan posesivno objela okoli pasu. Končno je bil tu nekdo, ki je vampirsko bitje brez strahu in zadržkov proglasil za svoje in potem naj bi jo kar izpustilo? Na-a.

Toda mnogobarvni prestopnik je v svoji glavi odkar se je pojavil čarovnik slišal še dvojico precej glasnih in povsem drugačnih misli. Ljubim te! Bodi moja! Bojim se! Ne morem misliti! In čeprav je lahko navadno potisnilo misli iz svoje pisane glave, je bilo tokrat za mlado bitje vsega preveč. "Nehajta že razmišljati o tem, kako zelo se ljubita! Ni smešno! Ljubezen ne obstaja!" je zakričalo, da so se na vseh bližnjih drevesih vzdramile ptice in prestrašeno poletele v nebo.

"Ne pa ne bom!" Njegov krik je bil odgovor na vilinkin ukaz. Namrščeno je zrl v vrh drevesa in razmišljal o tem, kako bi lahko spravil neumno vampirko bitje iz njega in ga tako prisilil, da bi pustil njegovo Morrigan povsem pri miru. Dalton je še vedno čutil njene ustnice in nikakor ni nameraval dovoliti, da bi bitje po imenu Lux vse to preprosto uničilo. Bi delovalo, če bi se z vso močjo zaletel v drevo? Najverjetneje ne.
Ob naslednjem kriku od vampirja je privzdignil obrvi. "Kaj pa ti veš!" Tokrat se je skoraj izzivalno zazrl navzgor. "Pojma nimaš! Si že sploh kdaj koga ljubil? Te je imel kdo rad? Ali moraš zato krasti drugim ljudem ljubezen!? In ali se res tolažiš s poceni izgovorom, da ljubezen ne obstaja?" Jezno je kričal in se ob tem lahno mrščil. "Pridi dol in se sooči z mano! Boš res za večno tičal na drevesu?" Že zdavnaj je označil Lux za bitje moškega spola, saj kakšne druge razlage za Daltona preprosto ni bilo. "Najdi si svojo punco in pusti mojo pri miru! Pridi dol!" Jezno se je zazrl navzgor, potem pa je usmeril pogled proti Wen in Morrigan. Ni nobena od njiju nameravala nič storiti?

Luxorioznemu bitju je zdaj v glavi že kričalo. Ne le, da je Dalton tulil izpod drevesa - v pisani glavi je odmevalo njegovo kričanje dvokratno, saj je Dalton očitno razmišljal točno to, kar je govoril. Toda vampirski pojavi ni bilo do tega, da bi se spustila z drevesa. Pravzaprav ji niti do tega ni bilo, da bi še naprej poslušalo Daltonove zmerljivke.

"Prav!" je zakričalo. "Pa imej svojo ljubezen!"

In prijelo je Morrigan in jo potisnilo z drevesa.



Ni počakalo na njen padec. Skočilo je z drevesa in steklo stran.

Wen, ki je čepela v krošnji in spremljala dogajanje v okolici je čakala prav na ta trenutek. Morrigan je padla na tla in se želela pobrati. Takrat se je Wen kot divja zver pognala z veje in pristala točno pred Morrigan.

''Mislim, da sem ti še nekaj dolžna, potem pa lahko odideš k Daltonu.'' Primazala ji je krepko klofuto.
''Toliko, da boš vedela, da se mojih las NE dotika.'' ji je še zabrusila nato pa jo ucvrla ven iz gozda preden bi se ji lahko še kaj zgodilo.