Potok

Ko je Silver za seboj zaslišala rahel pok, se je sunkovito obrnila in skušala s pogledom predreti temo za seboj. Ker je bila v človeški podobi, prišleka sicer ni mogla videti, a bila je prepričana, da je tam.
Da ni kakšen pomagač tega človeka, jo je prešinilo, a nadležno misel je v trenutku odrinila. Če bi bil, bi ga slišala že na milje daleč, tako, kot je slišala njega.
Že naslednji hip se je izkazalo, da je imela prav, sej je iz senc stopila siva volkulja, pri katerem so najbolj izstopale njene oči, saj so se rdečkasto lesketale, poleg tega pa je imela na eni izmed sprednjih šap zapestnico z luninim obeskom. Silver si je oddahnila. Bilo je jasno, da gre za volkodlakinjo, čeprav je v gozdu ni videla še nikoli.
"Pozdravljena, hči lune," jo je tiho pozdravila, saj je vedela, da jo volkodlakinja lahko razume, čeprav ji ne bo mogla odgovoriti. Namenoma jo je ogovorila s "hči lune" - te besede so namreč kazale na to, da je tisti, ki jih je izgovoril, prijatelj volkodlakov ali pa je celo sam volkodlak. Ampak vseeno - na takšen način se nista mogli pogovarjati, zato je Silver še enkrat ošinila vsiljivca, potem pa se je tudi sama spremenila v volka.
"Kot vidiš, sem tudi jaz volkodlakinja," ji je sporočila v mislih. "In zelo lepo te je srečati. Moje ime je Silver, tole pa je nek vsiljivec, ki je lomastil po našem ozemlju. Ravni razmišljam, kaj bi lahko naredila z njim," ji je Silver obrazložila situacijo.
"Kako pa je ime tebi? Mislim, da te v gozdu še nikoli nisem videla," je nadaljevala in z zanimanjem še enkrat premerila volkodlakinjo.

V trenutku, ko je Evette ugotovila, da je ob njen še ena volkodlakinja, se je močno oddahnila. Že tujkin prvi vtis se ji je zdel imeniten - ne le, da jo je nagovorila s 'hči lune'. Ko se je Silver spremenila v volčjo podobo, je Evette na njenem čelu opazila tudi belo liso v obliki luninega krajca. Mi je že všeč. si je mislila Evette sama pri sebi. Končno je našla nekoga, s katerim se lahko pogovori, ne da bi odprla usta. "Pozdravljena, Silver! Ime mi je Evette, me veseli. Oprosti, ker takole vohunim iz senc, ne da bi se pokazala, a nisem vedela, ali sta nevarna ali ne." Glavo je obrnila proti fantu, ga premerila in se namrščila. "Tujec... Kaj pa si imela v mislih zanj? Kaj sploh dela tukaj?" je vprašala. Z očmi uprtimi vanj se mu je približala. Glavo je spustila vse do njegovih nog in ga povohljala z izostrenim smrčkom. "Ne prepoznam vonja." je v mislih zaskrbljeno rekla Silver in ponovno dvignila glavo. Nekaj trenutkov je še strmela vanj, nato pa se počasi obrnila, ponovno stopila ob bok Silver in se ulegla na tla. "Prav zanima me, kaj počne tu. Predlagam, da se spremeniva v človeško podobo in ga še malo povprašava. Tako ali tako sva v premoči." je dejala v mislih, in Silver namenila prijazen pogled.

"Tudi mene veseli, Evette," se je svoji novi znanki v mislih nasmehnila Silver. Volkodlakinjin miselni glas je zvenel prijazno in iskreno, zato je Silver takoj postala všeč. "Je to vilinsko ime?" jo je vprašala, ne da bi mogla pri tem v svojem miselnem glasu skriti radovednost. Od kar je prišla na otok je namreč srečala le malo vilincev, zato jih je že zelo pogrešala.
"Kar se tiče tujca, pa sicer ne vem, kaj dela tu, a v zdanjem času smo v gozdu ujeli že kar nekaj ljudi, ki volkodlake lovijo za zabavo," se je namrščila. "Preden si prišla, sem mu ravno postavila nekaj vprašanj, ampak mi ni hotel odgovoriti. Zato zdaj razmišljam, da bi ga odpeljala s seboj in bi moral ostati naš ujetnik vsaj tako dolgo, da se mu razveže jezik. Bo pa najbrž res bolje, da se spremeniva, za vsak primer, če se nama bo mogoče odločil kaj povedati že med potjo," je pokimala in se spremenila nazaj v dekle. Tujcu je zvezala roke, potem pa nekaj zašepetala drevesu, da ga je izpustilo.
"Ne poskušaj bežati, ker ti ne bo nič koristilo," ga je posvarila, potem pa se je obrnila k Evette.
"Če imaš čas, da me pospremiš, bom tvoje družbe in pomoči zelo vesela, hči lune," se ji ne nasmehnila.

Tudi Evette se je v hipu spremenila v človeško podobo in si popravila pramen modrih las, ki ji je padal na oči. "O svojem imenu," je rekla Silver, "pa po pravici povedano ne vem kaj dosti. Moji starši, pač." se ji je nasmehnila. Še enkrat je premerila njunega ujetnika. "Seveda, rade volje te pospremim! Tako ali tako nimam boljšega dela..." je dejala in si na glavo poveznila rjavkasto kapuco.
Hodili so skozi gost gozd, skozi katerega se je tu in tam prerinil snop svetlobe. Med potjo si je Evette z občudovanjem v očeh ogledovala debela debla, za katere je izgledalo, da segajo do neba. Pot jim je vsake toliko časa prečkalo kakšno urno bitje, z dreves pa se je slišalo ptičje petje. Kljub prečudoviti okolici, pa si Evette ni mogla kaj, da ne bi vsake toliko časa s kotičkom očesa ošinila tujca. Po nekaj minutah hoje se je Evette zdrznila in smeje vprašala svojo novo znanko: "Kam točno pa sploh greva?" Popolnoma je namreč pozabila, da sploh ne ve, kam ju vodi pot.

Ko se je tudi Evette spremenila v človeka, so se Silverine oči zalesketale v veselem presenečenju.
"Torej le si vilinka!" je rekla veselo in s pogledom premerila Evettine čudovito modre lase in svetle zelene oči. "A še celo za vilinko imaš nenavadne lase. Nenavadne, a zelo lepe," se je nasmehnila, potem pa se je spet osredotočila na ujetnika in na pot pred seboj, da se ne bi slučajno izgubila. Gozd je z vsakim korakom postajal veličastnejši, drevesa pa višja in debelejša. Čeprav jih je Silver dobro poznala, jo je pogled nanje kljub temu vsakič navdal z globokim občudovanjem in ljubeznijo, ki jo je čutila do narave. Obrnila se je k Evette in opazila, da se tudi njene oči kar svetijo ob pogledu na čudesa volčjega sveta. Sama pri sebi se je zadovoljno nasmehnila. Odločila se je, da jo ob prvi priliki popelje na krajši ogled. Mogoče že takoj potem, ko oddata ujetnika?
"Pustili ga bova pri vodji klana. Najbolje bo, da se ona odloči, kaj z njim. Si za to, da ti to potem malo razkažem naš gozd?" jo je vprašala in pri tem z roko zdrsnila po deblu bližnjega drevesa, ki je ob njenem dotiku rahlo zašumelo. "Prepričana sem, da ti ne bo žal."