Jezero

Ethan je dobre volje in s platneno torbo čez ramo prišel do jezera. Njegova zaloga nekaterih rastlin se je nevarno manjšala in dan je bil kot nalašč za nabiranje. Tokrat se je vsaj spomnil preveriti, če je Širokolisti žlebič že zrasel, da ni zastonj hodil vse do jezera. Sezul si je čevlje ter zavihal hlače in do sredine meč zabredel v vodo. Rabil je nekaj trenutkov, da je prvi šok minil, saj je bila voda pasje mrzla. Ko je bolečina nekoliko popustila, je previdno odbrodil do iskane rastline ter si jo ogledal. Kot nalašč.
Z rokami je zabredel v čisto vodo in previdno izkopal prvo rastlino. Celo je previdno položil v torbo in nadaljeval z delom skoraj eno uro. Ko je noge komaj še čutil, se je opotekel nazaj na suho in se sesedel na breg. Pobral je manjši srp in platnene trakove, ki jih je prej napol namočil v vodo. Vsaki rastlini posebej je odstranil korenine in jih zavil v moker trak, dolga tanka stebla povezal skupaj, liste pa zvil in zavil v enega izmed preostalih suhih trakov.
Še enkrat si je spral rahlo zelene roke, potem pa vstal in si odvihal hlače. Ko je dvignil pogled pa je obstal sredi pobiranja čevlja. Ob jezeru je proti njemu stopala neznana postava. Za hip je pomišljal kaj naj stori, saj ni vedel za koga gre. A bilo je prepozno, saj je bil očitno opažen.

((anyone?))

Ain je opazil fanta, ki je počel nekaj čudaškega, brodil je po ledeno mrzli vodi. Očitno ni volkodlak, je pomisli in se mu počasi bližal z nasmeškom na obrazu. Ravno je bil na poti vstran od vonja ločja in žabic pa mu je ta fant nekeko prekrižal načrte. Nekaj na njem ga je privlačilo, zato se mu je počasi začel bližati. Do njega je prišel, ko je Ain začutil, da je opažen. Vsedel se je na tla in premeril fanta. Ni izgledal kot volkodlak, bolj je spominjal na... Ain v bistvu ni vedel na kaj ga fant spominja zato si ga je na začetku samo mirno ogledoval in si lase pihal iz obraza. Ni se žele prvi oglasit ampak je tišina med njima počasi postajala nevzdržna. "H, ime?" je zamomljal. Pogledal je fanta in tazmišljal, če mu bo fant odgovoril. Če bi dobil odgovor bi mogoče lahko navezal pogovor ampak samo če in ko bo fant odgovoril.

Ethan je sprva mislil, da gre za dekle, potem pa ugotovil, da gre za dolgolasca. No ja, vsak ima svoj okus, pa čeprav čuden. Namrščeno je opazoval prišleka, ki je brez besed sedel na tla in nemo strmel vanj. Mogoče je bil pa mutav. Ali pa samo bolj slabo socializiran. Ethan je skomihnil z rameni in si obul čevelj, potem pa je neznanec le spregovoril. Očitno je šlo za drugo možnost.
"V navadi je, da se tisti, ki je prišel predstavi. Sam si prišel sem, zato bi se lahko najprej sam predstavil preden zahtevaš moje ime. Ali pa vsaj pozdravil, toliko kulture pa menda že imaš," je mirno, ampak hladno odgovoril. Pograbil je še drugi čevelj in se obul. Dolgolasec mu zaradi svojega obnašanja ni bil niti malo všeč.

Fant mu je dogovoril precej neprijazno zato ga je Ain grdo pogledal. "Ain." Svoje ime je kot vedno povedal le eno. Fant mu je postajal vse manj zanimiv zaradi tega, ker se je moral najprej predstaviti sam. Gledal ga je postrani in čakal, da on odgovori. ker je pomisli, da je pozabil na njegovo vprašanje je ponovil:"Ti si na vrsti. Če se spomniš in nisi sklerozen bi moral to vedeti." Pogledal ga je in se mu nasmehnil s svojim najljubšim nasmehnom, ki je razkril kar nekaj njegovi belih zob. Gledal ga je kar nekaj časa in opaozval kako si je obul še drugi čevelj. Malce se je presedel in se hkrati poskušal malce oddaljit od jezera. Ne pretirano prijazno je še naprej opazoval fanta in se milimeter za milimetrom premikal stran od vode. Ko je bil kakšen centimeter dlje od bode kot prej se je ustavil in se posvetil opazovanju fantovih las.

Ethan je ob zoprnem tonu zavil z očmi. Ain je bil čisto preveč nesramen in naravno zoprn, da bi se mu dalo ukvarjati z njim. "Niti nisem sklerozen, niti ti nisem dolžan povedati svojega imena." Pobral je svojo torbo in si jo obesil čez ramo. Opazil je, da se Ain komaj opazno odmika od jezera, ampak mu ni bilo preveč mar. Še ena čudaška navada pač. "Ethan, če te že zanima," je mimogrede navrgel. "In nasvidenje. Opravke imam." Kar koli bo počel, bo pametneje kot pa zgubljati čas tukaj. Pa tudi, če bi šel samo spat. Obrnil se je proti goram in krenil na pot. Za začetek bo moral pospraviti nabrane rastline.

Nekaj casa je strmel v temo, ki je vladala v njegovi udobni kripti, nato pa se je le odlocil, da je dovolj polezavanja. Pocasi se je izvlekel iz crne krste in jo lepo zaprl za seboj, si poravnal obleko in se s tezkim korakom, ki spotoma mutiral v dokaj lahktonega odpravil proti izhodu iz podzemnih rovov.

Ko je pomolil glavo skozi zarasceni vhod, so se zadnji zarki sonca lenobno plazili preko pokrajine proti horizontu in na svoji poti daljsali sence. Barve so se pocasi spreminjale, dokoncno pa so potemnele, ko je sonce se v zadnjem izdihljaju v divjem ognjenem blisku razlilo preko pokrajine in za trenutek se je zazdelo, kot da vse, od gora do vsake travne bilke gori. Arm je z vzdihom opazoval velicastni prizor, ki se je odvil pred njegovimi ocmi. Njegova noc je bila polepsana in s sliko zarece pokrajine v mislih se je napotil k jezeru.

Ko je prispel do jezera, ga je neverjetni razgled na nezno nakodrano gladino za trenutek pribil na mesto. Temno vijolicna in svetli prebleski zelene so poplesovali po vodi in se igrivo izmenjavali na majhnih valovih. Ob tihem pljuskanju so se srecevali z obalo in se v rahlem belem prscu vracali v jezero. Z mehkim nasmeskom na obrazu in sproscenim korakom je stopil do obale in sedel na najblizjo skalo. Pogled je uprl v vodno gladino in jo nekaj casa samo opazoval, nato pa se je ozrl se po nocni pokrajni okoli sebe.

[gremo filozofirat o razgledih x) dragoony?]

((to bomo pa še vidl o čem bomo filozofiral )).

Po velikih opravkih, ki jih je Dragoony imela preko dneva se je nekoliko utrujena vračala proti domu in že razmišljala kako se bo lepo vsedla k potočku, ki je mirno žrobodljal mimo njene hišice in gledala še zadnje žarke sonca z vrha Viharnega vrha. Pot jo je tokrat vodila mimo jezera, ki ni bil ravno majhen za ne tako zelo velik otok. Velikokrat se je že v pretekolsti hodila namakati v jezero in našla veliko zanimivih kamnov in stvari, ki jih pač le ni morala pustiti pri miru. Jezero samo po sebi je bilo globoko in imelo veliko skrivnih lukenj in drugih čudnih prehodov po svojo gladino. 'Mogoče pa najdem še kakšen zanimiv kamen kje okoli jezera,' si je mislila in pospešila korak, da se ne bo prej preveč stemnilo, da bi lahko iskala kaj okoli jezera.

Potka, ki je vodila do tja je bila kamnita in prijetna za hojo, ni bila preveč hrapava, da bi potem bolela stopala. Občutek je bil kot da se ti masirajo stopala medtem ko stopaš po različnih kamenčkih. Vesela kot ponavadi je Dragoony opazovala vso naravo okoli sebe, sem ter tja je kar iznenada malo poskočila in z njo njene obleke, ki so bile lahke in zelo udobne. Bolj ko se je priblževala jezeru bolj se je spreminjal vonj iz gozdnega na vodnega. Dragoony je malo postala in globoko vdihnila tako da so se ji prsa kar nekoliko povzdignila. "Super je tale zrak," je precej glasno dejala in si pričela požvižgavati neko nežno melodijo.
Kmalu je prišla do jezera, popravila si mošnjiček, ki je bil močno zavezan okoli pasu in počepnila k vodi. Zajela jo je v dlan, da bo zaužila malo hladne vode. Ravno ko se je zazrla v vodo pa je videla odsev v njej, ki ji ni bil poznan. Še vedno v klečečem položaju je dvignila glavo proti skali in neznani podobi, ki je bila na njej.
"Pozdravljen," je previdno dejala ker je ugotovila, da je postava moškega spola ni pa bila ravno znana po tem da vika ljudi naokoli saj je bila daleč najstarejša od večine če ne skoraj vseh prebivalcev na tem otoku.

Z ocmi je sledil ocitno zelo dobrovoljni zenski, ki je v nenavadnih oblacilih priskakljala do obale jezera. Ker ga se ni opazila, je kar sedel tam in jo opazoval, kako je pocepnila k jezeru in v svojo roko zajela prgisce vode. Nekaj trenutkov je potem opazovala temno, globoko vodo, ko se je zazdelo, da je sele takrat ugotovila, da ni edina ob obali. Se vedno v klececem polozaju je glavo obrnila v njegovo smer in z dokaj zadrzanim, previdnim glasom dejala "Pozdravljen." Nekaj casa je bil tiho in s pogledom drsel po njej. Svetle lase je imela spete v cop z modrim trakom, a si ji se vedno segali preko hrbta. Bila je dokaj visoka, ocenil bi okoli 175 centimetrov, in tudi dobro grajena. Njegove navajene oci so takoj opazile, da je lepo obdarjena, se posebno v prsnem delu. Vpadljive so bile tudi njene divje zelene oci in pa seveda konicasta usesa. Globoko je vdihnil zrak in z mocjo volje na svoj obraz potisnil nasmesek. Vedel je, da je slabo, ce imas predsodke, a ni si mogel pomagati, da si ga pri tej vilinki ne bi ustvaril. A odlocil se je, da se bo poskusil pogovarjati normalno. "Zivjo."je odgovoril z nevtralnim glasom in nasmesek se naprej zadrzeval na obrazu. "Jaz se Armadal, pa ti?"jo je sprosceno vprasal in se naslonil na skalo.

Vilinka se je dvignila iz pocepa in si posusila mokre roke, nato pa si je se popravila lase, ki so ji med pitjem usli iz prijema sponke. "No, saj ce ti ni do smejanja se ti ni treba siliti ves, Armadal."je dejala. Privzdignil je obr in pustil svojemu nasmesku, da je zbledel. Tudi prav, je hladno pomislil in ji odlocno vracal pogled. Tudi ona se je predstavila "Drugace pa me tod naokoli poznajo kot Dragoony." Arm je brez besed pokimal, medtem ko se mu je Dragoony priblizala ob robu jezerca in se ustavila pred skalo, na kateri je sedel. V tisini sta opazovala drug drugega in Arm je svojo pozornost usmeril na mosnjicek, ki ji je visel ob pasu. Zopet je privzdignil obrv. Samanka? Tudi prav. Proti drugim klanom ni imel nic proti. Nagnil je glavo vstran in nato pocasi dejal "In kaj te je prineslo semkaj ob tej pozni uri?"bilo mu je vseeno, ce mu bo vrnila vprasanje, kajti svoje vrste ne bo skrival. Ce ji ne bo vsec, pa tudi prav.

"Saj se ni tako pozno, sonce se je komaj skrilo za nasimi gorami in gozdovi."je dejala in ton njenega glasu je bil se zadnje potrdilo o tem, da je samanka. Le kdo drug bi govoril o naravi s tako raznezenostjo? Po kratkem premoru je dodala "Drugace pa po vecini pot domov. Pa tebe?" ignoriral je njeno oziranje naokoli, ki je bilo sumljivo podobno oprezanju za nevarnostjo in umirjeno odgovoril na zastavljeno vprasanje "Recimo, da si ogledujem nekoc znane kraje in ugotavljam, koliko so se spremenili od mojega zadnjega obiska."je dejal in seskocil s skale. Premeril jo je, nato pa dodal "Zdi se, da se spoznas na te kraje. Ce smem vprasati, je tod okoli kaj zanimivega za pogledati?"jo je vprasal z iskrenim zanimanjem.

Ob njenem modrem komentarju se je malce namrscil. No ja, Arm, moral bi pricakovati, da vilinska samanka ne bo ravno nevzvisena in se bo enacila s teboj,mu je pripomnil pikri glasek v glavi. A enkrat mu je Arm vendarle priznal, da ima prav. Doticna vilinska samanka je v tistem trenutku zagledala neverjetno zanimiv kos skale in se zapodila proti njemu kot da gre za zivljenje ali smrt. S privzdignjeno obrvjo jo je opazoval, kako je z nekim dokaj nenavadnim orodjem kamen locila od ostalih in ga s samozadovoljnim nasmeskom pospravila v svoj mosnjicek. Medtem ko je to pocela, ga je z enim ocesom stalno spremljala, kot da je bil tu samo zato da ji bo njen dragoceni kos rude iztrgal iz rok. Zavil je z ocmi in se raje posvetil veliko bolj zanimivemu jezeru. Nato se je ozrl se v nebo, kjer so se ze blescale prve zvezde. Se enkrat je pogledal Dragoony, ki se je se vedno ukvarjala s svojo dragoceno najdbo, nato pa sam pri sebi skomignil in sedel nazaj na skalo. Udobno se je namestil in prekrizal noge, zaprl oci in se osredotocil na na svoje dihanje. Meditiranje je imel rad, saj je sprostilo misli in telo. Na njegov obraz se je zarisal majcen nasmesek in njegovi dihi so bili vedno bolj pocasni. Bitje srca se je upocasnilo, ko je zanj obstajal samo se konstantni ritem vdihov in izdihov.

Nebo na vzhodu se je obarvalo nežno modro in naznanjalo skorajšni vzhod sonca. Bil je tisti čas, ko je ves otok spal. Nekateri so še spali, drugi že in nikjer ni bilo žive duše. Razen postave, ki je hitela proti jezeru. Čeprav bi se dalo o "živi" duši razpravljati, je bila sloka postava vsekakor budna in že dosegla rob jezera.
Prve ptice so se že začele oglašati, ko je izza nizkega hriba pokukal vrh sonca. Jade je v brezmejni samoti, ki jo je trenutno obdajala, svojo obleko brezskrbno spustila na tla in se ležerno sprehodila v jezero. Nekaj trenutkov je uživala v prijetno sveži vodi, potem pa zaplavala nazaj v plitvino. Glavo je naslonila na komolce in očarano zrla v vhajajoče sonce.

Vsakič, ko je Pam potrebovala novo zalogo kamenčkov, školjk inu druge predmete, se je zmeraj odpravila k jezeru. Nekako je ravno na jezerskem dnu vedno dobila najboljše stvari, a kaj ko je jezero vedno tako hladno. V navadi ji je bilo, da je v zgodnjih jutranjih urah sama, saj ji nikakor ni bilo do tega, da bi jo kdo opazoval pri njenem početju. A tokrat temu ni bilo tako. Ravno si je bila na noge obula smešne čevlje, iz katerih sta štrleli račjim nogam podobni napravi, sestavljenima iz vej in posušene živalske kože. Pam je to zelo olajšalo plavanje inu iskanje po jezerkem dnu. Že je bila pripravljena na potop, ko je v daljavi videla malado dekle, svetlih las, kako lagodno in brezkrbno plava po mrzlem jezeru. "Le kdo bi lahko to dekle bilo? Upam, da mi ne želijo vzeti najboljše robe izpred nosu!", je hipno pomislila, nato pa poizkušala kar se da neopazno smukniti v jezero.

Jade je tuhtala o tisoč in eni stvari. Pomembne stvari, manj pomembne stvari in čisto nepomembne stvari, kot so bile ugibanje starosti mladike hrastovega drevesa, ki je kukala iz zemlje nedaleč stran od njenega nosu. Pravzaprav so jo take nesmiselne stvari trenutno najbolj zanimale, ker si je želela glavo vsaj za trenutek spočiti od raznih problemov, ki bi lahko ogrožali vampirski klan.
Njeno ugibanje je zmotilo čofotanje. Pričakujoče se je obrnila v smeri hrupa - čeprav ni šlo za hrup, ampak komaj slišno brodenje po vodi, ki bi ga drugi običajno preslišali. Mislila je, da bo zagledala kakšno žival, ki je prišla na jutranje napajanje, a tam je stalo temnolaso dekle, ki je hitro smuknilo v jezero. So jo oči varale ali je bilo z njenimi nogami nekaj narobe? Ni se mogla odločiti ali bi šla pogledat ta nenavadni hibrid ali bi se brigala zase. Radovednost je na koncu zmagala in odplavala je proti mestu kjer je izginilo dekle.

Pam je imela srečo. Na jezerskem dnu ji je že v prvem potopu uspelo najti star, že zarjavel nož. Nabrala je tudi nekaj jezerskih alg, med katerimi so se, na njeno presenečenje in veselje, skrivale školjke bisernice. Da bi jih bila lahko odprla je Pam uporabila nožek, s katerim si je vedno pomagala, da je lažje inu hitreje pobrala vse kar ji je jezersko dno nudilo. Konec koncev le ni bila dvoživka inu njen čas je bil pod vodo omejen, pa še tako zelo mrzlo je bilo. Zavedla se je, da ji grozi podhladitev, če se kmalu ne vrne na toplo sonce.

Tako se je bila Pam prisiljena vrniti nad gladino, a ko je priplavala do brega je tam kjer je pustila svoja oblačila, je tam stalo dekle, katero je bila videla v daljavi preden se je bila potopila. Zaradi njene suhe postave inu svetlo zelenih oči, je Pam pomislila, da gre za vilinko, a nekaj na njej je govorilo, da temu ni tako.
"Pozdrave milostljiva dama. Kdo ste inu kaj želite? Jaz se Pam" , je pobarala neznanko inu pričakovala njen odgovor.

((sorry, spregledala sem odgovor))

Jade je strmela v mirno jezersko gladino in čakala, da se dekle vrne na površje. Njeno čelo je bilo vedno bolj namrščeno, saj dekleta ni in ni bilo na površje. Ni vedela ali je možno, da nekdo tako dolgo ostane pod vodo ali pa bi bil čas, da se tudi sama potopi.
Vidno si je odahnila, ko je temnolasa glava končno zdramila vodno gladino in pokukala na površje. Ogledala si je nežen obraz in kaj kmalu prepoznala vilinske značilnosti.
"Zdravo Pam, moje ime je Jade," se je prijazno predstavila. "Oprosti moji nepopravljivi zvedavosti, ampak opazila sem, da tvoja stopala niso ravno običajna in ne morem si pomagati, da ne bi vprašala za kaj gre."

((ni problema))

"Moja stopala?!?", je bila presenečena Pam. Nato pa je opazila, da Jade strmi v njene plavuti inu izraz na njenem obrazu se je izjasnil. "Mislijo milostljiva moje plavuti?" jo je bila vprašala, si eno hitro snela inu jo podala presenečeni Jade, da si jo ogleda.
Med tem, ko si je Jade ogledovala eno njenih plavuti, si je Pam snela še drugo, otrla si je mokro telo nato pa iz vreče, ki jo je bila pustila na obali potegnila lično izdelano škatlico. Vanjo je položila tri bisere, ki jih je bila našla inu se obrnila k Jade:
"So vam všeč moj izum?"

Jade si je z zanimanjem ogledovala nenavadno orodje. Bilo je kot plavuti morskih živali, le da je bilo narejeno iz vejic in listja. Sila iznajdljivo. Pripravico je temeljito pregledala iz vseh strani in jo z odobravanjem vrnila Pam.
"Izjemno zanimiv izum," je prikimala. Opazila je sladkovodne bisere, ki jih je bilo moč najti samo na jezernem dnu in še to ne blizu obale. "Kakor vidim pa tuti nadvse uporaben," se je nasmehnila. "No ja, saj sem vedno trdila, da smo polvilinci najbolj iznajdljiva bitja," je dobre volje dodala, ko je bila že prepričana, da je tudi Pam polvilinka. Za človeka je imela premehke poteze, hkrati pa niso bile dovolj izrazite za vilinko.

((oprosti, ampak nimam volje ne energije za kaj boljšega spisat))

"Smo, kajne!", se ji je v odgovor nasmejala Pam. Že je hotela še nekaj reči, ko je opazila, da je čez nebo švignila rdeča svetloba, ki se kar nekaj časa spreminjala v veliko kroglo.
"Le kaj bi to lahko bilo?", je na glas vprašala. Inu ravno v trnutku krolinega poka se je spomnila, da je že čas da odide na Wenino rojstnodnevno pogotitev. "Wen ima danes pogotitev, in če sem iz vabila pravilno razbrala, je povabljenega pol otoka. Kaj praviš, če se skupaj odpraviva do stare kavarne?", je vprašala svojo novo znanko in se začela oblačiti, ko je Pam kar naenkrat dobila občutek, da oblačil sploh ne potrebuje

Tudi Jade je občudovala nenavadni pojav na nebu. Kroglo je razneslo v nadvse ljubek prah, ki se je usipal na njiju in okolico. Bil je nenavadno topel in na dotik prav lepo mehek.
"Res je, vse kaže, da je povabila čisto vse, ki jih je kdaj srečala. Četudi ji je kdo dal vedeti, da ni zaželjena," je prikimala. Tesno prilegajoča se obleka je dražila njeno vlažno kožo. Bolj se je skušala znebiti nadležnega občutka, bolj se je premikala in bolj jo je koža srbela.
"Ah poberi se zoprnija zoprna," je zagodrnjala in obleko nič kaj nežno spravila s sebe. "Mnogo bolje," je navdušeno ugotovila, ko je bila končno svobodna.
"Lahko greva skupaj do kavarne ja. Ampak ne peš, ker se mi ne da," je prikimala. "Daj roko." Zalebdela je nekoliko nad tlemi in iztegnila svojo roko proti Pam. Sicer ni nikoli kazala svojih moči drugim kot vampirjem, še manj pa je koga takole prenašala po otoku, ampak trenutno ji je bilo popolnoma vseeno kako bodo meščani odreagirali na dve lebdeči postavi.