Stara kavarna

Bil je lep poletni dopoldan, ko se je Jade sprehajala po mestecu. Lahna sapica se je vsake toliko časa ujela v njene dolge lase in ji na obraz pričarala nežen nasmešek. Kot ponavadi je bila v dolgi obleki, tokrat lila barve in bosa. Bila je že dovolj navajena, da se mora izmikati vsem, ki okrog nje topotali v težkih obuvalih, zato ji ni bilo treba ves čas gledati pod noge in je lahko dobre volje zrla okrog sebe.
Ko je pršla do stare kavarne pa je bilo njenega sprehoda kaj hitro konec. No, ne čisto konec - bil je zgolj odložen za nedoločen čas, dokler bo vampirka posedala na soncu ob dobri kavi. Kakor vedno jo je natakarica uspela premamiti s svežim rogljičkom, ki je s krožnička izginil še preden se je dekle vrnilo za šank. Je pa zato kavo pila z bolj zmernim tempom in se pri tem ležerno nastavljala toplim sončnim žarkom.

((will anyone join me?))

((bom js))

Suha podoba Naye se je ležerno sprehajala po mestu, na lovu za dogodivščinami in čem, kar bi polepšalo njen dan. Vročina jo je pregnala iz kosmate volčje podobe že zgodaj zjutraj in kljub temu da si je želela nazaj uiti v hladno zavetje gozda, se je rajši odločila, da opravi nekaj stvari v precej privlačnem drobnem skupku stavb, ki si jih ni lastil noben klan. Kljub temu, da je bila vodja volkodlakov, je imela nekoliko rajše nevtralno ozemlje, saj so ji njeni šli nekoliko na živce. Optimistična čustva mimoidočih so jo kmalu prevzela, zato se je po dolgem času zares smehljala. "Gostilna, kavarna? Ulice? Naj grem do jezera? Hmmm..." Razmišljala je nekoliko na glas, navsezadnje pa se je odločila, da se ji trenutno najbolj prileže hladna limonada in kakšna kepica sladoleda. Ko je prispela do kavarne, je nagonsko preučila okolico. Njene rjave oči so se prikovale na znano podobo. Vampirka. Zakaj ona? Ne maram je tako zelo. No ja, pa pojdimo izboljšati ali poslabšati razumevanje med klanoma... Prhnila je in s tem opozorila nase. "Zdravo," je s hladnim glasom pozdravila vampirko. Ohranila je svojo veselo masko, čeprav je to srečanje nekoliko pokvarilo njeno razpoloženje. Svojo drobno zadnjico je namestila na udoben stol nasproti nje, "Saj te ne moti, če se ti pridružim, kajne?" je hitro navrgla, nato pa pomahala natakarici ter naročila željeno.

Ob nepričakovanem prhanju je Jade odprla oči in poiskala izvor nenavadnega zvoka. Njen pogled se je ustavil na mladi svetlolaski, ki jo je počastila s hladnim pozdravom.
"Lep pozdrav tudi tebi," je odvrnila vljudno in graciozno kakor se spodobi za vampirko njene starosti in položaja. Bilo ji je jasno, da ima opravka s človekom na katerega njen naravni šarm ni deloval tako močno kakor običajno. Od volkodlakov kaj več skoraj nisi mogel pričakovati, saj so bili po svoji naravi še najbolj drugačni od vampirjev.
"Očitno me ne moti," se je prijazno nasmehnila, saj je dekle prisedlo preden je vprašalo, če sme. V roke je prijela prtiček na katerem je prej ležal prtiček in se pričela igrati z njim, brez da bi mu posvečala pozornost.
"Saj vem, da bontona od tebe ne morem pričakovati, ampak upam, da znaš vsaj piti iz kozarca kakor človek. Ali naj natakarico pokličem nazaj in naj raje prinese skledo?" je z zanimanjem vprašala z glavo rahlo nagnjeno na stran. Njen ton je bil miren in prijazen, kakor da bi se pogovarjala z normalnim civiliziranim človekom, ne pa volkodlakom.

Vampirka se je poslužila hladne vljudnosti, ki ni izkazovala pretirane naklonjenosti, vendar je to bilo povsem pričakovano. Enako hladna in umirjena žalitev, ki je sledila, bi skoraj izzvala hud napad besa in izklop možganov pri volkodlakinji. Vse skupaj je uspela omejiti na zamolklo renčanje, ki je počasi utihnilo. Globoko je vdahnila. "Hvala za skrb, ampak rajše ne bi klicala ubogega dekleta k mizi večkrat kot je potrebno. Prijetna je, in nočem, da bi jo izpila kakšena krvosesinja s slabo samokontrolo." Odgovor je bil nekoliko beden, vendar boljši od večine stvari, ki jih ponavadi spravi skupaj. Sladko se je nasmehnila. Po eni strani jo je zabavalo, da je vampirka gledala na volkodlake kot na živali, toda po eni strani so se mnogi odločili, da bodo bolj živalski kot človeški. "Veš, nekateri nismo volkodlaki zato, ker bi si želeli biti živali. Preden me je ugriznil nekdo, ki žal trenutno še vedno živi, sem bila nekaj takega kot ti zdaj. Polna same sebe, vzvišena, vsi drugačni so bili gnoj," je pripomnila in zavzdihnila. Njeno mnenje je bilo seveda dandanes drugačno, kljub vsemu pa se je počutila neprijetno v družbi pripadnikov klana in je raje iskala samoto ali druga bitja. Je pa bilo prijetno biti volk. Vse človeške skrbi so izginile. Zahehetala se je in se vrnila iz toka misli nazaj v sedanjost. "Morda bi se ti morala kdaj spremeniti v volka," je rekla Jade s hudomušnim nasmeškom na obrazu, "lahko bi ti celo padel kol iz riti." Tokrat je uspela sestaviti precej neprijazno žaljivko in kruta podzavest je bila navdušena nad domislico.