Vhod templja

Kot je pricakoval, njegove misli niso bile ignorirane in Alexis je roke uprla v bok, mu poslala pogled, ki je bil popolnoma nedolocljiv in mu nato hitro odvrnila "Ti ze ves." Namuznil se je in ji zasepetal na uho "Brez skrbi...tvoje noge niso najlepse, v primerjavi s preostalim telesom se nimajo kaj oglasati." May jima je nakazala smer, v kateri je lezal tempelj. Armu se je ob omembi templja vzbudila slaba vest, a je svoje misli jedernato odrezal, sedaj ko je vedel, da jih lahko privlacna zenska poleg njega bere. Odpravila sta se v pokazani smeri. Neki starec, ki je sel mimo njiju, je za njima glavo obracal do take mere, da je Arm ze mislil, da si bo zdaj zdaj zlomil vrat. Alexis ga je preverila in s tihim vzdihom sporocila, da ni nic.

Svoje oci je uprl v stolpic na strehi templja in se nasmehnil, a mislil si ni nic. Pogledal je Alexis. "Greva noter?" Se enkrat je preletel okolico templja, a ni se zdelo, da bi se tam skrivalo karkoli ali kdorkoli. "Notri je verjetno vec ljudi kot tule naokoli. Poskusi jim na zacetku, samo, hm, no, brati misli, saj ves, ali karkoli ze pocnes..."zarezal se je. "Ce bi jih kar tako malo sprasevala, bi naju lahko zaceli sumiti..."vprasljivo jo je pogledal in cakal, kako se bo odzvala.

Začudeno ga je pogledala ob njegovem komentarju o njenih nogah in se ozrla navzdol. Ko je spet pogledala k višku se je široko nasmehnila. "Kakšni komentarji." je zbadljivo rekla in ga nagajivo pogledala. Videla je Armadalov izraz na obrazu, ko se je trudil, da ne bi mislil na ničesar, saj bi s tem Alexis ostala v nevednosti. Ob tem se je kratko namuznila in mu s kratkimi, a hitrimi koraki sledila.
"Lahko." je pokimala in se odpravila proti vhodu v tempelj. Ozrla se je nazaj proti Armadalu, ki je sedaj stopal za njo. "Iz tvojih ust se to sliši tako smešno." je nasmejano rekla in svoj pogled upirala v čarovnike, ki so se sprehajali po templju. Ničesar ni zaznala, kar bi bilo vredno omembe. Nihče ni razmišljal o ukradeni sferi ali pa je le potlačil svoje misli, da bi s tem onemogočil takim kot je bila Alexis, da bi ga odkrili. "Zakaj ljudlje nikoli ne mislijo na tisto, o čemer bi morali. Nobenega strahu ne čutim." je še rekla in se razočarano ozirala naokoli. Spet je zagledala starca z palico, ki ji je sedaj postajal rahlo sumljiv. S pogledom je sledila njegovi hoji. Ustavil se je ob steni in se začel pogovarjati z nekim čarovnikom. Prisluhnila je njunemu pogovoru, a ni zasledila ničesar kar bi lahko uporabila kot dobro informacijo. Zavzdihnila je in se z telesom obrnila proti Armadalu. Njuni prsti na rokah so bili še vedno prepleteni. "Kaj če je ne najdemo?" je otožno vprašala in se zazrla v njegove prelepe oči.

Namuznjeni nasmesek se je zaiskril preko njegovega obraza. Svoje prste je tesneje ovil okoli njenih, nato pa sta vstopila v tempelj. Alexis je obstala in poslusala misli drugih v dvorani. Pri tem ji ni mogel pomagati, zato je prisluhnil pogovorom, ki so potekali na drugih koncih dvorane, ceprav je dvomil, da bi lahko izvedel karkoli, kar bi Alexis spregledala. Skoraj jezno je zmajala z glavo in se pritozila "Zakaj ljudje nikoli ne mislijo tistega, kar bi morali? Nobenega strahu ne cutim."zmajala je z glavo. Arm je skomignil z rameni in odvrnil "Ljudje tudi delajo ne tistega, kar bi morali, razen ce jih zmanipuliras..."potem mu je v glavo kapnila misel. Vprasujoce je pogledal privlacno volkodlakinjo in jo bolj potiho vprasal "Mislis, da bi lahko poskusila koga miselno zmanipulirati? Da bi ga nekako pripravila do tega, da misli na stvari, ki bi bile lahko pomembne?"

Tisti starec, ki si je prej skoraj zlomil vrat, ko je zrl za njima, je prikrevsal do templja in se pricel pogovarjati z nekim carovnikom. Videl je, da ga je opazila tudi ona, saj je za trenutek obstala in ocitno prisluhnila njunim mislim. Arm se je namrscil, saj so imeli kripljasti starci nenavadno tendenco, da so obvladali po deset skrivnostnih borilnih vescin, magijo, psihicno obrambo in se na stotine drugih stvari. Alexis je zmajala z glavo, zavzdihnila in se obrnila k njemu. Zalostno ga je pogledala. "Kaj, ce je ne najdemo?" Nekaj trenutkov je brez besed vracal pogled v tiste globoke zelene oci, nato pa tiho odvrnil "Zato se morava toliko bolj potruditi, da jo najdeva."preko njenega ramena se je ozrl proti starcu, ki pa ga ni bilo vec tam. Zopet se je namrscil, nato pa pregledal okolico, da bi videl, kam je izginil starcek. Zagledal ga je ob vhodu v tempelj, kjer se je pogovarjal s cuvajem. Tole pa ne deluje dobro, Alexis...tisti starcek mi je vedno manj vsec... Saj ce bi se samo pogovarjal s cuvajem ga ne bi toliko skrbelo, a dejstvo, da se je vsake toliko ozrl preko ramena proti njima mu sploh ni ugajalo.

"Zmanipulirati?" je začudeno vprašala. Ni imela pojma, kako bi to lahko izvedla, saj je sama lahko vplivala le na živali, ne pa tudi na ljudi oziroma, na ljudi je lahko vplivala le v tej meri, da jim je spremenila trenutno čustvo, če se ji je zdelo, da to čutvo njej in človeku iz katerega je pronicalo, prizadene. "Kako pa bi to izvedla?" je še radovedno vprašala in se vprašujoče zazrla vanj. Je imel tudi on kakšno skrivno moč, ki je še ni pokazal? Bi to bilo lahko manipuliranje z ljudmi? Če je bilo to res, bi lahko konec koncev manipuliral tudi z njo. Lahko bi jo prepričal v nekaj, v kar sama ne bi verjela, česar sama ne bi želela početi. Zmajala je z glavo in o tem prenehala razmišljati, saj ni vedela, ali bo na to njeno razmišljanje dobila pritrdilen odgovor.

Še vedno je nekajkrat pogledala proti starcu v sivem plašču, ki je sedaj hodil proti izhodu. "Le kje bi lahko bila?" je naglas razmišljala. V templju je ni bilo, vsaj tako je za enkrat mislila Alexis. Ozemlje vampirjev bo tako ali tako pregledala Jade, torej je ostalo le še ozemlje šamanov in ozemlje volkodlakov. Alexis je sklenila, da če z Armadalom sfere ne najdeta v okolici kjer so živeli čarovniki, da bo druga postaja zagotovo njeno ozemlje, ki ga je do sedaj že dodobra spoznala.
"Tudi meni ni preveč všeč. Mislim, da nekaj ve." je rekla, čeprav o teh besedah ni bila preveč prepričana. Starček se je sicer z drugimi ljudmi pogovarjal o povsem običajnih stvareh, a je v njegovem glasu začutila pridih skrivnostnosti, vendar ju je pri tem neprestano opazoval. Ujela je Armadalov pogled in čakala na njegov odziv.

Zdelo se je, da je nekaj casa premisljevala o njegovem predlogu, nato pa je le spregovorila "In kako naj bi to izvedla?" Arm je skomignil z rameni. "Nisem jaz tisti, ki ljudem bere misli, ne vem, kako to deluje. Poleg tega je bila samo ideja...zanimalo me je, ce je uresnicljiva ali ne."nasmehnil se je in se naslonil na steno templja. Tudi sam je le skomignil ob njenem glasnem razmisljanju, saj ni za zdaj opazil se nicesar, kar bi bilo lahko vsaj od dalec podobno Celestialni sferi. Alexis je malce negotovo potrdila njegove sume. Ker je bils tracek njuna edina prava sled, je menil, da bi bilo dobro, ce bi se lotila tistgea, kar sta imela, pa ceprav je bilo se tako nesigurno. Ujel je njen pogled in dejal "Po mojem...mislim, tale starec je edino, kar je vsaj malce sumljivo...morda se splaca poizkusiti pridobiti kakse podatke iz njega...kaj menis?"jo je pobaral. Nekako je upal, da bo ona prevzela pobudo. Morda se je znal dobro pogovarjati z zenskami, a o tem, kako starcka, ki je poleg tega se carovnik, pripraviti do tega, da spregovori, ni imel pojma. S pogledom je zopet preletel okolico, ceprav je vedel, da ne bo nasel nicesar, saj jo je ze nickolikokrat precesal, zato, da se je izognil starckovemu pogledu. Medtem, ko se je pretvarjal, da opazuje stolp na templju, je od strani starcu namenil hiter, kratek pogled, samo da bi preveril, ali je se vedno pri cuvaju. Ni bil. Arm se je nejevoljno namrscil in stopil korak vstran, da je lahko videl v tempelj. Starec je krevsal proti srediscu templja, nato pa je nekaj dejal strazarju in ta ga je spustil dalje. "Hm."je bilo vse, kar je rekel na to, potem pa mu je pogled neprostovoljno zdrsnil na stolpic za opazovanje zvezd. Morda...Lahko bi sla preverit...samo pogledat. Previdno se je ozrl k Alexis, saj ni vedel, kaj bo rekla na to.

"No ravno kakšne hipnoze ne morem izvajati." je rekla in namrščila čelo. Čeprav si je želela, da bi imela tudi to moč, je za enkrat lahko spremenila le človekova čustva. Trznila je z glavo in močno razprla oči, ko je pomislila na svojo moč. "Lahko pa..." je začela in s pogledom sledila starcu, ki je sedaj odločno hodil proti središču templja. Opazovala je njegovo popačeno hojo in njegovo palico, ki mu je sledila na vsakem koraku. Leva noga, desna noga in z desno vštric še lesena palica z bunkico na koncu. Te bunkice se je nenavadno oklepal in pogledoval v vse smeri. "...se mu približava in vsaj poizkušava izvedeti kaj, kar bi nama lahko pomagalo." je končala in se ozrla k Armadalu.
Naredila je korak in mu z glavo pomignila naj ji sledi proti stopnicam, proti katerim je hodil starček. Njegova glava je bila polna nerazumljivih misli, ki jih Alexis ni bila zmožna razbrati. V mislih so se mu prepletale različne pokrajine, različni ljudje, poleg tega pa je videla nekatere stvari, ki so lahko pomenile le kode do mogočne sfere. Mimo njenih oči so švigale različne podobe, največkrat pa se je pokazala prav bunkica, ki je sedaj počivala na starčevi palici.
Odločno je pokimala , ko ji je v mislih sporočil, naj le preverita kaj se sploh dogaja. Prijela ga je za roko in v mislih sledila starcu, ki je bil sedaj že na vrhu stolpa za opazovanje zvezd. S hitrimi koraki je sledila sledem starca in pozorno poslušala topotajoč zvok palice. "Ni daleč." je tiho zašepetala proti Armadalu in gledala predse ter preskakovala stopnico za stopnico.

((loh pišeš kje drugje, če maš idejo, lahko pa tle do konca piševa in zaključva v prbližno 2 postih maximalno. P.S. pa res sory za zamudo))

Pokimal je, ko se je Alexis koncno prebudila iz premisljevanja. "Cas za akcijo."je dejal z nasmehom, nato pa ji je sledil v temeplj in za starcem. Sla sta po stopnicah navzgor in nato prav v tisto dvorano, ki jo je Arm pred nekaj casa olajsal za knjigo Starodavnih. Tiho sta sledila topotanju starceve palice po ukrivljeni pasazi okoli stebrov. Nagnil se je k Alexis "Si opazila tisto bunkico na palici, ki se je oklepa kot lastnega zivljenja?"je tiho zasepetal in jo vprasujoce pogledal. "Mislis, da bi lahko bila..."namenil ji je se en vprasujoc pogled, ces, naj prebrska starckove misli, nato pa je pospesil korak. Starec se je premikal presenetljivo hitro, glede na to, kako je izgledal. Morda pa je vse skupaj le krinka?je Arm pomislil sam zase in stopil okoli stebra. Imel je obcutek, da starec ve, da mu sledita in da se samo igra z njima. Ob tem je dobil neprijeten obcutek, zato se je zopet obrnil k volkodlakinji. "Jaz grem preko stopnisca, da ga bom zamotil od spredaj. Mislim, da ve, da sva tukaj in da ga sumiva...ti pa pridi do njega od zadaj."je hitro zasepetal, nato pa se je neslisno pognal preko stopnic, ki so vodile na dvignjeni podest. Splazil se je okoli praznega stebricka, na katerem je nekoc pocivala knjiga, sedaj pa so okoli njega samo mlahavo visele tezke, crne verige. Obstal je v senci enega izmed velikih stebrov, ki so obkrozali dvignjeni podest in opazoval skljuceno postavo starca. Se en kratek odriv in pristal je pred njim. "Dan."je kratko pozdravil."Vsec mi je vasa palica. Si jo smem pogledati?"

Alexis je z hitrimi koraki prestopala stopnice in se še ne skoraj na koncu ustavila in se obrnila nazaj ter tako zaustavila Armadala. "To je tisto kar iščemo, vendar nisem prepričana če starec ve kaj je to. Ni bil on tisti tat. V to sem skoraj stoprocentno prepričana." je tiho odgovorila in se naslonila na steber. Odkimala je v odgovor na njegove misli o krinki in se nasmehnila. Kmalu bosta v roke dobila sfero in vse bo spet v najlepšem redu, a bodo morali od sedaj naprej bolje paziti nanjo. V glavi je hitro premlela vse možnosti, s katerimi bi lahko preprečili ponovno krajo tako mogočne stvari, ki je varovala celotni otok pred propadom.
Gledala je za Armadalam in se spet široko nasmehnila. Še sedaj je težko verjela, da se druži z vampirjem, in da ji je ta vampir pravzaprav všeč. Obrnila se je na petah in prestopila še nekaj preostalih stopnic in v istem trenutku kot Armadal dosegla starčka. Opazovala je Armadala, sama pa pri tem ostala tiho. Vstopila je v starčkove misli ter se tudi sama zamislila. Kaj je sedaj to? se je spraševal starček in presenečeno opazoval dve postavi pred njim. Nekajkrat je pogledal v Alexisino smer, ta pa mu je skoraj nevidno prikimala v pozdrav.
Starček je obnemel ob Armadalovi prošnji in iztegnil palico proti njemu. Kaj pa je ta navadna palica tako pomembna? se je hitro vprašal, saj seveda ni vedel kakšna moč se pravzaprav skriva za majhno kroglo. "Pa še kako pomembna je." je odvrnila Alexis in pristopila k Armadalu ter mu tiho zašepetala. "To je to. Starček ne ve ničesar." Z zanimanjem si je ogledovala kroglo in nato dvignila pogled. Starec je naredil nekaj korakov vznak, na njegovem obrazu pa je še vedno počival presenečen izraz. "To je samo palica, na katero se naslanjam. Brez nje težko hodim." je žalostno dejal in oči upiral v palico, saj je mislil, da mu bo palica vrnjena. Alexis je nežno prijela za kroglo na vrhu palice in takoj začutila neko toplo energijo, ki jo je oddajala. Ni čudno, da se je je tako oklepal. si je rekla v mislih in se široko nasmehnila. Z eno roko jo je previdno prijela, z drugo pa je prijela palico in tako ločila kroglo od palice. Iztegnila je roko v kateri je držala leseno palico proti starcu. "Gospod." je rekla in globoko prikimala.
Pogled ji je uhajal proti Armadalu. Še vedno je v roki držala sfero, ki jo je napolnila z močno energijo. Alexis resno. se je z mislimi bodrila, naj je moč sfere ne zavede. Postala je nekoliko omotična, zato se je hitro naslonila na steno. Roko v kateri je počivala temna kroglica je pridržala predse. "Verjetno bo v tvojih rokah bolj varna." je rekla in s tem Armadalu dala vedeti naj ji jo vzame iz rok. Vedela je, da če bi jo še dolgo držala, da je ne bi več izpustila. Pogledala je v smer, kjer je pred kratkim stal starček, zaslišala pa je le topek zvok, ki je prihajal iz stopnišča. Nasmehnila se je in spet pogledala Armadala. "Prosim." je še rekla in še bolj iztegnila roko predse.

Alexis je pogovor prevzela v svoje roke in starcku prijazno vzela palico. "Nicesar ne ve."mu je zasepetala, medtem, ko je bunkico locila od preostalega lesa. Palico je vrnila presenecenemu starcku, ki se je hitro odstranil od dveh cudakov, v katerih druzbi se je znasel. Na obrazu lepe volkodlakinje se je pokazal tisti cudni izraz, ki pa ga je Arm se predobro poznal. Bil je obuctek, ki te je prevzel, ko si v svojih rokah drzal nekaj mocnega. Glede na to, da se je Alexis omoticno naslonila na steno in kroglico iztegnila proti njemu, je bilo ocitno, da je vedela, kaksen vpliv ima sfera nanjo. Ob njeni prosnji je kroglico vzel iz njene roke in si jo previdno ogledal. Bila je topla, a ne kot ogenj, temvec jo je grela neka drugacna, mogocnejsa energija. Arm je imel z obutkom brezmejne moci ze izkusnje, zato se je skusnjavi sfere lazje upiral kot Alexis. "Pridi."je tiho rekel in jo prijel za dlan. Kroglico je skril v zep plasca in se hitro pobral iz templja. Nobene koristi ne bi bilo, ce bi se tam se kaj zadrzala, kvecjemu bi starcek kaj omenil cuvaju, kar pa ne bi bilo najbolje. Ustavil se je sele, ko sta dosegla senco najblizjih dreves in sedel v travo. "Komu naj jo odneseva?"je vprasal Alexis, ceprav se mu je dozdevalo, da tudi ona ne ve. Morda pa se bo tisti zeleni mozicelj pojavil kot se je takrat na praznovanju...Arm je skomignil z rameni in se naslonil na deblo drevesa. Sedaj, ko je bila negotova usoda otoka resena, so njegove misli lahko presedlale v druge tirnice misljenja. Z mehkim muzanjem na obrazu je njegov pogled zdrsnil po Alexis in pri tem se sploh ni trudil prikriti, da jo opazuje.

((just in time))

Mali zeleni možic je začutil, da je bila sfera najdena. Vsaka celica v njegovem majhnem zelenem telesu je vibrirala od sreče. Na hitro si je poravnal plašček, se prijel za klobuk in se ob komaj slišnem poku pojavil za drevesom ob katerem sta počivala srečna najditelja.
"Čudovito, našla sta jo!" je vzkliknil in skočil pred njiju. Redko kdaj je kazal veselje, a tokrat je bilo to upravičeno. Iztegnil je svojo majhno roko in Celestialno sfero izpulil iz vampirjevega prijema ter si jo radostno prižel k srcu.
"Nimam veliko časa, saj jo moram vrniti tja kamor spada, ampak vseeno me zanima, če sta slučajno odkrila kdo jo je ukradel," se je pozanimal, potem pa obema krepko stresel roko in jima salutiral.