Praznovanje v čast nadangela Michaela

Medtem ko je tesno objet z Alexis plesal po na gosto posejanem plesiscu, je s kotickom ocesa ujel pogled na Jade. A ko se je odlocil, da bo storil to, kar je pocel, je pustil za seboj vsa morebitna custva, ki so se nanasala na druge osebe. Ali pac? Glede na to, da mu je slaba vest zadrla svoje zobe globoko v meso in ni nehala grizljati, se je se predobro zavedal, da preprosto ni vec ista oseba kot je bil nekoc. Morda ga je skoraj stoletje in pol samote korenito spremenilo ali pa je preprosto...odrasel. Igrice, ki se jih je nekoc igral v tem istem mestu, so se zdele miljarde let dalec, kot da bi jih gledal skozi tancico. Nekoc se je bil psihicno zmozen obnasati tako kot hladen kamen, nic custev, le zabava. Pred njim in za neko mizo ob robu trga sta plesala in sedela dva dokaza, ki sta mu neizpodbitno kazala, da so bili kamniti casi mimo.

Ko je Alexis privil blizje k sebi, se je odzvala s podobno reakcijo. Svoj obraz je pomaknila blizje njegovemu in Arm se ji je iskrivo nasmehnil. Zdelo se je, kot da orkester sledi njegovim mislim, kajti glasba se je pospesila in lahko je se pospesil korak. Alexis je bila dobra soplesalka in z lahkoto mu je sledila. V mislih je premleval, kaj sledi temu. Tolikokrat je ze to naredil, a tokrat se mu je zdelo, kot da bi ostal brez moci, da bi to zopet storil. Ampak ce je sel ze tako dalec, da se je zapletel z njo, se ni mogel vec umakniti. Ko jo je naslednjic zavrtel, jo je potegnil k sebi tako, da je bila s hrbtom pritisnjena ob njegove prsi. Izpustil je njeno dlan in svoje roke polozil na njene boke.

Ozračje je bilo napolnjeno z energijo, ki je prevevala Alexis in njena čustva. Med plesom se je sprostila, vendar so bila njena čustva še vedno napeta in je tako vmes nekajkrat sprostila svojo pregrado in s tem izvedela Armadalove misli. Tako kot on, se je med plesom rahlo obrnila proti mizam, kjer je sedela Jade. Vodja vampirskega klana. Spet se je nežno zdrznila in upala, da Armadal tega ni začutil. Odtegnila je pogled od vampirke in dvignila glavo proti soplesalcu, saj je bil nekoliko višji od nje. V njenih očeh se je zrcalilo vprašanje, vendar tega nikakor ni imela namena povedati naglas. Storila je napako, da je popustila in slišala Armadalove misli, saj je vedela, da si je s tem nakopala le goro vprašanj, na katere mogoče nikoli ne bo dobila odgovorov.
Skoraj nezaznavno je stresla glavo in iz nje otresla nadležne misli ter se spet prepustila trenutku, le da se je tokrat zavedala, da bo morala nekaj svoje moči upreti v blokado misli.
Med plesom je z očmi nekajkrat ošinila Armadalov obraz, ki se je lahkotno smehljal. Tudi sama se je sramežljivo nasmehnila in plesala naprej. Glasba je začela narekovati še hitrejši ritem, zato sta oba pospešila svoje korake. Ko jo je zopet zavrtel, se njen obraz ni ustavil pred njegovim, temveč je bila s hrbtom uprta ob njegove prsi. Glavo je rahlo obrnila vstran ter vrat približala njegovemu obrazu. Začutila je njegove roke na bokih in tako svoje dlani položila na njegove. Uau. je bilo edino, kar je lahko rekla, čeprav le v mislih.

Svoj vitki vrat je priblizala njegovemu obrazu in svoje dlani polozila na njegove. Torej se igras mojo igro...torej, cas za akcijo. Svoje prste je prepletel z njenimi in eno roko pomaknil blizje njenemu ploskemu trebuhu in je potegnil k sebi. Svojo brado je umirjeno naslonil na njeno ramo in jo navihano pogledal. Band, ki je odlicno igral, je sedaj zopet ubral pocasnejse ritme, tako da sta se lahko z Alexis samo zibala na mestu. Ko je imel svoj obraz tako blizu njenega vratu, je v njem trznil tisti bolj ali manj vampirski del, a ga je Arm opomnil, da je tik preden je odsel na praznovanje potesil svojo zejo ravno iz razloga, da se ne bi zgodil kak incident. Pozorno je opazoval njene zelene oci, za katere se je zdelo, da odsevajo vse zelenje divjih, neukrocenih gozdov, po katerih je gotovo nestetokrat lovila kot neustrasna volkulja. Nasmehnil se ji je in svoje ustnice priblizal njenemu usesu "Zelo lepa si."je nezno zasepetal in prste svoje desne roke razpletel izmed njenih, nato pa s prsti zdrsnil pod rob njene majice in podrsal po njeni goli kozi. Mehko se je nasmehnil in nato svoje ustnice umirjeno pritisnil na njen vitki vrat.

(pardon ce alexis ne nos majce, sam nis nikjer omenla, kaj je oblecena )

((Heh, Alexis nos majco. Vedno in povsod. ))

Prepustila se je toku dogajanja in lahkotno poplesavala v Armadalovem objemu. Njegovi prsti so se prepletli z njenimi in tako povzročili, da so Alexisin trebuh začeli preplavljati metuljčki. Ko jo je zopet potegnil bližje k sebi, je na rami začutila njegovo brado. Počasi je obrnila glavo proti njemu in se mu nasmehnila. Glasba je postajala počasnejša, tako da sta sedaj plesala le na enem mestu. Začutila je njegovo toplo sapo na svojem vratu. Tokrat se je zadržala in svojemu telesu ni pustila, da bi prišlo do kakršnih koli trzljajev, saj je vedela, da lahko vsak čas prevladuje vampirska stran.
Oči so se srečale z njegovim in nekaj časa sta se le tiho opazovala. Zaslišala je tihe besede, nato pa začutila njegovo dlan na svoji koži, kar je povzročilo val mravljincev. Razpustila je prste, s katerimi sta bila še prepletena, ter se s telesom obrnila. Gledala ga je naravnost v oči. "Hvala." je šepetaje odgovorila in se privila k njemu, ter spet prepletla prste z njegovimi. "Všeč si mi." je tiho priznala in se navihano nasmehnila, ter pomežiknila. Privzdignila je prste na nogah, tako da je bila za nekaj centimetrov višja, ter ga poljubila na lice.

Tokrat je ona razpletla svoje prste in se nato popolnoma obrnila proti njemu in se mu zastrmela naravnost v oci "Hvala."in se nato zopet tesno privila k njemu. Zopet sta prepletla pste in nato tiho dodala "Vsec si mi."in besede pospremila z navihanim nasmehom. Dvignila se je na prste in svoje ustnice pritisnila ob njegovo lice. Zaprl je oci in nato premaknil glavo, da so se njune ustnice zdruzile v neznem, previdnem poljubu. Njegovi prsti so zopet zajadrali pod njeno majico in nezno risali vzorcke po njeni kozi. Odmaknil je ustnice od njenih in z nasmeskom dejal "Ti tudi meni." Vracal ji je pogled in divje razmisljal, kajti ceprav je sel skozi to ze veckrat, kot bi mogel presteti, je bolj in bolj ugotavljal, da se ne znajde vec tako dobro. Ce bi ta vecer potekal kot jih je vcasih izpeljeval, bi bil z Alexis ze zdavnaj v kaki privatni sobici in pocel mnogo vec kot samo sepetal neznosti in izmenjaval previdne poljube. Tako si je lahko preprosto le priznal, da je ravno tako nespreten kot je bil prvic.

Zopet jo je prizel k sebi in jo se enkrat poljubil na ustnice, se vedno previdno, ker se vedno ni vedel kako se bo odzvala.

Še preden se je lahko spustila na cela stopala, je vampir obrnil glavo in njune ustnice združil v previden poljub. Želela je, da se trenutek ne konča, saj je v sebi zopet začutila tisto najstniško zaljubljenost. Po telesu so se ji vili mravljinci, lica pa so imela še vedno pridih rdečice. Ko je odmaknil svoje ustnice, se je zopet spustila na noge in ga pri tem še vedno zvedavo gledala v oči. Glasba je še vedno udarjala počasne takte, zato sta še vedno lahko plesala objeta na mestu. Svoje prste je spet razpletla izpod njegovih in dlani položila na njegove rame, ter s tem zmanjšala razdaljo med njunima telesoma. Lahko je čutila utrip njegovega srca, torej je to pomenilo, da tudi on čuti njenega. Srce ji je divje bilo v prsnem košu in dajalo vtis, da bo ravnokar izstopilo iz telesa volkodlakinje, zato je nekajkrat globoko vdihnila in s tem nekoliko umirila podivjano bitje srca.
Ko jo je zopet poljubil je stopila na prste in na njegovem hrbtu prepletla svoje prste. Njeni poljubi so bili še vedno previdni, saj ni vedela, kako drugače bi se lahko odzvala. Ni želela biti podivjana najstnica, saj bi ga s tem le odgnala. Podivjani hormoni so v njenih poljubih ustvarjali nežno strast. Čez čas se je zavedla, da to počne z članom vampirskega klana, nakar je priprla oči, nato pa se spet prepustila ritmom glasbe in pozabila na volkodlak-vampir scene. S rahlo odprtimi očmi je pogledala v njegove zelene, prodorne oči in se nasmehnila. Nežno se je ugriznila v ustnico, nato pa svoje ustnice zopet združila z njegovimi.

Svoje dlani mu je ovila okoli ramen in se se bolj privila k njemu. Z muzanjem je svoje roke sklenil na njenem hrbtu in jo potegnil se blizje, tako da se mednju ne bi mogla stisniti niti mravljica. Oba sta bila se vedno previdna, to je z lahkoto opazil v njenih gibih. Za previdnostjo se je skrivala divja energija, ki jo je zelo verjetno s tezavo zadrzevala. In ce bi odpravil tiste vezi, ki so ji preprecevale, da se spusti z verige, bi oba izgubila glavo. Seveda ne v dobesednem smislu, temvec bolj ali man glede obnasanja. Zato...po drugi strani tega morda ne bi bilo pametno storiti na sredini trga, ki so ga zasedali predvsem krhki in zelo umrljivi ljudje. Cutil je njeno srce, kako ji je nabijalo ob prsi in opazil nezno senco rdecice na njenih licih.

Ko sta se zopet poljubila, je ona prepletla prste na njegovem, zato se je cutil dolzen vrniti ji uslugo. Medtem ko ji je vracal poljub je z eno dlanjo zdrsnil pod rob njene majice, z drugo pa za rob hlac. Odmaknila se je in zrla vanj s privlacno priprtimi ocmi. Arm se je namuznil, ona pa se je ugriznila v ustnico in ga zopet poljubila. Z ritmom plesa jo je pocasi odvedel s plesisca, s svojimi ustnicami se vedno zdruzenimi z njenimi. Takoj, ko sta bila bolj oddaljena od mnozice ljudi jo je potegnil v bolj ali manj prazno ulico in jo nezno pritisnil ob steno. Njun poljub je pocasi poglobil medtem pa je z dlanjo drsel visje po njenem gladkem hrbtu.

Odrezan od sveta, je Caleb slišal za praznovanje razmeroma pozno. Ljubilo se mu ni kaj dosti. Rajši bi se v svoji votlini ukvarjal z rastlinicami, toda naredil je že vse kar je mogel, pospravil vse kar se je pospraviti dalo, cel večer pa tudi ni mogel buljiti v lončke, da bi poganjki vendarle pokukali izpod plasti prsti. Odločil se je, da se bo le odpravil na praznovanje. Potem ko se je očedil in preoblekel, se je odpravil proti prizorišču. Ljudi se je že kar trlo. Nekateri so poplesovali ob ritmih glasbe, drugi pa so se polglasno pomenkovali ob strani. Ob prihodu je pozdravil nekaj znanih obrazov, potem pa se je s kozarcem pijače postavil ob drevo in opazoval okolje, ki ga obdaja.

Jade je kmalu spila svoj kozarec vina, saj so jo kolački kar žejali. Po nekaj spretnih manevrih se je uspela prebiti do mize s pijačo in si postregla z novim kozarcem. Dobro je vedela, da je ta zadnji, saj se je bo vsak naslednji požirek prijel in njena razsodnost bo šla nekam v kot. Pri mizi s pijačo pa je bila še večja gneča in še več ljudi, ki jih je ravnotežje že precej zapustilo. Jade je bila kot ponavadi bosa, zaradi česar je ves čas lebdela dober centimeter nad tlemi, da ne bi stopila na kaj ostrega. Proti pohojanju pa ji to ni dosti pomagalo. Kmalu se je obutim stopalom drugih izogibala skoraj v ritmu glasbe. Napotila se je stran od množice, pri tem pa narobe precenila korake rahlo obilne ženske, ki je bila kar precej pijana. Ni ji ostalo drugega, kot da zadnji hip odskoči v drugo smer, pri tem pa je trčila v nekoga, ki se je naslanjal na drevo. Začuda ni polila svojega vina. "Joj, se opravičujem, ampak tukaj je skoraj nemogoče obdržati cele prste," se je opravičujoče nasmehnila. Ob pogledu na neznačnev obraz in jasne oči, je takoj vedela, da je preveč trezen, da bi se lahko zgolj obrnila in odšla. "Sem te slučajno poškodovala?"

Njuni poljubi so postajali vse bolj divji in plesišče okoli njiju je postajalo vse manjše, čeprav je bila resnica drugačna. Sama skorajda ni več videla ljudi, ki so plesali ob njiju, nekateri pa so ju celo nekoliko posmehljivo gledali. S kotičkom očesa je opazila skupinico, ki je kazala na njiju. Za nekaj milimetrov se je odmaknila od Armadala in popustila oprijem svojih prstov na njegovem hrbtu. Pogledala je skupinico in se ji široko nasmehnila ter pomežiknila. Verjetno jim je težko. Si je rekla v mislih in se glasno zasmejala. Pogledala je Armadala in ga zopet poljubila. »Smešno.« je rekla in z glavo pomignila na ljudi. Kot vedno so bili preveč radovedni.
Kmalu se jima je ta skupinica pridružila na plesišču, a so bili dovolj oddaljeni, da ju niso več videli. Združili so se v krog in v njem plesali.
Alexis so poljubi tako prevzeli, da je pozabila na okolico in na ples, vendar je ples vodil Armadal, tako da so bili njeni plesni koraki še vedno pravilni in lahkotni. Na golem boku je začutila njegovo mrzlo dlan in se skoraj nezaznavno zdrznila. Odvedel jo je iz plesišča mimo gneče na trgu, do stranske ulice ter jo pritisnil na steno. Sedaj je njegovo dlan čutila na hrbtu, sama pa je svoje roke sklenila okoli njegovega pasu. Čeprav si je želela več, je vedla, da je to v tem trenutku zanjo nemogoče, saj se v globlje stvari nikoli ni spustila z skorajšnjim neznancem. Po glavi ji je rojilo na tisoče vprašanj, saj je želela spoznati vampirja s katerim sta si izmenjavala poljube.

Da je na zabavo prišel izredno pozno, je potrdila tudi vrsta opitih ljudi, ki je zasedala plesišče in pa tudi mizo s pijačami. Z nasmeškom je opazoval veseljačenje, ob tem pa niti malo ni pomislil, da bi se jim pridružil. Ni imel namena postati obešalnik za pijana dekleta, ki so komaj dvigala lastna stopala, kaj šele, da bi vedela kdo so. S kotičkom očesa je uspel ujeti plapolajočo rdečo obleko in njeno lastnico. Trajalo je le trenutek in že je izginila iz njegovega vidnega polja. Posvetil se je svoji pijači in medtem ko je poskušal izbezati češnjo iz svojega kozarca, je nekaj omajalo njegovo ravnotežje. Uspel se je obdržati na nogah, toda vsebina njegovega kozarca je romala na tla in pogasila laterno, ki je pomagala osvetljevati zabavo. Končno je lahko namenil svojo pozornost neznanki. Bila je prav tista, ki jo je videl nemalo pred trkom. Poklonil ji je topel nasmeh in ji odgovoril:"Skrivila mi nisi niti lasu," Pogled je usmeril proti njenim rahlo umazanim stopalom. "Česar pa ne morem reči zate. Poglej! Stopalo ti krvavi," je prijazno povedal in ji zopet poslal prijeten nasmeh. "Zdravilec sem. Bi morda želela, da oskrbim rano? Ni velika, toda previdnost ni nikoli odveč."

(ojej, kok si nouga napisala alexis x))

Tudi ona se je divje odzvala in z veseljemo jo poljubil se bolj strastno. Vedel je, kje je meja in zavedal se je, da se bo zmozent ustaviti, ko bo prisel do nje. Njegova stara narava mu je sicer iz globin uma vzklikala, naj se ne meni za custva sebe in drugih ter naj jo zapelje do konca, in to bi tudi storil, ce bi se to dogajalo pred stoletjem in pol. Tako je samo odrinil stare navade, ki so se z neprimerno gesto umaknile v samoten kot njegovih misli. Zdaj ko je opravil se zadnje varnostne ukrepe proti temu, da se ne bi izgubil, se je zopet posvetil cudoviti zenski pred seboj.

Z njenih mehkih ustnic je zdrsnil na njen vitki vrat in nanj pritiskal nezne poljube. Pri tem se je spraseval, ce se tega boji, kajti gotovo je boralo biti malce strasljivo, ce si vedel, da te na vrat poljublja vampir. Medtem ko je z eno roko se vedno drsel po njenem slokem hrbtu, je drugo zakopal v njene svilnate, bujne lase. Z ustnicami se je vracal k njenim preko linije njene celjusti in se spotoma ustavil se pri usesu, da je zasepetal "Nisem krhek clovek. Pokazi svojo moc, Alexis." Vedel je, da se temu rece provokacija in izzivanje, a sladkobi besed se ni mogel upreti. Vrnil se je k njenim ustnicam in jo zopet strastno poljubil.

Jade se je počutila malce krivo, ker je neznancu polila vso pijačo, ampak vsaj poškodovala ga ni. "Me veseli, da te nenamerno prestreganje mojega padca ni poškodovalo," se je nasmehnila. Ko jo je opozorilo na stopalo pa se je nakremžila. Ne zato, ker bi jo bolelo, ampak iz čisto drugega razloga.
"Zelo prijazno od tebe, ampak ne bo potrebno..." je počasi začela, saj je čutila, da se ji drobna ranica že celi. Toliko o tem, da ne bo takoj izvedel kateremu klanu pripada. "Če pogledaš še enkrat, boš videl, da rane ni več," je previdno dodala. Res pa ji je šel na živce prah, ki je sedaj žgečkal njeno kožo.
"Si zelo izkušen zdravilec? Glede na stanje ljudi, bo verjetno kmalu kakšna razbita glava in bodo potrebovali zdravilca," se je nasmehnila, potem pa čakala ali bo začel kričati in stekel v hribe, ker bo ugotovil, da govori z vampirko.

"Si prepričana?" jo je skrbno vprašal in ji poklonil nasmeh. "Saj ne bi bolelo," je tolažeče dejal, saj ni hotel prestrašiti ubogega dekleta. Nato pa je upošteval njene besede in zopet svoj pogled uperil proti njenim stopalom. Ranice začuda ni bilo več. Ni si mogel pomagati, da ne bi rahlo izbuljil oči. Pogledal jo je naravnost v oči in ostal kar tiho.
Odgovoril ji je na zastavljeno vprašanje. Kljub temu, da je bila vampirka, je moral priznati, da je nadvse mikavna in očarljiva. Spraševal se je, ali je to le posledica njene vrste ali ima to že v naravi. "Da, zdravilec sem. Ne hvalim se prav rad, toda lahko bi se reklo, da sem kar izkušen. S čim se pa ukvarjaš ti?" je bil vljuden.
Nato pa je njegova radovednost vendarle prestopila bregove. S povsem normalnim tonom si je drznil reči:"Torej pripadaš vampirskemu klanu, če se ne motim." Njegov obraz ni izdajal nobenega posebnega čustva, le prijaznost, ki pa je vedno zasedala pomembno mesto pri Calebu. Ni ga bilo strah. Le zakaj bi se imel česa bati, saj se samo pogovarjata. "Takšne čarovnije kot je bila tista prej, ti gotovo nadvse pridejo v pomoč."

Mislil je, da jo je strah in ob njegovi skrbi je bila Jade iskreno ganjena. Kdo bi si mislil, da so še vedno obstajale sočutne osebe, ki jim ni bilo mar samo zase. Ob njegovem izbuljenem pogledu pa si ni mogla pomagati, da se ne bi široko nasmehnila. "Oprosti, ampak tvoj pogled je bil neprecenljiv ter vsekakor mnogo boljša reakcija kot bi pričakovala," se je odkrito nasmehnila.
Njegova izurjenost v zdravilstvu je bila vsekakor pohvalna, še posebej, ker kot človek ni imel prirojene mahnjenosti na rastline. Čeprav je bil očarljiv in simpatičen, je bila Jade prepričana, da v njem ni vilinske krvi. "Čudovito, dobre zdravilce je zelo težko najti. Do sedaj sem zdravilca potrebovala samo dvakrat in noben od njiju se ni preveč dobro odrezal. Še jaz vem, da nekaterih rastlin ne smeš tlačiti v isti kotel," je zmajala z glavo. "Ampak sedaj vem, da imamo na otoku vsaj enega odličnega zdravilca," je z nasmeškom dodala. Morala je malo pomisliti s čem se sama ukvarja. Z vsem in ničemer hkrati, pravzaprav. "Večinoma se ukvarjam s pregledovanjem starih dokumentov," je naposled odgovorila.
Opazila je, da ga hudo muči, da bi potrdil svojo ugotovitev, zato je namuznjeno čakala, da bo izrekel kar ima na koncu jezika. "Tako je, vampirka sem," je pritrdila in rahlo prikimala. "Ah, saj ne gre za čarovnijo. Naravna sposobnost, ki se je žal ne da nadzorovati. Če bi jo lahko, se zagotovo ne bi takoj izdala. Res pa pride zelo prav, če tudi po podzemnih dvoranah hodiš bos," je smeje pritrdila. "Če ne bi imela te sposobnosti bi skoraj vsak dan potrebovala zdravilca," je dodala in prasnila v tih smeh.
Ko se je nehala smejati in ga hotela vprašati o njegovem domovanju, se je spomnila, da se sploh ni predstavila. "Oprosti moji nesramnosti - najprej praktično pristanem na tebi, potem se pa še predstavim ne. Vljudnost pa taka! Kakor koli, ime mi je Jade," se je predstavila in rahlo sklonila glavo v priklon, kakor je imela v navadi.

Nasmehnil se je in dejal:"Kaj morem. Tole je bilo za navadnega zdravilca kot sem jaz precej nenavadno." Njun zasebni pogovor je nekoliko zmotil mlad par, ki je vzklikajoče stekel mimo njiju. "Samo dvakrat?" se je začudil. "V vseh teh letih dolgega vampirskega življenja? Glede na tvoje čudovite sposobnosti obnavljanja, si lahko le predstavljam kaj si storila takrat, da si potrebovala pomoč zdravilcev." Rahlo se je namrdnil in ji takoj z nasmehom odgovoril:"Mnja, nekateri so pravi šarlatani, misleč, da lahko v kotel vrele vode vržejo karkoli, v kakršnikoli kombinaciji, zraven pa prepevajo razne trapaste pesmi za izganjanje duhov ali česa podobno neumnega. Ne jemlji me napačno, verjamem v duhove gozda in živali, toda to kar počnejo te mazači je navadna bedarija. " Ni mogel kaj, da se ne bi nasmehnil ob pohvali. Ni kaj, godila mu je, toda to ni nič spremenilo njegovega vedenja. Ošabnost je razvada, ki mu gre na ljudeh strašno na živce. Takšni ljudje so preveč zaverovani vase, da bi opazili lepote, ki jih obdajajo in, da bi uživali življenje kot se spodobi.
"Stari dokumenti, praviš? Le kaj je tako zanimivega v preteklosti? No ja, vsakomur svoje. Sam ne bi želel preživljati lepih dni zaprt v zatohli sobi in vdihavati prah pergamenta. Sam sem kot pričakovano za zdravilca bolj v gozdovih, travnikih in rekah ali močvirjih. Vsak dan odkrijem kaj novega. Narava je tako nenapovedljiva, ali ne?" Ugotovil je, da ga je malo odneslo. "Oprosti," je dejal. "Čvekanje o samemu sebi je strašno samovšečno, jaz pa preziram take ljudi." Poklonil ji je opravičujoč, prešeren nasmeh in upal, da si ne bo o njemu mislila kaj čudnega.
"Vedno hodiš bosa?" je vprašal, nato pa se pridružil njenemu smehu. Seveda se ni smejal preveč glasno, da ne bi užalil gospodične, ki je stala pred njim. "Se tako počutiš svobodneje?"
Dokler ni omenila, se še spomnil ni, da se nista predstavila. Nasmehnil se je in dejal:"Jade. Me veseli. Moje ime je Caleb Mangena," sklonil se je in ji poljubil roko, kakor se za gentelmana spodobi.

"Saj bi ti povedala kaj sem storila pa se boš smejal, tako da bom raje zadržala zase," se je nasmehnila Jade. Če bi se to zgodilo komu, ki ni vampir, bi se ubil, ona pa je bila samo hudo poškodovana. Vseeno, če te hoja s spanju spravi v take težave, je to kar smešno.
Z zanimanjem je poslušala njegovo pripovedovanje in se sama pri sebi začudila, da lahko narava v nekom zbudi tako zanimanje. Do sedaj je to povezovala samo z vilinci. "Nič hudega. Všeč so mi zgovorni ljudje. Veliko lažje se je pogovarjati z nekom, ki sam od sebe pove kaj več, kot pa s kom bolj zaprtim, da moraš skoraj vleči iz njega in se počutiš kot najhujši zasliševalec," mu je iskreno zatrdila. "No, moraš vedeti, da je del te preteklosti tudi moja preteklost. Zaprt v zatohli sobi ne, ampak med sedenjem na skalnati polici in opazovanjem kako sonce zahaja v morje, se pa že da prebirati dokumente, kaj praviš?" Udobje njene kripte ji je bilo zelo ljubo, ampak veliko časa je preživela nekje zunaj, na svežem zraku. Sploh na vrhu pečin se je rada zadrževala.
"Res je, vedno hodim bosa. Ne vem zakaj, ampak nikoli nisem bila pristaš obutve. Zna biti nekaj na tem, da se počutiš svobodneje. Pa tudi občutek rosne trave pod nogami ni čisto odveč," se je nasmehnila. Ali pa toplega peska, tudi ta ji je bil všeč.
"Caleb, lepo da sva se spoznala, četudi v malo bolj nasilnih okoliščinah," je smeje dejala ter se mu prijazno nasmehnila, ko ji je poljubil roko. Mislila je, da je ta običaj že pred kakšnega pol stoletja popolnoma izumrl.

May je že nekaj časa odsotno slonela ob zidu in strmela predse, vmes se je le nasmehnila Alexis in Armadalu, med katerima se je očitno odvijala neka zgodba, ki je ni poznala. Pokimala jima je, ko sta jo z nekaj opravičujočimi pogledi zapustila in odšla proti plesišču.
Ravno ko je mislila oditi, se je nad glavami ljudi, ki so se drenjali na sredini glavnega trga, pojavila majhna bleščeča krogla in veliko prehitro za dojemanje večine se je iz dima izrisala podoba majhnega zelenega možica. Tudi May je sprva predvidevala, da gre za katero izmed atrakcij v sklopu praznovanja, a ji je že po prvih besedah iz ust nenavadnega bitja postalo jasno, da bi zadevo morali vzeti precej bolj resno.
Pozorno je spremljala njegov govor in z očmi begala po gostih, da bi med vsemi zgroženimi obrazi našla koga znanega ali vsaj koga umirjenega, ki bi znal ohraniti trezno glavo. Celestialna sfera? je zbegano pomislila. O tem je že nekaj slišala, ampak nikakor ji ni bilo jasno, kako je lahko nekaj tako trdnega in večnega kot je bila po Mayinih prepričanih celestialna sfera, v nevarnosti, celo ukradena.
Trg se je med vsesplošno paniko, ki so jo povzročile možiceve besede o vsesplošnem pogubljenju, ki naj bi jih kmalu doletelo, hitro izpraznil. Po nekaj minutah sta na sredini obstala le Armadal in Alexis ter ob robu še nekaj postav, ki jih ni prepoznala. May je še vedno stala pri zidu, preveč zatopljena v svoje misli, da bi se ji sploh uspelo premakniti.
Njen izraz na obrazu je bil kakor vedno miren in zbran, le redki bi v njenih očeh lahko opazili kanček zmedenosti ter hkrati nepotešljive radovednosti, ki se je pri May pojavila vsakič, ko je bilo govora o čem novem, nenavadnem, skratka o čem, kar bi bilo vredno raziskati.
Ker ni od neznancev noben spregovoril in ji ni uspelo ujeti Alexisinega pogleda, da bi lahko ocenila njeno reakcijo, je tiho ponovila besede zelenega možica: "V parih?" Njen glas je bil nežen in krhek, a je kljub temu presekal tišino in vsi pogledi so se zapičili vanjo.

Armadal je odmaknil ustnice iz njenih in svoje pritisnil na njen dolg vrat. Ob tem jo je spet rahlo zaščemelo, tako kot prvič. Vseeno ga ni dovolj poznala, bil pa je vampir. Vampirji, ki so obsedeni z vratovi, saj ponavadi ugriznejo ravno v vratno žilo, po kateri se pretaka največ krvi. Takrat je tudi zaslišala, kakor bi ji v vratu začelo biti srce. Nežno se je odmaknila in ga pogledala v oči, ter si nadela posmehljiv nasmeh. "Želim ostati živa." je rekla smeje in svoje ustnice zopet pritisnila ob njegove. Ko ji je zopet šepetal v uho, je sprejela njegovo igro, ter spustila nekaj svoje moči na plan. Odrinila ga je od sebe, ter ga potisnila ob steno. Oči so se ji lesketale in njeni poljubi so postajali vse bolj divji. S svojimi dlanmi pa je zdrsnila pod njegovo majico in z njimi nežno drsela po hrbtu, vmes pa je svoje nohte nekajkrat nežno podrgnila ob njegovo kožo.
Kar naenkrat pa je zaslišala glasen pok, se odmaknila od Armadala in stala pri miru. "Pšš." je rekla in poslušala. Celestialna sfera. Kje sem že to slišala? Si je govorila v mislih. Seveda, o tem so govorili prebivalci, ko je sama prišla na otok. "Ukradena?" je bolj kot vprašala, le ponovila in pogledala Armadala v oči. Čeprav je bila močna, se ji je sedaj v očeh zrcalil strah. Bilo jo je strah, da bi tat naredil neumnost in aktiviral moč sfere. "Nee." je kriknila in se obrnila proti zbranim. Naredila je nekaj korakov iz stranske ulice proti trgu. Opazila je, da je ostalo le še nekaj postav, med njimi je bila tudi May. Presenečeno jo je pogledala in opazila začudenje na njenem obrazu. Do konca je poslušala zelenega možica, ki ga je videla že dvakrat, vendar je takrat njej prinesel le dobro novico, tokrat pa je bila novica slaba. Zelo slaba. "V parih?" je tiho vprašala in se ozrla nazaj proti Armadalu. Kako bomo pa to našli? Je razmišljala in pogledala v tla. Le kje?

"Daj noo.." se je nasmehnil Caleb. "Povej mi. Obljubim, da se ne bom smejal preveč glasno," je smeje dejal. "Me veseli, da v tebi ne vzbujam občutka zasliševalca," je dejal. Jade mu je bila všeč. Bila je zgovorna in njeni odgovori so vedno vsebovali esenco šaljivosti. Zanimalo ga je, če ima tudi resnejšo, ranljivejšo plat. "No takšna lokacija za prebiranje dokumentov pa se mi zdi veliko prikladnejša, moram reči." Nehote je zopet usmeril pogled na njena stopala. "Tudi pozimi se ne poslužiš obutve? Ti mraz ne pride do živega?" jo je z zanimanjem vprašal. Tudi sam je poleti rad odvrgel čevlje in se sprehajal naokrog. Malo po tem, ko sta se uspela predstaviti, se je na nebu prikazal zelen možicelj vpijoč nesmisle, ki so se nekako izgubili v glasni glasbi. Caleb je moral res zelo dobro napeti ušesa, da je lahko ujel njegove besede. Šele, ko so odzvenele zadnje Leprechaunove besede in so njegovi možgani uspeli doumeti kaj se dogaja, je globoko zajel sapo in se začel ozirati sem in tja. Ljudje niso niti poskušali rešiti svoja življenja, temveč so se trmasto zaprli v svoja domovanja in čakali na mesijo. Caleb je bil ogorčen. "Kakšna resignacija! Ne morem verjeti!!" je dejal Jade in hkrati zmajeval z glavo. "Torej v parih? Jade, imaš namen se udeležiti iskalne akcije ali se boš potuhnila kot ostali?" Skrivaj je upal, da se mu bo pridružila.

Sprejela je njegovo izzivanje in v nasednjem trenutku ga je ze pritisnila ob steno. Njene ustnice so ob naslednjem poljubu veliko bolj divje pritiskale ob njegove, s svojimi rokami pa se je lotila njegovega hrbta. No, tole je pa ze bolj podobno divji volkodlakinji, je zadovoljno pomislil in ji vrnil vroce poljube. Njuno poljubljanje je prekinil glasen pok in razmaknila sta se. Mozic, ki se je izrisal iz zelenkastega dima, je govoril kot kak prerok, a cutil je resnost v njegovih besedah, ki je naznanjala, da je situacija zelo resna in nevarna. Omenil je Celestialno sfero, o kateri je ze nekaj slisal a gotovo ni bil prav dobro informiran. Mozic je tudi razlozil, kaj se bo zgodilo, ce tatu uspe oziroma ne uspe aktivirati sfere. Nobena izmed moznosti ni bila posebno mamljiva ali privlacna, zato je bil cas za akcijo. Ko je nenavadni clovecek utihnil, je vladalo nekaj minut tisine, nato pa je izbruhnila vsesplosna panika. Arm je samo hladno stal, dokler se niso vsi razbezali po svojih hisah ali iz mesteca. Po praznem trgu so bile crepinje, kozarci, polito vino, pomendrana hrana in nekaj kotalecih se grmickov. Ostalo je le nekaj ljudi, med njimi May na drugem koncu trga, on in Alexis, opazil pa je tudi Jade, ki se stala ob drevesu z nekim neznanim moskim. Alexis je stopila nazaj na trg in Arm ji je sledil, medtem pa si je se popravil srajco, ki je bila na nekaj mestih odpeta ali pa razrahljana. Ce so hoteli najti to stvar, so najprej mogli vedeti, kako sploh izgleda. Ker sam tega ni vedel, je zatorej na glas vprasal, v prepricanju, da je kak med preostalimi dovolj poucen "Ce se hocemo lotiti iskanja, mora sploh vedeti, kako sfera izgleda. Ali kdo slucajno ve?"je vprasal in s pogledom preletel pescico mesanih ljudi, vilinov, polvilinov in ljudi, ki so pripadali raznoraznim klanom.

"Preveč glasno ne, ampak smejal se boš pa vseeno," se je nasmehnila Jade, potem pa vendarle nekoliko popustila: "Dobro, mogoče ti bom povedala malo kasneje." Menila je, da bi se Caleb sicer smejal, ampak ne bi se pa posmehoval njej. Že v tako kratkem času poznanstva je precenila, da ni škodoželjen tip človeka, kar ji je bilo močno všeč.
"Ne, niti pozimi ne. Mraz name nima velikega vpliva, ampak zime pa vseeno ne maram. Zato mi je zelo všeč, da so tukaj zime tako mile." Sneg je bil moker in posledično so bila mokra tudi njena oblačila, pokrajina je bila vsa pusta... Ne, zime res niso bile nič krasnega.
K ustnicam je ponesla svoj kozarec vina, a ji je roka sredi poti zastala, ker se je pojavil mali zelenček. Pozorno je poslušala kar je imel za povedati in na obrazu se ji je risala vedno večja nejevolja. Celestialna sfera ukradena?! Kateri idiot jo je prehitel?! Potem pa so njene misli ubrale drugo pot - lahko da so naduti vilini mislili, da bo sfera varnejša, če jo sami skrijejo. To bi bilo čisto verjetno... Pa tretjo pot: ali pa so se ostali dogovorili in sfero namenoma skrili na ozemlju vampirjev, da bi jih obtožili kraje in ogrožanja otočanov, zato da bi jih lahko pregnali... To bo!
"O ne, prav gotovo se mislim udeležiti iskanja," je počasi odgovorila Calebu in se poskušala pomiriti. Ni smela takole prehitro sklepati, saj je bilo čisto možno, da je nekdo hotel moč sfere zase in ni šlo za kakšno zaroto. Vseeno je nameravala najprej preveriti na svojem ozemlju. "Mislim, da bo najbolje, da greva skupaj. Vmes lahko še izveš zakaj sem potrebovala zdravilca," se je nasmehila Calebu, potem pa počasi stopila proti trgu, kjer so se že zbirali iskalci.
Mimogrede je ujela Armadalovo vprašanje in se mu prijazno nasmehnila. Lepo, da ni mislil čakati sodnega dne, kot meščani. "Sfera je svetlikajoča se krogla, verjetno tudi popisana s kakšnimi čudnimi čačkami, ki naj bi bile besede. Ko jo boš našel, boš vsekakor vedel za kaj gre, nič ne skrbi." To je bilo vse kar je vedela o tem predmetu. Sklepala je tudi o velikosti sfere, a tega ni vedela zagotovo, zato ni hotela tvegati, da bi iskalce zavedla z napačnimi podatki. Obrnila se je nazaj h Calebu in že hotela kreniti, ko se je spomnila, da je na nekaj pozabila. Caleb v temi ni videl tako kot ona. Odšla je nazaj k robu trga in se vrnila z eno izmed sveže prižganih bakel. "Tako, zdaj pa najbolje, da greva. S postavanjem na trgu ne bomo ničesar našli," se je nasmehnila in mu podala baklo.

Jade, ki se je ravno napotila preko trga, mu je spotoma se odgovorila na vprasanje in se mu prijazno nasmehnila. Pokimal ji je in se obrnil k Alexis in privzdignil obrvi. "Prides? Mislim, da ne smemo izgubljati casa." ponudil ji je dlan, medtem pa so njegove misli ze vrvele. Ta sfera je gotovo bajno mocna in spet smo tam, da si nekdo zeli zavladati svetu. Se prej pa se bo poskusil znebiti vseh drugih magicnih bitij, da ga ne bi kdo oviral. Neverjetno... Arm je bil bolj ali manj razocaran nad takim castihlepjem. Sam nikdar ni imel neke divje zelje po denarju, saj je odrascal povsem brez njega, pa tudi to, da bi vladal celemu svetu, se mu ni nikdar zdela prevec privlacna ideja. Kaj ti bo vse to, ce te potem nihce ne mara in te na vsakem ovinku poskusajo ubiti? Sicer pa je res, da te sfera naredi nepremagljivega. No, se en razlog vec, da pohitimo. Nihce noce nesmrtnega tirana. V mislih si je nato obnovil nove, pa tudi stare slike pokrajin, gozdov in gora. Na otoku je bilo tisoce odlicnih skrivalisc in dvomil je, da so komu znana prav vsa. A ker je vedel, kje jih sam pozna najvec, je vedel, da bo mogel prestopiti klanovsko mejo in se podati na ozemlje samanov. V gore. Pogledal je Alexis. Verjetno pa se prej v gozdove, saj so bili blizje in Alexis jih je najbrz poznala bolje kot je on poznal gore. "Kam greva...gozd ali gore? Tvoja odlocitev."je dejal.

Alexis je radovedno poslušala tiste, ki so še ostali na trgu in ki so imeli namen, da bi našli Celestialno sfero. Sama nikakor ni želela pobegniti iz tega, saj je bila le vodja in vodje bi morale pokazati, da imajo v sebi dovolj poguma, da rešijo otok pred katastrofo. Ko je Armadal povpraševal, kako naj bi sploh izgledala sfera, je z zanimanjem gledala naokoli in ko se je oglasila Jade, jo je z napetimi ušesi poslušala. "Sedaj vsaj približno vemo kaj iskati." je naglas razmišljala. Le kdo bi lahko ukradel sfero. Volkodlaki verjetno niso, razen mogoče, če je bil res izjema. Nihče iz našega klana ni častihlepen. Verjetno. Torej ostanejo vampirji, čarovniki ali šamani. nekoliko nemirno se je prestopala in razmišljala, ter v glavi postavljala teorije, ki bi bile najverjetnejše. Pogledala je Armadala. "Ja, ne smemo izgubljati časa." in sprejela ponujeno dlan. "Gozd? Mislim, da je malo verjetnosti, da se tat potika po tistem območju. Gore? Ne poznam niti ene same potke, po kateri bi lahko šla. Lahko pa..." je zažela in v glavi razmišljala. Podzemlje. "Lahko pa greva na vaše ozemlje, verjetno se tam znajdeš." s tem stavkom je končala in ga z upanjem v očeh, da bo pritrdil, pogledala.