Praznovanje v čast nadangela Michaela

May je počasi stopila izza vogala hiše, do koder glasna glasba, pogovarjanje in vsesplošno veselo vzdušje na osredjem trgu, še ni seglo. Čez obraz se ji je prelila svetloba bakle, ki je gorela nekaj metrov stran in njen porcelanast obraz se je zdel še bolj bled. A vsak, ki jo je dobro poznal, bi lahko v očeh opazil majhen plamen veselja, ki je otoplil sicer vedno tako mirne in resne, globoko zelene oči. Naredila je nekaj korakov ter se še vedno držala skrajnega desnega roba, da ji je dlan spolzela preko grobe fasade ene izmed hiš. Ko se je približala vrvežu in je gneča postajala prevelika, je snela kapuco, ki ji je zakrivala obraz in z očmi prečesala trg.
Nosila je lahke, črne škornje iz semiša, svojo najljubšo črno obleko, ki ji je segala do kolen in temno zelen plašč s kapuco. Za razliko od mnogih postav, ki so se drenjale nekaj metrov stran, ni bilo na njej nič takega, kar bi že od daleč kričalo posebna priložnost. Pravzaprav je bila s svojimi finimi potezami in skoraj neslišnimi koraki njena vitka postava skorajda neopazna.
Stopila je na prste in poskušala videti mimo mnogih glav, uročenih lampijončkov in barvastih papirnatih trakov. Spet ni opazila nikogar, ki bi ji bil znan ali katerega družbe bi si v tem trenutku želela. Velikokrat so ji očitali, da se je praznovanja in priložnosti za vsesplošno veselje ter zabavo sploh ne dotaknejo in tudi tokrat jim je lahko dala prav.
Kljub temu se je odločila, da bo vsaj enkrat izkoristila priložnost, zato je zajela zrak in se prerinila skozi množico bližje mizam s hrano in pijačo. Na ustnicah se ji je igral popoln, vljuden nasmešek, a nepremičen izraz v očeh je deloval ravno prav odbijajoče, da so se ljudje takoj, ko so se zaleteli vanjo, z opravičujočimi nasmehi odmaknili.
Ko se je prebila do prvega točilnega pulta, je z istim klišejskim nasmeškom spregovorila nekaj besed, nato pa pograbila svoj kozarec s pijačo in se umaknila k robu trga, ter se naslonila na zid. Spet jo je zakrila senca in njena postava je bila ravno prav neopazna, da bi jo, kdorkoli bi jo prepoznal, zlahka našel.Vedela je, da bo danes zvečer tako ali tako iskala samo osebe, katerih čuti so še kako navajeni gledanja v temi.
Zamišljen pogled ji je obstal na množici in odru, kjer je potekalo slavje.

Že kak teden je poslušal tihe govorice,da bo v mestu praznovanje na dan nekega človeka, katerega ime se je pričelo z Mjem, a si ga ni ravno zapomnil. Ko je z zanimanjem sledil tem šepetom, ki so nekako uspeli zavijugati celo po rovih vampirjev, se je odločil, da je vredno oditi na to praznovanje.

Tako je na dan praznovanja že zgodaj zvečer vstal iz svoje kripte in nabrusil pete. Do sončnega zahoda je prispel v mesto, ki se je od njegovega zadnjega obiska že precej spremenilo. Z zanimanjem je spremljal spremembe in tako prišel do glavnega trga. Po njem se je potikalo veliko veselo razpoloženih ljudi, na njegovo presenečenje so bili nekateri celo že v rožicah. Zgodnji začetek, je pomislil in se sam pri sebi nasmehnil. Trg je bil že dokaj napolnjen z veselimi, klepetajočimi ljudmi. Arm se je pomešal med množico in stegoval vrat, da bi videl kaj zanimivega. Njegov pogled so povsod zastirali barvasti trakovi in okraski, ki so viseli iz nemogočih krajev pod neverjetnimi koti. Kaj vse so spravili skupaj, je bilo prav neverjetno. Z očmi je spremljal vrveče dogajanje in glasne veseljake, ki so hvalili svoje vino pri tej ali oni mizi. Odšel je malce ven iz gneče in se nato naslonil na hladno steno bližnje stavbe, z očmi pa je še vedno sledil dogodkom.

Pred tedni, ko so se po mestu začele širiti govorice o praznovanju zaščitnika otoka, se je Alexis odločila, da se bo tega dogodka udeležila, zgolj iz radovednosti. Zanimalo jo je, ali bodo tukaj končno zbrane vse vrste, brez kakršnih koli izgredov.
Preden je njena noga prestopila mejo nevtralnega ozemlja, se je spremenila iz volčje oblike nazaj v človeško, saj bi drugače prestrašila ne samo ljudi, temveč tudi ostale prebivalce otoka. Previdno je stopala po mestu, ko se je od daleč zaslišala glasba. Nekajkrat je postala in prisluhnila zvokom trušča, nato pa nadaljevala svojo pot proti osrednjemu trgu. Čez nekaj metrov je že zagledala gruče ljudi, ki poplesavali po trgu. Sprehodila se je do miz, na katerih je bilo oblio pijače in hrane. Sama je vzela le kozarec soka, saj se je pred tem v gozdu do sitega najedla.
Pogledovala je okoli sebe, ko je v senci hiš zagledala May. Dvignila je roko in ji pomahala, če bi jo le ta opazila. S težavo se je prerinila mimo množice in kozarec v roki ji je neprestano butal ob telesa neznancev, zato ga je stisnila k prsim in se z eno roko poiskušala preriniti do zidu. "Pozravljena." je vljudno rekla in se postavila zraven nje. "Kakšno praznovanje." je rekla in ob enem gledala v zrak in opazovala barvne trakove in luči, ki so v noči lepo razsvetljevale ulice in trg.

Mnozici se je medtem pridruzilo se vec ljudi, med njimi pa je opazil tudi nekaj predstavnikov drugih ras. Pestra zabava torej. Saj ne da bi imel kaj proti. Odkimal je zablodelemu prodajalcu sreck, ki je zasel in mu poskusal prodati listek s stevilko. Ko mu je Arm nazorno pokazal, da ga nagrade v obliki sopkov rozic in setov uhanov in zapestnic ne zanimajo, je prodajalec koncno odsel gnjavit kako drugo zrtev, Arm pa se je lahko zopet posvetil dogajanju okoli sebe. S kotickom ocesa je ujel znan obraz, zato se je obrnil, a dekle je ze izginilo v mnozici.

Pocakal je nekaj trenutkov in pozorno opazoval veselo ljudstvo, ki je v plesu in klepetu vrsalo po trgu. Zopet jo je za trenutek opazil pri mizi s pijacami, nato pa je se enkrat poniknila med gneco. Koncno se je ustavil ob robu trga, kjer je bilo manj ljudi in pozdravila drugo zensko, ki je se ni videl. Alexis je v roki drzala kozarec necesa, kar je spominjalo na sok in z ocmi drsela po mnozici. Namuznil se je in pocasi odmeril korake do mesta, kjer je stala. Ker se ni zdelo, da sta bili z drugim dekletom zapleteni v kak pogovor, si ju je dovolil zmotiti. "Kaksno presenecenje, Alexis." Nasmehnil se je in pokimal njeni sogovornici. Iztegnil je roko in se predstavil "Armadal."

Jade je zamudila začetek zabave, saj se je zadržala na obali in opazovala sončni zahod. Zato je ni čudilo, da so veseli zvoki napolnili njena ušesa veliko preden je dejansko prišla do trga. Nosila je globoko izrezano obleko živo rdeče barve, čez rame pa je imela ogrnjeno tanko črno ogrinjalo, ki se je spredaj zapenjala s srebrno zaponko. Ženska kakršna je bila Jade je tako opravo lahko nosila.
Po pričakovanjih je do miz s pijačo prišla brez problema, saj so se ji navzoči urno umikali s poti. Vzela je svoj kozarec vina, potem pa se v miru razgledala naokoli. Nekaj meščanov je na videz poznala, zato jim je vljudno prikimala. Opazila je, da je bilo za eno izmed miz še veliko prostora, zato se je namenila tja. Na poti do mize je ob strani opazila manjšo skupinico in se sama pri sebi nasmehnila, ko je dva izmed njih prepoznala. Če bi se ji ljubilo stati, bi se tudi sama umaknila nekam bolj na rob, tako pa se je pač pridružila vsesplošni zabavi.

Pred nekaj tedni ko je Rose že vedela za praznovanje zaščitnika otoka, se je odločila da ne bo šla kot ponavadi vsaj se je redko odeležila praznovanj. Ko pa se je že pa je samo gladela kako drugi uživajo in veselo praznujejo.
Sedaj je stala za vogali hiše in gledala praznovanje. V zadnjem trenutku se je odločila da bo prišla in je tudi prišla. Gledala je druge in za začetek ni imela namena oditi bljiže drugim. Prišla je samo zato da bi videla kaj se bo vsa zgudilo bila je malce radovedna. Gledala je druge in se smehljala. Pogledala je ljudi ki so se v trgu gnečili da bi bili čim bljiže odru in pijači.Malce pijače mi ne bo škodilo je pomislila in se odpravila k pijači. Vsaj praznujemo ali? Vzela je skodelico soka in se vsedla. Ni nameravala ostati zelo dolgo samo malo. Samo malo in potem odidem je pomislila in poslušala glasbo ki je zvenela zelo lepo.

Ko je May opazila znano postavo in vedno nasmejan obraz, si ni mogla pomagati, da se še njene ustnice ne bi razlezle v pristen nasmešek. "Alexis!" jo je pozdravila, vesela, da jo zopet vidi in srečna, ker se je zdaj, ko si je končno našla družbo, zabava začela obračati na bolje. "Letos so se precej potrudili, ja," je komentirala Alexisino pripombo o zabavi in sledila njenemu pogledu. Sicer se je praznovanja udeležila prvič, a zdelo se je, da so tokrat organizatorji opravili svoje delo več kot odlično.
Še preden bi uspela reči kaj drugega, je opazila neznanca, ki je že od daleč spremljal Alexis s pogledom, se nekajkrat zmešal z množico, zdaj pa je bil očitno namenjen naravnost proti njima. Namenila mu je hiter pogled, potem pa se je zopet zasukala stran in nagrbančila čelo. Motilo jo je, ker ni mogla ugotoviti kaj oziroma kdo sploh je. Ustavil se je pred njima, navdušeno nagovoril Alexis, nato pa se obrnil k njej in se ji predstavil.
Rahlo zmedena je segla v njegovo roklo in jo za hip stisnila, potem pa se odmaknila na bolj prijetno bližino. "May Asriel," se je predstavila s polnim imenom in mu se mu bežno nasmehnila.

"Ja mislim, da so se res potrudili. Sama sem prvič tu, tako da ne vem kako je bilo lani." je z nasmeškom na obrazu rekla in kozarec približala svojim ustnicam. Še preden se je kozarec dotaknil rdečkastih ustnic, se je pred njima pojavila postava, katero je Alexis celo poznala. "Živjo Armadal. Oprosti za zadnjič." je rekla in rahlo sklonila glavo. Zadnjič, ko sta se srečala, je Alexis zapustila pogovor, še preden se je dodobra začel. "Opravki. Oziroma bolje rečeno, sestanek." je spet z nasmeškom na ustih dodala in tokrat naredila požirek soka. Na Mayinem obrazu je uspela razbrati osuplost, za katero je točno vedela od kod izvira. Odkar je postala vodja klana, je lahko prebrala misli drugih in ker je bila za to funkcijo izvoljena pred kratkim, je to moč nenehno uporabljala, čeprav je vedela, da bi bilo bolje, če ne bi vedela, kaj se dogaja v glavi drugih ljudi.
V gneči je opazila tudi dve znani postavi, ki sta pripadali vodjam drugih klanov, vendar temu v tistem trenutku ni posvečala veliko pozornosti. Odločila pa se je, da ju bo šla čez čas, ko bo zabava nekje na sredini, pozdravit.
Obrnila se je nazaj k sogovornikoma, ki sta se med tem časom že predstavila zato je le pokimala. Kozarec je spet ponesla k svojim ustnicam in se vmes prijazno nasmihala, ter s kimanjem pozdravljala mimoidoče.

Z zanimanjem je opazoval presenecenje na obrazu Alexisine sogovornice. Ravno ko je ena izmed njegovih obrvi pricela potovanje proti robu lasisca, se je dekle predstavilo in mu seglo v ponujeno roko. "May Asriel."zdela se je rahlo zmedena in stopila je korak stran. Arm ji je vrnil majhen nasmesek, nato pa se je zopet obrnil k Alexis, ki mu je medtem odgovorila. "Zivjo Armadal. Oprosti za zadnjic."sklonila je glavo. Komaj se je pogovor pricel razvijati, je Alexis mogla nenadno oditi. "Opravki."je dodala, kot v opravicilo. "Oziroma, bolje receno, sestanek."je dejala z nasmehom na rdecih, polnih ustnicah in privzdignila svoj kozarec. Med trenutkom tisine, ki je zavladal med njimi, je Arm s pogledom preletel mnozico in opazil Jade, ki je bila oblecena dokaj...vpadljivo. Namuznil se je sam pri sebi in se opomnil, naj jo kasneje poisce in pozdravi. Svojo pozornost je vrnil nazaj k May in Alexis. Vedro ju je vprasal, saj se je ze nalezel poskocnega vzdusja mnozice "In kaj vaju je prineslo sem?"je rekel z nasmeskom na obrazu in pogledal May, nato pa svoj pogled zadrzal pri Alexis.

Po nekaj trenutkih jo je zmedenost in začetno presenečenje minilo, zaupala je Alexisini presoji, zato ji je pogled znova obstal na množici ljudi, kjer je iskala še kakšen znan obraz. Le od časa do časa so ji oči šinile do Armadala in Alexis.
Ko je sogovornik zopet nagovoril njo, se je May bolj potrudila in si nadela samozavestnejši izraz, ki ni več izdajal nobenih pretiranih čustev. Z vljudnim nasmeškom v obrazu se mu je zazrla naravnost v oči. "Radovednost, kot večino tukaj," je odgovorila v mirnem tonu. Zdaj ji je postalo že jasno, da Armadal ne more biti navaden človek, v njegovih kretnjah je bilo nekaj ponosnega, kar jo je malo spominjalo na ... Bi bil lahko volkodlak? Ali vampir?
Brez sramu ga je še enkrat očitno pogledala, nagnila glavo na stran in dejala: "Je tudi do tebe seglo vsesplošno veselje?" Vprašanje ni izdajalo njenega očitnega zanimanja, kateri vrsti pripada Armadal, zdelo se je, da le ponavlja vljudnostno vprašanje.
Pred Alexis seveda ne bi mogla skriti toka čustev v svojih mislih, a prišlek je zagotovo še ni poznal dovolj dobro.
May je nato odtegnila pogled in naredila požirek rdečkaste, sladke pijače.

Radovedno se je oziral po mnozici, ki se je vse bolj razposajeno gibala po trgu. Ni dvomil, da je njena glasnost ze davno segla izven meja mesteca. Videl je nekaj moskih, ki so se zadrzevali v kotu, kjer sta se stikali dve hisi in s tezavo stali pokonci, ceprav so imeli za oporo na voljo dve trdni steni in se nekaj majajocih se prijateljev. Njegov pogled je prosto jadral po ljudeh in ni si mogel kaj, da se ne bi ob pogledu nanj nasmehnil. Njihovo zivljenje je bilo kratko, hitro, divje. Vsaj v tem trenutku. Njegov tok misli je zmotila May, ki se je prva odzvala na njegovo vprasanje. "Radovednost, kot vecino tukaj."pokimal je. Seveda je bil praznik zanimiva atrakcija, ki je pomenila popestritev tedna. Sam pri sebi se je malce nasmehnil. May ga ga je odlocno pogledala, ocitno brez pomislekov o strmenju naravnost v cloveka. "Je tudi do tebe seglo vsesplosno veselje?"ga je z vljudno radovednostjo vprasala in pri tem nagnila glavo vstran. Koticek ustnic mu je malce zatrzal, nato pa je le odvrnil "O ja...saj niti ni bilo tako tezko. Ko gledas vse te ljudi, ki se tako brezskrbno veselijo zivljenja, tezko ostanes ravnodusen, kajne?"je svoje besede vrnil z vprasanjem. Zadrzal je njen pogled in nato nagnil glavo, kot je to rad pocel.

Mirno je poslušala kratek pogovor med osebama, ki sta stali ob njej. "Se strinjam z May. Zgolj radovednost me je pripeljala do sem. Sicer po naravi nisem prava žureka, ampak nekaj sprostitve pa lahko vnesem v svoje dokaj nevsakdanje življenje." S tem stavkom se je vmešala v njun pogovor in poslušala naprej.
Svojo glavo je obračala na vse možne strani, vendar čez množico glav ni opazila nikogar, ki bi ji bil znan. Zato je stopila na prste in še enkrat pogledala po trgu. Tudi to ni obrodilo sadov, zato se je spet postavila nazaj. Pogled ji je begal med sogovornikoma, ter se na koncu ustavil pri Armadalu. Že prej, ko sta se srečala, svojega pogleda skorajda ni mogla odvrniti od njegovih prodornih zelenih oči. Tokrat pa jo je to še bolj zbegalo, zato je pogled hitro preusmerila na May. V glavi je tokrat zaslišala Mayin glas. Osuplo jo je pogledala in izbuljila oči. Torej jo zanima isto. si je rekla in jo še vedno nepremično gledala. Vedela je, da se tako kot ona sprašuje, kateri vrsti pripada nenavadna oseba pred njo, vendar tega nobena ni izrazila na glas.
"Torej si bolj nočni tip." je nekoliko neočitno povprašala Armadala, da bi s tem lahko potrdila sum o njegovi vrsti.

V njun pogovor se je koncno vkljucila tudi Alexis. "Se strinjam z May. zgolj radovednost me je pripeljala do sem. Sicer po naravi nisem prava zurerka, ampak nekaj sprostitve pa lahko vnesem v svoje dokaj nevsakdanje zivljenje." Arm je tiho premleval besede obeh sogovornic, a nekaj ga je zbadalo. Kaj je May? Odgovor bi lahko poskusil izvabiti iz nje s splosnimi vprasanji in potem sestaviti celotno sliko. Izmenjavali so si poglede in za nekaj trenutkov sta se njegov in Alexin srecala. Videl je odblesk lastnih zelenih oci v njenih, nato pa je ona hitro umaknila pogled. Z zanimanjem je opazil, kako je Alexis nenadoma preseneceno pogledala May in nekaj casa samo nepremicno strmela vanjo. Zdelo se je, da se je koncno spravila k sebi od nenadnega presenecenja, katerega izvora ni mogel videti med ocitnimi vzroki in se zopet obrnila k njemu. "Torej si bolj nocni tip..."je z bolj slabim poskusom prikrivanja pravega vprasanja povprasala Alexis. Mehko se je namuznil. Morda pa bi radi vedeli enako kot jaz. Kaj sem? Se en nasmesek je preletel njegov obraz, nato pa je svojo pozornost zopet usmeril k njej. "No, lahko bi se reklo ja. Noc...mi je blizje kot cas soncne svetlobe."je povedal z nasmeskom. Zakaj pa jim ne bi malce namignil? Tako ali takoga ni motilo, ce bi vedeli kaj je. Upal je samo, da nimata kakih predsodkov. Se posebej za Alexis. "Pa vidve?"je vrnil vprasanje.

May je mirno poslušala pogovor med Alexis in Armadalom in ju presenečno ošinila s pogledom le, ko je Alexis, precej bolj očitno kot ona, namignila na Armadalov izvor. Z zanimanjem se je zopet zazrla vanj, ko se je na vprašanje odzval z namuznjenim nasmeškom. Zdelo se je, da ga vse skupaj zabava.
Noč mi je bližja kot čas sočne svetlobe je May ponovila v mislih in dokaj hitro je lahko sestavila odgovor na Alexisino pravo vprašanje. Sogovornice sicer ni niti pogledala, a vedela je, da razmišljata o isti stvari.
"Zanimivo," je po nekaj sekunah rekla May in se trudila obdržati isti lahkoten, sproščen ton iz katerega ni bilo mogoče razbrati njenih čustev. Dvignila je eno obrv in nadaljevala. "Jaz imam precej raje svetlobo, če smo že pri tem. A tudi tema me ne moti, vse stvari v bistvu le spremenijo barvo, ne?" Če je res vampir, najbrž niti ne bo vedel, kako stvari izgledajo na sončni svetlobi, a May se ni pustila zmesti.
Zabavalo jo je dejstvo, da niti Alexis očitno ni vedela, kateri vrsti pripada Armadal, čeprav sta se že sreča in govorila. Torej tudi on ne ve za Alexis je pomislila sama pri sebi. Kakorkoli že, odločila se je, da mu pri njej ne bo uspelo tako zlahka. Pogled je nekaj sekund še zadržala na njem, potem pa se nezainteresirano obrnila proti množici in naredila še en požirek. "Sta že srečala koga znanega?" je mimogrede navrgla v običajnem pogovornem tonu.

Pozorno, a dokaj neopazno je spremljal obe sogovornici, da bi videl njun odziv. Prva je dejstva povezala May, ki je sicer zelo dobro skricala svoja dognanja, a pravega poker izraza vendar ni zmogla. Videl je rahel trzljaj njenih obrvi in kotickov ustnic, pa tudi govorica preostalega telesa je tiho namignila, da ve. S precej sproscenim glasom, skoraj tako lahkotnim kot prej je dejala "Jaz imam precej raje soncno svetlobo, ce smo ze pri tem. A tudi tema me ne moti, vse stvari samo spremenijo barvo, ne?" Dovolil si je se en nasmesek in umirjeno odgovoril "Noc je le temna zavesa, ki prekrije in zatemni barve narave, otopi cute dnevnih bitij in jim narekuje, naj skrbijo zase."tega dejstva on nekoc, davno nazaj, pred stoletjem in pol, se vec, ni uposteval, kar je placal s tem, da se nikdar vec ni mogel gibati po soncni svetlobi. Pogledal je Alexis, saj ga je zanimalo, kako se bo volkodlakinja odzvala na to, da je on vampir. Se bo se vedno obnasala rahlo zmedeno, ali pa se bo umaknila na varnostno razdaljo?

Njegov pogled je zdrsnil po May. Se vedno ni vedel, kateremu klanu pripada ona, medtem ko se je sama zavedala, s kom govori. Po naravi je bil precej radoveden, zato ga je to se vedno grizlo. Opazoval je njeno zadrzano, nadzorovano obnasanje, elegantne, umirjene gibe in nezne, a malce stroge poteze obraza. Ni se zdelo, da bi bila volkodlakinja, ceprav sta se z Alexis poznali. Prav mozno je bilo, da jo je srecala na kakem umiku ob jezero, tako kot on. Za samanko je bila preprosto prevec uglajena in elegantna, kar je izbor zozilo do ene same moznosti. Da je bila May carovnica. Svoj majceni smehljaj je pokril z robom kozarca, ki je bil se vedno pol do tedaj nedotaknjene rdece tekocine. Ki seveda ni bila kri, temvec odlicno vino. Nekaj trenutkov je uzival v okusu, nato pa se je posvetil Mayinemu vprasanju. "Sta ze srecala koga znanega?" Arm je zopet preletel mnozico, vendar ni opazil nikogar novega, zato je skomignil in dejal "No, Alexis seveda, videl pa sem se nekaj ljudi, ki jih poznam, ampak jih se nisem pozdravil. Pa vidve?"je dejal in z zanimanjem pogledal eno in drugo.

Pozorno je poslušala Armadala in ugotovila, da ji njena moč pravzaprav daje vpogled v misli vsakega, za katerega hoče slišati njegove mislih, ki jih nikoli ne izgovori naglas. Tako je v trenutku, ko je sama postavila vprašanje vedela, kaj je Armadal. Vampir. Bila je dojemljive narave, zato je le rahlo trznila ob spominu na prejšnji klan, saj so bili vmes tudi vampirji nato pa široko odprla oči in pogledala Armadala. Verjetno je že dojel. si je mislila in se široko nasmehnila, saj njenih misli ni mogel slišati nihče razen sama. Nekaj časa je še razmišljala ali bi svojo zmožnost branja misli nekoliko odklopila, ter s tem sebi pustila nekaj nevednosti in drugačnih odzivov, vendar se je te misli otepla, saj v prisotnosti Armadala nikakor ni hotela biti v nevednosti. Ve da sem volkodlakinja. si je spet rekla v mislih in ga postrani pogledala. Njegovega odziva na to, da ve kakšen je njen izvor, ni videla, zato je bila rahlo razočarana. Za May pa je vedela, da je njena drugačnost ni prestrašila, zato je mirno spremljala izmenjavanje pogledov.
Zaznala je, da tudi Armandal razmišlja, vendar tokrat o Mayinem izvoru. Njena usta so se ob tem razpotegnila v velik nasmešek in pogled ji je ušel k May. Sama je vedela, da je May čarovnica, Armandal pa je dobro sklepal, saj je bila njegova zadnja možnost pravilna.
V zraku ni bilo čutiti napetosti, vendar se je Alexis spraševala ali bo kdo od njih sploh kdaj naglas povedal, kateri vrsti pripada. Alexis tega nikoli ni skrivala, saj je bila ponosna na svojo vrsto, vendar se je po napotkih drugih zadržala, ter tega ni razglašala naokoli.
Ko je Armandal odgovoril na Mayino vprašanje, se je ob omembi njenega imena rahlo nasmehnila, nato pa tudi sama odgovorila. "Vaju, pa tudi nekaj drugih dokaj poznanih oseb. Za enkrat sem uspela govoriti le z vama." je rekla in se mirno naslonila na hladno steno hiše.

Igral se je s svojim kozarcem in s pogledom drsel od enega do drugega dekleta. Po tihem ga je dejstvo, da je vsak izmed njih iz drugega klana zabavalo, zato je mehko muzanje zakrival z robom vinskega kozarca. Zdelo se je, da je tudi Alexis, sicer z manjso zamudo, obslo spoznanje. Najprej ga je gledala s siroko razprtimi ocmi, nato pa se je njen izraz presenecenja spremenil v velik nasmesek, iz Armadalu povsem neznanega razloga. Pogledal je May, za katero se mu je mocno dozdevalo, da je carovnica, potem pa se je zopet ozrl nazaj k Alexis. Ni se zdelo, da bi kaj posebej razglasala to, da je volkodlakinja, a tudi izmuzljiva ni bila. V mislih se je poigraval z nenavadno, zanimivo in malce utrgano idejo, ki je porajala nasmeske na njegovih ustnicah. Z obraza si je umaknil pramen crnih las in pogledal privlacno volkodlakinjo, ki se je medtem naslonila na steno za seboj. Se enkrat je pogledal carovnico, medtem ko se je divje odlocal, ali naj se zadeve loti ali ne. Seveda je bilo tvegano in tega se je zavedal, ampak Alexis mu je bila vsec. Ko se je ozrl stran je z ocesom zopet ujel pogled na vpadljivo obleceno vodjo njihovega klana. Ugriznil se je v ustnico in oci odmaknil nazaj k dosegljivim osebam. Alexis je tedaj odgovorila na vprasanje"Vaju, pa tudi nekaj drugih dokaj poznanih oseb. Za enkrat sem uspela govoriti le z vama."se enkrat se je nasmehnila. Arm se je koncno odlocil, da se bo stvari vendarle lotil. Dovolj je imel socialnega mrtvila v svojem zivljenju. Kozarec je premaknil k svojim ustnicam in poskerbel, da je njegov obraz v celoti videla le Alexis, nato paje dopustil, da so se njegove ustnice razlezle v podel smehljaj. Za trenutek ga je celo prijelo, da bi se obliznil, a se je zadrzal in samo se pomeziknil v njeno smer.

Alexis je mirno spremljala dogajanje okoli sebe in sprejemala misli drugih ljudi. Ker pa je imela glavo odprto za vse misli, se jih je v nekaj minutah nakopičilo preveč. Zato je z mislimi naredila blokado in se s tem tudi dokončno odločila, da bo nevednosti pustila prosto pot.
Nekajkrat se je rahlo zatresla, za kar je mislila, da je vzrok hladna stena na katero je bila naslonjena, vendar je v trenutku, ko je pogledala proti Armadalu vedela, da se vzrok skriva drugje. A tega vzroka ni mogla razvozlati. Sedaj, ko je blokirala misli drugih, ni vedela, kaj si o vsem tem misli vampir, za katerega se je videlo, da o nečem globoko razmišlja. Zmajala je z glavo in se tako otresla misli, da bi sprostila pregrado, ki ji je onemogočala vpogled v misli ljudi, ki so jo obdajali. Svoj pogled je tokrat usmerila proti odru, od koder je prihajala glasba. Nekaj časa je spremljala band, ki je igral, nato pa je svoje oči preusmerila pod oder, na plesišče. Na plesišču je bilo že kar nekaj plesalcev, ki so se vrteli v ritmu melodične glasbe. Na obraz se ji je narisal nasmešek, nato pa se je s pogledom spet vrnila k sogovorcema. Od takrat, ko se je jima je pridružil Armadal, je Alexis čisto pozabila na kozarec, ki ga je stiskala v svoji levi roki. Upognila je komolec in pijačo ponesla, k ustnicam. V istem trenutku je to naredil tudi Armadal in ko je njen pogled obstal na njem, je opazila, da je obraz premaknil ravno toliko, da ga je videla le Alexis. Sama je naredila kratek požirek, ko je opazila njegov nasmešek. Roko je s praznim kozarcem spustila ob bok in s priprtimi očmi opazovala Armadalovo mimiko obraza. V trenutku, ko je Armadal pomežiknil je Alexis zardela in debelo pogoltnila slino, ter nekoliko sramežljivo pogledala vstran. Vedela je, da ji Armadal postaja čedalje bolj všeč, zato ga je zopet pogledala in se rahlo nasmehnila, ter čakala njegovo naslednjo reakcijo.

Ravno ko je svoj kozarec ponesel k ustom, je enako storila tudi Alexis. A medtem ko je ona ze popila poslednje kapljice svoje pijace, je Arm sele dovolil, da se je podli nasmeh razlezel po njegovem obrazu in vse skupaj se vedno zakrival s kozarcem, polnim vina. Mezik je bil ocitno pika na i, kajti Alexis je v istem trenutku zardela, pogoltnila in se ozrla proc. Vedel je, da bi se mogel, glede na tko, koliko je bilo njegovo telo staro, pocutiti prav tako kot ona, a njegovi mozgani niso dajali takih signalov telesu, kajti njegov um je bil mnogo starejsi, veliko bolj izkusen in prekaljen. Cez nekaj trenutkov ga je zopet pogledala in na njenem obrazu je igral plah nasmesek. V tistem trenutku si je tezko predstavljal, da se je to sramezljivo dekle sposobno spremeniti v volkuljo, saj ga je bolj spominjalo na plaho srnico. Odpil je preostanek svoje zlahtne kapljice, nato pa mu je v uho priplavala melodija, ki so jo energicno igrali na odru na drugem koncu trga. V trenutnem impulzu se je rahlo priklonil in ji ponudil roko "Smem prositi za ples?"je dejal in se nasmehnil.

Alexis je še vedno nekoliko plaho spremljala spremembe v mimiki Armadala, vendar je bil njegov odraz na obrazu v nasprotju z njenim. Bil je drugačen. Takrat se je zavedla, da je vampir, in vampirji naj ne bi zardevali, prav tako je imela v mislih to, da je bil on veliko starejši od nje, čeprav ne telesno, ampak le mentalno. Čeprav si je prizadevala, da bi ostala mirna, ji njeno telo, njeno srce tega nista dopuščala. Še vedno je bila človek, v katerem se je odražala njena mladost. Alexis je kot vedno dajala vtis šibkosti, ki je bila v nasprotju s tem, da se je vsak dan, vsaj za nekaj ur, spremenila v močno volkuljo. Moč volkodlakov se je odražala tudi takrat, ko so bili v človeški formi, saj so imeli večjo fizično moč, kar pa ni pomenilo tudi psihične moči. Zato je Alexis navzven kazala šibkost, v notranjosti pa je moč prevladala nad njeno šibkostjo in naivnostjo.
Njene oči so bile še vedno uprte v Armadala in njegove kretnje. Ko se je premaknil in se rahlo priklonil ter iztegnil roko proti Alexis, je le ta kratko trznila in pokimala. "Seveda." je z nasmehom na ustnicah odgovorila in zbrala vso svojo moč ter drhteče položila svojo roko v njegovo dlan.

Mehko se je namuznil, ko je svojo drhteco dlan polozila v njegovo "Seveda."je dejala in se nasmehnila. Odvedel jo je mimo May, ki se je ocitno zatopila v svoje misli, mimo glavne gnece ob strani trga in nato pred oder. Nasmehnil se je si odmaknil pramen las, ki mu je zdrsnil nad oci in jo potegnil blizje k sebi. Svojo dlan je previdno polozil na njen pas in pricel s pocasnimi koraki, cakajoc da bo pricela sodelovati. Medtem sam pri sebi ni vedel, kaj naj si misli o tem, da pravzaprav, to si je pac mogel priznati, zapeljuje volkodlakinjo. Saj ne da bi imel kaj proti volkodlakom, a bil je vsekakor nenavaden obcutek. Prav tako je boglo biti cudno za Alexis, da se je z njo spogledoval vampir. No, kolikor je do tedaj uspel opaziti, ni imela kaj dosti proti. Ritem in melodija sta poslala malce bolj energicna in tako je pospesil svoj korak. Potem ko jo je zavrtel, je izkoristil priloznost in jo potegnil se blizje k sebi, svojo roko pa pomaknil malo nizje.

(let's rock the party^^)

Ko sta odšla mimo May, ki je bila že nekaj časa rahlo odsotna, ji je Alexis poslala le opravičujoč pogled ter se ji nasmehnila, nato pa sledila Armadalu mimo množice. Ustavila sta se tik ob odru. Srce ji je začelo utripati nekoliko hitreje, ko jo je potegnil bližje in svojo roko položil na njen pas. Sama je svojo dlan položila na njegovo ramo, ter mu začela slediti s kratkimi koraki. Svojih plesnih sposobnosti ni velikokrat preizkušala, vendar je znala plesati, tako kot je narekoval ritem glasbe. Sledila je njegovim korakom in počasi se je začela umirjati. Njeno srce je bilo v normalnem ritmu, tako da je lahko brez pomislekov zaplesala z vampirjem. Pred časom, preden je prišla na otok, tega verjetno nebi storila, vendar si je v tistem trenutku, ko je stopila na nenavadni otok rekla, da bo svoje življenje živela brez ovir. Ritem je postajal vse hitrejši, a je Alexis z lahkoto sledila Armadalovim korakom. Čez čas, ko sta se vrtela po plesišču, jo je naenkrat potegnil še bližje, in začutila je njegovo mišičasto telo. Od nekje se je pojavila čudna želja, da bi ples nekoliko zaostirla, vendar ji njene misli tega niso dopuščale. Ko je bila tesno ob njegovem telesu, je izkoristila priložnost in obraz premaknila bližje k njegovemu. Vedela je, da nekateri volkodlaki oddajajo neprijeten vonj, ki lahko hitro odžene nekoga, ki bi prišel preblizu, vendar je bila Alexis drugačna, saj se nikoli ni kopala v volčji podobi, čeprav bi bilo to zanje najlažje. Zato je vedela, da tokrat ne oddaja značilnega vonja volkodlakov in je bila iz tega razloga še nekoliko bolj sproščena. Svojo dlan je prestavila za nekaj centimetrov in se tako še tesneje privila k Armadalu.

((Yea. Let`s rock it. ))

Praznovanje je bilo očitno res tisto kar so otočani potrebovali, saj so se vsi smejali na vsa grla ali pa kurili energijo na plesišču. Povsod so bili nasmejani obrazi in tudi Jade je kar žarela od dobre volje. Le smejala se ni tako glasno in vsemu po vrsti, saj je zelo pazila na količino popitega alkohola. S pogledom se je sprehodila po plesišču in prepoznala tesno objeti par. Nepričakovano jo je globoko v želodcu ostro zbodlo. Za trenutek so jo prevzele nič kaj miroljubne ideje, a se je kaj hitro popolnoma ohladila. Navsezadnje drugega ne bi smela pričakovati.
Miza za katero je sedela je imela vedno več gostov in kmalu so sedeli popolnoma skupaj. Alkohol je naredil svoje in kmalu so ljudje okrog nje postali čisto preveč sproščeni in prijateljski, zato je raje vstala. Bolje, da se umakne, kot pa da nekomu odtrga glavo. Počasi se je sprehodila ob mizi s hrano in se ustavila pri pomarančnih kolačkih oblitih s čokolado. Pomaranče in čokolada, najbolj sladek obliž za napete živce.