Plaža

Dalton je že od nekdaj gojil povsem negativna čustva do velike količine vode, ki je vsakič znova brezobzirno butala ob obalo in se potem vračala, da bi lahko celoten postopek ponovila. Na nek način je vodo preziral, čeprav se je ob tem zavedel vse nesmiselnosti tega, kar je počel, ker voda sploh ni bila živa na takšen ali drugačen način, medtem ko je bil včasih Dalton povsem prepričan, da je mogoče sovražiti samo živa bitja, dokler ni začel spoznavati različnih oceanov in morij, ki so njegovo prepričanje pokopali z bleščečo modrino, ki je bila pravzaprav brezbarvna, le da tega ni nihče zares opazil. Kako neskončno neumno in hkrati povsem sprto z resnico, ki jo je poznal in poznaval on sam; a hkrati se je moral znova opomniti, da svojega zaničevanja ne sme širiti na splošno populacijo, čeprav bi za to najverjetneje imel vso pravico.

V temi noči je bil samo osamljena postava na kraju, ki ga nihče ni zares obiskoval. Že pred časom je prestopil nevidno mejo, ki je ločevala ozemlje vampirjev od nevtralnega, a za to mu ni bilo res mar. Pogled njegovih jasnih, modrih oči je bil zamišljeno uprt naprej in s svojimi temnimi oblačili je dajal vtis nekoga, ki se sprehaja. Bil je miren, skoraj grozljivo hladne poteze njegovega obraza pa so dajale slutiti na tisoče misli, ki so se podile po njegovi glavi. Že od nekdaj je vsako stvar rad dobro premislil in to je bila pravzaprav tudi ena izmed prvih stvari, ki mu jih je pred leti zabičal tisti, ki se je znova poročil z njo. Prav nenavadno je bilo, da že od malih nog za svoja starša ni uporabljal imena, prav tako pa je preziral tudi ime tistega, ki se je ponovno poročil z njegovo mamo. Šele po toliko letih je sprevidel tisto, kar je bilo njegovemu otroškemu umu skrito. Navsezadnje je on samo izkoristil ubogo, strto žensko, ob tem pa je bil njen sin samo nepotrebno breme, ki se ga je po hitrem postopku znebil. Sovražil ga je zaradi tega in podzavestno je znova stisnil pesti, da so členki na njegovih rokah pobledeli, potem pa se je z vdihom pomiril in svoj pogled usmeril naravnost naprej. Pravzaprav je bilo neverjetno lahko zasledovati nekega vampirja, ki mu je dobesedno razkazal pot, ki je vodila naravnost pred vhod v tisti del otoka, kamor je bil namenjen. Še vedno ga je sicer spreletel srh, ki ga je že zdavnaj potlačil. Imel je tremo, a ni se trudil, da bi to sam pred seboj skril. Adrenalin, ki ga je čutil, mu je navsezadnje samo pomagal, da se je zbral, medtem ko je povsem mirno obstal v senci in se zazrl v vodo. Vsekakor je bil nor, da je kar tako prišel na ozemlje vampirjev, a pravzaprav Dalton ni vedel, kaj je bilo narobe z nekaj norosti. Bled nasmešek je v trenutku izbrisal iz svojega obraza, saj je pravzaprav dobro vedel, zakaj je tukaj. Potreboval je kraj za razmislek, tega pa ni zaenkrat našel še nikjer drugje. Pa tudi adrenalin in vsi ostali občutki so ga dobesedno navduševali, da je svoj pogled uprl v morje.

-- Mind if I jump in? --

Ko se dan preveša v večer in se celo morje začne željno stegovati proti soncu, se odkrije sicer zakriti vhod v podzemne jame. Kadar je dan vroč, preostanki sončne svetlobe posušijo in ogrejejo mehko mivko, ki se kakor svetel žameten trak ovija okoli vhoda v podzemlje in pečin, ki ga obdajajo.

Mladi vampirski pojav je v varnem zavetju skalovja počasi slekel tesno črno majico in si zavihal hlačnice, da se na njih ne bi nabrala mivka, ki je bila v senci še nekoliko vlažna. Vitke roke, prek katerih so se pele gladke, ozke mišice, so se prekrižale prek bledega ploskega trebuha. Po dolgem dnevu v rudniku, kjer so dejansko našli že skoraj legendarnega Nesrečka, po nekaj nadležnih (zdaj na smrt prestrašenih) vampirjih, ki jim nikakor ni bilo jasno, da morajo čudaško bitje zdaj ubogati, nekaj polomljenih kosteh in Weninem hitrem slovesu je bil pisani osebek precej bolj sive volje kot ponavadi. Ves ta čas se z Jade nista videla. Počutil se je, kot da bi mu iz srca odtrgali ogromen kos, najverjetneje levi prekat in preddvor, ter morda celo delček desnega, in čeprav za življenje utripa ni več potreboval, se ni počutil ravno prav živega.

Sramežljivo je pokukal mimo skal proti še vedno osvetljeni plaži, potem pa pogled hitro umaknil nazaj k vhodu v jame. In kar naenkrat je zagledal ob vhodu nekega moškega, ki mladega vampirja očitno še ni opazil.

"Ti tam!" je zaklicalo živahno bitje proti njemu, "Kaj počneš tukaj?"

not really, no.

Ravno ko je Dalton v svojih mislih prišel do ugotovitve, da bi bilo morda kljub vsemu najbolje, da se pobere, je njegovo pozornost preusmerila neka druga misel. Nenavadno, koliko precej bolečih spominov je lahko na dan prineslo posedanje ob plaži- torej nekaj, kar bi preostali ljudje smatrali za sproščeno početje. Sam pri sebi je za trenutek zavzdihnil, že v naslednji sekundi pa je nenadoma zaslišal zvok, ob katerem se je samo ozrl čez ramo, čeprav bi najverjetneje moral preprosto začeti bežati. Le da je bil edini problem v tem, da Dalton ni bil tip človeka, ki bi to počel. Kar ni pomenilo, da je počasen ali kaj podobnega- preprosto ni imel energije za to in na skrivaj je že ves čas pričakoval srečanje z nekom. In navsezadnje ni bilo potrebno poudarjati, da je bil ta nekdo vampir. Tako ali tako je bil na njihovem ozemlju. Kako predrzno od mene, je nenadoma pomislil, že v naslednjem hipu pa je vse misli umaknil nekam v ozadje glave.

Posvetil je nekoliko več pozornosti bitju, ki ga je poklicalo. Pravzaprav ni našel druge oznake za postavo, ki je stala nedaleč stran. Postava je imela daljše, temne lase, njena postava pa je bila suhljata, a še kljub temu na njej ni bilo nič, zaradi česa bi jo lahko oklical za žensko ali moškega. A zaradi tega se ni preveč obremenjeval. »Dober večer,« je najprej s precej vljudnim nasmeškom spregovoril, a kljub temu je moral uporabiti nekoliko glasnejši ton, da ga je neznano bitje sploh slišalo. Rahlo se je obrnil, da je lahko zrl naravnost v tisto nenavadnost pred njem, potem pa po nekaj trenutkih znova pretrgal tišino. »Nič posebnega,« je dodal pojasnilo oziroma odgovor na vprašanje bitja, ob tem pa je njegov pogled znova zdrsnil po morju. Vsekakor ga je iz dna srca sovražil.

Sonce je bilo že grozeče nizu, ko je Jade pritekla iz podzemnih hodnikov. Ne bo še enkrat zamudila, prej bo pekel zmrznil kot pa ona pustila Lux na cedilu. Potka, ki je vodila od vhoda do plaže je bila zavita in dolga. Predolga za vampirko, ki se ji je že nadvse mudilo. Preprosto stopila je z roba in odlebdela proti tlom. Spuščeni lasje so se ji skuštrali in zopet se je spomnila na priročnost hlač.
Ko je pristala na mehki mivki, se je divje ozrla za skuštranimi lasmi in širokim nasmeškom. V nekaj trenutkih je odkrila iskano osebo in dobre volje stekla. Namesto vljudnega pozdrava in stiska roke, se je Lux nasmejano obesila okrog vratu in pri tem oba zavrtela. Skoraj bi se že spustila v dobrovoljno blebetanje, ko je njen sluh prestregel bitje srca. Tudi lastnika tega utripajočega srca je nemudoma opazila in njena drža se je nemudoma spremenila. Namesto sproščene vampirke polne iskrenega veselja, je na plaži stala rahlo nejevoljna in predvsem zelo zaščitniška vodja klana, ki je neznanca prestrelila s pogledom. "Kdo hudiča si pa ti?"

S hitrim gibom se je črna majica spet ovila prek vitkega vampirskega telesa in mladi pojav se je približal prišleku. Ni mu bilo povsem jasno, zakaj je človek govoril tako naglas. Ni vedel, da so imeli vampirji izjemno dobro razvit sluh? In od kje je izviralo toliko sovražnih misli? Očitno je imel človek nekaj za bregom, tudi če je bilo videti, da je večino njegovega sovražtva namenjeno morskemu bregu.

"Samomorilske primerke sprejemamo samo ob nedeljah," se je pošalila navihana pojava in človeku pomežiknila. "Ker pa mi nisi videti kot obupanec, ki bi se prišel sprehodit v žrelo vampirjev ker hoče končati svoje življenje, te je sem gotovo prineslo kaj drugega. In nikar mi ne reci, da je bil morski tok. Kadar lažeš, tvoje srce bije hitreje. In danes mi še ni uspelo priti do kosila, tako da me raje ne draži preveč."

Vampirska pojava je bila ob tem že tik ob človeku in z zanimanjem si ga je ogledovala, skoraj kot mrhovinar, ko kroži okoli plena, le da za pogledom ni bilo tako primitivnega namena, pač pa preračunljiv. Če bi bil človek nevaren za klan, bi ga bilo bolje pomalicati, tudi če to ni bila želja osebe, ki je Lux. Potem pa je nekaj pritegnilo pogled vampirskega pojava in kar naenkrat se je v njegovem objemu znašla skuštrana Jade.

"Tu si! Prišla si! To je... pravzaprav ne vem, kdo je to." Pogled je zopet uperil proti človeku.

Včasih je moral sam sebe preprosto sovražiti. Če je Daltonu karkoli resnično uspevalo, so bile to težave, saj je bil za njih pravi magnet. Ampak če je tako pomislil, je navsezadnje njegovo življenje samo bilo ena velika težava. Ob tem je za trenutek privzdignil svojo obrv sam pri sebi, potem pa je njegovo pozornost znova pritegnila neznana pojava. Ob besedah, ki so prišle iz njenih ust, se je Dalton moral namuzniti, medtem ko je že spet spoznal, da se njegove depresivne misli preprosto ne splačajo. Preteklost je bilo nujno pustiti v preteklosti, če je človek želel normalno živeti naprej, a ker to Daltonu nikoli ni povsem uspelo, so ga še zdaj občasno preganjale različne negativno usmerjene misli. Svoj pogled je znova fiksiral na neznani osebi in za trenutek premislil, potem pa zmajal z glavo. »Verjemi ali ne, pojma nimam kaj me je sem prineslo.« Počakal je nekaj trenutkov, potem pa se je vdal. »No, v bistvu me je morda nekoliko zanimalo, kakšno je tukaj okolje in vse. Lahko bi rekli, da sem precej nov na tem otoku, a to najverjetneje ne opraviči ničesar, kajne?« Na njegovem obrazu se je pojavil nasmešek, ki je pravzaprav presenetil še njega samega, a tega z ničemer ni pokazal.

Kljub vsemu je v naslednjem hipu njegov prijateljski nasmešek povsem zbledel, ko se je pojavila še ena oseba. Ni bilo težko ugotoviti, da sta bili osebi pred njim vampirja, čeprav mu je nekaj pravilo, da ni naletel na povprečna vampirja. Navsezadnje bi lahko kaj takšnega tudi pričakoval. »Dalton,« se je na kratko predstavil ob njenem vprašanju. »Me veseli,« je dodal, ob tem pa se je nenadoma zavedel, da njegova vljudnostna fraza morda ni bila najbolj na mestu. Navsezadnje je svetlolaska izgledala presneto razjarjena in Dalton se je v hipu postavil na noge, da je bil na približno enaki višini kot vampirja. Bil je miren in še sam je lahko čutil, kako je grozljiva mirnost odsevala na njegovem obrazu. S pogledom je ošinil dolgolaso vampirsko bitje in si ob tem ni mogel pomagati, da ne bi prišel do ugotovitve, da je bitje delovalo precej zanimivo, če ne celo prijetno. A navsezadnje, le kaj bi on vedel? Odrasel je v gozdu in stikov s takšnimi ali drugačnimi bitji prav zares ni imel. Nenadoma se je zavedel, da bi ga lahko vampirja v trenutku ubila. Le da ga to zaradi njemu povsem neznanega vzroka ni ravno prestrašilo, temveč se je povsem normalno zazrl v njiju, se prepričal, da ni buljil, ob tem pa skušal prezreti zvoke valov.

Luxoriozno bitje je glavo nagnilo nekoliko na desno. Z Jade ob sebi se je počutilo precej bolj samozavestno, hkrati pa ni bilo več prepričano, če jo bo neznanec odnesel s celo kožo, saj je bila Jade videti res jezna. Človek pa je bil videti miren, celo njegovo srce je bilo še kar enakomerno. Njegov strah je neko drugo precej močnejše čustvo držalo na zelo kratki vrvici. Njegove misli o morju so bučale glasno kot valovi in Lux so se zdele tako otipljive kakor mivka, ki se jim je vdirala pod nogami. Preobrazba v desno roko je očitno okrepila tudi to posebno sposobnost mladega vampirskega osebka.

"Dalton. Jade. Lux," je za človekom ponovil navihani pojav in dodal še ime vampirke, ki je stala ob njem, zravnana in ponosna, polna moči in avtoritete ter svoje ime. "Izbral si si nevaren kraj za razmislek. Ali pa se morda želiš ravno razmisleku ogniti in si zmotno mislil, da lahko bučanje valov zamoti tvoj um?"

Celo Daltona samega sta vampirja za nekaj trenutkov povsem osupnila. Vsakega od njiju bi lahko označil za nekaj posebnega, nekaj pa mu je tudi pravilo, da to nista bila navadna vampirja. Če tega ni izdajal nenavaden videz prvega osebka, je bila avtoriteta, ki jo je svetlolaska izžarevala, skoraj otipljiva in tako snovna kot drobno kamenje pod njegovimi nogami. In že samo dejstvo, da je bila vampirka očitno pomembna, je Daltonu zadostovalo, da je bil vljuden in na nek način miren, čeprav ga je šumenje valov za njegovim hrbtom še vedno nekoliko živciralo, a te občutke je zaenkrat zakopal nekam med zanimanje in hladno vljudnost, ki sta se mu risala na obrazu.

Ob predstavitvi je na svoj obraz priklical bledo smeh nasmeška, ki naj bi ponazarjal njegovo navdušenje nad novima znancema, čeprav to ni bilo zares navdušenje in onadva nista bila zares nova znanca. Ob besedah tistega ali tiste z imenom Lux je njegov nasmešek zbledel in sam pri sebi je zmajal z glavo. »Po pravici povedano nisem pričakoval, da bo tukaj toliko vode. Morje je strašljivo,« je spregovoril in se ob tem za trenutek ozrl prek ramena. Če bi pred tem vedel, da bo tam toliko vode, najverjetneje ne bi niti silil sem, a zdaj je bila škoda že narejena. A kljub vsemu ni obžaloval, da je bil tukaj. Včasih se mu je zdelo, da ga je grel nek notranji ogenj, a če je to znova premislil, je bilo navsezadnje to tudi res. Misel mu je na obraz priklicala nasmeh, ki se je nekoliko pomanjšal, ko se je znova ozrl proti vampirjema.

"Otoki imajo to zoprno lastnost, da jih obkroža morje," je Jade mirno odgovorila. Ni ji bilo všeč, da je vse več pripadnikov drugih klanov zahajalo na njihovo ozemlje. Vsak je hotel mir v svojem domu, ne pa kontantnih izvidnikov in turistov. Vedno bolj se ji je zdelo, da bo čas, da sklenejo zavezništvo s svojimi bližnjimi sosedi in utrdijo meje. Po možnost s pomočjo starodavne magije. Dalton ni bil volkodlak, to ji je bilo jasno. Glede na njegovo nenaklonjenost vodi je bil ognjeni čarovnik. Ali pa šaman, ki se je v mladosti skoraj utopil in je njegov strah izviral iz tega.
"Ne glede na to kako nov si na otoku, to ni opravičilo. Ti tvoj klan ni povedal, da se ne hodi na druga ozemlja? Kako bi se ti počutil, če bi pred vrati svojega doma zagledal vampirja, ki se obnaša, kot da ima vso pravico biti tam?" V njenem glasu ni bilo čutiti jeze ali napadalnosti. Mogoče užaljenost, ker ni spoštoval njihovih zakonov, mogoče tudi čisto malo jeze, ker je zmotil njene načrte z Lux, večinoma pa zgolj naveličanost, ki ni bila uperjena samo proti njemu, ampak proti vsem, ki so si dovolili stopiti na njihovo ozemlje in pri tem za povrh vsega niso pokazali niti kančka spoštovanja.

»Najverjetneje res,« je Dalton nekoliko sklonil svojo glavo, medtem ko se je na njegovem obrazu zarisal nasmešek, ki je bil skoraj neopazen zaradi kota, pod katerim je sklonil glavo. Na nek način je imela Jade prav- le zakaj je sploh rinil na otoke, če mu niso bili všeč? Če se je od časa do časa vsaj nekoliko zamislil, je pravzaprav prišel do zanimivega odkritja, da on ni ravno snovno bitje, ampak se v njem bije množica nasprotij in stvari, od katerih je bila ena bolj skregana z drugo. In na nek način je tudi sovražil labirinte svojih misli, ki so se ob tem oblikovale v njegovi glavi, zato se s takimi stvarmi ni obremenjeval. Vsaj ne preveč.

Nenadoma je dvignil svoj pogled in izbrisal nasmešek iz svojega obraza. Ob njenih ponovnih besedah se je samo za trenutek namrščil, preden je znova spregovoril, čeprav se je zavedal, da bi bilo zanj najverjetneje bolje, da bi ostal tiho. »Vsekakor ga ne bi hladno napodil stran.« Njegov glas je za nekaj trenutkov obvisel v zraku. »Nimam straha pred spoznavanjem novih ljudi. Nimam straha pred raziskovanjem novih krajev. Vsi smo enakovredni, vse je vredno spoznati in četudi mi je žal, da sem se sploh odpravil sem, to ni zaradi kraja samega ali zaradi česa podobnega,« je pojasnil, potem pa obmolknil in trmasto s pogledom še zadnjič ošinil Jade, preden se je obrnil proti morju. Na nek način je bil nor- zakaj drugače bi delil svoje iskreno mnenje z dvema vampirjema, od katerih za enega niti ni bil prepričan, kaj premišljuje, medtem ko je bil drugi odločno uperjen proti njemu. A bil je vsaj iskren, saj nikoli ni bil tip človeka, ki bi se ponižno spustil na kolena in prosil za odpuščanje. In to za stvar, ki je bila proti njegovim načelom. Dalton je spoštoval samega sebe, svoja načela in ostale prebivalce otoka. Imel je željo po spoznavanju vsega tega, a ravno zaradi takšnih dogodkov se je bilo najverjetneje pametneje držati doma. Le da je pri tem nastopil nek problem- Dalton je sovražil utesnjenost. To ni pomenilo, da je zaradi svojih sebičnih razlogov tacal po drugih rasah in vrstah, saj je bilo v njegovih dejanjih skrito tudi globoko spoštovanje do vseh ostalih. A dvomil je, da bi to kdorkoli lahko razumel, saj navsezadnje še sam sebe ni razumel. Ne zares.

Vampirsko bitje je vrglo glavo nazaj in se srčno nasmejalo.

"Misliš, da naju je strah spoznati nove ljudi?" je z navihanim nasmeškom pogledalo Daltona. "Nikakor ne. Pravzaprav sva bila tudi sama nekoč drug drugemu neznanca in zdaj ni več reči, ki bi naju ločila. Mnenje, da smo vsi enakovredni in da je vse vredno spoznati si deliva. Poleg tega te nihče ni napodil - Jade ti je povedala zakaj so ji obiskovalci našega ozemlja včasih neljubi. Nihče ni od tebe zahteval pokore ali opravičila, hkrati pa ne moreš meni nič tebi nič zasesti človeku njegovega najljubšega stola in pričakovati, da bo zadovoljen."

Luxoriozna oseba je Jade za trenutek ljubeče stisnila dlan, potem pa je pristopila k Daltonu in ga pogledala v oči. "Nič žalega ti ne želiva," je rekla mirno in njen glas je imel šarmanten podton. Dokler so bili ljudje voljni, jih ni bilo težko prepričati v karkoli si je vampir zaželel, pa naj je bila to laž ali pa resnica. Tokrat je šarm osebe, ki je Lux, želel premagati trmo, ki je sevala iz Daltonovih misli. In moči Luxuznega pojava še nikdar niso bile tako močne. "Ne obračaj oči k morju, ko govoriš z vodjo našega klana. Mnogim je kakor mati in še večim zaščitnica. Zdaj je tvoja gostiteljica, zato si ji dolžan izkazati spoštovanje."

Ob smehu, ki se je nenadoma razlegel od bitja z dolgimi lasmi, je Dalton dobil tisti občutek, da se bodo stvari nekoliko bolj zakomplicirale. Navsezadnje so bile njegove besede precej ostro izbrane in čeprav niso bile usmerjene povsem proti vampirjema, ni mogel zanikati, da je med govorjenjem imel v mislih tudi njuni precej nenavadni pojavi. Za trenutek je zadržal dih, potem pa je znova izdihnil in se ob tem opomnil, kje se nahaja. Ni čutil strahu, le v zraku je bilo skoraj otipljivo pričakovanje, ki ga nihče ni izrazih na glas, a ni mu ušlo. Kljub vsemu je svoj pogled ob premiku nenavadne postave uperil proti paru še bolj nenavadnih oči, ki so ga zaradi njemu povsem neznanega razloga dobesedno prisilile, da je strmel v njih.

Nenadoma se je zavedel, kaj se dogaja, a še preden bi lahko misel jasno oblikoval v svoji glavi, je dolgolasa oseba spregovorila in ga s tem potegnila v neko nenavadno stanje, v katerem je lahko čutil, da bi v trenutku naredil vse, kar bi mu bilo ukazano, čeprav se je nekje v notranjosti njegove glave močnejši del njegove osebnosti še vedno boril, da bi se lahko obrnil stran, zaprl oči ali se kakorkoli drugače ubranil pred tem, kar so mu pripovedovale neverjetne oči. »Se opravičujem,« je nenadoma zamrmral, medtem ko je bil v njegovem glasu jasno slišen podton vdanosti v usodo. Želel je obrniti svojo glavo proti Jade in se prikloniti, saj je nenavadna želja v njegovi notranjosti bila premočna, a kljub temu ga oči niso spustile. »Moje vedenje je nesprejemljivo. Tega se zdaj zavedam,« je nadaljeval povsem avtomatsko in se ob tem z brezizraznim obrazom še naprej potapljal v nenavadne oči, ko se je znova zavedel besed bitja pred seboj. »A spoštoval sem jo ves čas- od začetka.« In vedel je, da je to res, še vedno pa je čutil tisti del samega sebe, ki ga je nenavadna moč vampirjevih oči pokopala pod ograjo nevidne kletke, da ni mogel niti zamežikati.

Jade je z zanimanjem opazovala kako Lux odkriva nove razsežnosti še ene moči. Bilo je čudovito popolno, kakor vedno. Sama pri sebi se je spraševala, če bi Lux sploh lahko kaj spodletelo. Verjetno ne. Nezavedno se je še nekoliko bolj zravnala, ko jo je zopet preplavil ponos.
Dalton je natančno ubogal navodilo in Jade se je veselo nasmehnila. Ne zato, ker bi prišlek rekel, da jo spoštuje, ampak ker ga je Lux uspelo tako dobro šarmirati. Res, da je bilo to z večjo močjo lažje, ampak tak uspeh še vseeno ni bil zagotovljen.
"Kako hitro ga lahko paraliziraš?" je z zanimanjem vprašala. Tega žal ni bilo mogoče povaditi drugače kot na drugih vrstah. "Malo boš poskusni zajček, hujšega se ti pa ne bo zgodilo, zato ne skrbi," je mimogrede zagotovila Daltonu.

((se pardoniram, ampak trenutno me preveč v tačke zebe, da bi napisala še kakšnih 10 vrstic o svojih opažanjih in razmišljanjih ))

Oseba, ki je Lux, se je zamišljeno zazrla v šarmiranega človeka. Še nikdar ni poskušala koga paralizirati, saj še nikdar ni bilo treba. Tako kot vse ostalo, je ta moč temeljila na moči misli. Čeprav se je pisanemu pojavu Dalton nekoliko smilil, je vampirski osebek po drugi strani upal, da bo, če še ta preizkus uspe, čarovnik lahko odšel brez kakšnih posledic. Tudi paraliza je bila začasna in bolela ni, če se človek ni poskušal upirati.

"Sprosti se," je Daltonu svetovala Luxoriozna persona, potem pa vanj spet usmerila moč svojih misli. Ni bilo dvoma. Lux je ponovno uspelo. Dalton je bil v dveh trenutkih popolnoma negiben, da je bil videti kot da bi nekdo zamrznil čas.

"Poskusi se premakniti," je spodbudno ušlo iz zavihanih ustnic, a čeprav je Dalton besede gotovo slišal in razumel, se premakniti ni mogel, naj je še tako poskušal. Končno se je vampirsko bitje odločilo čarovnika spustiti in končalo paralizo. Potem se je vprašujoče zazrlo v Jade.

Nekoliko zaskrbljeno je spremljal dogajanje okrog sebe. Nenadoma se je oglasil njegov občutek in to je bilo nekaj, kar je Dalton vedno upošteval. Vedel je, da ne bi smel priti sem, a kljub temu je svoj pogled nekoliko radovedno uprl v vampirski bitji, ki sta stali poleg njega. Še vedno je čutil tisto moč, ki se je skrivala za jasnimi očmi nenavadnega pojava, a kljub temu se je potrudil, da bi odprl usta in spregovoril. Že sam 'oprostite, ampak kaj natančno se greste?' bi bil povsem v redu, a ni se mogel prisiliti, da bi to tudi dejansko storil. Potem pa je ugotovil, da bo tako ali tako veliko bolje zanj, če bo tiho prenesel vse to, saj paralize dejansko ni čutil. Obdajal ga je samo rahlo neprijeten občutek, saj ni mogel premakniti ali storiti ničesar, kar bi sam hotel, a z dejstvom, da lahko še vedno misli po svoji volji, je bil zadovoljen.

Ob besedah, ki so mu bile namenjene, je zajel zrak, že v naslednjem trenutku pa je znova začutil moč, ki mu je preprečevala premikanje. Če bi bil sposoben karkoli narediti, bi zagotovo namrščil čelo, tako pa je lahko samo zrl predse, medtem ko je nenadoma ugotovil, da je to pravzaprav zanimivo. Navsezadnje je zdaj vsaj vedel, kako ta stvar poteka. In čeprav je bil v precej nenavadni situaciji, je v tem našel nekaj dobrega. Zaradi svojih misli, ki so ga za nekaj trenutkov precej zaposlile, sploh ni opazil dolgih trenutkov, ko se ni mogel premikati. Končno je vampirko bitje odnehalo in ob tem je Dalton znova lahko sproščeno zadihal. Nameraval je že nekaj pripomniti, potem pa se je ustavil in še sam uprl svoj pogled v Jade. Bila je vodja in zaradi njemu povsem neznanega razloga je obnašanje osebe po imenu Lux vzel za primer in se še sam zazrl vanjo, čeprav se je ob tem znebil vprašujočega izraza na obrazu. Le kaj sta vampirja nameravala storiti zdaj?

Jade je opazovala Lux kako poskuša paralizirati mladega čarovnika. V pričakovanju si je grizla spodnjo ustnico in pozorno spremljala dogajanje, da ji ne bi slučajno kaj ušlo. Dalton je obstal popolnoma pri miru, kljub navodilu naj se premakne. Jade je ujela njegov pogled in videla, da se resnično želi premakniti, a se ne more. Za dobro mero prepričanja ga je nežno dregnila med rebra in po pričakovanjih se ni odzval.
"Čudovito," se je nasmehnila in komaj opazno poskočila. "Če bo šlo takole naprej me bo moja desna roka kmalu prekosila." Obrnila se je nazaj k Daltonu, ki je nekam nenavadno strmel vanjo. Saj ni mislil, da lahko tudi on s pogledom doseže isto kot Lux, ali pač?
"Dalton, hvala, ker si sodeloval pri tem majhnem poskusu. V zameno ti je oproščeno, ker si se tukaj potikal brez enega samega samcatega pozdrava," je vljudno prikimala. "Bil si zelo dober poskusni zajček in vzemi si toliko časa za sprehod, kolikor ga potrebuješ. Glede na to, da bo sonce začelo vsak hip zahajati, se lahko nadejaš velike količine vampirjev, ampak ne bi ti smeli storiti žalega. V najslabšem primeru ti ne bodo dovolili oditi dokler ne obvestijo Lux ali mene," je prijazno razložila. Razen, če se bo grdo obnašal, potem bi ga kdo znal tudi rahlo kresniti.

Na njegovem obrazu se je prvič v tem večeru pojavil širok nasmešek, ko je Jade ponovno spregovorila. Pozorno je poslušal njene besede in pokimal, ko je končala. »Še enkrat, se opravičujem za tale moj vdor,« je spregovoril, saj ni našel druge besede za to, kar je storil. Zdaj je videl, da bi lahko marsikaj spremenil, a kljub temu je bilo prepozno, zato se ni preveč oziral na preteklost. Res se je odločil, da bo nadaljeval svoj sprehod ob obali, zato je s pogledom še zadnjič ošinil vampirja, ki sta stala pred njim. Njegova nova znanca? Ni želel še dodatno izzivati usode, zato se je ponovno nasmehnil. »Mislim, da se bom res odpravil naprej. V bistvu me je veselilo.« Namuznil se je, potem pa se s precej bolj prijetnim nasmeškom na obrazu poslovil in se odpravil naprej, za seboj pa je pustil dve vampirski pojavi. Medtem ko je korakal po pesku, je v glavi še enkrat obnavljal dogodke tega dne in se pri tem rahlo stresel, ko se je spomnil na neprijeten občutek, ki ga je dobil ob paralizi. Potem pa je potisnil te misli iz svoje glave, nekaj trenutkov še zrl v morje, čez nekaj časa pa je izginil za obzorjem. Navsezadnje je bil že čas, da se odpravi na ozemlje čarovnikov.

Luxoriozni pojav je živahno pomahal odhajajočemu Daltonu, potem pa se je obrnil k Jade, jo objel in jo v zraku zavrtel okoli, poln nedolžnega otroškega veselja. Tudi po tem je še ni takoj izpustil iz rok, ampak ju je oba skupaj dvignil kakšne pol metra od tal in ju oba zavrtel še enkrat.

"Končno sva spet sama. Žal mi je, da je zmotil najino srečanje. Po tistih desetih urah jih je bilo še preveč, ko se nisva videla. Ampak zdaj si tukaj in sonce bo kmalu zašlo in lahko ga bova videla," je srečno žlubodrala pisana persona in na obrazu ji je igral navdušen nasmešek. Med tem sta se vampirski bitji vrteli po zraku kakor da bi plesali, mivka pod njunimi bosimi nogami pa je bila vabeče mehka in topla, saj je sonce zašlo že tako nizko, da je pod kotom padalo v notranjost jame in se obeh vampirjev že skoraj dotaknilo.

((notranjost jame? kakšne jame? *confused*))

"Že v redu, na napakah se učimo," se je nasmehnila Jade. Vsaj upala je, da se je mladi čarovnik česa naučil in napake ne bo ponovil. Res pa je bilo življenje ljudi tako kratko, da so ga večinoma sestavljale napake, manj in bolj srečne, ki jih nekako niso imeli časa popraviti. Pokimala mu je v slovo, potem pa se dobre volje obrnila nazaj k Lux.
Hotela je še enkrat povedati kako odlično je bila izvedena paraliza, a se je nepričakovano znašla na vrtiljaku. Sonce-pečine-sonce-pečine. "Lux, vrtelo se mi bo," se je smeje pritožila. Na kraj pameti pa ji ni padlo, da bi svojo desno roko dejansko ustavila, saj se že dolgo ni počutila tako brezskrbno razposajeno.
Lahko bi letela in presenečeno je ugotovila, da že lebdi. Čisto lahkotno, kot da gravitacija ne bi obstajala, sta se dve vampirski postavi vrteli v soju zahajajočega sonca."Vidim, da ti tudi lebdenje ne dela nobenih težav več," se je nasmehnila, potem pa se nekoliko zresnila. "Oprosti, da me ni bilo ob tebi, kot sem obljubila. Ne bi te smela pustiti z nesposobnim vampirjem, ki te je pustil oditi. Ne. Ne, ni bil on kriv. Ne bi smela zamuditi," se je opravičila. Mogoče bi se morala omenjenemu vampirju opravičiti za svoje ravnanje. Res pa je, da ni ubogal njenega ukaza, ne glede na to ali je ona zamudila ali ne.

((Tole je vhod v jame, mar ne? Predstavljam si ga kot nekakšen obok, ki pač vodi v prvo jamo in sonce pod kotom osvetljuje vedno več notranjosti tega obokanega vhoda (zaenkrat še nisva zunaj na odprtem)... ))

Pisani vampirski pojav ju je končno spustil na tla in lepo Jade odložil na mehko mivko. "Resnično naj te ne skrbi. Klan pride prvi. Nikakor ti ne zamerim, da nisi bila tam, ko je bilo mojih desetih ur konec. Pravzaprav si mi pustila odlično glasno budilko, čeprav je bil res nekoliko grd in je nosil čevlje," se je nežno izmotalo iz spomina osebe Lux.

"Važno je, da si zdaj tukaj. Danes je bil zelo dolg dan. Zakrpali smo kar trinajst lukenj in jutri se bodo delavci lotili še treh, ki smo jih našli na poti do rudnika. Kaže, da je bil tisti del podzemlja nekoliko plitek in je zato prišlo do večih vdorov, ali pa je nekdo vadil ruvanje dreves. Res bi se mi prileglo malo plavanja in voda je videti naravnost čudovito! Pridruži se mi!" je navihani prestopnik pomežiknil Jade. Potem jo je izpustil iz objema, si s preprosto gesto snel črno majico in se razigrano, kakor se lahko le nekdo, ki je resnično brez skrbi, pognal proti odprtemu morju.

((ahaaa oki doki))

"Mislim, da si bo naslednjič pred spanjem sezul čevlje," se je Jade nasmehnila ob spominu na zavezane vezalke. "Vsekakor pa upam, da bo dvakrat premislil preden zaspi, ko bi moral biti buden." Zdelo se ji je, da od članov klana ne zahteva veliko, zato jo je spravilo v precej slabo voljo kadar niso upoštevali tistih redkih navodil.
Prisluhnila je poročilu in zadovoljno prikimala. "Zelo veliko ste naredili, hvala." Sledila je navihani postavi, a v vodo se ni pognala. Čeprav bi ji čofotanje po toplem morju nadvse prijalo, ni bilo primerno. Takole blizu vhoda v jame, praktično vsem na očeh, ni mogla preprosto sleči obleke in se prepustiti plavanju.
Nekaj časa je stala na mokri mivki, da so posamezni valovi oblivali njene prste, potem pa zalebdela nekaj centimetrov visoko in se po vodni gladini sprehodila do Lux. "So bile slučajno kakšne težave z delavci?" je mimogrede vprašala, čeprav jo je trenutno bolj zaposljevalo smehljanje vodnim vragolijam pisane pojave.

Voda je pritisnila na Lux z vso svojo silo, ko se je vampirsko bitje potopilo globoko, globoko podnjo. Vampirske oči so se dosti lažje privadile na gledanje pod vodo kot človeške in žarki zahajajočega sonca so bili še dovolj mogočni, da so z magično svetlobo ožarili morska tla.

Ozke roke osebe Lux so z morskega dna pobrale večjo školjko in jo brez kakršnegakoli napora odprle. Iz nje se je skotalil prelep biser in školjka se je trmasto spet zaprla takoj, ko so jo živahne roke izpustile. Vampirski pojav je biser ujel v svojo dlan, potem pa se je pognal proti vodni gladini kakor puščica. Roke so bile prekrižane prek vitkega trupa, ko se je elegantno zasukal in priletel iz vode, se v zraku nekajkrat zavrtel, potem pa se spustil navzdol, ter pristal le nekaj centimetrov nad vodno gladino, tik pred smehljajočo se Jade.

Premočeni črni lasje so se lepili na vampirjev hrbet in subtilno mišičast trup, kapljice vode pa so se vile preko celotnega vitkega telesa. Na mladem obrazu je igral srečen nasmešek. "Ah, nekaj malega težav, ampak ničesar, česar se ne bi dalo urediti s parimi zlomljenimi rebri in nasmeškom. Poglej, kaj imam zate," je navihano bitje reklo Jade in ji ponudilo lepi biser, ki se je motno svetlikal v svetlobi zahajajočega sonca.

Zahajajoče sonce je rdeče ožarilo zahodno obalo. Morje in pečine so se kopale v prelepi svetlobi in vse je izgledalo mehkeje, toplejše. Že zaradi takih trenutkov je bilo vredno, da je postala vodja klana in jim bila lahko priča. Bila je vesela, da se lahko tudi Lux zopet giblje po toplem soncu. Ob tem se je igriva pojava pognala iz vode v vrtincu pršeče vode.
Jade je morala zbrati veliko volje, da je svoj pogled odtrgala od drobnih kapljic, ki so se v zahajajočem soncu svetlikale na mladem telesu. Na svojo desno roko vendar ni mogla zreti s takim pogledom, četudi je ravnokar ugotovila, da gre za moškega. "Zlomljenimi rebri? Me podrobnosti zanimajo ali jih nočem slišati?" je previdno vprašala. Misel, da nekdo ni ubogal Lux na besedo jo je vznejevoljila. Čeprav si je že pred mnogo leti prisegla, da bodo zanjo vsi člani klana enaki, temu ni bilo več tako, saj se ji je ta ljubezniva oseba usidrala globoko v srce.
Spustila je pogled in ugledala presenetljivo lep biser. "Hvala Lux, čudovit je," se je nasmehnila. "Mogoče je pa skrajni čas, da začnem nositi verižico," je dobre volje dodala, saj je bil biser kot nalašč za ljubek obesek na tanki verižici. Samo še izdelovalca nakita je morala najti. Najboljšega, kajpak, saj kateri koli drugi ne bi bil dovolj dober za ta biser.

Vampirski osebek je živahno odkimal, da je od konic njegovih divjih las poletelo še nekaj kapljic vode. "Podrobnosti ti lahko razložim čisto na hitro. Eden izmed vampirjev ni prišel na koncilij in rekel, da se mu zdi neverjetno, da bi vodja klana za desno roko izbrala nekaj, kar je videti tako trapasto. On bo že govoril... lase je imel polizane nazaj, kakor da bi pravkar prilezel iz polžje hišice. Potem mu je bilo pač treba pokazati, da sem res tvoja desna roka."

Luxoriozni pojav je svoje še vedno nekoliko vlažne roke ovil okoli ozkega pasu Tiste, ki se izvrstno izogiba tlem, in se skupaj z njo zasukal tako, da sta lahko opazovala sonce, ki je poljubilo morje. Nikdar še ni svet uzrl večnejše in bolj strastne ljubezni, kot sta si jo delila ta dva. Že pred rojstvom človeštva je sonce vsak večer v morju umrlo in še po smrti človeštva se bo sonce vsako jutro iz morja rodilo.

"Moje oči so nekoč že pozabile, kaj je lepota," je zavzdihnilo vampirsko bitje. "In vendar je zdaj v mojem objemu obsijana z žarki večnosti še lepša, kot sem si kdaj mislil."