Vhod v dvorane

Ko se je Silver prepričala, da v bližini ni nobene nevarnosti, se je preobrazila v človeka in se razgledala po pusti pokrajini, ki se je raztezala pred njenimi očmi. V glavnem je bila posuta s skalami, med katerimi so se le tu pa tam iz zemlje prebijali veneči grmi in šopi trdovratne trave. Takšno je torej izgledalo ozemlje vampirjev, in to je ni kaj dosti presenetilo, čeprav nikakor ni mogla razumeti, zakaj bi kdorkoli hotel živeti v taki pustinji. Je pa res, si je rekla, da vampirji pravzaprav ne živijo v pustinji, temveč pod njo. Kar pa je bilo po njenem mnenju seveda še huje, poleg tega pa je njuno nalogo še dodatno zapletlo, saj sta morali vhod v podzemlje šele odkriti.
A Silver se ni bila vajena tako zlahka vdati v usodo. Obrnila se je k Arianni in se ji spodbudno nasmehnila.
"Mislim, da morava biti že blizu. Poglej, nikjer ni nobenih dreves, povsod samo grmovje. To je gotovo zato, ker se tu nekje začenja hodnik, ki vodi v podzemlje, kar pomeni, da večja drevesa ne morejo pognati korenin, ker so tla pod njimi votla."
Ozrla se je k soncu, ki se je počasi bližalo obzorju, a do zahoda sta imeli še nekaj časa.
"Do zahoda imava še čas, da malo preiščeva okolico, potem pa bova z malo sreče opazili kakšnega vampirja, ki se bo odpravljal na lov in sledili njegovi sledi do vhoda."
Misel na to, da bi lahko naletela na vamprija, ji sicer še malo ni bila všeč, a navsezadnje sta bili z Arianno dve, poleg tega pa sta obe znali tudi hitro bežati, če bi se pojavila nevarnost.
"Mislim, da do sončnega zahoda lahko iščeva vsaka na svojem koncu, potem pa se lahko spet dobiva. In če kaj odkrijeva bo najbrž še najbolje, da to druga drugi sporočiva v mislih, da ne bova s tuljenjem zbuduli celega podzemlja," se je zahihitala. Vso srečo!" ji je še zaželala, potem pa se je znova preobrazila v volka in počakala še na Arianno.

Končno je bila tu prva naloga za Arianno in bila je zelo vesela, da si je to nalogo delila z Silver. Arianna je bila zelo vznemirjena, saj je upala da bosta čim prej našli knjigo. Na ozemlju vampirjev se ni niti malo dobro počutila in Arianni se je naježila vsa dlaka.
Kljub temu se je toliko pomirila in se preobrazila v človeka. Arianna je dobro poslušala Silver, saj ni hotela da bi naredila kaj narobe. Nato pa so jo presenetile Silverine besede, da bi bilo bolje da se razideta. To je Arianni pognalo strah v kosti, saj nikakor ni hotela ostati sama na ozemlju vampirjev. Kljub temu je Silver rekla: ''Zmenjeno.'' in se ji na široko nasmehnila. Ni hotela da bi jo imela za navadnega strahopetca. Tako se je Arianna nazaj preobrazila v volka in v mislih dejala Silver:'' Ti poglej malo naokoli, jaz pa bom ostala tukaj in to ozemlje pregledala. Nevem, čuden občutek imam tu.'' Takrat pa je Arianna zagledala gosto rastje za njimi pa nič. Praznina. ''Počakaj Silver. Mislim, da ti ne bo potrebno iti naokoli.'' je še dejala. Počasi in previdno se je približala gostim rastjem nato pa izginila za njimi. Arianna je osupnila, saj je videla da je našla vhod v dvorano. Da je bila ta praznina pravzaprav vhod. No izgledala je kot nekakšna luknja, ampak vseeno. ''Silver. Našla sem vhod. Pridi pogledat.'' je navdušeno v mislih še dejala.

Komaj se je oddaljila za nekaj metrov, že je zaslišala Ariannin glas, ki jo je klical v mislih. Navdušeno je pomahala z repom in ji sledila skozi gosto rastlinje, ki je prekrivalo vhod. "Bravo Arianna," ji je čestitala v mislih, potem pa nenadoma obstala in se presenečeno zazrla okoli sebe. Znašli sta se v veliki podzemni dvorani, iz katere je vodilo cel kup hodnikov, ki so vodili globlje v podzemlje. Silverino navdušenje je hitro minilo. Že res, da sta našli vhod, a zdaj je bilo pred njima zatohlo podzemlje, polno krvoločnih vampirjev, poleg tega pa, kako naj vesta, po katerem hodniku morata iti?
"Upam, da nama ne bo prehitro žal, da sva se javili za to nalogo," je zavzdihnila v mislih in se nato preobrazila v svojo človeško podobo.
"Takole bova manj sumljivi, če naju kdo sreča, pa čeprav bodo najbrž vseeno takoj vedeli, da nisva vampirki. Sicer pa dvomim, da naju bo kdo hotel kar tako napasti, sploh če jim razloživa, da sva tukaj po naročilu vodje našega klana in tako naprej. Veš, da celo poznam enega vampirja? Ali pa vampirko, nisem čisto prepričana... Ime mu ali pa ji je Lux in je sicer čudaška, a vseeno kar prijazna pojava, ki nama bi mogoče celo lahko pomagala. Ampak težava je v tem, kako jo najti..."
Silverin živčni šepet je nenadoma zamrl, saj se jima je po šestem hodniku z leve začela približevati bleda, suhljata ženska postava... Silverine misli so divjale. Že res, vampirka za enkrat še ni delovala, kot da bi ju hotela napasti, a kaj, če je bila to samo krinka? Po drugi strani pa je bila to morda njuna edina priložnost, da izvesta za pot...
Že čisto na robu panike se je obrnila k Arianni: "Misliš, da bi jo bilo pametno vprašati za pot?!" je zašepetala. Od strahu se je komaj še premagovala, da se ni proti svoji volji preobrazila v volka.

Preden je Arianna skupaj s Silver nadaljevala pot v podzemlje, se je preobrazila nazaj v človeka, V podzemlju se je vznemirila, saj resnično ni vedela po katerem hodniku bi morali s Silver iti. Niti za trenutek ni več mislila na to, saj Arianna ni hotela, da jo ima Silver za strašansko zmedenega in nesposobnega volka. Takrat pa se je spomnila, da je pravzaprav človek in da Silver ne more več slišati njenih misli. Kratko se je sama pri sebi zasmejala.
''Ne bo nama žal za to najino nalogo. Pravzaprav je še kar zabavna. Do zdaj.'' je zadnjo besedo odrezala Arianna. Bila je zelo nesigurna, saj ni vedela, kaj vse lahko pričakuje od naloge. Zbala se je, da bodo vampirji koga poškodovali. Bala se je, da bodo poškodovali tudi Silver. V zadnjem času se je navezala na njo in ta naloga je bila skupaj z njo še bolj zanimiva. Arianne ob Silver ni bilo toliko strah, kot če bi bila sama.
''Poznaš vampirja? Pogovarjala si se z njo? Mislila sem da so volkodlaki in vampirji smrtni sovražniki.'' je Arianna izbuljila oči, saj je bila zelo presenečena. Nato pa je v šali nadaljevala:''Ampak. A ti ni malce zaudarjala?''
Takrat pa je Arianni v nos prišel neprijetni vonj. Vonj po vampirju. Tega se je Arianna najbolj bala. Postala je živčna in komaj se je zadrževala, da se ni spremenila v volka. Videla je, da se Silver enako počuti, nato pa je zaslišala njen šepet. ''Bilo bi dobro, da bi jo vprašale za pot. Nočem, da se še po teh hodnikih izgubive. Lahko bi šla ena proti njej in jo skušala vprašat, ena pa nekaj korakov zadaj počakala, če bi bila potrebna pomoč in bi se morala takoj preobraziti v volka. Greš ti ali jaz?'' je Arianna zašepetala Silver nazaj. Roke je stisnila v pest in čakala na odločilni trenutek.

Njeni koraki so bili skorajda neslišni, čeprav ni lebdela ali karkoli podobnega. Ob njenih gležnjih je mehko valovila dolga črna obleka, ki bi morda celo lahko spominjala na nekaj pretirano gotskega, če ne bi bil Natashin obraz tako bled, prazen; skoraj bi bil lahko mehak, če bi njene hladne oči kdaj pokazale kanček ljubezni. Pa ga niso. Tudi interesa za to ni nikdar kazala. Hotela se je odpraviti ven; čeprav ni bila niti malenkost tip človeka - ha, bitja - ki bi se zadrževal z drugimi, je prebivala s skupino. Ne zato, ker bi se počutila varneje, saj je nikdar ni bilo ravno strah pred bolečino, niti pred smrtjo, ki pa jo je že tako ali tako doživela. Ne, nekakšen čar je nosilo to skupinsko življenje. Nikogar od teh vampirjev ni zares poznala, še več, za to se sploh ni trudila. Je pa vedela, da bo toliko lepše, ko bo pridobila koga, ki bo dovolj neumen, da ji bo nasedal. Čeprav so bili vampirji elegantna, vehementna bitja, so stereotipi še preveč zaudarjali. Velika večina jih je bila tako naivnih, da so zlahka podlegli sladkim, sinje modrim očem. Bedaki.

Lahen piš, ki ga je povzročala sama, ko se je premikala, je njene valovite lase ujemal v lasten upor in nasmehnila se je; počutila se je precej.. Je bila 'svobodno' prava beseda? Le kje se je izgubila njena svoboda? Nikdar se ni počutila preveč sproščeno, ker nikomur ni zaupala - takole, sama, pa se je počutila.. Ja. Svobodno. Potem pa se ji je nenadoma isti občutek razblinil, saj je začutila dve srci, katerih utripi so nenadoma postali toliko hitrejši; in zazdelo se ji je, da je zavohala vonj po psih, še več, celo njihovih bolhah. Ne, ni bila navdušena nad drugimi, ki so delili z njo vrsto ali raso, še huje pa je prenašala tiste, ki so spadali drugam. Volkove? Smrdeli so ji na daleč. A ničesar takšnega ni pokazala z izrazom na obrazu; obdržala ga je enakega, kot prej - mirnega, hladnega. Praznega. Njene modre oči so kot vrtalke skozi polmrak zrle proti dvema svetlolaskama, ki sta stali druga zraven druge in njena ušesa je napolnilo utripanje njunih src. Si je domišljala, ali pa je to res slišala? Njeno srce je namreč že davno nehalo biti. Ne, čutila je strah, polnil je zrak, ki se je zadrževal ob starih stenah rovov, polnil ga je in ga delal težkega. To bo še zabavno..

"Sta se izgubili?" je vljudno povprašala, ko je bila dovolj blizu, da ji ni bilo potrebno povzdigovati glasu. Na obrazu ni pokazala niti sence nasmeška, čeprav jo je situacija zabavala. Nekako je pričakovala nekaj.. smešnega. Zabavnega. Vedela je, da se ne sme zaplesti v nič fizičnega, saj je bila navsezadnje izredno šibka vampirka. Ne, psihološki heci so ji šli veliko bolje od rok. "Oprostita za mojo nevljudnost," je dejala z istim, praznim izrazom; tako na obrazu, kot v tonu govora. "Toda zdi se mi, da ne spadata semle."

Za razmišljanje ni bilo več dosti časa. "Grem jaz, ti pa počakaj zadaj in mi pridi na pomoč, če bo nevarno," je odgovorila Arianni. Tako se ji je zdelo bolje, saj je bila njena nova prijateljica neverjetno hitra in bi ji lahko priskočila na pomoč v manj kot desetinki sekunde. Silver je zbrala vsem pogum in svoje noge prisilila, da so se začele premikati v smeri vampirke. Čeprav ji je od strahu srce razbijalo kot podivjano, si ni mogla pomagati, da ne bi nekaj kratkih trenutkov le strmela v neznanko pred seboj. Bila je nečloveško lepa, a v njeni lepoti je bilo nekaj tako hladnega in krutega, da je Silver ledeno zmrazilo. Njen obraz je bil sicer povsem hladen in brezizrazen, a Silver se je kljub temu zdelo, da jo vampirkine izrazite modre oči naravnost prebadajo s pogledom.
"Čisto prav imate, res ne spadava sem," ji je skušala odgovoriti z najbolj samozavestnim glasom, ki ga je v tem trenutku premogla, čeprav tudi ta ni zvenel preveč prepričljivo. "A po naročilu vodje najinega klana bi si radi pri vas izposodili neko knjigo. Mogoče veš, kako se pride do knjižnice?"
Silver sicer ni bila prepričana, če je bilo pametno, da je vampirki zaupala svojo nalogo, a po drugi strani je imela občutek, kot da njenim predirnim očem tako ali tako ne bi mogla ničesar prikriti.

Dekle je bilo nižje rasti kot Natasha sama, toda oddajalo je posebno energijo. In odmev srca, ki je dejansko bilo. Zdelo se ji je smešno, da je to včasih pogrešala. Delujoče, resnično srce. Srce, ki funkcionira. Ki bije hitreje, ko je treba, in počasneje, ko je telo sproščeno. Ker pretaka svežo kri po telesu. Po vsaki najmanjši žilici.. In kaj je delalo njeno srce? Stalo pri miru, kot tistega dne, ko je človeško življenje izgubila. Opazovala je svetlolasko, ki se ji je približala, in nato še tisto, ki je ostala zadaj, v polmraku, v sencah, ki so jih nanjo metale podzemne stene. Ni vedela, kaj hočeta in ni ju imela namena ovirati pri tem, kar sta skušali doseči, toda tudi pretirane pomoči jima ni imela namena nuditi. Sicer pa sta po drugi strani lezli še pregloboko v svojo idejo - videla je, kaj naredijo s takimi, ki jih na svojem ozemlju najdejo nenajavljene. Strpajo jih v ječo in si najbrž na koncu postrežejo z njihovim mesom, kaj pa drugega. Očitno sta mislili, da ju čaka mala malica - motili sta se.

Prve besede dekleta so izzvenele tako smešno - pa povejmo očitno. Počutila se je, kot bi morala vprašati nekaj v smislu 'ne, a res?', a na obrazu je obdržala resen izraz, pogleda pa ni odmaknila od svetlolaske, ki se ji je tako pogumno približala. "Tako torej," je pokimala, ko je izvedela za celotno situacijo. Ne, ni imela namena izdati vsega, kajti delovali sta dovolj sposobni in ambiciozni, da bosta sami našli, kar bosta potrebovali; in istočasno se ji je zdelo, da sta bili še nekoliko preveč vasezaverovani, kar bi jima lahko škodilo. Sta sploh vedeli, kaj ju čaka? "In ali kdo izmed vampirskih vodij.." Ob besedi 'vodij' kar ni mogla, da njenega glasa ne bi spreletel poseben gnus. Nikomur se ni podrejala in ideja tega, da so tukaj sploh obstajala bitja, ki so druga bitja vodila - po možnosti pa še tako nekompetentna, kot so bila - ji ni niti malo dišala. "Ve da sta tukaj?" se je pozanimala dokaj mehko. "Ne razumita me napak.." je dejala in se nekoliko nasmehnila. "Nočem v vama vzbuditi pomanjkanja samozavesti. Ampak če nihče ne ve, da sta tukaj in če se je vajin vodja dogovoril bolj klavrno, potem si res ne želita razpleta, kakršen ponavadi doleti ljudi, ki so dovolj neumni, da silijo semle." Bila je zgolj iskrena. Ni ju imela namena odgnati ali karkoli.. Samo opozoriti.

Nekaj časa je opazovala dekle pred seboj, nato pa spet pogledala proti tisti, ki je ostala zadaj, in z glavo pomignila, naj se jima približa. Kaj pa sta načrtovali? Da jo bosta napadli, če ne bo hotela pokazati poti do knjižnice, za katero pa še sama ni bila prepričana, da ve, kje je? Zdeli sta se ji naravnost smešni - in preveč prestrašeni, da bi lahko vedeli, v kaj se spuščata. "Toda če sta pripravljeni tvegati.." Nekoliko je zožila pogled in se namuznila. "Potem vama ne bom stala na poti. Katero knjigo pravzaprav iščeta?" se je še mimogrede pozanimala.

Arianna nikakor ni mogla nehati skrbeti za Silver, saj se je ta nevarno približala vampirju. Roke je še močneje stisnila v pesti, da so jo še bolj bolele. Vsakič, ko ji je v nos prišel neprijeten vonj po vampirju se je začela narahlo tresti. Sama sebe je pregovarjala naj se ne spremeni v volka, saj jima bo to samo škodilo.
Poslušala je vapirko, ki je nekaj govorila. Govorila je čisto normalno, ampak še vedno dovolj glasno, da jo je Arianna od daleč lahko slišala, saj je imela volčji sluh. Arianni vampirkin način govora sploh ni bil všeč, ton glasu pa še manj. Čeprav je na Ariannino presenečenje govorila zelo vljudno, je imela Arianna vendarle v mislih da je to bitje, kateremu je prenehalo biti srce.
Ko ji je vampirka pomignila, naj stopi naprej je Arianno oblila jeza. Kako mi lahko vampir kar tako pokaže naj stopim bližje? Sama vem kaj delam! Ni mi potrebno govoriti kaj naj naredim, še posebno ne en vampir. Spet se je začela tresti, vendar se je kmalu umirila in stopila naprej do njiju. Budno je spremljala vsaki napravljeni gib vampirke, saj ji Arianna nikakor ni zaupala. Vedela je, kaj so ji govorili starši in v mislih si je skozi ponavljala njihove besede. Vampirji so bitja, ki so sovražniki volkodlakov. Zakaj naj bi tej vampirki s Silver sploh lahko zaupali? Ničesar ni rekla, saj je Arianna hotela naj se Silver odloči kaj in kako naprej.
''Iščeva magično starodavno knjigo. Ali naju lahko napotiš na pravo pot?'' je dejala vampirki. Nato pa se ji pogumno zazrla v oči in v njih iskala vsako podrobnost, ki bi kazala na to da jo hoče vampirka pretentati.

Silver je srhljiva vampirka postajala iz trenutka v trenutek manj všeč, a tega ji seveda niti slučajno ni nameravala pokazati.
"No... sicer sem res že slišala pregovor, da vampirji gostov ne gostite, ampak se z njimi le pogostite, samo midve z mojo prijateljico vam gotovo ne bi preveč dobro teknili. Baje vas grozno odbija že samo naš vonj," je rekla in se skušala nasmehniti, čeprav ji ni najbolje uspelo. "Tako da ja, sva pripravljeni tvegati."
Čeprav se je vztrajno prepričevala, da je vampirka samo ena in da se nima česa bati, se je Silver vseeno počutila veliko bolje, ko se jima je približala še Arianna. Njena čustva so bila tako močna, da jih je Silver v trenutku začutila in ni si mogla pomagati, da ne bi vplivala tudi nanjo. Arianna vampirki očitno ni niti najmanj zaupala.
"Ja, gre za magično knjigo, točnega naslova pa ti res ne moreva povedati. Ampak obljubiva, da na vašem podzemlju v nobenem primeru ne nameravala ostati dlje, kot bo nujno potrebno," je še dodala, zraven pa pomislila: Zakaj bi kaj takega sploh hoteli?

Skomignila je z rameni, ko sta volkulji tako očitno vztrajali. "Prav, kakor želita," je pokimala, glede na to, da je bilo očitno, da ju bo njuna vztrajnost tako ali drugače pokopala. Če sta bili odločeni, da se bosta v težave zakopali do vratu, je bilo pa vendarle smiselno, da držita glavo pokonci. Bravo, še dva talenta, ki ne moreta dočakati svoje smrti, je sarkastično pomislila. "Sicer mislim, da vajin smrad kakšnega zares lačnega krvosesa ne bo motil, a če sta tako prepričani, da dovolj zaudarjata.." Namuznila se je, ker je lahko njune besede uporabila proti njima, a to je bilo tudi vse, kar jo je veselilo. Oči so ostajale hladne. Nenadoma je pričela razmišljati. Je bila potemtakem avtomatsko kriva, ker ni ničesar povedala, čeprav je na svojem in njihovem teritoriju zavohala dve volkulji? Kakšne so bile sankcije za kaj takega, je prišel kak šef klana v kravati in lahastih čevljih ter te dal prebičati? Kakorkoli hud scenarij si je zamislila, nič je ni pripravilo do tega, da bi se ji naježila koža. Sklenila je, da ni razloga, da jima ne bi pomagala; navsezadnje sami iščeta svoje težave; ona pa jima samo prvoščljivo pomaga.

"Knjižnico, torej," je končno pokimala in se jima nasmehnila; ne ravno prisiljeno, vseeno pa ni bilo niti blizu iskrenega in toplega nasmeška, ki ga Natasha najverjetneje sploh ni premogla. Nekaj časa so njene oči potovale od ene do druge in razmišljala je o tem, kako se bosta privlekli skozi to. Če jima bi uspelo, potem sta bili v njenih očeh avtomatsko boginji; skorajda prepričana je bila, da ju bodo še na poti do sobane, kjer so vampirji hranili svoje čitivo, našli kakšni krvosesi, ki že dolgo gladovno stavkajo in si prigrizku kar ne bodo mogli upreti, naj je še tako smrdel po dlaki in bolhah. Svoje roke je ovila okrog svojega telesa, kot bi jo nenadoma zazeblo, kljub temu, da se njena davno mrtva kri ni odzivala na razliko med hladnim in vročim. "Naj vaju spremim ta kos poti," je dejala in pomignila po temnem hodniku naprej, ki je vodil v še večjo temo.

Seveda je vohala njun strah, njuno nezaupanje, čutila ga je lahko, pa čeprav nista - razen človeške toplote - oddajali nobenih drugih vibracij. Kako, vraga, bi ji sploh lahko zaupali, ko je še sama vedela, da zaupanja ni vredna? A to je ni odvrnilo. Naredila je prvi korak proti temi in ju opazovala; njuna nezaupljiva obraza sta na njenega privabila nasmešek. Kako bi se jima dokazala, ko pa vendar zanjo, za mainpulativno in sebično vampirko v tem, da jima pomaga, ni bilo nobene koristi? Toda nekaj je vendarle iz tega dobila; neverjetno zabavo. "Ne skrbita," je nasmejano dejala, očitno zavedajoč se, da s tem ne bo pridobila ničesar, morda še manj zaupanja, kot ga je izhodiščno imela. "Dve sta, jaz pa sem ena.. Kaj bi vama lahko naredila?" Kako paradoksalno. Bili sta na tujem ozemlju, kjer je bilo vampirjev na tisoče - v resnici sta bile onidve tisti, ki nista imeli zavarovanega hrbta. "Zakaj bi vama pomagala, kakšne motive bi sploh lahko imela za tem..?" je nadaljevala s provokatorskimi vprašanji, ki so že v izhodišču izzvenela dvoumno. "In navsezadnje.. Komu drugemu bosta rekli za pomoč?" Namuznila se je in se odmaknila še dlje, da jo je skorajda zakrila tema. "Očitno sem vajina edina možnost.."

Silver vampirkin nasmeh in zlovešč prizvok v njenih besedah še malo nista bila všeč, a morala si je priznati, da je imela neznanka prav. Res je bila njuna edina možnost. V tem trenutku je bilo vse odvisno od nje in pa seveda od tega, kako dolgo se ji bo ljubilo kratočasiti z dvema izgubljenkama.
"Hej, počakaj!" je vzkliknila, ko je vampirka začela izginjati v temi. Še enkrat se je negotvo zazrla k Arianni, potem pa stekla za njo.
"Res ne vem, kaj boš ti imela od tega, razen najino večno hvaležnost, ampak nisem čisto prepričana, če ti to kaj pomeni" je zavzdihnila, ko jo je dohitela. "Upam samo, da naju ne nameravaš pripeljati do kakšne tolpe lačnih vampirjev. Ker če bi kar tako izginili v vašem podzemlju vodja našega klana gotovo ne bi bila preveč dobre volje, slabih odnosov mad našima klanoma pa si res nobeden ne želi, a ne?" je rekla in hkrati upala, da bo od vampirke dobila vsaj kaj na daleč podobnega pritrditvi, čeprav se ji to ni zdelo preveč verjetno.

Arianna je stekla za Silver in vampirko. Kaj pa je hotela? Vampirki je morala zaupati pa če je hotela ali ne. Ni bilo druge možnosti. Kar je Silver rekla vampirki je Arianno opogumilo. Če se jima bo karkoli zgodilo je tu še vedno klan, ki ju bo branil vedno in povsod.
Arianna se je odločno zazrla v vampirko in ji sledila z očmi na vsakem koraku. Še vedno ji ni zaupala in niti nameravala ji ni. ''Upam, da nama pomagaš z dobrimi nameni. Nevem če bi rada videla, da bi se klani spopadli med sabo. Vampirji bi imeli kar nekaj opravka z volkovi in dvoboj bi bil sigurno težak. Nevem kako bi se vse skupaj končalo.'' je Arianna nekoliko grozeče dejala vampirki. Bila je zaverovana v svoj klan in v sposobnosti vseh volkov v tem klanu.
Nato pa je Arianna sledila vampirki in skušala že vnaprej ugotoviti le kam ju bo pripeljala.

((Nadaljujeva v knjižnici ))