Potok

Ob robu gozda se vije majhen potoček. Kristalno čist in neverjetno hladen zavije proti morju, vmes pa ustvarja nekaj prelepih tolmunov.

Na Ethanovo smolo je bil potok, ki je največ obetal, globoko na ozemlju volkodlakov. Če bo kje našel Stranglekelp, jo bo ravno tukaj. Ves čas je hodil napol sklonjen in kolikor tiho je lahko. Sam svojih korakov skoraj ni slišal, ampak bilo mu je jasno, da ga bo volkodlak zagotovo slišal, če je kakšen v bližini. Vseeno se je bolje počutil, če se je takole prikrival. Močno si je želel, da bi vedel kako rastlina izgleda in bi lahko s pomočjo astralne projekcije preveril, če sploh je pri potoku. Ampak lahko je pa preveril nekaj drugega!
Sedel je na mehka gozdna tla in se predal meditaciji. Kmalu je bil dovolj zbran, da je njegov duh odpotoval naprej proti potoku in si ogledal stanje. Tako je Ethan točno vedel v kateri smeri je potok in da ni nikogar tam. Ob tem si je močno oddahnil in z lahkotnejšim korakom nadaljeval pot. Ko je po kakšnih desetih minutah tihega plazenja skozi gozd prišel do potoka, mu je srce bilo že v ušesih. Sesedel se je na skalo in si čestital, ker je tako daleč prišel živ.
Ko se je nekoliko nadihal in so se njegovi napeti živci pomirili, si je začel natančneje ogledovati gozdno podrast. Kmalu je naletel na nepoznano rastlino in jo poln pričakovanja utrgal. Na žalost - ali pa na srečo, kakor se vzame - je še vedno dišala čisto normalno. Bil je nekoliko razočaran, ker ni našel iskanega, vseeno pa rastline do sedaj še ni videl, zato jo je spravil v svojo torbo. Mogoče bo pa še prav prišla.

Wen je videla Ethana, ki se je odpravljal v smer proti gozdu. Dobro je poznala območje volkodlakov in zanimalo jo je kam je namenjen. Lase si je spela v trdno figo tako da ji niso mogli uiti in se zatakniti ob drevesne veje. Oblekla se je v lahkotno krilo, vzela lok in puščice ter mu sledila. Seveda ni hodila po tleh temveč je plezala po drevju. Čisto potiho. Ethan je hodil kar nekaj časa in od časa do časa se je tudi ustavil. Wen ga je pozorno opazovala. Končno pa sta prispela do potoka, kjer si je Ethan ogledoval podrast. Wen je vedela, da sta na nevarnem območju zato je bolj kot Ethana spremljla dogajanje v okolici. In zagledala točno tisto česar si ni želela. Mladega volkodlaka, skritega v podrasti na drugi strani potoka. Nekako je morala opozoriti Ethana. Vendar ni želela volkodlaka opozoriti nase. Odločila se je da ga bo opozorila za volkodlaka pa poskrbela kasneje. S hitrim premetom nazaj je pristala točno za Ethanovim hrbtom. Ni je opazi. ''Hej Ethan!''

Ethan se je poglabljal v zanimivo sestavo novo odkrite rastlinice in bil posledično slep in gluh za dogajanje okrog sebe. Precej nespametno obnašanje na tujem ozemlju, ampak rastline so bile njegova šibka točka. Ni se zavedal, da mu Wen sledi, niti je ni slišal, dokler ni spregovorila tik za njegovim hrbtom. Ker česa takega niti slučajno ni pričakoval, je zakričal, kot bi mu nekdo odgriznil najmanj pol roke in odskočil dober meter stran. Še veverice mu niso segle do kolen ob temle skoku.
Namesto krvoločne zveri pa je zagledal temnolaso Wen. "Kristus Wen, bi me rada pokončala?" je zasopel in se zgrabil za srce, ki je grozilo, da mu bo skočilo iz prsi. Ker ni bilo več neposredne nevarnosti, je sprostil svojo napeto držo in stopil nazaj k vilinki. "Kaj počneš tukaj?" je vprašal misleč, da sta se srečala zgolj po naključju.

''Tepček, pazim nate kaj pa.'' je rekla in se mu nasmehnila. ''Paziš pa ne na okolico.'' je še dodala in svoj pogled usmerila naravnost v oči volkodlaka na drugi strani potoka. ''Poglej tja.'' mu je rekla in rojo usmerila naravnost v skrivališče volkodlaka.

Ethan ji je že hotel zagotoviti, da sam čisto dobro pazi nase, ampak je dobro vedel, da bi mu na čelu piše, da laže. Vrnil ji je nasmešek, potem pa odprl usta, da bo vendarle ugovorajal. Saj je pazil na okolico! "Veš kaj, to pa ni res! Nisem jaz kriv, da ste vilinci tako..." Preden bi uspel dokončati, da so vilinci tako presneto tihi, je s pogledom sledil konici njenega prsta. Glas se mu je zataknil v grlu in zopet je odskočil. A tokrat je imel manj sreče, saj je spregledal korenino in se skoraj zložil po tleh. Danes je bil pravi vzor poguma...
"Ok priznam, nisem vedel, da je tam," je poraženo pristavil, obenem pa pogled prikoval na volkodlaka. Ni čisto točno vedel kaj naj naredi. Še nikoli se ni srečal z drugim klanom na njihovem ozemlju. "Eeer, lep dan imamo, kaj ne?" je previdno pozdravil. Govoril je počasi in razločno, saj ni bil čisto prepričan, če ga volkodlak v volčji formi sploh kaj razume.

Wen je zavila z očmi. Pojma ni imela kaj volkodlak načrtuje in najslabše bi bilo, če bi se z Ethanom sedaj pognala v tek, vendar se ji je zdelo, da tudi pogovor ne bi pomagal. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo prikazali drugi. S pogledom je pregledala okolico vode in zagledala rastlino, ki jo je potrebovala: Stranglekelp. Božansko je dišala. Na hitro je je utrgala nato pa prijela Ethana za roko in ga potegnila za svoj hrbet. Napela je lok in puščico usmerila v volkodlaka, ki je še vedno stal na svojem mestu. ''Mogoče nama pa nič noče..'' si je mislila in spustila lok. Počasi se je začela ritensko umikati v gozd. Za vsak slučaj je lok in puščice še vedno trdno držala.
Nato je zaslišala korake. Bili so skoraj neslišni a vendar je vedela, da prihajajo še drugi volkodlaki iz smeri kjer še vedno stoji volkodlak in ju opazuje. Zaenkrat sta bila z Ethanom izven njihovega vidnega polja, zato je morala hitro ukrepati. Obrnila se je k Ethanu in mu zašepetala: ''Ko rečem zdaj splezaj na drevo. Hitro! Zdaj!'' je glasno šepnila in izstrelila puščico proti volkodlaku na drugi strani potoka. Ni ga želela raniti, le zamotiti, da bi pogledal stran. Tako bi se z Ethanom lahko skrila na drevo ne, da bi volkodlaki vedeli kje sta. Za las jima je uspelo. Podala sta se na najvišjo vejo in opazovala kaj se dogaja, seveda varno skrita med vejami.

Ko je Wen utrgala rastlino do katere Ethan še ni uspel priti, je mislil, da bo bruhnil. Njegove nosnice je napolnil tako nevzdržen smrad, da se mu je kar stemnilo pred očmi. Za povrh vsega pa je vilinka še veselo mahala naokoli z virom gnusnega smradu. Stranglekelp ji je odločno, pa vendar previdno, da ne bi rastline poškodoval, vzel iz rok in jo spravil na dno svoje torbe. Tako je vsaj malo omilil smrad. Njegov ego je močno zmotilo dejstvo, da ga je Wen potegnila za svoj hrbet, čeprav on ni bil oborožen. Saj ne, da je znal lok kaj prida uporabljati, tudi če bi ga imel v rokah...
Ni se mu zdelo pametno meriti v volkodlaka, saj sta bila navsezadnje gosta na njihovem ozemlju. Ampak ni imel časa oporekati, ker je nenadoma plezal na drevo. Očitno še ne bo večerja. Nekoliko se je presedel, da je imel boljše ravnotežje, potem pa se skozi luknje med vejami zazrl v dogajanje pod njima. "Si prepričana, da je bilo tole potrebno? Glede na to, da bi me lahko napadel preden si prišla, pa me ni, je čisto možno, da nama nič noče."

Wen mu je pomignila naj govori tišje in se mu približala. ''Ne gre se za volkodlaka, ki te je čakal v grmovju, gre se za tiste, ki prihajajo...sedaj pa bodi tiho in opazuj. Da se mi ne premakneš, drugače bova v kaši!'' mu je še zabičala.

Ko je Alexis izvedela, da je postala vodja klana volkodlakov se je hitro vrnila na njigovo ozemlje. Prečkala je temni gozd in se najprej ustavila na jasi, kjer je bilo zbranih nekaj volkodlakov v človeški podobi. Na hitro jim je povedala, da je postala vodja in sklicala stražo. S stražo so se zavarovali pred zunanjimi obiskovalci in morebitnimi težavami.
Ni minilo dolgo, ko se je iz gozda zaslišal šum. Sprva so bili to koraki, ki so pripadali eni osebi, nato pa se ji je pridružila še druga. Alexis je za neznanci poslala nekaj volkov, ki so kaj hitro prišli nazaj in sporočili, da se po njihovem ozemlju potikata dva človeka. Alexis se je v teku preobrazila v snežno belega volka in ostalim, še ne spremenjenim volkovom sporočila, da bo to uredila sama, vendar pa naj ostanejo na preži, če bi bilo kaj hujšega. Sprva je to želela urediti po mirni poti.
Ko se je bližala kraju kjer sta bila neznanca se je tiho ustavila ob drevesu in vohala. Ker ju na tleh ni opazila, je ostala tiho sključena na tleh. Nato pa je pogledala na oddaljeno drevo in na njem opazila dve temni postavi. Nekaj kratkih minut ju je tiho opazovala in bila še vedno dobro skrita in neopažena za debelim drevesom.

((gremo se mal razpisat....bo bolj zanimivo, kot pa da vaju takoj napadem neki bla bla bla))

Wen je opazila, da ju opazuje bel volk. Postalo jo je strah vendar ji je nekaj reklo, da je boljše, če skoči na tla in se z njim pomeni. Vedela je, da to nebi bila zelo pametna poteza, vendar pa bi ju skrita na drevesu še lažje ujeli v past. Ethanu je zabičala naj bo tiho in ostane skrit. Vilinka je bila manjša in okretnejša kot človek zato se je Wen z enim samim odrivom odrinila od veje in pristala v počepu takoj pred volkom. Vstala je in se priklonila. Še sama ni vedela zakaj vendar ji je nekaj reklo naj to naredi iz spoštovanja. Nato se je zravnala in čakala kaj se bo zgodilo.

Tiste, ki prihajajo? O tem se Ethanu niti sanjalo ni. Wenino ukazovanje ga je močno zmotilo in namrščeno se je pripravil na ugovarjanje. Široko je odprl usta, da bo naredil konec njenemu pokroviteljstvu, a se je še pravočasno ugrnizil v jezik. Če je v okolici res še več volkodlakov, potem ni bilo pametno, da izda njuno skrivališče, da bi zadostil svojemu egu. Tako je usta zopet zaprl in izpadel kot riba na suhem. Krasno.
Ko pa je Wen skočila na tla pred osupljivo lepega belega volka, njemu pa zabičala naj ostane na drevesu, je bilo pa preveč. Že res, da ni bil tako spreten in okreten, ampak nikakor pa ni nameraval dopustiti, da Wen raztrga volkodlak. Po nekaj praskah in skorajšnem padcu je le priplezal na tla. Gor ga je gnal adrenalin in je bilo veliko lažje, kot pa dol.
Postavil se je med vilinko in volka in se tudi sam priklonil. "Se opravičujeva za vdor na vaše ozemlje," je vljudno nagovoril volka. Zdelo se mu je, da ima opravka z nekom z višjim položajem v klanu, zato je upal, da ga bo razumel tudi v volčji formi.

Alexis je še nekaj časa tiho gledala prišleka, ki sta bila skrita v krošnji drevesa. Ko se je manjša postava nekoliko premaknila, je bela volkulja naredila korak nazaj, saj je čutila, da jo je postava opazila. Zanimivo je rekla v mislih. Ne hodite naprej. To bom uredila sama. je z mislimi sporočila drugim volkovom, da je situacija pod nadzorom.
Postava, ki je pristala pred njo, je bilo mlado dekle temnih, dolgih las. Lahkotno se je priklonila in se nato hitro poravnala. Iz Alexisinih ust se je izvil kratek lajež, ki je njej služil kot pozdrav, vendar je ponavadi nekoliko prestrašil neznance. Pogled ji je spet ušel k drevesu, iz katerega je naposled splezala še druga postava, tokrat moškega spola. Postavil se je med njiju, kot bi hotel braniti dekle in se priklonil, tako kot se je pred njim priklonila njegova prijateljica. Moški je vljudno izrekel nekaj besed in nato utihnil. Volkulja je rahlo dvignila glavo in jo nagnila vstran.
Videla je, da jo s strahospoštovanjem opazujeta, zato je skočila nekaj centimetrov v zrak in se preobrazila v človeško podobo. Njen obraz ni izdajal nikakršnega sporočila. "Vdor." je resno rekla in naredila nekaj korakov proti njima. Z resnim pogledom ju je premerila in vsakemu pogledala v oči. "Mislim, da si to zasluži razlago." Njen ton je bil še vedno resen in nekoliko glasnejši. V glavi je razmišljala, kakšne bodo njune posledice. Ker je bila še vedno povezana s svojim klanom, je v glavi zaslišala množico predlogov, kaj bi jima lahko naredili. Pogledala je v tla in prisluhnila, ter se ob vseh zbranih predlogih široko nasmehnila. Nobenega ni imela namena izvršiti, vendar pa je z neznancema želela razčistiti. Pogledovala je od enega do drugega, ter pričakovala razlago.

Wen je čakala na Ethanov odziv vendar ga ni dobila, zato je sama začela z razlago. Stopila je k Ethanu in mu iz torbe vzela Stranglekelp in ga ponudila dekletu-volkulji: ''Po tole sva prišla, no vsaj on. Zdravilca sva in potrebujeva to rastlino, ki pa na žalost raste samo na vašem območju. Nisva želela vdreti. Zdi se mi, da je to edina stvar zaradi katere je zu Ethan. Sama imam več razlogov, vendar je celotna zgodba zelo dolga.'' Trudila se je, da bi njen glas zvenel samozavestno in ne prestrašeno.
''Kar se tiče njega je stvar zaklučena, sedaj pa sledi moja zgodba, ki sega vsaj pol stoletja nazaj. Mislim, da je to moja edina možnost pogovora z volkodlaki zato vam jo bom kar povedala.'' Vsedla se je na tla in začela pripovedovati: ''Kot sem že povedala se bom morala vrniti kar precej časa nazaj, da vam pojasnim zakaj sem velikokrat na vašem ozemlju. Začelo se je s tem, ko je moj oče spoznal čarovnika po imenu Xezar. Postala sta dokaj dobra prijatelja, no vsaj oče je mislil tako, Xezar pa je imel popolnoma drugačne namene. Želel je mojo mamo. Še vedno ne vem zakaj, vendar jo je na vsak način želel imeti. Z očetom sta se sprla in oče je mamo in mene poslal v Brazilijo. Xezar takrat še ni vedel zame. Vnela se je huda bitka v kateri je moj oče izgubil življenje. Izgubil ga je zaradi čarovnika. V tistem času pa je Xezar že nekako zvedel zame in me hotel imeti. Moja mati tega ni želela zato se je odpravila na pomoč k vampirjem. Hodila je po številnih jamah in votlinah vendar ji nihče ni želel pomagati, slednjič je naletela na izgnanega in sestradanega vampirja. Takrat sem izgubila tudi mamo. Vem, da niso vsi taki vendar si ne morem pomagati, da nebi gojila sovraštva do obeh vrst.
In tu nastopijo volkodlaki. Bila sem besna, razočarana in žalostna. Želela sem se maščevati in Xezarja mučiti do smrti. Nisem si predstavljala kakšno nalogo sem si zadala, bila sem le malo starejša od štiridesetih let, kar je v vilinskih letih dokaj malo.
Xezarja sem pričakala na jasi z lokom in puščicami. V tistem času sem živela in se šolala pri šamanu Malivaiu, ki me je naučil tudi streljanja z lokom in skoraj nevidnega premikanja. Xezarju se je seveda vse skupaj zdelo zelo smešno. Verjetno pa tudi mene nebi bilo ravno zdaj ravno tukaj, če v tistem trenutku Xezarjeve nezbranosti in posmeha iz gozda nebi planil velik črn volk in ga raztrgal na dva kosa, ter truplo odnesel s seboj v gozd. Bila sem navdušena. Navdušena nad volkodlaki. Želela sem jih spoznati, vendar mi je Malivai prepovedal približevanje, saj je vedel kako nevarni so. Šele skozi leta šolanja mi je postopoma dovolil, da jim po drevesih sledim in jih opazujem. Na srečo me nikoli niso opazili na drevesu, no do danes saj sem se v prikrivanju in zlitju z naravo naučila kar precej in z veliko treninga.
In kaj ima vse to veze z vami? Veliko časa je minilo odkar sem videla volkodlake. Zato nekaterim volkovom po drevesih sledim in vas opazujem. Upam, da si moja dejanja ne boste razlagali kot kakršenkoli vdor saj sem pazila, da sem vas opazovala le med tekom in ne med osebnimi stvarmi, pač pa kot izraz spoštovanja.'' Wen je skoraj zaključila s govorom, dodala je le še eno poved: ''In moja največja želja je bila, da bi vas spoznala.'' Pogled je usmerila v volkuljo.

Ethanu je na obrazu pisalo kako presenečen je, ko se je veličasten volk spremenil v žensko. Nekako je pričakoval moškega, čeprav je bil volk bele barve. Iz osuplosti, ki jo je to porodilo, se je zdramil šele, ko je Wen nenadoma na plano spet potegnila smrdečo rastlino. "Pa daj to sem, bi rada, da se zadušim?!" je vzkliknil in ji Strangelkelp zopet potegnil iz roke ter žaljivo rastlino nagnusnega vonja pospravil nazaj v torbo. "Se ti ne zdi, da bi bilo dovolj, če bi povedala ime rastline? Ali pa da smrdi huje kot kuga? Saj raste na njihovem ozemlju, logično da bi vedeli o čem govoriš!" se je razjezil. Če je njej gnusoba lepo dišala, to še ni pomenilo, da lahko z njo maha naokrog, kot da gre za rajske cvetlice.
Ko se smrdeči vonj nekoliko porazgubil, se je zavedel, da je ravnokar izbruhnil v pričo volkodlakinje, ki je zahtevala pojasnilo zakaj sta tukaj. "Se oproščam, ampak res močno zaudarja..." je skesano skomignil z rameni. "Kakor koli, kot je rekla Wen, sem tukaj samo zaradi rastline. Ne bi prišel na vaše ozemlje, če to ne bi bilo nujno potrebno," je potrdil. Wenini razlogi pa so bili očitno nekoliko obširnejši kot njegovi in še sam se ni zavedal, da se je med njeno pripovedjo naslonil na drevo in izgledal, kot da bo zdaj zdaj zadremal.

Po koncu Wenine pripovedi je zavladala smrtna tišina. Ethan je napol zadrnjohal, medtem ko se dekle ni premaknilo niti za ped. 'Verjetno razmišlja' si je prigovarjala Wen. Po eni strani jo je skrbel po drugi pa zanimal njen odziv. Izgubila se je v svojih mislih. 'Kaj če nebi smela omeniti, da sem bila na njihovem ozemlju? Kaj če bi lepo počakala na boljšo priložnost? Zakaj sem bila tako trapasta in kar začela razlagati? Koza! Koza! Koza!'. Globoko je vdihnila in začela prestopati z noge na nogo. 'Mogoče pa bi bilo boljše če bi pobegnila...'

Alexis je tiho zavzdihnila, ko se je oglasilo dekle. Ob njeni pripovedi, ko je želela opravičiti Ethana in pokazala rastlino je le resno prikimala. Za rastlino je seveda vedela, da raste le na njihovem ozemlju, prav tako, da ima zdravilno moč. Pogledovala je tudi proti mladeniču, na katerem je sprva zagledala začuden obraz, nato pa se je tudi sam začel opravičevati. "Seveda." je mirno rekla in se obrnila proti dekletu, ki je nadaljevalo s svojo pripovedjo. Alexis jo je z zanimanjem spremljala in vmes nekajkrat prikimala vendar ostala tiho. Šaman, ki pa je bil poleg, se je naslonil ob drevo in zaprl oči. Očitno ga ni zanimalo, je ugotovila in se ob tem široko nasmehnila, ter se zopet zazrla v pripovedovalko. Ko je končala, je med njimi nastala težka tišina.
Alexis je resno pogledovala zdaj enega, zdaj drugega šamana in razmišljala. "Vidim, da nimata sovražnih namenov, zato vaju tokrat pustim brez posledic, čeprav nam ta vdor ni bil preveč po godu." je začela in se nekajkrat prestopila. "Za naslednjič pa naj vama bo v poduk, da se prej posvetujeta z mano, če že se morata že ravno sprehajati po našem gozdu. Saj vemo, da šamani obožujete naravo, vendar mi ljubimo svobodo in naravo. Zatorej naslednjič pazita." Nasmehnila se je in pokimala. Upala je, da bo to opozorilo zaleglo, saj si ni želela težav na svojem ozemlju. "Sama nimam nič proti, če imamo obiskovalce, dokler za to vem. Če bi vaju prej opazoval nekdo od res mladih volkodlakov, verjemita, da bi težko ostala cela. S tem opozorilom želim poskrbeti za varnost vseh, ne samo nas volkodlakov." je še dodala in se tudi sama vsedla na tla. Ker so bili že tu, ni bilo smisla, da bi ju takoj pregnala, zato ju je želela spoznati.
"Alexis." je rekla in šamanki, ki je sedela blizu nje, podala roko, postavi, ki pa je stala ob drevesu, pa se je le nasmehnila v pozdrav.

Wen si je močno oddahnila. Zadnja stvar, ki bi si jo želela je priti v prepir z volkodlaki, saj jih je oboževala.
Segla je v ponujeno roko:'' Wen.'' je rekla in se nasmehnila. ''Tisto pa je Ethan..'' je še dodala in pomignila na napol spečega šamana ob drevesu.
''Torej, bi še lahko prišla kdaj na vaše ozemlje? Mislim, da ste zelo zanimiva vrsta.'' je polna upanja vprašala. V njej pa je razganjalo. Uresničijo se ji je tisto kar si je želela že več kot 40 let. Spoznati volkodlake. Srce ji je razbijalo, adrenalin se je širil po žilah in vedela je, da bi bila, tudi če ji Alexis ne bi dovolila več vstopa na njihovo ozemlje, vseeno zelo vesela.
Usta so ji silila v nasmeh, vendar se poskušala zadržati, da nebi izpadla kot kakšen čudak.

"Verjameš ali ne Wen, dejansko znam govoriti sam zase," je razdraženo pripomnil Ethan. Že drugič je govorila v njegovem imenu, kar mu je šlo vse bolj na živce. V življenju še ni spoznal tako oblastne ženske.
Prisedel je na tla in Alexis vljudno podal roko. "Moram priznati, da niti ne vem kako bi stopil v stik in vprašal za dovoljenje za potikanje po vašem ozemlju. Poleg tega pa sem nekako upal, da bom do rastline in nazaj prišel neopažen, kar je bilo očitno zelo naivno," se je nasmehnil. S kotičkom očesa je pod skalo ob potoku opazil oranžne cvetove in že skoraj trznil, da bi šel pogledat za kaj gre, pa se je uspel premagati. Ravnokar je bil opozorjen naj si ne dovoli preveč.
"Zagotavljam ti, da me ne bo več zaneslo na vaše ozemlje, ne da bi se prej nekako najavil, ker res ne bi rad končal kot večerja," je še dodal, potem pa utihnil, saj je Wen volkodlakinjo zasula z vprašanji, pri tem pa komaj mirno sedela. Toliko o samoobvladovanju vilincev.

((dej Wen če že ne moreš počakat toliko, da še jaz napišem, vsaj samo o seb piši.))

((se opravičujem k sta tok časa čakala))

Alexis je spet le mirno poslušala, ko se je šamanka predstavila, nato pa predstavila še moškega, ki je nekaj časa še stal ob drevesu nato pa prisedel. "No o tem bom še razmislila." je nekoliko bolj nasmejano odgovorila. "No pod pogojem, da nikoli ampak res nikoli, ne bosta škodila naši vrsti. Za naravo tako ali tako vem, da ji ne bosta storila hudega, saj sta šamana. A vendarle, zaupati pa tako hitro tudi ne morem." je še dodala in se naslonila na drevo, ki je raslo za njenim hrbtom. "Me veseli." je rekla ob vljudnostnem pozdravu Ethana ter se nasmehnila. "No, verjemi, da boš še prehitro lahko stopil v stik z nami. Saj ne misliš, da te niso opazili takoj, ko si stopil na ozemlje. Če je tako, imaš napačno mnenje. Vedno stražimo svoje gozdove in vedno jih bomo." Z radovednostjo v očeh ju je pogledala in čakala na njun odziv. Opazila je, da Ethan nekoliko sumljivo pogleduje okoli sebe. Nakar je zaslišala njegove misli in se ob njih glasno zakrohotala. "Ok. Ti dovolim, da se sprehodiš do potoka." je smejoče rekla in ga prijazno pogledala. "Nič nimam proti, če je na našem ozemlju, kdo, ki ni iz naše vrste, ampak res pod enim pogojem. Lepa beseda lepo mesto najde. Samo vprašati je treba." je še vedno z nasmehom na obrazu povedala. "Torej, Wen. Rada imaš volkodlake?" je z zanimanjem vprašala, ko je spet pomislila na njeno pripoved, ki jo je pripovedovala pred nekaj minutami. Wen je povprašala prvo, vendar je imela tudi za Ethana pripravljenih nekaj vprašanj, ki pa bodo morali počakati, dokler Wen ne odgovori.

Wen je kar razganjalo. Trudila se je, da tega nebi preveč pokazala. Ko je Alexis omenila, da nikoli nesmeta škoditi njihovi vrsti bi jo najraje klofnila. Tako prijateljsko. A se ji je le nasmehnila.
Ob njenem vprašanju pa se je še bolj namehnila: ''Pravzaprav imam rada vsa živa bitja, saj sem med njimi odraščala. Iskreno povedano pa tisto kar opazuješ oziroma na nek način imaš ni tako zanimivo, kot tisto kar bi rad imel. Tako da JA, rada imam volkodlake. Kot sem že omenila se mi zdite zelo zanimiva vrsta.''
V trenutku, ko se je želela zopet nasmehniti pa ji je v uho priletel komar in jo pičil. Wen je zajavkala in želela spoditi komarja iz ušesa. Pri tem je močno opletala z rokami in izgledala kot kakšen tepec.
Godrnjajoče se je obrnila nazaj k Alexis: ''Prav..komarjev pa RES ne maram!''

"Pravzaprav sem mislil, da mi je šlo naravnost odlično," se je pohvalil Ethan. "No ja, na napakah se učimo," je veseleje dodal, saj je počasi spoznal, da ga res ne bo nihče pojedel. Vsaj tokrat ne. Ko se je Alexis na ves glas zakrohotala, se je nekoliko zmedeno ozrl okrog sebe. Kaj pa je bilo tako smešno? Njeno dovoljenje, da si ogleda rastlino ob potoku pa mu je razjasnilo obraz. Skočil je na noge, potem pa se nenadoma ustavil. "Čakaj, kako pa..." je začel, potem pa odmahnil z roko. "Ah, nič." Verjetno je bilo precej očitno kaj ga muči in je Alexis zaradi tega vedela. Stopil je k potoku in si dodobra ogledal rastlino - še prej pa se prepričal, da nima kakšnega čudnega vonja, potem pa se posvetil skiciranju in spravljanju nove najdbe, med tem ko sta se dekleti pogovarjali.

((Bom se jaz od tuki počas odpokala..grem še mal h vampirjam na ogled:D Jade je že ustvarla temo zame:D))

Wen se je zazdelo, da sta z Ethanom že celo večnost v gozdu. Pomislila je, da imajo tudi volkodlaki svoja opravila in ni jim več želela biti nadloga. Nahitro se je izgovorila, da mora oditi domov in Alexis zagotovila, da jih pride še kdaj pogledat in se napotila stran od potoka.
Bila je tako zamišljena, da ni pazila kje hodi ampak je kar hodila in hodila. Ko se je zavedla je bila nekje v nepoznanem delu gozda. Podrast se je zgostila in sonce je že začelo počasi zahajati. Wen ni imela pojma kje je in postalo jo je strah. Počasi se je prebijala skozi podrast in kar naenkrat se ji je začelo vdirati pod nogami..poskušala je splezati nazaj vendar ji ni uspelo. Zgrmela je v luknjo...

(Nadaljujem v temi Podzemni Hodniki...Lepo se mejte..čau:D)

Nekoliko pozneje je Dalton že korakal na ozemlju volkodlakov. Potreboval je kar nekaj časa, da ga je dejansko tudi našel, a zdaj je bil tam. Tega ni mogel zatrdno vedeti, ampak imel je tisti občutek, ki mu je to jasno pravil, pravzaprav mu je kričal, naj se pobere od tam. Medtem ko je glasno lomastil po gozdu, se niti ni trudil, da bi hodil neslišno. Tako ali tako je bil cilj njegove naloge ravno odkritje in sam pri sebi se je namrščil, ko so ga je zajeli spomini. Bilo je skoraj identično – velik, nekoliko temačen gozd, noč, sence vsepovsod in tisti znani občutek, da ga nekdo opazuje, vse to ga je prav zares odneslo nazaj v čase, ko je odraščal sam sredi gozda, nabito polnega z volkodlaki, katerih edini problem je bil v tem, da so ga želeli pojesti. Zato ni bilo nič čudnega, da je Dalton točno vedel, kaj lahko od teh bitij pričakuje in pravzaprav je bilo skoraj neverjetno, da jih je po dolgem času še vedno nekoliko mrzil. Navsezadnje si spominov ni mogel izbrisati iz glave in še preveč dobro je vedel, da so bili povsod okrog njega.
Obstal je ob nekem drevesu in se nanj naslonil, medtem ko je svoj pogled upiral skozi noč. Vse okrog njega je bilo srhljivo tiho, a ravno zaradi tega je vedel, da se nekaj pripravlja. Nekdo je bil tam zunaj in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo razkril. Na njegovem obrazu se je zrcalila popolnoma hladna maska, medtem ko se je odlepil od drevesa in se odpravil naprej.


[ Silver? ]

Silver je v volčji podobi že kar lep čas spremljala neznanega človeka na ravno dovolj veliki razdalji, da je ni mogel videti. Njegovo lomastenje se je slišalo na milje daleč in Silver si nekakor ni mogla razložiti, kaj ga je samega prignalo na ozemlje volkodlakov, razen, če ni imel samomorilskih teženj ali pa kakšnih zlih namenov. Najbrž je kakšen preveč samozavesten mačo, ki v prostem času lovi volkodlake in zdaj namenoma lomasti po gozdu, da bi kakšnega privabil, si je mislila in dlaka na vratu se ji je pri tem grozeče naježila. Takšnih nezaželjenih obiskovalcev je bilo v zadnjem času vedno več. Pravzaprav je eden izmed njih ravno pred kratkim ubil nekega preveč zaletavega mladega volkodlaka in Silver je bila odločena, da tega tokrat ne bo dopustila. Čakala je samo na primeren trenutek... ki je kmalu napočil. Z mislimi je segla k drevesu, na katerega se je naslanjal neznanec, in uslišalo je njeno željo. Neslišno je zganilo veje in vsiljevca z njimi priklenilo ob svoje deblo, da se ni mogel niti ganiti. Verjetno bo potreboval še kar nekaj časa, da bo sploh dojel, kaj se je zgodilo, se je sama pri sebi nasmehnila Silver, medtem ko se je spremenila v človeka. Kot že tolikokrat prej je bila tudi tokrat neizmerno hvaležna za skrivnostno povezavo, ki si jo je delila z rastlinami in zahvalila se je prijaznemu drevesu, potem pa stopila iz senc, da jo je neznanec lahko videl.
"Kdo si in kaj počneš na našem ozemlju?" ga je vprašala z odločnim glasom. Naj ga je še tako sumila, da je nizkoten lovec na volkodlake, ga ni mogla kar tako obsoditi, ne da bi se prej prepričala v to.

Evette se je lep čas sprehaja po širnih gozdovih in razmišljala o tem in onem. Na poti ni srečala še nikogar, zato jo je pogled na neznani podobi v daljavi precej presenetil. Počasi se jima je približala in se skrila za debelo deblo. Opazila je nekaj izredno nenavadnega - neko drevo je s svojimi vejami oklepalo enega izmed njih. Kaj se tu dogaja? Še nikoli sem videla česa takega. Moram bliže. Spremenila se je v sivega volka in v senci počasi začela stopati proti njima, medtem pa divje vohljala po zraku. Opazila je, da je oklenjena podoba moški, druga, ki mu je stala nasproti, pa ženska. Zdaj jima je bila že čisto blizu, a še vedno je ostala neopažena - dokler ni z zadnjo šapo pomotoma pohodila in prelomila suho vejico na tleh. Ženska se je sunkovito obrnila proti njej, in njuna pogleda sta se za hip srečala. Evette je hitro povesila glavo, čeprav je vedela, da ni več poti nazaj. No, pa dajmo. si je mislila in pogumno stopila s senc na plano.