Peščena plaža

Azar je počasi prikorakala po peščeni plaži in se ustavila ob vodi. Znova je bila temna noč. Zadnje čase ji je že v navado prišlo dejstvo, da se je vedno odpravila ven ponoči, čeprav se je prav dobro zavedala, da je vso okolje najverjetneje veliko bolj varno podnevi. A ta trenutek ji je bilo za to, po pravici povedano, povsem vseeno. Bila je ena izmed tistih prijetnih, toplih noči, zaradi katere je imela Azar na sebi samo nekoliko daljšo majico, ki jo je uporabljala kot obleko. Segala ji je nekje do sredine stegen, ker pa je bila prepričana, da ne bo srečala nikogar, se ni zares obremenjevala s tem, kako izgleda.
Pravzaprav je uživala v občutku toplega peska na tleh. Imela je rada toploto, ker jo je vedno povezovala z ognjem, to pa je bil hkrati tudi element, ki ji je bil najbližje. Na njenem obrazu se je zarisal nasmešek, ko je naredila nekaj korakov naprej in se naposled ustavila v senci, ki jo je metalo neko drevo. Pravzaprav se je povsem spojila z okoljem in skoraj nemogoče jo je bilo opaziti. Azar se je naslonila na drevo in za trenutek zaprla oči, že v naslednjem hipu pa jo je zmotil šum, ki ji je takoj povedal, da nekdo prihaja. Vprašanje je bilo le, kdo bi se ob takšnem času napotil na peščeno plažo. Razen nje, seveda. Obstala je pri miru in prisluškovala zvokom noči, ob tem pa je bila nenavadno mirna, iz njenega obraza pa niti za sekundo ni izginil nasmešek.

[ Jaaames? ;D ]

James se je zadnje čase počutil slabo. In to zares slabo. Njegovo počutje, je vedno nihalo, grozno ga je bolelo, ko se je spreminjal v volkodlaka, ter nazaj, poleg tega pa je ob vsaki žalostni stvari ihtel, če ne jokal. Kakor da bi imel PMS. Čeprav moški ne more imeti PMSa. Ali lahko? So volkodlaki posebneži? Kakorkoli, počutje je bilo obupno, do vseh je bil nesramen, poleg tega pa se je še umešal v prepir med vampirjem in čarovnikom. Posumil je, da se njegove empatske sposobnosti razvijajo.
Sprehajal se je po gozdu. Ni se hotel preobraziti, ker bi ga spet bolelo. Pogledal je v nebo. Bil je pravi čudež, da se je videlo, saj je stal med smrekami. Luna, tokrat ni bila polna, vendar je vseeno obsijala celoten gozd. Na enkrat je zaslišal morje, zato je moral biti blizu plaže. Hodil je preprosto. Njegov plašč, se je na nekaj časa, zataknil za kakšno grmičevje. Njegovi škornji, so postajali že blatni, zaradi blata. Deževalo je namreč že šest dni prej.
Videl je plamen, zato se je odpravil tja.

Nenadoma so se znova zaslišali koraki v okolici in Azar je elegantno stisnila svojo dlan in s tem ugasnila majhen plamenček, s katerim se je pred tem igrala. Rada je imela ogenj in njegovo moč, prav tako pa se ni nikoli obotavljala, če se ji je prikazala priložnost, da se lahko približa ognju. Nikoli ga ni izkoriščala in do njega je gojila skoraj spoštljiv odnos, saj je navsezadnje ravno ogenj bil tisti, ki je določal njeno osebnost.
S pogledom je ujela postavo, ki se ji je počasi približevala. Fant, morda nekoliko starejši od nje, a tako ali tako na otoku ni bilo mogoče zaupati zunanjemu izgledu. Lenobno je opazovala neznanca, ki se je približeval delu obale, kjer je stala ona sama, in presodila, da ni tako zelo škodljiv. Vedno je zaupala svojim občutkom in čeprav je bilo na neznancu nekaj čudnega, se je odločila, da bo ostala tam, kjer je bila. S pogledom ga je spremljala, potem pa se je nenadoma pojavil pred njo in na njenem obrazu se je pojavil nasmešek. Nikakor se ni nameravala izdati, čeprav je najverjetneje že vedel, da je tam.

Od daleč je Ain opazil fanta in dekle. Fant se je bližal dekletu in počasi se je tudi on približal. Dekle je izgledalo zelo lepo. Vsedel se je na tla in si jo ogledal. pogled mu je švignil na tla pred njo in opazil je, da je verjetno kurila ogenj. Čez obraz mu je šinila senca zadovoljstva. Ni vedel zakaj a bil je zadovoljen, da je imela ogenj. "Ain. Kdo si ti?" Se je predstavil in v isti sapi dodal še vprašanje. Na dekletu je bilo nekaj čudnega. Zdelo se mu je, da ga k njej privlačijo njena čustva ampak zdaj je začutil bolj malo čustev. Začel je počasi jemati in presipavati pesek iz ene v drugo roko pri tem pa opazoval dekle. Nasmehnil se je s svojim najljubšim nasmeškom, ki pokaže vse zobe in čakal. Všeč mu je bil vonj morja vse naokoli, občutek toplega peska pod sabo in majhni kamenčki med peskom. Vdihnil je svež morski zrak ampak njegov nasmešek je ostal na obrazu. Malce se je presedel in jo še naprej opazoval. Bi jo lahko ujel, če bi pobegnila? Pa zakaj bi jo sploh lovil, če želi lahko pobegne. Je pomislil ampak se za takšne misli ni zmenil. Še vedno je čakal na puncin odgovor.

Zadržala se je, da se ni ob neznanem glasu poleg sebe zdrznila. Še vedno je sumničavo opazovala neznanega svetlolasca, a morala se je prisiliti, da je svoj pogled usmerila nazaj in poiskala obraz neznanca, na njen obraz pa je samo za trenutek padla senca. Nekako ji ni bilo najbolj všeč, da je ni niti pozdravil, temveč jo je skoraj napadel s svojim imenom. Za trenutek je svoj pogled znova usmerila na svetlolasca. "Lep pozdrav tudi tebi," je s svojim nežnim glasom nenadoma ogovorila Aina, a pravzaprav je bilo za tem skrito tudi neke vrste svarilo in ironija nad tem, da je on ni pozdravil. Če je dobro pomislila, Azar res ni bila oboževalka nevljudnih ljudi.
"Jaz sem Azar," je kljub temu odgovorila, saj preprosto ona sama ni mogla biti ravno groba do neznancev, sploh če jih ni poznala. A hkrati je bilo na temnolascu poleg nje nekaj nenavadnega- skoraj nenaravnega, kar ji je zbujalo neprijetne občutke. A te misli je zadržala zase, nekje v globini svoje glave. Ujela je njegov pogled in svojega že čez nekaj trenutkov umaknila ter pustila, da so ji oči prekrili njeni svetli lasje, medtem ko je še vedno nekoliko nezaupljivo zrla od enega neznanca do drugega. Je bila to neke vrste zaseda? Vsekakor je bila pripravljena na to. Za trenutek se je namrščila, potem pa si popravila lase izpred obraza in se sproščeno nasmehnila sama pri sebi.

Azar je s pozdravom verjetno skušala nakazati, da je on ni pozdravil zato se je kratko namrdnil. Ujela sta pogled ampak Azar je svojega kmalu umaknil in obraz so ji zakrili svetli lasje. Ain je skrbelo, da ji ni do njegove bližine ali pa do bližine neznanca v bližini ampak si je oddahnil ko je lase spravila iz obraza in se malo nasmehnila. Tudi Ain se je nasmehnil in opazoval morje. Bilo je turkizno.modro in na njem kot vedno majhni valovi. Ain je imel zelo rad to morje bilo je preprosto dolgo in je izgledalo kot, da sploh nima konca. Opazoval je morje in ni mogel razumeti kako je lahko nekaj tako ogromno in tako veliko. Vdihnil je vonj morja in lase počasi spel v čop, da ga niso motili. Pogled mu je švignil na nogo na kateri je bil trakec. Uporabil ga je kadar se je spremenil v volka in je moral nekam dat oblačila. Spet je pogledal Azar in si jo dobro ogledal. Njegov nasmešek na obrazu se je počasi raztegoval v Ainovega najljubšega. Ko se je na koncu spet smejal s svojim najljubšim nasmeškom je začel dihati vonj morja in opazovati neskončno modrino morja.

Pravzaprav je čutila Ainove poglede na sebi, a s tem se Azar ni obremenjevala- vsaj ne dokler je niso ogrožali. In če je sklepala po njegovem obnašanju, ni zanjo predstavljal prav nobene nevarnosti, zato se je nenadoma sprostila in si ga še sama bolj podrobno ogledala. Vsekakor ni bil čarovnik. Pravzaprav je pri tem šlo bolj za njeno sklepanje kot pa karkoli drugega. Imela je zares odličen spomin in nekako je dvomila, da se ga ne bi spomnila, ker si je ponavadi zapomnila vse. Če ne kaj drugega, pa vsaj obraze. "Torej, Ain, kaj te je ob tem času prineslo sem?" Namuznila se je, ko se je zavedla, da njeno vprašanje zveni napadlo, čeprav bi vsakemu že ob enem samem pogledu na njen obraz bilo jasno, da Azar preprosto ni bila sposobna biti zlobna do kogarkoli. Čeprav to ni vedno najbolj držalo- a morala je pokazati Ainu, da zanj ne predstavlja nevarnosti. Nikakor si ni želela napadalnega volkodlaka, vampirja ali karkoli je že bil on, za svojim vratom.
Sledila je njegovemu pogledu in se za trenutek znova nasmehnila ob pogledu na neskončno modrino, ki se je raztezala pred njenimi očmi. Že res, da je bilo lepo, a morja ni marala. Njena čustva so bila večinoma pripisana dejstvu, da je bilo morje samo velik kup vode, ki je Azar prav zares ni marala. Voda je oslabila ogenj in ga včasih tudi popolnoma pogasila, nekje v notranjosti pa je ona sama gojila strah, da bi tudi njo voda lahko preprosto pogoltnila, da od nje ne bi ostalo nič. A takšne misli je vedno in povsod zadrževala zase. "Lepo je," je pripomnila in svoj pogled usmerila nazaj na Aina.

Kaj te je prineslo sem, je pomislil Ain, morje, kajpak. Malo je še pomišljal pred odgovorom na njeno vprašanje nato pa odgovoril:"Morje," je bilo vse kar je rekel. Še naprej je zrl v morje, ko je opazil, da je Azar sledila njegovemu pogledu. Začutil je njen strah in nežno trznil z glavo. Strah? Je razmišljal. In se komaj zadrževal, da ne bi zmajeval z glavo. Ni se mu zdelo, da je Azar pretirano naudušena nad morjem zato je tudi on, a le s težavo, umaknil pogled. Dobro si je ogledal Azar in pomisli, volkodlak vsekakor ni, niti malo mu namreč ni bila podobna. Še malo si je ogledoval njen obraz in si zapomnil poteze. Pa tudi odtenek svetlih las mu bo najverjetneje ostal v spomniu. Ponovno se je moral ozreti k morju, ker mu je bilo morje neskončno všeč. To je bilo veliko lepše kot jezero in ločje. Vohal je vonj morja, soli, rib v morju in peska pod sabo. Popolnoma se je zatopil v vonj in skoraj izklopil ostale čute ampak ob božanstvu morja, je bilo morje potrebno tudi opazovati. Zato oči in vida pač ni mogel izključiti. Nalahno je pokimal in se dovrnil od lepote. Spet je pogledal Azar. "In kaj je tebe prineslo sem?" Je sarkastično vprašal in se hudomušno nasmehnil.

Ob njegovem odgovoru na njeno vprašanje se je bledo nasmehnila, medtem ko je na njegovem obrazu opazila nekaj nenavadnega. Kot da bi rahlo neodobraval dejstvo, da je bilo njo strah morja. A kako bi lahko vedel? Sama pri sebi se je zamislila, medtem ko je pogled odvrnila od morja. Nikoli ne bi mogel začutiti njenega strahu- ali pač? Najverjetneje se je na njenemu obrazu poznalo nekaj čustev, ki so izdajala, da ji morje ni ravno najljubši prostor pod soncem. Plima je zviševala gladino morja in se pravzaprav že povsem približala prostoru, kjer se je zadrževala ona, a Azar je raje vzdihnila sama pri sebi in se vdano v usodo zazrla v Aina. Saj ni bil tako napačen.
"Pravzaprav sem šla na neke vrste sprehod, in še sama ne vem, kako sem se znašla tukaj," je skomignila z rameni in mu -najverjetneje prvič ta večer- namenila iskren nasmešek, v katerem je bilo tudi nekaj nejevere. "Kot si najbrž že ugotovil, nisem ravno velika oboževalka morja," je priznala in se mu odkrito nasmehnila. Pač ni marala vode, ker je imela veliko raje ogenj in ker se je prav dobro zavedala, da ji voda lahko škodi, prav tako kot njenemu elementu. Radovedno se je zazrla proti njemu. "Iz katerega dela otoka pravzaprav prihajaš?" Ni se mogla zadržati in postavila mu je vprašanje, iz katerega je želela izvedeti, če ji je nevaren, čeprav ni deloval tako. A nikoli nisi bil dovolj previden, kajne?

Na sprehod... Je razmišljal Ain, ki je imel v glavi ponovitev tega, ker mu je Azar povedala. Ob vprašanju iz katerega dela otoka prihaja se je Ain za nekaj časa zamislil. Če povem resnico, bo vedela, da sem volkodlak torej je čisto vseeno če ji rečem, da sem volkodlak, lahko pa se zlažem. Če rečem da sem vampir ne bo verjela ker izgledam vsekakor ne kot vampir. Morda bi rekel čarovnik ali šaman ampak potem bi verjetno želela dokaze in bi moral čarati ali kaj podobnega jaz pa vam samo čira-čara. Najboljše bo resnica, je v glavi premlel vse možnosti. Pri vsaki od treh laži bi ga z lahkoto ujela na laži zato je zavzdihnil in rekel:"Volkodlak sem. Če me želiš ujeti pa vedi, da hitro tečem in sem močan volk," je priznal in povedal trditev, ki je veljala za njega. Spet se je ozrl k morju in začel razmišljati o očetu.

Opazila je, da se je Ain ob njenih besedah nekoliko zamislil in znova se je zavedla, da so bili tukaj pravzaprav vsi bolj kot ne nezaupljivi drug do drugega. Zaupati komerkoli je bil dvorezen meč- nikoli namreč nisi vedel, kaj te lahko doleti. A Azar ni nikoli bila pretirano nezaupljiva do ljudi, če pa je že bila, tega nikakor ni pokazala. Tudi to je bilo nevarno. A zaupala je svojemu prvemu vtisu o Ainu ki ji je pravil, da temnolasec ni bil nevaren.
Ob njegovem odgovoru je dvignila pogled in se sama pri sebi nasmehnila. Vedno je imela prav glede nezaupljivosti. "Si prepričan, da bi te bila sposobna ujeti?" Morala se je zasmejati in ob tem je nenadoma postala tista prijetna, dobra Azar. Zdaj ko je bila prepričana o tem, kdo je oseba pred njo, se je zavedala, da bi ji lahko bil nevaren, a ker je bil tudi on neprepričan o njej, je bila bolj sproščena. "Jaz sem čarovnica," je spontano povedala in se mu nasmehnila. Zdaj sta se nekoliko bolj poznala in Azar je bila srečna, da je naletela na nekoga, ki ni bil nevaren. Prav lahko bi naletela na enega izmed tistih sila zoprnih osebkov, ki so bili povsem prepričani, da je celoten otok njihov in da je bilo potrebno ostale rase in vrste pobiti. Marsikateri njen prijatelj se s takšnih srečanj ni vrnil in ravno zaradi tega je bila Azar še toliko bolj previdna.

"Mislim, da me ne bi bila spospbna ujeti," se je nasmehnil in dodal:"Lahko pouiskusiva ampak jaz znam igro hitro obrniti v resničnost, tako da rajši, ne." Je svoj pogled še naprej meril v morje. "Čarovnica si?" Se je Ain začudil ob Azarinem odgovoru. Kaj si pa pričakoval tepec? Se je okregal v mislih. Začutil je Azarino srečo in se tudi sam nalezel njene sreče. S prsti je počasi brodil po pesku in opazoval rahlo valovanje morja. Z veseljem bi šel plavat ampak ni bilo primerno, da bi kratkomalo stekel v morje in zaplaval. Še naprej je sedel na svojem mestu njegovi prsti pa so brofili po pesku. Smehjal se je. "Pri kom si živela preden si prišla na otok?" Je vprašal kot, da sploh ni pomembno.

"Čarovnica, da," je še enkrat ponovila in ob tem v svoj glas dodala tudi nekaj odločnosti, ki ga naj bi prepričala v to. Le da ni vedela natančno, zakaj bi mu to sploh morala dokazovati. No, pravzaprav je vedela. Že od nekdaj je bila zelo občutljiva na čarovništvo in vse, kar se je tega tikalo. Nikoli ni dovolila, da ne bi kdorkoli podvomil v njeno vrsto ali v to, da so na kakršenkoli način manjvredni. Sama pri sebi se je nasmehnila, saj je po nekaj trenutkih Ain sprejel to resnico, ona pa je postala še nekoliko boljše volje. Vedno je bila zelo optimistično naravnana oseba, tokrat pa jo je nekaj spravilo v še boljšo voljo in morda se je ravno zaradi tega počutila še bolje. Začutila je tisto znano energijo v svojem prsnem košu, ki jo je s svojo toploto spominjala na ogenj in morda je bil tudi to dodaten razlog njene dobre volje. Namuznila se je, potem pa zmajala z glavo. "Prav imaš, morda res ne bi poskušala." Čeprav je oboževala volkove, prav tako kot vse ostale živali, nikakor ni želela biti priča temu, ko je Ain igro obrnil v resničnost.
"Pri očetu," je povedala in za trenutek sklonila pogled. "Na otok sem prišla s šestimi leti, v družbi nekega izkušenega čarovnika," je še dodala, čeprav ni vedela točno, zakaj. Svoj pogled je usmerila v njegve oči. "In ti?" Morala se je pozanimati, potem pa je utihnila in mu dala možnost, da je odgovoril.

Začutil je Azarino dobro voljo in še sam se je nalezel njene dobre volje. Smehljal se je in opazoval neskončno modrino. "Živela si pri očetu?" Je vprašal po odgovoru na njegovo vprašanje. Upal je, da Azar ve, da je to retorično vprašanje, ker odgovora ni pričakoval. "Tudi jaz sem živel pri očetu, z razliko, da je bil moj na invalidskem vozičku. Veliko sem mu moral pomagati, enkrat pa je odšel k prijateljem in jaz sem odšel v gozd. Prekoračil sem mejo in prišel na otok. Nekaj me je napadlo in preobrazil sem se v volka. Zbudil sem se v družbi ljudi, ki so mi razložili vse, ker sem moral vedeti." Je povedal svojo zgodbo. Pogled je imel še nakaj božanskih trenutkov uperjen v morje, nato pa je pogledal Azar. S kotičkom očesa je opazil še enega fanta. "In kdo je tisto?" Je z ramo pomignil v smeri fanta, ki ga je opazil.

Resno je poslušala Ainovo zgodbo in ob tem pogled upirala vanj, čeprav se ji je za trenutek zdelo, da je on noče pogledati. A najverjetneje se ji je samo zdelo, zato njena dobra volja kljub vsemu ni uplahnila. "Moj oče je bil vilinec in naučil me je marsičesa, potem pa je ugotovil, da bo zame bolje, če se učim pri nekom, ki obvladuje ogenj, saj on ni imel te sposobnosti," je še sama na kratko strnila svojo zgodbo in ob tem skoraj otožno spustila pogled, njena otožnost pa je izginila že v naslednjem trenutku, ko se je pogumno nasmehnila sama pri sebi, potem pa sledila pogledu njenega novega znanca.
Svetlolasec je že kar nekaj časa stal tam in Azar je morala priznati, da ni imela pojma, kdo je bil ali kaj je počel. "Če ti povem po pravici; ne vem," je razložila in skušala ugotoviti, kaj neznanec počne. Pravzaprav je bil na nek način prav smešen, ko je kar stal tam. To je prisilo Azar k še širšem nasmešku, preden je svoj pogled uperila nazaj Ainu in mu prepustila besedo.

Ain se je zamislil. Njen oče je bil vilinec. Tudi Ainova mama je bila vilinka. Pogled je nato vseeno uperil v Azar in počakal še na njen odgovor, kdo je svetlolasec. Tudi Azar ni vedela zato je Ain pogled malce sklonil ampak le za en miliemeter. Začutil je Azarino veselje in se tudi sam na široko nasmehnil. Včasih, pa empatija pride prav in te spravi v dobro voljo, je pomisli ampak, ker se je navzel Azarinega veselja, ni bil zmožen imeti mračnih misli. Včasih si je želel, da bi imeli tudi drugi to sposobnost, ampak je žal niso imeli. To je bila sposobnost volkodlakov. "Si bila priden otrok?" Se je Ain zahihital in nato dodal, še:"Jaz nikakor. Očetu sem povedal za vse norčije in on je samo zmajal z glavo, ker bi ostal brez glasu, če bi me za vsako nadrl." Ainov nasmešek se je razvlekel, ob misli na očeta in počakal je še na to, da Azar pove o svojem otroštvu.

Sama pri sebi se je znova namuznila, preden je pokimala. "Pravzaprav sem bila precej priden otrok. No, na začetku ne ravno, potem pa je moja mama umrla," zajela je sapo in se prepričala, da je bil njen glas povsem odločen in da v njem ni bilo spremembe, čeprav se je zavedala, da se ji je lahno zatresel, potem pa nadaljevala; "Ampak potem sem bila zelo pridna. Saj veš, ubogala sem in te stvari, čeprav mi je nekako uspelo zažgati kočo, v kateri sva živela z očetom," se je namrdnila, potem pa se znova namuznila. Njen pogled je počasi zašel naprej in ko je v daljavi opazila temno senco na nebu, se je morala nasmehniti. Pravzaprav je bil najverjetneje čas, da se odpravi, zato se je z opravičujočim nasmeškom na obrazu obrnila proti Ainu. "Oprosti, mislim, da bom morala počasi oditi. V tem času zna biti precej nevarno za nekoga, kot sem jaz," je priznala in se znova nasmehnila. "Ampak me je veselilo in vsekakor upam, da te bom še kdaj srečala." Za trenutek je sklonila pogled, že v naslednjem hipu pa je izginila v sencah, ki so počasi objemale okolico, za njo pa je ostala samo sled prijetnega nasmeška.

Po dolgem času si je Ethan vzel čas zase. Uspešno je opravil zadano nalogo in preživel svoje prvo srečanje z volkodlaki. Bil je skrajni čas, da si privošči nekaj dobrega starega lenarjenja. Kmalu po zajtrku je prišel na peščeno plažo, si izbral simpatično mesto in se zakotalil na mlačen pesek. Roki si je položil pod glavo, potem pa zaprl oči in se posvetil brezdelju. Energijo je vlagal izključno v dihanje in poslušanje enakomernega pljuskanja valov. Skoraj bi že zadremal, ko se mu je zazdelo, da ga nekdo opazuje. Ni se mu ljubilo odpreti oči, dokler ni bil skoraj siguren, da nekdo stoji tik ob njem. Končno je odprl oči in tik nad sabo zagledal mlado dekle, ki je z glavo zakrila sonce. Zdela se je kot privid, saj je kar žarela od sonca, ki jo je obkrožalo. "Erm, živjo," je počasi spregovoril v pozdrav. Napol je okleval, ker ni bil čisto prepričan, da ne sanja.

((Rose))

Rose si je vzela čas in se sprehajala naokoli. Nekaj časa se je sprehajala po velikih gozdovih na ozemlju volkodlakov a se je potem odločila da bo čas da bo spoznala tudi druge. Tisti dan je res imela voljo do tega da bi spoznavala nove ljudi s katerimi bi lahko postala tudi zelo dobra prijateljica. Pomislila je na svoj izgled in si poskušala predstavljati da je druga oseba in gleda sebe kako bi se sprejela in kakšna bi se zdela. Majhna, dolgolasa in bleda. S temi besedami bi opisala svoj videz. Pred sabo je zagledala nekaga moškega. Vsaj ga lahko tako imenujem? se je vprašala in stopila k njemu. "Živjo" ga je pozdravila in pokazala svoje bele in ostre zobe.

Ko je Ethan zagledal ostre zobe, ki so se bleščali v soncu, je najprej pomislil, da se je Alexis premislila in poslala nekoga za njim. "Ne pojej me," je bleknil preden je dobro pomislil. Saj sploh ni vedel ali se pogovarja z volkodlakinjo. Sedel je pokonci in si bolje ogledal svojo sogovornico. Bila je tako bleda, da bi mislil, da govori z vampirjem, če ne bi bilo sonce visoko na nebu. "Se opravičujem za mojo izjavo. Včasih kaj rečem preden sploh pomislim," se je opravičujoče nasmehnil. "Si tudi ti prišla malo lenarit na sonce?"

Rosi je iz obraza hitro izginil nasmešek ko je moški, tako je imenovala neznanca pred samo, povedal naj ga ne poje. "Veš jaz se ne hranim s takšnimi kot si ti" je potiho zamrmrala in se namrščila. Izgledam tako strašno da se ma vsak prestraši? Prav škoda da mi lepotne operacije ne bi pomagale. Res brazupan primer je pomislila in stopila nekaj korakov naprej da bi si lahko ogledala neznanca ali moškega ni vedela kako naj mu reče za ime pa... Za ime pa ga ni še imela časa vprašati. Videla je njegove kratke rjave lase, ki so bili skuštrani. Pogledala je njegov celotni obraz in si ga poskušala zapomniti. Njegove poteza na obrazu in prevzaprav kar vse. "Nič zato vsaj bi zase lahko rekla enako. Tudi jaz večkrat povem kaj preden sploh pomislim" je na kratko odgovorila in že pozabila na to da se je je prestrašo ko jo je videl. Ko jo je vprašal če je prišla tudi ona lenarit se je nasmehnila. "No lahko bi rekli tako ampak to ni glih lenarjenje ker do še nisem sedla od... Od jutra ko sem vstala. Do sedaj sem se potikala po gozdovih in drugih pokrajnah. In ti malce lenariš a ne?" ga je Rose brez oklevanja vprašala.

"Oprosti, nisem tako mislil. Malo sem paranoičen zaradi bližnjega srečanja z volkodlaki pred nekaj dnevi," se je smehljaje opravičil, skoraj tako za tem pa že namrščil. "Čakaj kako to misliš, da se ne hraniš s takimi kot sem jaz? Kaj pa je narobe z mano?" Smešno, ampak zdel se je užaljen, ker ga ni hotela pojesti. Čisto možno je bilo, da je s tem hotela povedati, da ne je ljudi, ampak Ethan je njeno izjavo razumel po svoje.
Malo se je pomiril, ko je povedala, da tudi sama kaj reče preden premisli. "Potem pa prisedi in si odpočij noge," jo je povabil in potapkal pesek poleg sebe. "O ne, jaz ne lenarima samo malce. Danes bom prelenaril večino dneva pa naj stane kar hoče!" Bil je trdno odločen, da se za nič na svetu ne bo spravil k delu pred naslednjim dnem. "Mimogrede, ime mi je Ethan." S prijaznim nasmeškom ji je podal roko in čakal, da prisede.

"Ah no pa veš da sem volkodlak" je malce razočarano rekla in se potem takoj spet nasmehnila. A vsi vedo da sem volkodlak?. "Veš jaz se na hranim s ljudmi samo z živalimi ponavadi s divjimi prašici pa tudi s pumami če jih le ugrabim. In mislim da ti nisi žival ali?" je v šali rekla in se nasmehnila. Vedela je da je on tudi vedel to in da jo je razumel no vsej predvidevala je. "Če prisedem in si odpučejem mogoče ne bom hotela več vstati in nadaljevati. Mogoče pa bom imela še več energije in bom lahko šla dalje" je naglas razmišljala in se odpravila k njemu. Pridela je in stegnila svoje ne prav dolge noge pred sabe. Z roko je prijela svež in malce moker pesek pod seboj. "Res je lepo lenariti mogoče bom še kdaj lenarila, mogoče." On ji je dal roko in Rose je segla vanjo. "Jaz sem pa Rose. Rose Black" je rekla in ga prijazno pogledala.