Stara kavarna

Čeprav prisluškovanje nikakor ni bila lepa čednost, se mu je Luxoriozno bitje težko izognilo. Sploh, ker je bila soba nabito polna ljudi in če bi ne poslušalo teh, ki so bili za njegovo mizo, bi moralo poslušati vse ostale.

"Gnala za vampirji? Wen se vendar ne goni za vampirji. Pravzaprav je obratno. Večina vampirjev pravzaprav hoče njo," je komentirala vampirska pojava s privzdignjenimi obrvmi. Ob tem se je nekoliko zdrznila ob spominu na Daisy in nevarnost, ki bi skoraj grozila mladi šamanki.

Illidan je le skomignil z rameni,ko mu je Silver zastavila vprašanje, saj še sam ni vedel zakaj to počne in pojedel banane. Ko sta za mizo prisedli dve šamanki se je počutil malce nerodno, zato je nekaj časa molčal in le poslušal pogovor. Vendar pa je nazadnje tudi on spregovoril ''jaz sem Illidan'' in pomolil roko Morrigan. Ko je prišla nova tortica, si jo je Illidan razkosal tako kot prej in se predstavil še drugi šamanki.

"Oooo, hvala Luxy!" se je razveselila Silver, ko se jo na krožniku pred njo pojavila nova tortica ter od navdušenja objela Lux okoli vratu. Lux jo je vselej spravil v izredno dobro voljo in tega se ni nameravala braniti. Veselo se je nasmehnila novima prišlekinjama, ki si na videz nista bili prav nič podobni, pa vendar je bila Silver prepričana, da imata nekaj skupnega... In končno se ji je vendarle posvetilo, kaj.
"Vilinki sta, kajne?" ju je vprašala in si postregla z novim koško tortice. "Jaz pa sem polvilinka in ime mi je Silver," je rekla ter pri tem pokazala na svoja nekoliko manj zašiljena ušesa.
Nato se je obrnila še k Illidanu, ki si je ravno dajal opravka z novo tortico. "Kaj pa ti, Illidan? Ah, seveda, vilinec," se je udarila po glavi, ko je opazila njegova zišiljena ušesa in svetle oči.
"Pa pravijo, da med različnimi vrstami ne more biti premirja," je komentirala, čeprav seveda ni bila prepričana, kateri pripadata novodošli vilinki. "Če mene vprašate čisto preveč kompliciramo s temi mejami in ozemlji in tako dalje. Predstavljajte si, pred kratkim sem slišala, da so pri vampirjih celo priprli neko ubogo šamanko, samo zato, ker je po neserči padla v njihovo podzemlje! Pa brez zamere, Lux," je še dodala in se veselo nasmehnila prijazni pojavi.

Ko je Wen želela s smehom komentirati Morigganino izjavo, da se 'žene za vampirji' je namesto nje odgovorilo bitje Lux. Ni bila čisto prepričana, kaj je bitje s tem mislilo zato se mu je le nasmehnila.
''Pravzaprav nisem počela nič pametnega.'' je še dodala v odgovor.
Želela je naročiti še nekaj ko se je Lux spet oglasil in rekel, da časti. Wen je padla žlica v krožnik in, še sama ni vedela zakaj, v smehu objela Lux. ''Pa zraven prinesite še tri 500g čokolade za Lux.''
Nato pa se je obrnila h dekletu, ki se je predstavilo kot Silver:''Pozdravljena, ja vilinka sem.''
Potem pa jo je prešinila misel. Vstala je od mize in se napotila do vodje kavarne. Vodja je z nasmeškom prikimal na vse kar mu je povedala in za konec sta si segla v roko.
Potem pa se je vrnila in opazovala začudene poglede sogovornikov.
''Verjetno vas zanima zakaj se je šlo ne?'' je rekla in se nasmehnila do koder se je dalo.

Nato pa se je obrnila na petah in brez besed odšla iz kavarne.

Saj bodo izvedeli...

Silver je presenečeno gledala za Wen, ki se je najprej nekaj dogovorila z vodstvom kavarne, nato pa skrivnostno odšla.
"Me prav zanima, kaj je imela v mislih," se je obrnila k ostalim. "Upam, da kakšno dobro presenečenje."

Lynn je vstopila v kavarno. Sedla je za eno izmed njih. Razgledala se je po kavarni in ugotovila, da ta kavarna ni najnovejša zgradba. Ampak še vseeno se je Lynn počutila prijetno in rekla si je, da tega danes ne bo nihče pokvaril.
Kmalu je do nje s počasnimi koraki prišel natakar. "Bi kaj pili?" je vprašala. Lynn je odkimala saj ni bila žejna. Natakar jo je presenečeno pogledal nato pa odšel stran od druge mize.

((Sky in Pam))

Pam ni bila nikoli navdušena, če jo pot peljala skozi osrčje mesteca. Ne meneč se za uro inu letni čas, je bilo tu vedno prenatrpano. Le redko katera zgradba je imela kakšen skrit kotiček, ki se ga mestni vrvež ni kaj prida dotaknil inu kavarna je bila ena izmed takšnih. Njena prednost je bila tudi ta, da je nudila daleč na okoli najboljše slaščice, vsaj tako je bilo Pamino mnenje. Tako je mlada čarovnica zmeraj, kadar je imela opravke v mestu, zavila vanjo. Tu jo je vedno čakala miza v najbolj oddaljenem kotičku, tik poleg kamina, kjer je lahko opazovala nagajivo igro ognjenih zubljev, ki so nanjo metali vedno drugačne sence.
A tokrat miza ni bila prosta. Za njo je sedela mlada vilinka, ki je počela izključno le to - sedela. Med sprehodom do točilnega pulta je Pam mladenko prikrito opazovala inu se sama pri sebi jezila, kako je kdo lahko tako nesramen, da ji zasede prostor. Nikakor se ni bila mogla znebiti občutka, da jo je nekje že videla. Kakor koli že, svojo mizo bo imela pa naj jo stane kar hoče, je pomislila. Ko je izvršila svoje naročilo, je odločno stopila proti mladenki inu jo ne prav prijazno ogovorila. "Če so mada dama opravili, kar so bili tu imeli opraviti, bi jo prosila, da se umaknejo."

Mrak, ki se je počasi spustil nad mesto, je dal Sky odlično priložnost, da je s širokim nasmeškom na obrazu znova zapustila svojo kripto in se podala v mesto, ne da bi točno vedela, kam je namenjena. A navsezadnje ji je bilo vseeno, saj se je naveličala svoje kripte in tako ali tako je veliko raje hodila zunaj, saj je vsaj tako vedno vedela, da Luna ni daleč stran od nje in da ji skrita za oblaki ali brezbrižno obešena na nebu še vedno lahko šepeta in jo usmerja, da se temnolasa vampirka ni nikoli počutila osamljeno. Na sebi je imela obleko, ki je nežno objemala njeno telo in pritegnila marsikateri pogled, ko je v vrvežu ljudi zasanjano stopala in se sama pri sebi očarano smehljala. Navsezadnje je bilo okrog nje toliko lepih stvari in stavba, pred katero se je znašla, je v Sky obudila neke že zdavnaj pozabljene občutke, saj je delovala res staro in takšne stvari so v njej budile spomine, ki pa se nikoli niso docela prebili na dan in ji omogočili pregled nad vsem, kar je izgubila, a o tem sploh ni več premišljevala.
Ko je vstopila v kavarno, je za trenutek obstala in svoje oči usmerila po prostoru. Delovala je kot oddaljena senca, a kljub temu je z zasanjanim načinom hoje in elegantnimi potezami, ki so jih njene roke ob hoji začrtovale po zraku, izpodbijala vsakršen dvom o svoji resničnosti. Nenadoma je njen pogled obstal na temnolasemu dekletu, ki je stalo ob neki mizi v ozadju sobe, potem pa je opazila njene vijolične oči in znova se je premaknila, da je naposled obstala ob njej. S svojo bledo dlanjo je nežno zdrsela po licu neznanke, že v naslednjem trenutku pa je njena dlan znova počivala ob njenem telesu, medtem ko se je nežno nasmehnila neznanki. "Kako čudovite oči imaš," je mehko zamrmrala, preden je svoj pogled v trenutku usmerila na drugo temnolasko, ki je zrla vanju. "Sta prijateljici?" Njeno vprašanje je za trenutek toplo segrelo dokaj napeto ozračje med njima, na vampirkinem obrazu pa se je pojavil prijeten nasmešek, medtem ko je s skoraj otroško začudenostjo opazovala neznanko z vijoličnimi očmi. "Kako ti je ime?" Ob tem je nasmešek na njenem obrazu obstal, mehke besede pa so izzvenele v prostoru.

Lynn je videla, da je v kavarno vstopilo dekle. Odšlo je do njene mize in jo vprašalo, če bi se umaknila. "Saj lahko prisedeš" je rekla Lynn. "Če pa te kaj moti pa lahko tudi sedem za drugo mizo" je rekla Lynn in pogledala dekle. V tistem trenutku pa je vstopilo še eno dekle. Dekle je imelo temne lase in približalo se je Lynn in dekletu poleg nje. Dekle je vprašalo, če sta Lynn in dekle poleg Lynn prijateljici. "Ne" je na kratko odgovorila Lynn. "Nisva prijateljici" je rekla. "Mislim, da tega dekleta nisem še nikoli videla."

Pam je že hotela nesramno odgovoriti, da naj se mladenka presede, saj je ta miza vendarle bila njena, no takrat, ko je dejansko zavila v to kavarno. A predno je na svojih ustnicah izoblikovala naslednjo nesramno besedo, jo je preko njenega lica spreletel hladen srh. Ni bila vedela, kaj se dogaja, ta hladen zlovešč občutek jo je prisilil, da je popolnoma obstala. V tem trenutku se je bila njena bit, njena esenca osredotočila le na eno, na hladen dotik, ki bi ga lahko Pamina podzavest opisala le kot dotik smrti. Preden se je spet popolnoma zavedala same sebe, je ob njej stala še druga neznanka, svetlih las inu nebesno modrih oči, ki jo je bila ogovorila. A podrobnost na polvilinki je Pam opazila šele mnogo kasneje. Ko so jo njene misli vrnile nazaj v resničnost, je bilo vse kar je lahko slišala še nikoli videla. Vse kar je Pam lahko v svojem zmedenem stanju izdavila iz sebe je bilo : »Naj mi oprostijo, a vaše vprašanje sem popolnoma preslišala. Ga svetlolasa mladenka lahko ponovijo?« V tem pa jo je zadelo kot strela z jasnega. SEVEDA! Gospodično, ki je sedela za njeno mizo je pogosto videvala na glavnem trgu v vasi, ko je kot vsakdo drug, tudi ona skupaj z družino kupovala živež. Čarovnica torej. Zanima me, kateremu elementu pripada? je pomislila, nato pa se osredotočila na svetlolaskin odgovor.

Bilo je tako očarljivo. Na njenem obrazu se je pojavil prijeten, nekoliko zadržan nasmešek, medtem ko je z zanimanjem opazovala temnolaski in sama pri sebi ugibala, iz kod pravzaprav prihajata. Njene oči so se razprle ob ugotovitvi, da je dekle z vijoličnimi očmi povsem preslišala njeno vprašanje, potem pa je svoj pogled spustila, saj so njene misli nenadoma znova prišle do sklepa, zakaj je bilo temu tako. "Oprosti," je zamrmrala, medtem ko je svoj pogled ponovno skoraj zaskrbljeno uprla v temnolasko. "To se občasno zgodi. Tako neprijetno je," je z obžalovanjem v glasu spregovorila, medtem ko je svoj pogled ponovno spustila. Včasih se je imela za pošast zaradi takšnih dogodkov, potem pa na to preprosto ni več mislila in niti prepoznavala vsega, kar so vsi ostali imeli za nevarna znamenja. Ker je bil svet za njo samo ogromen prostor, kjer je končno našla dom, a kljub vsemu jo je od časa do časa pograbil neustavljiv strah, da ga bo prav tako hitro kot ga je našla, tudi izgubila. Odrinila je takšne misli stran in se s skoraj sramežljivim nasmeškom zazrla v vijolične oči temnolaske. "Kako ti je ime?" Njen glas je ponovno razbil drobce tišine, medtem ko si ni mogla pomagati. "In zares imaš čudovite oči," je ponovila, zadržala nenavaden vzgib da bi ponovno z roko zdrsnila po njeni koži, potem pa se je znova nasmehnila. "Jaz sem Sky," je dodala, ne da bi še sama vedela zakaj, potem pa je zdrsnila na sedež ob mizi in s svojim nemirnim pogledom ponovno ošinila obe. "Sta čarovnici?" Nikoli se ni izogibala takšnim temam, saj za to preprosto ni videla razloga. Na njenem obrazu se je ponovno pojavil nasmešek, medtem ko je povsem sproščeno pogled uprla v temnolasko z vijoličnimi očmi, ki so se ji zdele tako popolno nenaravne, da je preprosto morala upirati pogled v njo.

Ko se je Pam končno spet imela popolnoma v oblasti, se je bila zmožna osredotočiti na Skyine besede, ki so imele zelo melodičen prizvok. Pam se je ob komlimentu svetlolaske skromno nasmehnila inu celo malce zardela. Res je bilo, da so so bile njene oči nenavade barve, ki so jih imeli le redki. V resnici poleg svojega očeta ni srečala še nikogar, ki bi to posebnost delil z njo, a če jo je imela ona potem so jo morali imeti tudi drugi, pa čeprav redki. Trenutek za tem, ko je Sky smuknila na enega izmed praznih stolov okoli mize je do njih prišla hina točajka inu na mizo odložila ledeno čokolado, ki jo je Pam naročila, ko je vstopila. Sogovornici ji nista dali priložnosti, da bi se ju znebila inu ostala za mizo sama, točajka pa prav tako ne. Zato si je Pam v mislih zamrmrala CArpe Diem! inu se vdala v usodo, da bo tokrat svoj prostorček delila z svetlolaso maldenko, ki jo je tu prvič videla inu temnolaso čarovnico. Ko je svoje polvilinske kosti udobno namestila, se je končno predstavila: "Sem Pam. Inu malda deva pravilno predpostavljajo, da sva čarovnici. Inu kateremu kanu pripadajo Sky?"
Nato pa pogled usmerila proti mladenki, s katero je bila začela prepir inu nadaljevala:"Večkrat sem vas že videla v vasi, sedaj pa imam priložnost da vas spoznam," pri tem se je nasmehnila."Smem še njih pobarati po imenu?"

Njen nasmeh je nežno ukrivil ustnice navzgor, medtem ko je s pogledom spremljala točajko. Ko je prinesla dekletu s čudovitimi očmi ledeno čokolado, se je še Sky zazrla vanjo. "Oprostite, prosim. Bi lahko tudi jaz dobila čokolado? Vročo," je spregovorila in se ob tem mehko nasmehnila točajki, ki ji je samo pokimala in odšla, Sky pa je vso svojo pozornost namenila sogovorkama. Morda je veliko več le-te posvečala tisti, ki se ji je zdela bolj zanimiva, a barva njenih oči ji še vedno ni dala miru in preprosto ni mogla odtegniti pogleda od nje. Lahko bi se potrudila - seveda - ampak za to ni videla nobenega razloga. Bilo je preprosto čudovito.
"Prihajam iz tistega dela otoka, kamor sonce le redkokdaj posije," je odgovorila na zastavljeno vprašanje, v katerem se je skrivalo tudi vprašanje o njenem klanu, ob tem pa je za trenutek sklonila pogled. Oboževala je sonce, a zdaj je minilo že ogromno časa, odkar je lahko nazadnje uživala v njegovih žarkih. Pravzaprav je bilo več kot sto let in to dejstvo jo je vedno znova potrlo, saj je Sky oboževala rože, predvsem marjetice, ki v temnem okolju njene kripte nikakor niso uspevale, pa najsi se je svetlolaska še tako močno trudila, a vedno znova so uboge cvetlice končale kot posušene bilke, brez kapljice življenja v njih. "In to je zares žalostno," je mehko zamrmrala in na glas zaključila svoje misli, ob tem pa je ujela pogled dekleta s čudovitimi lasmi in se ji bledo nasmehnila. "Rada imam rože. Cvetlice, predvsem marjetice. Ampak ne glede na vse nikoli ne zrastejo," je mehko zamrmrala, medtem ko je otožnost za nekaj trenutkov napolnila njene velike oči, da je sklonila pogled in ga potem znova dvignila. "In me veseli, dekle s čudovitimi očmi." Mehko se je nasmehnila, medtem ko so otožne misli počasi zapustile njeno glavo in se je le-ta napolnila s tisočimi novimi mislimi, ki so kot drobne kapljice počasi polzele mimo nje.