Samotna jasa

Jade je dobrih petnajst minut pred polnočjo kot netopir preletela gozd in zaokrožila nad jaso. Kakor je računala, je bila tam prva in bo lahko v miru preučila kdo jo je sploh povabil na jaso. Nikakor ni nameravala stati sredi jase in pustiti, da nekdo preuči njo in se približa, ko se mu zazdi.
Ustalila se je na konec košate veje, kjer jo je zakrivalo listje in čakala. Kot netopir je slišala še nekoliko bolje in bila je dovolj droben netopir, da je ni bilo mogoče kar tako opaziti.

Eynir je počasi prikorakal, do jase. Zakaj se je sploh odzval na povabilo, ni vedel. Vsekakor to ni bilo ravno v njegovi navadi. Vedno je namreč moral biti prepričan v kaj se spušča. Razgledal se je naokoli, a opazil ni nikogar. Morda je vseskupaj bila samo svojevrstna šala in bo zaradi tega še hudo plačal.
Noge so ga kar same nosile proti sredini jase, tam bi namreč še najlažje videl vse okoli sebe in ugotovil, ali se kdo skriva v gozdu. Če je bil nasprotnik sovražnik, se ga ni bal, čez glavo si je potegnil kapuco in se ustavil točno na sredini jase.

Jade je z zanimanjem opazovala prišleka. Čeprav je visela z glavo navzdol je takoj vedela, da gre za dva vilinca. Nista izgledala, kot da vesta zakaj sta tu, torej sta bila v enakem položaju kot ona. Ampak vseeno sta bila vilinca in takoj je začutila odpor do njiju. Vilinci so bili krivi, da se je je oče odrekel. Vilinci so bili krivi, da je čutila bolečino ob izgubi nadvse ljubljene osebe. In vilinci so bili tisti, ki so ji zagrenili večino mladosti.
Neslišno je zletela z drevesa in pristala nekaj metrov stran. Na jaso je pristopila kot vsak drug. Nobenega smisla ni bilo, da jima že takoj razkrije kaj je. Imela pa je zoprn občutek, da nista bila navadna vilinca, ki bi se po naključju znašla tukaj.
"Dober večer," je pozdravila, ko je stopila v krog svetlobe. "Se mogoče vama kaj sanja zakaj smo tukaj?"

"Super, sva že dve." Jade je iz žepa potegnila svoj pergament, identičen tistemu, ki ga je pokazala Dragoony. "Ni kaj, pošiljatelj bi se lahko vsaj podpisal." Zmajala je z glavo in pismo porinila nazaj v žep in vilinki podala roko. "Jade Parker," se je predstavila. S pogledom je ošinila moškega predstavnika vilincev, ki še vedno ni odprl ust. 'Tipično', si je mislila. Pol ure bo tiho, potem pa izustil nekaj popolnoma tretjega in mislil, da je izpadel pameten.
"No ja, vsaj izbrana lokacija je lepa." Zdelo se ji je, da Dragoony ni čisto prepričana ali je Jade človek ali pa ima v sebi tudi nekaj vilinskega, zato je prijazno prikimala. "Res je, polvilinka sem. Zato imam rajši gozd kot pa smrdljivo vasico."

Enyir je bil nekaj časa tako zatopljen v svoje misli, da sploh ni odgovoril glasu, ki je prišel izza njegovega hrbta. Slišal je, da nekdo prihaja še preden je oseba stopila na jaso, a ni se oziral k njej. Šele ko je zaslišal drugi glas se je obrnil in se zagledal v obe postavi. Na prvi pogled je bilo jasno, da nista človeka kar je bilo dobro, kmalu za tem je ugotovil, da nista popolnoma navadni bitji, saj nista bili oblečeni kot je bilo v navadi pri čarovnikih. Torej osebi zagotovo nista bili iz njegovega klana. Še enkrat je obe na hitro premeril. Očitno nihče od njih ni vedel zakaj pravzaprav so tukaj.
Poslušal ju je, a jima ni odgovarjal. Verjetno sem ni bil poslan zato, da bi se pogovarjal o običajnih stvareh, manj so vedeli o njem, bolje je bilo. Ne, stvar je morala imeti globji pomen. Vedel je, da mu bo kmalu vse skupaj jasno. Zdelo se je kot, da še nekaj manjka, tisti nekdo ki jih je sem poslal, ali pa nekdo nevtralen, ki bo pojasnil zakaj je tukaj.
Obrnil se je proti gozdu, zdelo se mu je, da je nekaj zaslišal, potem pa nazaj k postavama " Slišita ? ". Ko je pridobil njuno pozornost se je nasmehnil in ju pogledal " Verjetno je bil samo veter. Mimogrede moje ime je Eniyr " vse skupaj je bilo prav smešno. Zakaj je sploh prišel sem...

Alexis se je takoj, ko je dobila pismo nanj odzvala. Odhitela je iz plaže in kmalu prišla do obrobja gozda. Čeprav je bil majhen, se je iz same navade spremenila v volka. Nekaj časa je tiho tavala, nato pa v daljavi zagledala medlo svetlobo, ki so jo oddajale bakle. Počasi se je z neslišnimi koraki približevala jasi. Skrita za drevesi je nekaj časa opazovala jaso, na kateri je opazila tri postave. Od daleč ni mogla vedeti ali jih pozna ali ne. V varnem zavetju drevesa, neopažena se je preobrazila nazaj v človeško podobo. Iz las je odstranila nekaj iglic nato pa se odpravila proti sredini jase. "Dober večer." je sramežljivo pozdravila zbrane in jih z zanimanjem ogledovala. Niti približno se ji ni sanjalo, zakaj se je znašla na tej jasi. Niti ni vedela zakaj se je takoj odzvala na skrivnostno sporočilo. V glavi se je spraševala, kdo so ti, ki jo obkrožalo, a se je odločila, da počaka z ne vmesnimi vprašanji, saj ni vedela o čem je tekla tema, preden jih je zmotila.

Jade ni bila ljubiteljica vode, sploh ne večjih količin. Mali gozdnati potočki so se ji že zdeli simpatični, ogromne količine temne vode pa nikakor. Se je pa popolnoma strinjala, da bi bil pošiljatelj lahko malo boljši gostitelj, če jim že vzroka srečanja ni zaupal.
"Ne, jaz sem že kar nekaj časa tukaj. Res pa je, da se ne potikam veliko po otoku. Ravno zaradi slabih izkušenj z opicami človeškimi," se je nasmehnila. Pa tudi zato, ker ji ni bilo veliko do srečanj z drugimi vrstami, saj so se na vampirje odzivali precej podobno kot ljudje.
Presunjeno se je zagledala v vilinca, ki je prvič spregovoril. Očitno je celo imel dar govora. Tudi sama je prisluhnila šumenju vetra, ampak v njem ni zaznala nobenih čudnih prizvokov. Dokler ni zaslišala korakov in se je na jasi pojavila še četrta oseba. Počasi se ji je začelo dozdevati za kaj gre.
"Dober večer tudi tebi," je prijazno prikimala. Do novega dekleta je bila komaj opazno toplejša, saj je bila človek. Potem pa je njen nos zmotil komaj zaznaven vonj, ki je lahko pomenil samo eno in sedaj je bila razpeta med dvoja čustva.
"Preden vprašaš, tudi mi ne vemo zakaj smo tukaj," je dodala in se odločila, da lahko sprejme dejstvo, da je volkodlak. Navsezadnje jo je pri tej vrsti motil samo vonj, ki so ga oddajali, le-ta pa trenutno še zdaleč ni bil močan.

Alexis je brez, da bi karkoli vprašala, dobila odgovor na vprašanje, ki jo je mučilo odkar je dobila nenavadno pismo. Nihče torej ni vedel zakaj pravzaprav stojijo na tej jasi. Naredila je nekaj majhnih korakov izven kroga v katerem je stala prej, med dvema neznanima osebama. Glavo je rahlo nagnila vznak in se radovedno razgledala in opazovala kraj, saj ni hotela ničesar zamuditi. Gledala pa je tudi ali bi kje opazila sporočevalca, ki jim je prinesel sporočilo. "Zanimivo." je bilo vse, kar je v tistem trenutku lahko izjavila. Opazila pa je tudi pogled svetlolasega dekleta, ki je bil sprva nekoliko mirnejši nato pa se je spremenil. V sebi je začutila, da je verjetno ugotovila njen izvor zato se ji je nasmeh razvil le iz levega kotička ust. Premerila je še ostala dva neznana obraza, vendar njena naivnost ni prepoznala nobenih potez iz katerih bi lahko sklepala v katero raso ali vrsto spadajo. "Ime mi je Alexis." je še hitro rekla, ko je opazila, da se je pozabila predstaviti.

Ko se je skupini pridružila še zadnja povabljena, je z drevesne veje skočil majhen možic. "No, kaj ni očitno zakaj ste tukaj?" je nasmejano vprašal namesto pozdrava. "Vašim predhodnikom je bilo hitreje jasno," je še dodal, potem pa sam zase zamrmral nekaj o brihtnih kumaricah v kozarcu.
"Ste vodje klanov in skrajni čas je, da se spoznate in odločite kako boste vodili svoj klan. Niste edina živa bitja, no in em... nemrtva bitja, na otoku, zato se morate zavedati, da vaše odločitve vplivajo tudi na druge. Na kratko, zanima nas ali bomo živeli v miru ali naj se pripravimo na kakšne nevšečnosti," je hitro pojasnil namen sestanka.
Spomnil se je, da Alexis še ni postala vodja klana, zato se je obrnil k mladi volkodlakinji. "Vodja vašega klana se je vrnil na celino in višja sila otoka je tebe izbrala za vodjo, če si pripravljena voditi svoj klan."

Še vedno je nekaj časa tiho opazovala postave, ko se je pred njimi pojavil majhen možič, katerega je pred kratkim opazila, ko je sedela na plaži. Ko je začel govoriti, ga je z zanimanjem poslušala, in ko je slišala besedo vodje je skeptično pogledala okoli sebe. Iz tega je sklepala, da je tu vsak po en izmed vrst vampirjev, šamanov in čarovnikov. Še naprej je poslušala zelenega možička, ko se je nenadoma obrnil proti njej in jo ogovoril. "Jaz?" je presenečeno vprašala in takoj za tem odločno prikimala. "Verjetno sem pripravljena." je izdavila in pogledala zbrane. Dekle oziroma, nekoliko starejše dekle je počepnilo poleg možica in ga prijela za lica. To se ji je zdelo nekoliko smešno zato se je tiho zasmejala, ko je oštevala nenavadnega možica.
Ko se je spominla, da je možic govoril o miru in nevšečnostih, in ko je mladenka tudi sama začela govoriti o tem je tudi Alexis hitro prikimala. "Tudi sama se nimam namena prepirati z drugimi."

Za razliko od Dragoony se Jade mali možič ni zdel prav nič srčkan. V njem je videla navadno zgago, ki ji je kradla dragoceni čas. Če bi spala v svoji kripti pa bi bil čas bolje porabljen, kot da je tukaj strmela v dva vilinca. "Zgaga mala," je bilo vse kar je navrgla zeleni spaki, saj je v tistem trenutku njeno pozornost pritegnila samovšečna vilinka.
"In zakaj bi ostali sploh rinili na vaše ozemlje? Kaj misliš, da smo vsi tako usekani na plevel, da ga bomo prišli krast ali kaj?" je jezno prhnila. Vasezagledanost teh dolgouhih nadlog ni imela nobene meje!
Zasukala se je na peti in že nameravala oditi, ko se je njen pogled srečal z Alexis. "Čestitke za napredovanje. Ljubi svoj klan in ne dopusti vilinski sodrgi, da ti soli pamet," ji je iskreno rekla, potem pa se na mestu spremenila v netopirja in odletela.

Enyir je vse skupaj mirno spremljal, takoj ko je možič izginil, prav tako hitro kot se je tudi pojavil, so se začela zmerjanja med vodjami. Kaj drugega pa tako ali tako sploh ni pričakoval, kot že malo prej je ostal tiho in se pretvarjal, da ga zanimajo popolnoma druge stvari.
Obrnil se je proti Alexis, ki naj bi pravkar postala nov vodja. Torej je bil edini vodja od štirih klanov na otoku, ki je bil moški. To sploh ni bilo tako slabo, morda tako vsaj ne bo brezpotrebnih vojn, ki so otok še kako obremenjevale pred leti. Enyir je ženske spoštoval, v njegovem pogledu so bile popolnoma enako sposobne kot moški, le da so bile drugačne. " Čestitam " se je nenadoma oglasil in se nasmehnil novi vodji. Ničesar drugega ni več rekel, ponovno se je pogreznil v svoj molk. Vse kar bi še rekel, bi lahko kdo drug vzel kot nasprotovanje oz. se s tem nebi strinjal. Če je bila izbrana za vodjo že ni bila tako nesposobna in je natanko vedela kako se stvarem streže.
Še najbolje bi bilo, če bi vsi štirje sklenili, da ozemlje Čarovnikov izbrišejo iz zemljevidov in, da se nihče ne ukvarja z njimi, ter jih takoj pozabi. Dovolj mu je bilo kar je imel sedaj, potreboval ni prav ničesar več, a zavedal se je, da odslej to ne bo več možno. Naučil se je že, da si si takoj ko si z nekom začel sodelovati pri nekom drugim nakopal nezaupanje " Na mojem ozemlju je dobrodošel vsak, vkolikor nima zlih namenov in dokler se ne vtika v ljudstvo Čarovnikov, temveč na njem išče le mene. Kar se tiče sodelovanja, ne potrebujem nikakršnih materialnih dobrin, s tem namenom me ne iščite " povedal je vse kar je mislil, zato se je ponovno zaprl vase. Šele zdaj je opazil drevje, za obema osebama, ki sta še ostali. Imel je občutek, kot, da bi čutil vsako rahlo sapico vetra, ki je za milimetre v ritmu premikala veje. Verjetno je bilo to tisto, kar ga je ves čas motilo. Za trenutek je zaprl oči in prisluhnil rahlim sunkom, nato pa jih spet odprl in se zazrl nazaj v vodji.

Alexis je presenečeno opazovala Jade, ko je okarala malega možica, nato pa se obrnila k njej in ji prijazno čestitala. "Hvala." je bilo vse kar je lahko rekla v zahvalo, saj je bila njena čestitka nekoliko kritična do vilincev, kar ji sicer ni bilo všeč, a je vseeno mirno sprejela njeno pohvalo. Nato pa se je oglasil še edini moški, ki je stal na jasi med tremi ženskami. Tudi on ji je čestital in je tako kot prej Jade odgovorila z "Hvala." in pokimala. Ugotovila je, da pripada čarovniškemu klanu.
To so torej vodje. si je rekla v mislih, ko je Jade izginila v nebo. Šele sedaj je dodobra dojela, da je tudi sama postala ena izmed vodij klanov na otoku. Vodja volkodlakov, vrsti kateri je pripadala sama. Ko se je vodja čarovnikov spet oglasil ga je radovedno pogledala in opazila, da mu je v nasprotju z Dragoony vseeno, če se na njihovem ozemlju znajde tudi druga vrsta. Tudi sama ni bila ravno pri volji, da bi kdo kalil mir v njihovem gozdu, vendar bi vseeno dovolila drugim vrstam, da prečkajo njihovo ozemlje v kolikor bi bilo to potrebno. "V tem se strinjam s tabo." je resno rekla in ga pogledala. "Naše ozemlje lahko prečka vsak, vendar pod pogojem, da se prej posvetuje z mano. Verjetno vsi volkodlaki ne bi bili zadovoljni, če bi videli, da se po njihovem ozemlju potika neznanec, ki je pravzaprav druge vrste. Verjetno bi bilo to tudi nadvse nevarno." je rekla v opozorilo in pogledala preostali vodji, ki sta še ostala.

Ko ji je čestitala še Dragoony je z velikim nasmeškom na obrazu prikimala in rekla "Ja, mogoče se pa res še srečamo." Nekaj časa je spremljala njeno postavo, ko je na koncu izginila v gozd. Nato se je slišalo le še premikanje grmov in podrastja. Nasmehnila se je in obrnila proti vodji čarovnikov, ki je tako kot ona še vedno stal sredi jase. "Mislim, da bo čas, da tudi jaz odidem." je rekla in naredila nekaj korakov proti gozdu. "Se vidimo." je dodala in mu pomahala v pozdrav, in ker je vedel, da je volkodlakinja, se je v skoku spremenila v belega volka in stekla v temen gozd.

Daltona so Wenine besede, po pravici povedano, povsem razbesnele. Nihče se ne bo tako pogovarjal z njim, sploh pa ne neka šamanka, ki najverjetneje nima pojma o ničemer. Zadržal je željo po tem, da bi jo zažgal, saj je moral priznati, da je imela na nek način prav. Odločen, da se bo maščeval tudi njej, je stekel za njo in ob tem povsem prezrl vso bolečino, ki jo je čutil. Lux, Wen, saj mu je bilo povsem vseeno, kaj naj bi še storil ali koga bi še dodal na seznam svojega maščevanja. Odločen je bil, da bo razčistil vse z Morrigan, zato se je ustavil na samotni jasi.
Nenadoma se mu je zazdelo, da je slišal zvoke, in pritajil se je ob drevo. Nihče z dobrimi nameni se ni plazil naokrog in ko je neznana pojava končno stopila naprej, je skočil nanjo in ob tem ugotovil, da je na tla spravil ravno šamanko. "Tako torej," je zadovoljno ugotovil, potem pa jo je premeril s pogledom. "Spet ti. Morda pa se kljub vsemu ne spoznaš tako zelo na gozd, draga," je ugotovil, preden se je spravil nazaj na noge in jo zaničljivo premeril s pogledom.

[ Wen, jasa, da. ]

Wen je skozi gozd pritekla na jaso. Upala je, da bo tu imela mir in bo lahko pretehtala v katero smer bi se odpravila. Vendar se je njen up razblinil takoj ko se je znašla na tleh.
Dalton.
Njegove sarkastične besede je pospremila s strupenim pogledom in preden je lahko kaj storil ga je, kakor močno je pač lahko, ugriznila in preusmerila njegovo pozornost nato pa se je izmuznila iz njegovega prijema. Vendar to še ni bil konec. Namenila mu je še krepko in namerjeno brco nato pa skočila stran.
''Očitno ne veš s kom imaš opravka, dragi.'' je nevarno zasikala in ga spremljala s pogledom v pripravljenosti, da odskoči če bo kaj poskušal.

(p.s. samo toliko da veš, Wen se je šolala med šamani in indijanci v Brazilskem pragozdu(izogibanje puščic, divjih živali ipd:P), tako da če jo napadeš z ognjem je ne boš zadel v prvo;))

Ob njenih precej ostrih zobeh je jezno namrščil svoje čelo, preden se je zadržal, da ji ni kaj naredil. Resda je bila njegova morala na psu, a žensk kljub vsemu ni nameraval tepsti, zato se je besno zazrl proti njej. "Ah, draga, če ti po pravici povem, me niti ne zanima," jo je hladno obvestil, preden se je za trenutek zamislil. Lux in Morrigan... Najverjetneje sta bila nekje v gozdu in dozdevalo se mu je, da ve, kje je ta kraj.
Opazil je njeno pripravljenost na pretep. "Resnično nimam časa za tole," je sam pri sebi zamrmral, medtem ko se je v njegovi notranjosti izrisal obraz bitja po imenu Lux. Obrnil ji je hrbet, ne da bi se ob tem sploh še spomnil na njo, ter se napotil proti gozdu.

[ p.s.: lahko zdaj gresta skupaj pretepsti Lux in Morrigan? ]

(pa pojdiva )

Wen je stala v pripravljenosti, da znova napade vendar se ni zgodilo nič. Nič. Nič. Dalton se je z nekaj besedami obrnil in odšel proti gozdu. In to v točno tisto smer kamor je ONA želela iti. Nekaj časa pa je še strmela za njim nato pa splezala na drevo in mu potiho sledila, saj ni želela spet novih prepirov.