Plaža

"Kakšna nesramnost! Upam, da je dobil vse kar si je zaslužil in še kaj zraven." Ne samo, da je dotični vampir dvomil v njeno presojo, drznil si je grdo govoriti o Lux, kar pa je bilo naravnost nedopustno. Na žalost je bilo prepozno, da bi Jade kaj storila glede tega, saj so imeli vampirji s tako omejenim besednim zakladom zelo majhno število sivih celih in jim je bilo zelo težko dopovedati kaj so storili narobe, če si jih kaznoval za nazaj. Zato je upala, da se njena desna roka res ni zadrževala pri dokazovanju svoje istovetnosti.
V varnem objemu je opazovala sončni zahod in svojo glavo staknila z Lux ter se počasi umirila. Nepomembne misli o nesramnih vampirjih je odplavilo morje. V njene misli je zaplaval mehki glas in komaj opazno je zardela. Ni bila vajenih takih komplimentov in nikoli ni pravaprav vedela kako se odzvati nanje. Preden bi lahko kaj odgovorila pa se ji je posvetilo še nekaj. Lux se je v svojih besedah ravnokar prvič opredelil kot moški. To jo je izjemno presenetilo in skoraj bi vprašala kako to. Kaj se je spremenilo? "Lux..." je začela, a se je premislila. Preprosto ni mogla izustiti tako neprimernega vprašanja. "Prosim brez takih besed v moji bližini, ker mi ob njih ni lagodno," je naposled dejala. Najbolje, da najprej razrešita eno stvar, potem pa drugo.

Luxoriozni pojav je prikimal. "Prav, pa jih več ne bo," je odvrnil in skomignil. Sonce se je tedaj že skoraj povsem spojilo z morjem in pisani pojav je prijelo, da bi se dotaknil vode tam, kjer se je dotika sonce. Bi bila tam kaj toplejša? Bi valovila, ko bi tonilo vanjo?

"Kam gre sonce, kadar ga več ni?" je vprašal vampirski osebek. Nekajkrat je sonce že poskušal ujeti in čeprav mu je kopica ljudi že zatrdilo, da sonce nikdar ne zaide pač pa neskončno potuje okoli zemlje, jim mnogobarvno bitje ni nikdar verjelo. Tudi sonce je gotovo potrebovalo svoj počitek.

Čeprav njegov ton sam po sebi ni bil hladen, je bil za Lux ledeno mrzel, zaradi česar je Jade zabolelo srce. Ne bi smela priznati, da jo komplimenti spravijo v zadrego. Morala bi se znajti in se jih naučiti sprejemati, ne pa da je reagirala tako kot je. "Prosim ne razumi me narobe," je skušala razložiti svoje besede, a ni vedela kako bi se sploh izrazila, da ne bi še bolj pokvarila vsega skupaj. Glede na svoja leta, je bila včasih neverjetno nezrela.
Pustila je, da so njene besede obvisele v zraku, saj res ni vedela kako naj razloži. Raje se je trmasto oklepala postave poleg sebe in zrla proti soncu. "Skrije se na drugo stran zemlje, da se lahko vampirji zbudimo," je mehko odvrnila. Ne glede na to kaj so trdili drugi, so bile po njenem mnenju te besede resnične. "Tudi luni mora kdaj odstopiti svoje mesto," je dodala in se ozrla kje na nebu se skriva luna, da bo zasijala v vsej svoji bledi veličini, ko bo se bo sonce poslovilo.

Vampirsko bitje je Jade nežno stisnilo k sebi, ko se je sonce popolnoma potopilo pod vodo. Nekje na nebu se je že začela svetlikati luna in čeprav so barve, zdaj, ko sonca ni več bilo, začele bledeti, se je oseba, ki je Lux, zazrla v Jadine zelene oči.

"Tvojih oči niti črna noč ne more skriti," je zašepetala, previdno, da ni uporabila tistih besed, ki jih Jade ni želela slišati. "Lahko pa se luna zavistno skrije, kajti tvojih oči ne gledam, ker v njih odseva ona, pač pa gledam luno, ker se ob njej spomnim na iskrico v tvojih očeh."

Ko je sonce zašlo, je njegov vrh še zadnjič zažarel, potem pa se spokojno potopil pod vodo. Jade je prisegala, da se je ob vsakem sončnem zahodu slišalo tiho sikanje, kot če bi na ogenj zlil kozarec vode. Današnji večer ni bil nič drugačen in vampirka se je sama pri sebi nasmehnila ob znanem zvoku.
"Vsi polvilinci imamo neverjetno zelene oči, tako da nikoli ne moremo v celoti skriti kdo so naši predniki," je razložila. Četudi so prikrili ušesa in je njihove poteze kdo pripisal neverjetni lepoti, se je iluzija razblinila, ko so jih pogledali v oči. Njihovi predniki so jim vedno sledili tesno za petami, pa če jim je bilo to všeč ali pa ne.
"To je bilo pa zelo lepo od tebe," se je nasmehnila ob kratki poeziji. Čeprav ni marala komplimentov, se je Lux izjemno lepo izrazil in morala se je vprašati, če je bil v prejšnem življenju tudi pesnik. Vseeno pa ji je bila bolj pri srcu navihana narava, ki je še nedolgo nazaj obdajala Lux. "Pridi, čas je, da se vrneva na obalo. Tudi lebdenje ti gre že odlično od rok," se je nasmehnila ter ju oba zasukala proti obali.

Navihana pojava se je nasmehnila Tisti, ki se izvrstno izogiba tlem. Tega sončnega zahoda ne bo vampirsko bitje pozabilo nikoli, to mu je bilo jasno. Nekoliko je sprostilo fokus, ki ga je prej usmerjalo v lebdenje, da se je z bosimi nogami lahko dotikalo vode. Bilo je čudovito. Božajoče in nekoliko igrivo, saj je voda z vsakim korakom živahno pljusknila in vzvalovila.

"Jade!" je veselo zaklical pisani osebek proti svoji prijateljici. "Ujemi me, če me moreš!" Zapljuskal je po vodi, da je radostno poskočila in se pognal proti obali. Čeprav je bila vampirska hitrost Lux že zelo velika, bi vampirsko bitje Jade lahko brez posebnih težav ujela, saj so bile njene moči kljub vsemu večje.

Jade je smeje stekla za Lux in hitro pojavo ujela šele pri obali. Prste je zakopala v še vedno toplo mivko in opazovala kako še zadnje barve odtekajo z mirne pokrajine. Iz podzemnih dvoran so že prijahali najbolj zgodnji vampirji in se odpravljali na potep po otoku.
"Imaš morda kakšno vprašanje glede svojih novih sposobnosti in položaja v klanu?" je čez čas vprašala in sedla v mehko mivko. "Saj res, je bilo za hrano kaj časa ali ste ves čas samo delali?" se je spomnila. To bi morala vprašati že prej, ampak je ob vsesplošnem veselju, ki jo je prežemalo enostavno pozabila.