Stara kavarna

Oh kavarna je pomislila in pogledala staro stavbo staro že zelo veliko, ki naj bi bila kavarna. Kavarna je bila prazna zato se je odločila da bo vstopila. Ko je odprla vrata se je zaslišalo cigljanje zvončka ki je bil na vratih da bi opozoril na nove goste. V kavarni je stala stara gospa, Rose jo je pozdravila in se vsedla v kot kjer je nebi nihše opazoval. Naročila je zeliščni čaj.Kako dolgo že nisem pila čaja? se je spraševala a odgovora ni in ni mogla najti. Čaj ji ni bil dober zato je somo strmela predse in premišljevala o stvareh ki so se ji zgodile.

Od dolgčasa se je Ainu že skoraj vrtelo in vstopil je v kavarno. Odločil se je za enega izmed notranjih sedežev, ob robu prostora. Ko je do njega prišel natakar je Ain naročil čaj. Ko mu je natakar prinesel čaj je Ain počasi srknil iz kozarca polnega toplega čaja. Čaj sploh ni bil tako gorzen, kot bi morda pomislil in Ain ga je popil do konca. Še naprej je sedel tudi, ko se je bližal koncu čaja. preprosto sedel je in počasi srebal. Želel je pogovor ampak ne z volkodlakom, raje bi naprimer pogovor z vampirjem. Nasmehnil se je in svojo misijo imenoval, Intervjuvaj vampirja. Še naprej je čisto počasi pil čaj in kmalu prišel do konca kozarca. Odložil je lonček na mizo in natakar ga je odnesel. Ain ni imel namena oditi in je še naprej sedel. Naročil je še en lonček čaja.

Kadarkoli se je pojava, ki je Lux, pojavila v kakšnem prostoru, so se ponavadi vsi pogledi obrnili proti njej. Konec koncev je bilo težko zgrešiti nekoga, ki je imel tako bujne neurejene lase, ki so bili za povrh še vranje črni z nekaterimi peroksidno belimi prameni. Luxoriozni pojav se je primajal do edine proste mize, ki je še ostala in sedel. Natakarica, ki se ji je očitno zdelo, da je Lux moškega spola, je pojav nagovorila. "Živjo, kaj boš naročil?" Na srečo Lux ni pestila lakota ampak dolgčas. "Nekaj čokoladnega in toplega, karkoli pač je!" se je glasil odgovor. Natakarica je prikimala in odšla, mnogobarvne oči osebe Lux pa so se sprehodile po prostoru in opazile nekega fanta pri sosednji mizi, ki je bil videti prav tako zdolgočasen kot Lux.

V kavarno je stopila postava nedoločljivega spola in zanimivega izgleda. Vsi pogledi so se obrnili proti postavi ampak jo kmalu spet izpustili iz pogleda. Aina pa je postava bolj zanimala. S pogledom se je srečal z postavo, počasi vstal in odšel do njene mize. "Lahko prisedem?" Je tiho vprašal ampak je bil vseeno prepričan, da ga postava sliši. Ni počakal na odgovor in je sedel. Nasmehnil se ji je in do konca popil drugi lonček čaja. Pogleda ni mogel umakniti od postave, v glavi pa je premleval katerega spola je oseba. "No, pozdravljen, ali pozdravljena, lahko vprašam kako ti je ime?" Je vprašal in upal na odgovor, ki ga ne bi spodil stran od mize.


[sori, da je trajalo ampak sem mela zelo malo čassa za bit pri računalniku potem pa je prišla šola v naravi pa počitnice pa nisem mogla prit. Ne mi zamerit pa Aina spodit od mize]

Bleda ušesa so nekoliko trznila, ko je do njih priplaval tih pozdrav. Luxoriozna ramena so se dvignila v skomig, fant pa je prisedel k mizi. Bil je videti nekoliko divjih potez, čeprav bi se marsikomu najbrž zdel lep. Lux pa nikdar ni pretirano zanimala človeška lepota. Divjina, po drugi strani....
"Lux sem, Lux mi je ime in Lux me kličejo. Čeprav me je preljuba mati včasih poklicala tudi pokora ali pa nesrečni otrok. Kljub vsemu sem Lux in še kar nekaj časa bom," se je glasil odgovor, nič manj jasen in zmeden kot oseba, ki ga je podala. Natakarica se je v tistem vrnila z lesenim pladnjem, na katerem je počival visok kozarec poln čokoladnega likerja.
"Samo alkoholnega smo imeli, upam, da ti bo po godu," se je zlagala. Seveda je bilo očitno, da je pijačo prinesla le zato, ker je bila od izbora najdražja. Proti njej je kot mimogrede poletel zlatnik, ki ga je nekoliko presenečeno ujela, potem pa se je zasukala in odšla, pod dihom pa zmerjala nevljudne goste, ki se za postrežbo niti zahvalijo ne. Samo da je izginila v kuhinjo, je likerja že pol manjkalo. Nekoliko je zapekel, ko se je izlil po grlu, toda potešil je željo po toplem, lepljivem občutku, ki vampirje obide, kadar jim je dolgčas. Barvita oseba Lux je pozornost preusmerila nazaj k sogovorcu.
"Kako pa je ime tebi?"

Oddahnil si je, ko mu je Lux odgovorila z imenom, ki ni izdajalo spola. Natakarica je prinesla čokoladni liker in Lux je plačala. Lux je začela hitro piti in kozarec se je hitro praznil. Ko je kozarec odložila na mizo se Ain ni ukvarjal s tem, koliko tekočine je še v njemnazaj je dobil svoje prej postavljeno vprašanje, kako ti je ime. Melo je pomisli in se odločil za vsako besedo posebej nato pa odgovoril. "Ain. Noben me ni nikoli klical drugače razen očeta, ki me je klical samo z Ai in dveh prijateljev, ki sta me klicala Wolfy." Za zadnjo besedo mu je bilo žal, ker je najverjetneje izdajala njegovo raso. Butec, Wolfy bi lahko klicali samo volkodlake. Nato pa mu je pogled šinil k njegovi tetovaži na roki, ki je izdala še več njegove rase. Upal je, da se odeba nasproti njega ne spozna na znamenja in rahlo prazno ter z občutkom obžalovanja in upanja je gledal po prostoru. Opazoval je svojo zanimivo sogovornico, ki je bila nedoločljivega spola in zanimivih las. "Kje pa živiš? Jaz nimam določenega mesta za spanje, spim tam, kjer postanem utrujen." Je rekel in postavil vprašanje ter povedal svoj odgovor nanj.

Natkarica je ponovno prišla do njiju in od Aina želela plačilo. Ain je nalahno zavil z očmi in proti njej potisnil dva zlatnika. Odšla je, Ain pa je ponovno pogledal svojo sogovornico. Opazoval je njene črne lase z nekaj belimi prameni, še vedno ni bil siguren, če je oseba ona ali on, ampak lahko je priznal, da je vsaj malo lep/a. Zanimalo ga je, kakšen bo njen odziv na to, da je povedal, katere rase je v uganki, in ali bo ugotovila, za kaj se je šlo. V bistvu sta ga Wolfy tista dva prijatelja klicala samo zaradi tega, ker si nista mogla izmislit boljšega vzdevka za njegove divje lase, včasih je bil tudi levček, predvsem v mladih letih pa je bil za enega prijatelja vrana. "Kako naj te sploh naslavljam z ženskim ali moškim spolom?" Je vprašal, medtem, ko jo je opazoval. Za njega je bilo zelo očitno, da ni punca, lasje bi sicer marsikdaj nakazovalo ravno obratno ampak, ko si ga pogledal si ugotovil, da njegova mišičasta postava nikakor ni bila dekliška. Pa tudi obraz ni bil dekliški, njegova preobrazba v volka pa še najmanj. Nasmešek se na njegovem obrazu ni pojavil že nekj časa, ampak mu je čez nekaj časa na obraz spet padla rahla senca nasmeha. Pomisli je na trenutek, ko se je odločil očetu povedati, da je volkodlak in je zbiral pogum potem pa vse skupaj izjecljal, oče pa ga je samo pogledal in modro ter umirjeno pokimal. Večini prijateljev sploh ni povedal, razen tistih dveh za katera je bil Wolfy. Postal je žejen in pri natkarici je naročil še en kozarec čaja. Prinesla mu ga je in, ker ni želel, da bi ga kasneje še motila je proti njej skoraj takoj potisnil kovanec. Počasi je začel piti in se za natkarico sploh več ni zmenil. Zamišljeno je še naprej opazoval sogovornico. "Si poznal očeta in mater? Imaš brate in sestre?" Je postavil dve vprašanji naenkrat in se nasmehnil svojemu hitremu govorjanju, ki mu ni bilo ravno v navadi. Imel je še pol kozarca čaja in pil ga je zelo počasi zato je predvideval, da bo dovolj in ne bo rabil več naročati dodatne pijače.

[Lux, ni odpisal/a, pa sem kr napisala. Upam, da je dovoljeno, ker moram končat]

((Gotovo nima nihče nič proti. Se opravičujem, da sem zaradi študijskih obveznosti bolj malo na forumu.))

Luxoriozna postava si je ogledovala sogovorca precej bolj podrobno, kot je bilo videti. Izraz dolgočasja in košati lasje so uspešno preprečevali fantu, da bi videl, da Lux strmi v njegove obrazne poteze in jih v mislih analizira. Močni zobje, nekoliko izrazitejši čekani... a niti sence bledice. Z besedami, ki so sledile pa je potrdil sume. Wolfy? Kako prisrčno. Kosmatinec, torej. Potem je Ain nadaljeval z poplavo vprašanj, kakor da bi vodil intervju. Z nekoliko privzdignjenimi obrvmi se je navihani Luxuzni sogovornik odzval na eno izmed vprašanj.

"Kakšno hecno vprašanje. Zakaj bi me kdo želel naslavljati s spolom? Naslavljaj me z Lux, vendar. Vsi me," je postava skomignila z rameni in srebnila še požirek likerja. "Ponavadi spim na svojem stolu v kotu. Resnično je najbolj udoben stol, kar jih je. Vseeno se me redkokdaj poloti utrujenost. Spim bolj iz navade in zaradi dolgčasa."

Z žličko je Luxoriozni pojav zaokrožil po preostali alkoholni tekočini in besede so kar same bežale z jezika: "Očeta in mater ima vsak otrok. Moja mati je imela samo mene, jaz pa samo njo. Kdo bi vedel, kdo je moj oče, čeprav imam na sumu nadangela Gabriela. Ali pa morda lokalnega pogrebnika. Lepe lase imaš," je še dodala navihana oseba, ki je Lux, potem pa ponovno prislonila kozarec k ustnicam.

"Lux torej." Je bolj za sebe zamomljal. Skomignil je z rameni in se postvetil analizi odgovorov svoje sogovornice. Na stolu? Zaradi dolgčasa? Po Ainovih mislih se je vtem trenutku podilo marsikaj. Lux je začel krožit po tekočini v kozarcu, odgovorila pa je tudi na tretje in zadnje Ainovo vprašanje. Ne pozna očeta... Zanimivo nadaljevanje. Nadangela Gabrijela?Lokalnega pogrebnika? Ob zadnjem si ni mogel pomagati in začel se je komaj slišno smejati. Komaj se je po nekaj sekundah le spravil k sebi in se posvetil komplimentu, ki ga je izrazil Lux. "Hvala, ti tudi," je odgovoril in šele zdaj ugotovil, da so mu črni lasje s snežno belimi prameni v bistu dokaj simpatični. "Mojo raso sedaj veš, predvidevam?" Je zamomljal s komaj slišnim glasom, ki bi ga pripisali miški ne pa volkodlaku. Opazoval je sogovornico ki je še naprej mešala preostanek tekočine v kozarcu in zamišljeno zrla v Aina. Tudi Ain je vračal pogled osebi, nasproti njega. Zanimiv pojav, tale Lux, je pomislil in ga z očmi še enkrat natančno preiskal. Ni odkril znakov spola, le znake, da je oseba zanimiva. Še nekrat si je natančno ogledal osebo nasproti sebe. Bolj bleda polt, podočnikov ne vidim, zato ne vem, če je Lux vampir ali ne... Ain je začel ugotavljati, katere rase je oseba nasproti njega. Bleda polt mu ni povedala ničesar, tudi nekateri volkodlaki so bili bolj blede polti. Tkarat pa se je ponovno spomnil odgovoro, da večinoma ne spi. Počasi je začel razumeti, da oseba verjetno ni volkodlak, sam je namreč spanje močno potreboval, in bil je povprečen volkodlak. Čarovnik? Šaman? Ali pa morda vampir? Pomisli je. Čarovniki verjetno potrebujejo spanje, zato ne, šaman? Večina šamanov prav tako spi. Vampir ali izjema. Je bil Ainov zaključek glede rase svoje sogovornice. Odločil se je, da tega ne bo vprašal ampak bo raje zaupal svoji presoji glede rase. "Glede na to, da te je mama poklicala tudi pokora predvidevam, da si imela burno otroštvo?" Je vprašal. Zarežal se je in si po nekaj sekundah z veliko truda izbrisal nasmešek iz obraza.

"Seveda poznam tvojo raso," se je toplo nasmehnila Luxoriozna pojava in se še enkrat zagledala v Aina preko roba svojega kozarca. "Da, moje otroštvo je bilo burno in čisto prehitro ga je bilo konec. Ampak zaenkrat se še kar dobro držim vsega, kar je od otroštva ostalo!" je radostno ušlo skozi ustnice z zavihanimi kotički in tenka roka je s prsti švignila prek bujnih las. "Po eni strani je kar dobro, da se več ne staram. Res pa je, da se vampir mnogim zdi precej bolj otročji, kot je v resnici. Vsi ti veselo razlagajo, da boš stvari razumel ko boš starejši in da zaenkrat le uživaj v mladosti. Zato jim ponavadi ustrežem in vržem kakšno vazo skozi okno."

Ain je počasi ugotavljal, da je njegova sogovornica zelo zabavna. Potrdila je, da je vampir in Ain si ni mogel pomagati ter je sam pri sebi čestital. Nalahno je zmajal z glavo, ko je tudi k temu Lux dodala nekaj zabavnega. "Jaz mame nisem poznal, oče pa mi je vse norčije odpustil, ne moreš si misliti kako zabavno je izgledalo, ko sem zbiral pogum in mu nato povedal, da sem volkodlak, pričakoval sem, da bo vsaj malo presenečen on pa je samo mirno prikimal. Ko pa sem v šoli skozi okno zabrisal učiteljičino lasujljo nato še sam skočil skozi okno in jo poteptal, pa je oče pogledal in se mi nasmehnil," povedal je ravnodušno in se pri tem spomnil kako prismuknjen je bil njegov oče. Čaj je popil do konca in vsatal. "Mudi se mi, malce že zamujam, zanivo se je bilo pogvoriti s tabo," se je nasmehnil Lux. Odšel je proti vratom medtem pa premeril svoj goli zgornji del kratke hlače. Stopil je ven in stekel. Spotoma je zavil v majhno zakotno ulico in se spremenil v volka. Tako je lahko tekel hitreje.

[končava?]

Po dolgem teku se je Silver nazadnje vsa zadihana ustavila pred zmajanim lesenim izveskom, ki je oznanjal, da se nahaja pred kavarno. Silver sicer ni marala kave, a misel na kakšno skodelico toplega kakava ji je vseeno zvenela bolje kot tek pred krvoželjnimi pošastmi, ki so se očitno skrivale v ulicah tega srhljivega mesta. Še vedno ni mogla pozabiti na čudno bitje, ki se ji je najprej zdelo tako prijetno zmedeno, potem pa se mu je nenadoma zahotelo raztrgati ubogega nedolžnega mačka. Ali pa ga celo res je, a Silver je zbežala, še preden je lahko videla, kako se je vse skupaj izteklo. Na srečo je ohranila vsaj toliko prisobenosti, da se je ob prvi priložnosti spet spremenila v čoveka.
Še enkrat se je ozrla čez ramo, potem pa ji hitro stopila v kavarno in za seboj zaprla vrata. Trenutek nato jo je poleg zaspane glasbe dosegel čudovit vonj po raznovrstnih toplih napitkih in mešanica prijetnih čustev, ki so jih obiskovalci kavarne doživljali ob srkanju svojih najljubših pijač. Silver se je razgledala po kavarni, da bi našla prosto mizo, a nenadoma je vsa otrpnila, iz grla pa se ji je izvil prestrašen "O ne."
Za edino prosto mizo je sedela zadnja pojava, ki si jo je Silver v tem trenutko želala srečati. O tem ni moglo biti dvoma, saj so bili njeni podivjani lasje nespregledljivi, poleg tega pa je v Silver hkrati s strahom udarila mešanica dobro znanih, barvito zmedenih in nekoliko hudomušnih čustev.
Ne da bi se kaj dosti obotavljala se je Silver obrnila in jo odkurila nazaj proti izhodu. A tik pred vrati se je nenadoma ustavila in v njej se je prebudila nekakšna trma. Presneto, saj je vendar volkodlak, obnaša se pa kot kakšen prestrašen otrok. In če hoče kakav, bo tudi dobila kakav in tega ji ne bo preprečilo nobeno vampirsko čudo. Poleg tega pa si je morala priznati, da jo je hecna pojava kljub vsemu nekoliko zanimala... ponovno se je obrnila in se odpravila nazaj k mizi kjer je sedelo čudo, pri čemer se je močno trudila, da se ne bi preveč tresla. Ko je prišla do mize, se je nasmehnila, kot bi srečala starega znanca.
"Živjo Lux, oprosti, da sem prej kar tako izginila, ampak veš, še nikoli v življenju nisem srečala vampirja," je rekla kar se da lahkotno, čeprav jo je srce hkrati divje opominjalo, da se gre navarno igro. "Lahko prisedem?"

Komaj se je Ain poslovil in izginil skozi vrata gostilne, je v staro kavarno že zakorakala druga znana postava. Imela je srebrne lase in plah nasmešek na obrazu, ko se je približala Lux. Suho vampirsko bitje je k njej dvignilo svoje mnogobarvne oči.

"Oho, pozdravljena. Seveda lahko prisedeš. Še dobro, da si prej odšla, ker je v ulico zatavala neka ogromna krvoločna zver... najbrž je bil volk, čeprav priznam, da tako velikega moje oči še niso ugledale. Tudi tisti maček je hitro pobegnil. Kaže, da mu res ni bilo namenjeno, da postane moja malica. Na srečo je v bolnišnici skoraj vedno sveža zloga zamrznjene krvi. Za čez to pa prija kaj toplejšega."

"Velika zver?" Silver je presenečeno razširila oči. Je čudaško bitje vedelo, da je bila to ona, in jo je samo preizkušalo, ali pa mu res ni bilo jasno, kaj se je zgodilo? A še veliko bolj kot to jo je presenetilo dejstvo, da pojava ni niti poskušala zanikati svoje vampirske narave, ampak se je o tem z njo čisto mirno pogovarjala. Bi se torej spodobilo, da je tudi ona odkrita z njo? Obotavljaje je prisedla k mizi in se kljub temu, da se ni nameravala dati pregnati, umaknila tako daleč stran od Lux, kot se je ob majhni mizici le dalo.
"Mogoče pa je bil volkodlak... Ali pa volkodlakinja," je pomenljivo dodala in se ob tem nekoliko nasmehnila. "Je imela na čelu mogoče kakšno belo liso? Je pa zelo lepo slišati, da ti ni uspelo pohrustati mucka. No, saj vem, da ste vampirji obsedeni s krvjo, ampak zakaj morate za to pobijati ljubke živalce? Poleg tega pa nikoli ne bom razumela, kako je lahko komurkoli, pa tudi vampirju, kri ljubša od okusnega koščka karamelne čokolade ali pa recimo toplega kakava. O, in ko sva že ravno pri kakavu-"
Pomahala je natakarju, ki se jima je prijazno nasmehnil in se jima približal.
"Kaj bosta spili, lepi dami?" ju je vprašal, pri čemer mu je pogled odobravajoče begal od Silver do Lux.

"Volkodlak?" se je začudilo navihano bitje in glavo nagnilo nekoliko vstran. "Ali volkodlakinja? Seveda bi bilo mogoče, ampak ti ponavadi ne marajo temnih ulic, kakršna je tvoja. Res pa najbrž ni varno, da se tja prehitro vrneš. Kdo ve, morda je zver še vedno tam. Žal ni bilo dovolj časa, da bi si lahko človek napadalca dobro ogledal," je momljajoče dodala Luxoriozna pojava, ki ji ni bilo priznati, da je kar se le da figurativno stisnila rep med noge.

"Vampirji nismo obsedeni s krvjo," je vampirsko bitje hitro zamenjalo temo. "Saj tudi ti nisi obsedena z kruhom in vodo, ju pa vseeno potrebuješ za to, da lahko preživiš. Če predolgo stradamo, včasih tudi kakšna živalca, ki pride mimo - nastrada. Kljub vsemu boš srečala kar nekaj vampirjev, ki jim je dejansko od krvi ljubša čokolada... le lakote ta ne nasiti... zato bi jaz še eno zvrhano šalico tegale likerja, prosim," je v tem, kot naročeno, Luxoriozna oseba odvrnila natakarju.

"Jaz pa bi eno skodelico kakava, prosim. Pa če bi lahko mogoče še eno škatlico tistih mavričnih bonbončkov, če jih imate?" Natakar je pokimal in se odpravil proti pultu, Silver pa se je ponovno obrnila k Lux.
"Mja, točno vem, kaj misliš. Vedno, ko te napade kakšna pošast bi vsi radi vedeli, kaj te je napadlo. Kot da bi imel čas razmišljati še o tem ta čas, ko si rešuješ kožu- mislim, kožo," se je zahihitala Silver, hkrati pa se je spraševala, če je iskriva osebica kljub vsemu razvozljala njen namig. Najbrž ga sicer ni, saj bi to lahko zaznala v njenih čustvih, a ob tej nekoliko zmašeni pojavi v to nikakor ni mogla biti prepričana, sploh ker so bila njena čustva tako zmedena in mnogobarvna kot ona sama.
"Sicer pa nič ne skrbi, odločila sem se, da si bom poiskala nov dom, v tisto ulico se tudi slučajno ne mislim več vrniti. V njej mrgoli vse preveč vampirjev in volkodlakov za moj okus. Čeprav imaš najbrž kar prav glede vampirjev: pravzaprav se mi kar malo smilite, če pomislim, kako dolgočasen jedilnik imate. Se ti res nič ne pocedijo sline, če pomisliš recimo na ocvrt krompirček?
Ravno v tistem trenutku se je vrnil natakar. Prinesel jima je pijačo, poleg Silverine skodelice pa je položil še rdečo škatlico, na kateri je bila narisana mavrica.
"Ooo, točno te sem imela v mislih!" se je razveselila Silver, ko je zagledala škatlico. Hitro jo je odprla in jo ponudila Lux. "Jih hočeš poskusiti? Mislim, da ti bodo zelo všeč," je rekla in se široko nasmehnila. "Sicer prvič slišim, da imajo nekateri vamprji radi čokolado, ampak če je to res, grem stavit, da si ti eden izmed njih. Kakšne vrste čokolada pa ti je najljubša, če to ni kakšna strogo varovana skrivnost?"

((Skittles??? ))

Luxoriozna oseba si je privoščila ponujen bonbonček, tik za tem pa še enega in še enega. "Odlični so," je ušlo izmed ustnic z zavihanimi kotički in vampirski pojav si je takoj privoščil še en bonbon. "Meni je najljubša bela čokolada. Vem, da nekaterim ne odgovarja, toda meni se zdi nekaj prav posebnega. Sicer pa je vse, kar ima v sebi čokolado, odlično." Pisani osebek je srknil še požirek likerja, potem pa pogledal proti vratom. V kavarno je namreč pravkar vstopil nekdo nov.

"Illidan, tukaj!" je zaklicala proti njemu vampirska pojava. Rjavolasega čarovnika je že nekoč srečala med potepanjem po gozdu in čeprav sta takrat izmenjala le par vljudnostnih fraz ("Kaj pa počneš tukaj?" "Sprehajam se." "Oh." "Ja." "Aha." "Torej..." "Mnja." "Mhm."), je čarovnik na Lux s svojim izvrstnim znanjem borilnih veščin naredil dober vtis.

Illidan je pozdravil Lux, opazil je, da bitje ni samo. Poleg je sedelo srebrno-laso dekle, katere še ni poznal. Preden je prisedel se je odpravil do pulta, kjer je naročil bananino tortico.
Medtem ko je jedel svojo tortico se je predstavil srebrno-lasi deklici in začel klepet.
" O čem je tekel pogovor preden se jaz prišel??? ", ju je vprašal. Opazil je da že imata na mizi mavrične bonbone, nato pa se je posvetil hrani.
Najprej jo je razkosal, ven pobral vse banane in jih zložil na kupček. Nato je pojedel biskvit zatem pa še čokoladno kremo. Na koncu pa še banane. Medtem ko je jedel, je opazil, da ga njegova sogovornika čudno opazujeta. Zato ju je vprašujoče pogledal.

Silver si je z zanimanjm ogledala čarovnika, ki je prisedel k mizi in se mu prijazno nasmehnila v pozdrav.
"Živjo Illidan, lepo te je spoznati," mu je odgovorila, ko se ji je predstavil. "Meni pa je ime Silver. Preden si prišel sva se ravno pogovarjala o tem, kakšne vrste čokolada je najboljša, aja in pa o tem, zakaj imajo vampirji tako hudo potrebo po krvi. Boš?" Škatlico s pisanimi bonbončki je ponudila še Illidanu, a pogled se ji je pri tem presenečenu ustavil na kupčku banan, ki so bile edino, kar je še ostalo od njegove čokoladne tortice.
"Zakaj pa ješ banane posebej in ne skupaj s tortico?" je bleknila, še preden se ji je uspelo zadržati.

Po dogodivščini pri vampirjih se je Wen odločila, da se nekaj časa ne bo potikala nikjer drugje kot samo in izključno na nevtralnih ozemljih. Po dolgem času pa bi ji prijalo tudi nekaj sladkega. Vstopila je v kavarno in se razgledala. Kmalu je prepoznala razmršeno grivo bitja Lux. Nasmehnila se je in se namenila naravnost za to mizo.

''Živjo Lux! In seveda pozdravljeni ostali.'' jih je nagovorila in se jim predstavila. ''Saj vas ne moti če sem tu?'' Vprašanje je bilo retorično, saj je sedela še preden se je kdo oglasil in si naročila kokosovo tortico z jagodnim sladoledom.

Sicer Morrigan na splošno ni bilo veliko do družbe, vendar pa si ni mogla kaj, da se ne bi med pohajkovanjem po mestecu sprehodila tudi mimo vsem dobro poznane kavarne. Sprva sicer ni imela namena vstopiti, vendar pa jo je občutek radovednosti naposled le premamil, da je zakorakala v njeno notranjost. Vonj po pecivu in sveži kavi ji je takoj udaril v nosnice ter jo za trenutek naredil nekoliko omotično, nato pa se je hitro le uspela zbrati. Njen oster pogled je švignil po prostoru ter ujel nekaj radovednih pogledov, ki so se le bežno ozrli v njeno smer, nato pa pristal na obrazu vilinke, ki jo je Morrigan takoj prepoznala. ''Wen,'' je dejala polglasno, da je prijateljica zaznala njeno bližino, ter ji ponudila prijeten nasmešek. Še preden bi ji vilinka utegnila kaj odgovoriti, je Morrigan dvignila svoj sedaj nekoliko zadržan pogled ter z njim ošinila ostale, ki so sedeli za mizo, ter jim v pozdrav narahlo prikimala. ''Bilo bi že čudno, če bi te našla kje na samem,'' se je Morrigan pomenljivo namuznila svoji prijateljici in brez čakanja na povabilo zasedla stol poleg nje.

Ko je v kavarno vstopila Morrigan si je Wen malce oddahnila. Še nekdo iz njenega klana.
''Verjami Morrigan, po takšnih dogodivščinah kot sem jih tu doživela, raje ne bom hodila sama naokoli.'' Sicer je njen glas zvenel posmehljivo, vendar se je v njem čutilo tudi malo resnice. Wen je s pogledom ošinila Lux, nato pa se obrnila nazaj h Morrigan:''Tebe pa že dalj časa nisem videla. Je kaj novega?''

V nos ji je udaril vonj po kokosu in jagodah in že se je pred njo bohotila njena tortica. Z vilico si je odtrgala kos in ga položila v usta. Božansko.

Luxoriozna oseba se je veselo nasmehnila Illidanovemu domačnemu obnašanju. Brskanje po torticah je bila aktivnost, v kateri je je tudi navihani osebek izjemno užival. "Naj ti tekne," je pomežiknil Illidanu, potem pa je njegovo pozornost prestregla mlada šamanka.

"Wen! Kako lepo te je spet videti! Seveda, prisedi!" je razposajeno vzkliknilo pisano bitje in Wen pokazalo stol, ki je bil še prazen. Ni minilo dolgo, dokler ni imela tudi Wen pred sabo svoje tortice, pridružila pa se jim je še ena nova oseba. V pozdrav je ta rahlo prikimala, potem pa se jim je pridružila pri mizi, saj sta se z Wen očitno poznali. V pozdrav se je pisano bitje sklonilo naprej in podalo novinki roko. "Lux."

Kavarna že dolgo ni bila tako polna in vampirska persona se je radovedno ozirala v vse smeri ter si ogledovala pisano druščino. Šamani, čarovniki, volkodlaki in vampirji so se sladkali in klepetali kakor da bi bili vsi iz istega klana.

"Častim naslednjo rundo vroče čokolade, tortic, kave in ostalih zabavnih reči," se je zaslišalo iz zavihanih ustnic in natakar in natakarica sta se že pojavila ob mizi in začela zapisovati želje prisotnih.

''Saj me lahko kdaj pa kdaj vzameš tudi s seboj,'' je pomežiknila Wen, ko je zasedla prost stol ob njej. Opazila je njej še neznano bitje, ki ji je prijazno ponudilo roko in se predstavilo, čemur se je Morrigan nekoliko zadržano nasmehnila. ''Morrigan,'' je naposled le odvrnila in segla Luxu v roko. ''Me veseli,'' je še dodala in se nasmehnila njegovi potezi, ko je za vse skupaj naročil novo rundo. Sama se je odločila za vročo čokolado, ki ji je vedno pomagala pri sprostitvi, nato pa svojo pozornost vrnila k Wen. ''Niti ne,'' se je zlagala na njeno vprašanje, saj navsezadnje res ni imela namena pred toliko bitji razglabljati o svojem življenju oziroma o težavah. ''Samo malo se mi je zahotelo družbe, kar pa je že nekaj novega,'' se je pošalila na svoj račun, nato pa se odločila vrniti vprašanje: ''Pa pri tebi? Razen tega, da si se spet gnala za vampirji.'' Pomenljivo se ji je namuznila, nato pa se med čakanjem odgovora s kotičkom očesa ozrla po ostalih članih te nadvse zanimive skupinice.