Velika peščena obala

Pozno popoldne. Še vedno se je dalo čutiti žgoče sonce, ki pa je počasi pojenjalo. Prijal je tudi topel, skorajda vroč, občutek peska med prsti, ko so se ti stopala pogrezala ob hoji po njem. Onyx se je mirno, počasi sprehajala vzdolž obale, ter tu pa tam brcnila v kup peska, katerega je veter tik za tem razpihal in raznesel. Bil je eden izmed tistih popoldnevov, ko se je zdelo vse mogoče. Ker si je pred tem pozabila spet lase, jih je veter zdaj veselo raznašal naokrog, niti ni zgrešil njenih oči in ust. Čez čas se je počasi, lagodno odpravila proti morju, ter pustila da so ležerni valovi zaobjeli njene gležnje. Za trenutek se ji je porajala čudovita zamisel, nenaden tek in plavanje med valovi, ampak ga je raje opustila. Raje se je obrnila, ter stopila nazaj na pesek. Čez nekaj metrov se je ustavila, obrnila, ter vsedla na topel pesek. Z desno roko si je zastrla pogled in se zazrla na obzorje. Še lep čas ne bo sončnega zahoda. Zavzdihnila je, ter legla nazaj na pesek. Vsa ta toplina je zdaj zajela tudi njena oblačila in ji ogrela hrbet in roke. Kako je ljubila ta občutek, ko toplota in vročina zaobjameta njeno telo, jo prepojita, tako da čuti vsak košček telesa, po katerem se pretaka moč ognja. Zaprla je oči, ter na prežo zdaj postavila le sluh. Zvok počasnih valov, ki so znova in znova prihajali na obalo je bilo zaenkrat edino kaj je slišala. Globoko je zajela morski zrak, ki jo je obdajal. Kot da bi slutila je nekje v daljavi zaslišala hojo po pesku. Prav tako, kot je prej odzvanjala njena hoja. Ni bila na nevtralnem ozemlju, tako se zdaj njeno telo ni napelo v pričakovanju nečesa ali nekoga neznanega. Vedela je, da ta oseba pripada klanu čarovnikov, zato je še naprej ležala na pesku, ter se predajala toploti katera več nebo trajala dolgo. Ni izključevala možnosti, da zvok proizvaja nekdo mimoidoči, zato tudi ni reagirala. Rajši še je bolj zaostrila sluh, ter čakala da se ta oseba dejansko bolj približa.

May?

May se je kot ponavadi pozno popoldne namesto na čedalje bolj polne vaške uličice odpravila proti obali, kjer ni pričakovala nikogar. Oboževala je občutek toplega peska med prsti in vetra, ki se ji je ujel v lase, občutek, ko ji je voda zalila gležnje in se je počutila kot doma. Stopila je do morske gladine in naredila še nekaj korakov, nato pa se skoraj sunkovito ustavila, ko je par deset metrov naprej zagledala postavo, ki je mirno ležala na pesku in se sploh ni ganila. May ni dvomila, da je vilinka vedela, da ni več sama, a kljub temu ni naredila niti koraka več. S široko odprtimi očmi jo je še naprej pozorno opazovala in čakala na reakcijo. Oseba je bila vilinka, najbrž ne dosti starejša od nje same, po vilinskih merilih še zdaleč ne odrasla, zato ni vedela, kaj pričakovati.
Naredila je korak nazaj, da ju je ločilo dobrih petnajst metrov, in sedla. Poskušala se je otresti neprijetnega občutka, da vilinka tudi z zaprtimi očmi zna uganiti, kje je in kdaj se bo premaknila.
Pogled je odtrgala od neznanke in se zastrmela proti valovom, ki so kodrali gladino.

Kot prizvok valov je vse čas spremljala korake po suhem pesku. 'Suh, suh, suh, moker pesek', se je v mislih poigravala s predstavo vsega skupaj. Po eni strani jo je vse skupaj nekoliko zabavalo. 'Mirovanje, obrat, globok vdih. Doh, pa sem razkrita," se je nasmehnila Onyx, ter si umaknila lase, ki jih je zdaj veter razkuštral preko njenega obraza. Poslušala jih je deloma odpihniti z pihanjem, ampak njeni poskusi so se izjalovili. 'Korak nazaj, sed,' je dokončala misel, ter ponovno obmirovala. Nekoliko je skrčila noge, ter spet globoko vdihnila. Kako je imela rada topel morski zrak, ki ga je nosil veter iz morja, ter se poigraval z njim. Počasi je glavo nagnila v levo stran in priprla oči, da je sonce ne bi zaslepilo. Nekoliko stran je opazila dekle, ki je sedelo in trenutno gledalo proti morju. 'Pozdravljena,' je sama pri sebi pomislila, ter se zdaj naslonila na komolce, da je imela lepši razgled na okolico. Zdaj si je lase z desno roko popravila nazaj in upala da veter ne bo poslal še bolj nesramen. Za trenutek se je zazrla nazaj na obzorje, nato pa ji je pogled spet zataval proti dekletu. "Saj ne grizem," je zaklicala proti njej, ter si na obraz nadela nasmešek.

Ko je zaslišala glas, ki je bil nedvomno namenjen njej, se je May rahlo zdrznila. Prav gotovo bi neznanko lahko slišala tudi, če bi le zašepetala. Ob njenih besedah je rahlo priprla oči in še vedno strmela vanjo, potem pa po nekaj trenutkih tiho, s karseda mirnim glasom, ki ni izražal ničesar, odvrnila: "Najbrž res ne."
Ni bilo to, da bi se May vilinke bala ali bi ji bila njena družba neprijetna, le navajena je bila biti sama, le redkokdo jo je sploh ogovoril. Po Mayinih izkušnjah odnosi niso bili nekaj, po čemer bi bilo vredno hrepeneti.
Kljub temu je vstala in naredila nekaj korakov naprej, ravno toliko, da je bila bližina dovolj vljudna in razdalja še vedno dovolj udobna. Pazljivo je opazovala njeno reakcijo. "May," se je predstavila in zmogla rahel, prevzeten nasmešek. Še vedno se ni premaknila, navsezadnje bi si lahko rdečelaska premislila in odšla, to pa tudi ne bi bila tako zelo slaba poteza.

Onyx je nekoliko začudeno opazovala njen odziv. 'Hja ne, skočila, planila bom po tebi, te razčetverila v sekundi in pol,' je komentirala sama pri sebi v mislih. Dan je bil prelep da bi ga tratil z čemernostjo in asocialnostjo. Ko se je neznanka ponovno premaknila in za nekaj metrov skrajšala razdaljo med njima, se je Onyx zadovoljno nasmehnila. Zdaj jo je imela še bližje in si jo je lahko natančnejše ogledala. 'Polvilinka torej, pošteno. Glede na to, da sva na čarovniškem območju, torej čarovnica.' Ko se ji je predstavila pa se je Onyx zadovoljno namuznila, ter zdaj tudi sama sedla v turški sed. Obrnila se je točno proti njej. Če je May hotela ohraniti diskretno razdaljo, Onyx se trenutno ni sanjalo zakaj je to potrebno, pa naj bo. "Onyx," se je zdaj tudi sama nazaj predstavila. "Me veseli," je trenutek za tem dodala. Čez čas je med njima zazevala tišina, zato se je Onyx s komolci naslonila naprej na kolena, ter se zazrla proti njej. "Oprosti za radovednost in direktnost, ampak kateri element je tvoj element? Glede na to, da sva se znašle na tem ozemlju, predvidevam da si čarovnica."

May je opazila Onyxin zgovoren, začuden pogled in rahlo prevzeten nasmeh. Odzivov kot je bil ta je bila več kot vajena in v resnici je tudi ni motilo, če se je drugim čarovnikom zdela preveč čudna, da bi se jim sploh dalo ukvarjati z njo. A na Onyxinem prijaznem, otroškem pogledu je bilo nekaj več kot le tipična prezirljivost ali nezainteresiranost. Naredila je še nekaj korakov in nato sedla poleg nje. Ni ji še nameravala pojasniti, da se je v bistvu ne boji, le da je včasih razdalja prijetnejša od takojšnjega telesnega stika. Ne da bi izgubljala besede, se ji je nasmehnila nazaj. Ni še srečala nikogar, ki bi bil bolj neposreden od te nenavadne čarovnice, hkrati pa tako nevsiljiv in pristen. A več kot meje, ko ji Onyxina družba ni bila več tako neprijetna, May ni nameravala prestopiti. Obstajal je razlog, zakaj je bila raje sama.
"Voda," je mirno odvrnila. "Tvoj pa je, če se ne motim ... ogenj?" Je ugibala in se vprašljivo zazrla v sogovornico. Z vprašanjem, če sploh je čarovnica ali ne, se ni nameravala ukvarjati. Tišina med njima je bila dokaj znosna, a je May kljub temu spet spregovorila. "Kako to, da nisi v vasi?" Lahko bi dodala še kakšen nepotreben pojasnjevalni stavek, kot na primer 'Vem, da si za vilinko mlada, skoraj še otrok, torej bi te bolj kot osamljena plaža s katere vztrajno izginja popoldansko sonce, morala zanimati družba in gneča in želje povprečnih čarovnikov.'
Ozrla se je nazaj k Onyx in počakala na njen odziv.

Z zanimanjem je opazovala spreminjanje izrazov na njenem obrazu. V teh nekaj sekundah, ko sta strmele ena v drugo, si je za trenutek zaželela, da bi ji lahko prebrala misli. Ampak kljub temu, da te sposobnosti ni imela je skorajda lahko uganila, kaj se je podi po glavi. Ko se je čarovnica pred njo preprosto le vstala in prikorakala k njej, se je Onyx naslonila nazaj na roke, ter jo samo preprosto opazovala. Na obraz je nadela miren nasmešek, ki pa ni izdajal nič drugega, kot le to.
Ko je čez čas le izdala, kateri je njej element, se je Onyx raje zadržala, da ni dodala pripombe. 'Kako pa ne bi bil. Saj je samo sedela in strmela v vodo. Mogoče je bil tudi kaj druga vzrok za to, ampak dan je bil res preprosto prelep, da bi ga kdo zapravil za samoto, nečimrnost, slabe misli.' je končala zaključila svoje misli. Ob omembi ognja, je Onyx veselo pokimala, ter se zdaj vsedla normalno proti njej. Desno roko je privzdignila predse, obrnila dlan navzgor in jo razprla. Na hrbtu je čutila žgočo vročino sonca, zato jo je nekako poskušala vsrkati v sebe in jo potisniti proti dlani. Čez nekaj mučnih sekund se je za kratek čas na njeni dlani res prikazal majhen plamen, ki pa je trenutek za tem zamrl ko je zaprla dlan ob njenem naslednjem vprašanju. "V vasi? Kaj pa bi naj delala tam? Prečesala sem jo že neštetokrat, premočen firbec, ne morem kaj. Družila z ostalimi čarovniki? Trenutno jih videvam zelo malo. Urila? Nisem še našla nadaljnjega osebka, ki bi bil prislužen za kaj takega. Tako da pilim trenutno znanje in veščine, ki me jih je naučila mama," se je nasmehnila, ter se zazrla proti njej. Komaj zdaj je ugotovila, da se je pravzaprav kar razgovorila. 'Hja, pa kaj. Nisem ne prva in ne zadnja.'
"In ti? Kaj te zaneslo na ta kraj? Zadnje čase je tukaj suša glede obiskov."

"O," se je bolj sproščeno nasmehnila May, ko ji je Onyx takoj ponosno pokazala njen talent. Elementi so bili vsekakor ena najzanimivejših stvari in z veseljem bi od sogovornice o tej temi izvedela čim več. "Ogenj in voda, torej," je pokimala sama sebi in dodala: "Popolno nasprotje." V dokaz je z dlanjo pomignila proti vodni gladini in počasi je površina dobrih dvajsetih kvadratnih centimetrov vzvalovila in se ločila od preostalega dela vode, nekaj sekund zalebdela v zraku in se nato razpršila.
Ob Onyxinem navalu besed je May ostala mirna, tiho je zrla predse in rdečelasko nekajkrat vljudno, povsem iz navade, ošinila z očmi. Ko je bila prepričana, da je čarovnica končala, je spregovorila: "Očitno sva si res več kot različni. Čeprav tudi jaz trenutno videvam zelo malo čarovnikov, je tako še bolje, ne? Mislim, ne razumi me narobe, ampak včasih je samota prijetna. Tudi za učenje nadzorovanja svojih sposobnosti in izpopolnjevanja talentov." Za hip je obmolknila. "Očitno se ne zdi samo meni, da se v vasi zadnje čase ne dogaja nič pozornosti vrednega." Presenečena sama nad sabo, ker se je tako razgovorila je bila zopet nekaj sekund tiho, a tišina ni bila moteča.
Zaradi sproščenosti, ki jo je May čutila le po nekaj minutah druženja z Onyx, se je začela spraševati, če se ni vendarle zmotila, ko je mislila, da nikoli ne bo sposobna normalne komunikacije z drugimi čarovniki in da je vilinci nikoli ne bodo niti prenesli niti razumeli.
Skomignila je z rameni. "V vasi stanujem že dobrih pet let, ali si me že kdaj prej videla? Na trgu na primer?" Pomenljivo jo je pogledala. "Ne vem, verjetno smo nekateri ustvarjeni za samoto." Še pred slabe pol ure bi rekla, da je prepričana, da so nekateri ustvarjeni za samoto, a kar naenkrat je njena gotovost v samo vase izpuhtela.
'Nikoli nisem bila rada v gneči, kaj šele v centru pozornosti. Vilinci in človeška bitja so neprijetni, narava pa nikoli ne uide, ne razočara in te nepomiluje,' je še želela dodati, a si je premislila.

Onyx je navdušeno pokimala, ko je May ugotovila kaj ji hoče Onyx povedat s poskusom. Lahko bi vžgala celo dlan, ampak je raje ostala skromna. Da ne bi nazadnje mislila, da še jo hoče zažgat ali pa kaj podobnega. Ko je tudi sama pokazala, kaj zna narediti z vodo, se je Onyx veselo nasmehnila. "Pošteno," je dodala, ko je May končala. "Kaj tvoja starša sta bila oba predstavnika vode? Ali si ti prva v družini?" se je ozrla zdaj k njej in upala da ni s temi vprašanji zadela kakšne kočljive teme.
"Različnost je prav najboljša. Kako pa bi bilo, če bi bili vsi enaki? Dooolgočasno," se je nasmehnila, ter zaokrožila z glavo ob dolgem o-ju. "No, res je da samota na čase prav pošteno prija, je potrebna za razmislek ali pa kot si rekla, da se uriš in vadiš sposobnosti. Ampak ko daš tudi to skozi, potem ti ostaneta dve možnosti. Ali se spet zavlečeš nekam na samo in se smiliš sam sebi, ali se greš spočiješ nekam na samo. No, tu je samota kot samota v prijetnem smislu. Ali pa greš med ljudi, najdeš prijatelje,... Ah, to je že tretja možnost," se je namuznila, ter se ozrla proti morju, kjer je lahko zasledila glasne galebe. 'Čudno, da so ob takšnem času prišli k obali. Ponavadi pridejo zjutraj,' se je začudila sama pri sebi Onyx, nato pa spet vso pozornost namenila sogovornici.
"Puščam odprte vse možnosti, da sem te mogoče srečala ali pa ne. Na trgu se obrne res veliko ljudi in nemogoče je v treh letih spoznati vse," je skomignila z rameni. "Lahko bi te srečala kje v templju, ampak glede tega da pripadava različnim elementov je ta možnost res majhna. Kaj ti se me mogoče spomniš s trga?" jo je vprašljivo pogledala.

"Ne," je May zmajala z glavo in za hip počakala. Ni bilo v njeni navadi, da bi razkrivala podatke o svoji preteklosti ali družinskem poreklu, po eni strani zato, ker je bila ta tema vedno tako občutljiva in boleča, da ni preveč rada govorila o svoji šibki točki. Kljub temu se je trudila obdržati čimbolj miren izraz na obrazu. "Oče in mama nista bila čarovnika," je zaključila in upala, da bo to dovolj. Onyx ne bi zamerila, če bi želela vedeti kaj več, a sama od sebe May o tem nikoli ni govorila.
Še vedno zamišljena, nekje v svojem svetu, se je bežno nasmehnila, ko se je Onyx spet razgovorila. Nikoli še ni imela bolj tesnih stikov z mladimi vilinci, ampak očitno je bilo kar res, kar so govorili. Navdušeni in polni energije, a po drugi strani precej neizkušeni. Precej drugače od May, ki očitno ni podedovala take volje do življenja, ki bi jo razsipala naokrog. "Gre samo za to, da je narava včasih prijetnejša in bolj udobna, kot množice," je pojasnila May.
Sledila je Onyxinem pogledu proti galebom in se še sama nasmehnila. Zmeraj je hodila zjutraj gledat kako so letali nad vodo, se potapljali in znova poleteli v zrak.
"Verjetno res," ji je pritrdila, nato pa dodala: "Ne, oprosti, ne spomnim se te. Pravzaprav sem na trgu le redkokdaj. Samo kadar je zares treba. Vseeno me na nekoga spominjaš ... Ah, pozabi, najbrž se mi le zdi."
Nekaj trenutkov sta še strmeli v morje, ki je bilo vedno manj valovito. "Si že kdaj poskusila zanetiti ogenj?" je počasi vprašala. Ne, da bi si to želela, le zanimalo jo je, koliko zmore in do kolikšne mere je možno razviti svoje sposobnosti pri določeni starosti. Sama je velikokrat vadila in se trudila narediti korak naprej, a ni bila prepričana, da je to sploh mogoče, če nimaš izkušenj tudi z bojevanjem, ko si prisiljen prestopiti prag svojih zmožnosti.
Ni verjela, da se je Onyx že kdaj bojevala, zato je želela izvedeti še njeno izkušnjo.

Onyx jo je en čas samo mirno opazovala, vmes pa s prstom začela risati vzorce po pesku. "Kako to da nista bila? Kdo pa te je vpeljal v tvoj element, ti ga pomagal razviti?" se je zdaj zastrmela proti njej in jo seveda pogledala najbolj nedolžno kaj je premogla. Vedela je, da je radoveden človek in šele ko je končala z salvo vprašanj se je zavedla, da jo je verjetno preveč obsula z njimi. "Pardon, se opravičujem. Včasih hočem izvedeti preveč v kratkem času," se je opravičljivo nasmehnila. Trenutek za tem pa že živahno dodala: "Ampak če hočeš lahko še vedno odgovoriš," se je zarežala.
"Aaaaaa, kako prijaa," se je sekundo za tem razveselila Onyx, ko ji je topel veter razmršil lase. Roke je dvignila nadse in se močno raztegnila. "Škoda da bodo ti dnevi še prehitro minili," ter se zazrla proti njej, ko sploh ni reagirala na ta veter. Onyx se je skesano spet sesedla v turški sed. "V tem trenutku sem prepričana, da si misliš kako sem najbolj otročje bitje kaj si ga kadarkoli srečala," je zdaj popolnoma mirno rekla in si počasi popravila lase za ušesa. Ozrla se je proti morju in se obrnila tako, da je sedela vzporedno z njo. "Delno se strinjam s tabo. Na čase potrebuješ naravo, nekaj za sebe da sčistiš misli, imaš mir. Nihče te ne moti. Nihče te ne ovira. Nihče te ne vpraša kam greš, zakaj tako delaš," je počasi prikimala Onyx, ter se spomnila vseh nočnih in dnevnih avantur po gozdu, ko še je živela z mamo in teto. 'Doh, pogrešam te potepe,' je pomislila.
"Ne povej," jo je zdaj pogledala. "Na koga bi te spominjala?" je spet v sebi postala radovedna, kar pa se je potrudila, da ni pokazala navzven. "Do zdaj me še nobeden ni zamenjal za koga drugega," je skomignila Onyx, ter spet začela gledati v njeno smer. Ko je zadnje vprašanje priplavalo do njenih ušes, se je nezavedno stresla. 'Aaaar, kontroliraj se,' je jezno pomislila, ter globoko vdihnila. "Zanetila ogenj?" je lahkotno, z nasmeškom na obrazu vprašala. "Seveda sem," je odvrnila. 'Še prevečkrat,' se je namrščila. Ob tem si je hitro popravila pramen las s čela, da May tega ne bi opazila. Sovražila je hitre spomine iz preteklosti, ker je Onyx ob tem le spreminjala razpoloženja in misli so ji skakale iz enega spomina na drugega. In spet v sedanjost. "Kaj pa ti?" se je ozrla proti njej. "Že poplavila kaj?"

"Ne vem kako to," je May prekinila Onyx in nato hitro dodala, da Onyx ne bi bila preveč presenečena ali užaljena nad njeno nenadno spremembo razpoloženja: "Napaka v sistemu?" Zadnji stavek je bil mišljen kakor šala, a ji ni preveč dobro uspela. Stvar je bila v tem, da se je May tudi sama večkrat spraševala, kako to, da je bila ona edina čarovnica v družini. To je bilo edino na katerega v knjigah ni bilo moč najti odgovora.
Mm ... Večinoma sem se sama naučila tega, kar znam," je previdno zaključila May. Njen glas je bil še vedno precej napet, a se je uspela zbrati: "Ne, ni problema, ne opravičuj se." Zamahnila je z roko in še vedno strmela v daljavo. Mislila je povsem resno in Onyx ni mogla zameriti samo zato, ker je bila radovedna. Najbrž ni hotela nič hudega, ampak to ni spremenilo dejstva, da May ta tema ni bila najprijetnejša. "To je dokaz, da je večina tvojih sposobnosti, ne talentov, odvisna samo od tebe," je po nekaj trenutkih tišine počasi nadaljevala.
Prijazno se je nasmehnila sogovornici, a njen pogled je bil še vedno odsoten. "Meni je všeč, da se menjajo," je čez nekaj časa rekla. Očitno je bilo, da misli na letne čase. Medtem ko se je Onyx ob prijetnem pišu vetra pretegnila in ji je čez obraz šinila senca pristnega veselja, je May le priprla oči. Njen nasmeh je bil skoraj neopazen in le tisti, ki jo zares dobro poznajo, bi opazili, da ji je z obraza izginila še zadnja senca obupa in so njene oči postale bolj tople.
"Ne, nisi najbolj otročje bitje. Mogoče le najbolj otroško," se je popravila in v njenem glasu je bilo začutiti kanček več veselja in optimizma. "Saj je po eni strani tudi prav. Zakaj bi se ti mudilo prehitro zrasti?" Zavzdihnila je ob misli na to, kako ji ravno to najbolj zavida.
Ko je Onyx razložila, zakaj je včasih najbolje biti sam, je skoraj do malenkosti povzela njene misli. "Točno tako. Tega sicer nekateri nikoli ne bodo povsem razumeli. Trenutka, ko stojiš na robu klifa in razpreš roke, da lahko čutiš le veter, ki ti s svojo močno sapo mrši lase, oblačila, ki ti plapolajo ob telesu in močen vonj po morski soli in rožmarinu, ki raste ob obali, ne bi zamenjala za nič drugega." 'Za nikogar drugega, pravzaprav,' je še dodala v svojih mislih.
Še enkrat je pogledala Onyx in nato skomignila z rameni. "Ne, res ne vem, na koga me spominjaš... Samo ti tvoji rdeči lasje ... Niso ravno običajni pri vilincih. Najbrž zato."
Ko se je ob Mayinem zadnjem vprašanju Onyx rahlo stresla in skoraj v sekundi povsem spremenila razpoloženje, je May le dvignila obrvi in stisnila ustnice, rekla pa ni ničesar. Opazovala je čustva, ki so ena za drugim povsem očitno preplavljala Onyxin obraz. Očitno to ni bilo ravno primerno vprašanje in čeprav se je rdečelaska trudila, da bi njen odgovor zvenel čimbolj brezbrižno, May ni pretentala. "Mmm ..." je zamišljeno pokimala in se pretvarjala, da ni ničesar opazila. Čeprav bi najraje o tej temi izvedela še več, se je še pravočasno ugriznila v jezik in se zadržala. "Ja, poplavila, ampak kdaj tako ... po nesreči, ne ravno zanalašč. Tudi tukaj gre le za obvladovanje svojih sposobnosti, ne?"