Skalnati breg

Kot bi to počel? Sam se enostavno ni mogel videti v tej luči. Čeprav mu nagon ni dovoljeval, mu je še naprej vedno bolj na pogled dišala pečenka ali kakšna piščančja obara. Njegov naziv heroja, mu ni precej ugajal. Sam se tako ni hotel imenovati. Ker jo je bil rešil, se zaradi tega ni počutil nič kaj posebnega. Naredil je nekaj človeškega, kar pa mu sploh ni bilo tuje. Morda je bil poseben za svojo vrsto a z njo ni imel do zdaj še nobenih povezav ali močnejših stikov. V dekletu je zaznaval veliko nezaupanja, še vedno se je obotavljala saj se v njegovi prisotnosti ni počutila varno. Ni je krivil. Navsezadnje je vso to njegovo dejanje izgledalo prekleto čudno. Prejšnjo noč je pred njo stal v obliki volkodlaka, ki je komaj čakal, da jo bo napadel in poškodoval a tokrat je stal pred njo kot navaden človek, ki je iskal pogovor. Bilo je predvsem nenavadno, da se ga tokrat ni porodila želja o vzbujanju novih strahov. Volkodlaki, so namreč ljubili tisti pogled na drugih bitjih, polni pogled strahu in nemoči. Tokrat se je počutil popolnoma drugače, sproščeno. Navsezadnje je bil človek, samo v drugačni preobleki. Vendar samemu sebi več ni mogel reči tako. Postal je bitje, ki je podnevi hodilo naokrog v lepi urejeni obleki a ko je posijala mesečina, se je prelevil v krvoločnega plenilca. Zdaj ni več čutil samega sebe, temveč tudi druge. Občutil je dekle, ki je stalo pred njim. Občutil je njeno hvaležnost, ki se je skrivala za jezo ter strahom. Dolgo bo trajalo, ko si bova lahko dokončno zaupala... Se je tiho zamislil.
"Zveri? Prav."
Je ponovil za njo. Ni ji hotel oporekati, saj se ni motila. Ni bil več človek, posameznik s trezno glavo, ki je lahko le predvideval čustva drugih ter vohal samo svoje kosilo, ki si ga je vsako popoldan sam pripravil.
"Lahko bi se imenoval kot zver. Lahko me kličeš tudi divja zver, če si sama tako želiš. Navsezadnje imaš seveda prav. Ampak naj te opomnim, da je bila zver, ki ti je rešila življenje. Divja zver, ki se s tabo trenutno, lepo sproščeno pogovarja."
Nežno se ji je nasmehnil, kar je bil njegov prvi nasmešek, ki ga je uspel izraziti iz sebe. Za trenutek je uspel odmisliti tragedijo, ki mu je za vselej spremenila življenje. Zopet se je začel poigravati z besedami in zanimivimi dvogovori a nasmešek se ni obdržal dolgo na njegovem obrazu, bilo je še prekmalu. Molče si je ogledoval njene nežne poteze na obrazu. Prvi vtis je najbolj pomemben. Torej bom zares ostal zver v njenem spominu?

[Vzel sem ti navdih? Ahh Potem pa da malo začinimo vso stvar skupaj ]

Lyra je rahlo našobila usta, ko je videla, da mu je v bistvu vseeno, kaj ona o njemu in njegovi vrsti pravi, a kaj kmalu jih je zopet sprostila, ker je vse skupaj izpadlo zelo otročje. Namesto tega je privzdignila eno obrv in ga pomenljivo pogledala. Sproščeno? Lyra se ni sploh počutila sproščeno, moral je govoriti zgolj zase.
Njen pogled je bil trmasto usmerjen vanj, a pravzaprav ga ni videla, ker je z mislimi odplavala nekam drugam. Lyra ni čutila neke pretirane povezanosti, ni bila del tega kolektiva. Na začetku se je nekako trudila, da bi spadala tja, a zaradi njene čudaške samotarske narave, je imela je malo prijateljev. Vseeno pa, če se je že pokazala priložnost, zakaj je ne bi izkoristila? Kje pa piše, da mora poročati klanu? Tudi njej sami bi kakšne informacije prišle prav.
Zbudila se je iz svojega stanja zamaknjenosti ter pogledala Jamesa v oči. Morala je biti previdna. Ne sme se preveč zagnati, da ne bo preveč sumljiva. Čez nekaj sekund je ugotovila, da v bistvu se sploh ne more zagnati, saj sploh ni vedela, kaj naj reče. Najraje bi se vrnila v vas, saj je bila vsa situacija za njo skrajno neprijetna. Po drugi strani pa si je želela ostati, ker bi kot prvo rada dobila kakšne informacije, kot drugo pa je ugotovila, da je volk očitno ne namerava napasti, z njo se je sproščeno pogovarjal in nekaj tragičnega je bilo na njegovem obrazu, kar Lyri ni dalo miru. Zdel se ji je tako osamljen kot ona sama, ni pa vedela, če je to bila to njegova izbira ali ne. Hotela je izvedeti, kaj je mislil s tem, da je bil na napačnem kraju ob napačnem času. Mučila jo je radovednost, ampak ni hotela ničesar vprašati.
Na obraz si je nadela popolnoma brezizrazen in hladen izraz in ga še vedno gledala v oči.
»Glej ga no, kdo se zdaj dela junaka …« je dejala v sarkastičnem tonu. . »Naj te spomnim, če ne bi tako zdivjal tisto noč, me sploh ne bi bilo treba rešiti.« se je naredila pametno. »A sem te mogoče jaz napadla?« je vprašala. »Samo na sprehod sem šla.« je izgovorila kot da je to nekaj popolnoma logičnega in ni mogla razumeti, zakaj on tega ni dojel. Saj je vedela, da je sama kriva in je imela res veliko srečo. Zdaj ko je gledala nazaj, se je začela spraševati, kaj jo je res pičilo, da se je odpravila tja. Ah da, bila je želja po nekakšni pustolovščini, avanturi, izzivu, ker se je že utapljala v dolgočasju. Sama sebi se je zdela kot lutka, katere poteze so mehanične, že vnaprej znane in vsak dan enake.
»Povej mi ime.« je rekla z ukazovalnim tonom, ko od njega ni dobila nobenega odziva. »Lahko pa te kličem divja zver, zverinica, volkodlakec…. Kakor hočeš.« je povedala svoje predloge in se porogljivo zasmejala.
Ni ji ušlo, da jo opazuje. Avtomatsko se je dotaknila svojega ušesa kot bi ga hotela zaščititi, saj je bil na zunaj nekako najbolj očiten del, ki je dokazoval njeno vilinsko kri. »A še nikoli nisi videl vilinke?« je grobo vprašala.
Zavedala se je, da marsikaj tvega s svojim nesramnim tonom, a volkodlak se ji je zdel miren in sam je rekel, da je sproščen. Hotela mu je le pokazati, da je njena lupina bolj trda kot si misli oz. hotela je, da misli, da je njena lupina veliko bolj trda. Resnico je vedela samo ona.

[Ma sej ne. I'm just drama queen ]

Njun pogovor, ni bil več tako sproščen in sladek, kot si je to sprva predstavljal sam. Njena zašiljena ušesa so pomenila, da ni bila samo človek. Karkoli je že bila, ji ljudje vsekakor niso tako dišali. Hotel se je pogovoriti z njo. Hotel je skleniti svoje prvo prijateljstvo a njeni sarkastični izpadi, so ga opomnili samo da sam ni bil več samo človek. Kaj sem pa razmišljal... Nikoli se ne bom rešil tega kožuha. Njegove pesti so v trenutku otrdele. Porajala se ga je majhna jeza in za trenutek se mu je zazdelo, da je začel na njo renčati. Nihče se ne bo pogovarjal tako z menoj. Na živce so mu šli ostali ljudje, ki so ga sodili po tem kako je izgledal. Nihče ni hotel vedeti, kdo je bil v resnici. Žila na sencih mu je začela jezno utripati. Njegovo bitje srca se je močno povečalo, skoraj bi se prepustil vsej preobrazbi a je bilo še veliko prezgodaj za to. Nasmehnil se ji je. Ne v komičnem smislu ampak v negativnem. Namrščil je nos a je tokrat stopil za korak nazaj. Oči so se mu obarvale zlato rumene vendar ni hotel preobrazbe.
"Prav. Pa pojdi še na en sprehod. Lahko ti obljubim, da te ne bom zaustavljal."
Njegov glas ni bil več človeški. Bil je veliko globji in je skoraj spominjal na renčanje. Kaj pa si misli, da je?
"No, če si že sama našla pravo ime zame, zakaj bi ti potem kvaril veselje, vilinka?"
To so torej bili vilinci. O njih ni bil slišal še ničesar. Spoznal pa je, da so bili precej neprijazni do drugih ras. V svojem življenju ni potreboval sovražnikov zato je le s svojimi očmi prebadal njeno lepoto. Bila je samo kamuflaža ali pa je bila za to vse kriva Jamesova naivnost ter jeza. Veliko se je zgodilo v tem zadnjem mesecu, vsega je imel že čez glavo. Najraje bi... najraje bi stopil v svojo novo kožo ter končno sprostil to svojo jezo na dan.
Stopil je nazaj še en korak. Z obema rokama se je v trenutku prijel za glavo. Preobrazba se je skoraj že začela, kar pa ni bilo prav nič prijetno zanj. Na vse možne načine se je napenjal, da bi preprečil njegovo volčjo obliko. Tiho je zastokal, medtem ko ga je v njegovih spominih zopet obiskala preljuba žena in njegovi starši. Kolena so se mu zašibila in skoraj bi padel po tleh. A vsega je imel dovolj, bežno je zopet pogledal vilinko, katero ime je bilo Lyra a zanj najbrž ni pomenilo ničesar. Zavrtel se je na petah ter s težavo odkorakal vstran.
"Lepo da sem te spoznal... kdor koli že si, ne hodi blizu mojega ozemlja."
Je bilo vse kar je za trenutek uspel spraviti iz sebe. Začel je dihati vedno bolj počasi in tudi srčni utrip se mu je kmalu uspel umiriti. Nežno je stopal po kamenčkih ter poslušal morske valove, ki so butali v skale ter mu nežno pršili na obraz. Odšel je vstran od vilinke, vstran od jeze in majhnih bolečin, ki so se bile samo kopičile v njegovem telesu. Moral jih je nekako sprostiti in odgnati a v volčjem načinu, mu to še vedno ni odgovarjalo.

Lyro je presenetila njegova sprememba. Seveda je izzivala, ampak ni pričakovala, da se bo tako razjezil. Pomislila je, da se bo spremenil v volkodlaka in napadel. Občutila je strah, a vseeno ne takšnega kot tisto noč. Na smrt je sedaj gledala z drugačnimi očmi kot prej in tokrat je bila pripravljena na vse. Tudi na boj, če bi do njega prišlo. Nič mu ni odgovorila, ampak ga je pozorno opazovala. Hotela je vedeti, kaj bo storil, ampak na žalost ni mogla brati misli. Sedaj je bila že skoraj prepričana, da se bo spremenil. Stopila je en korak nazaj, njene pogled pa je bil še vedno uprejen vanj.
Bilo ji je žal, da ga je provocirala. Po eni strani zato, ker se ga je še vedno bala. Po drugi pa tudi, ker je bil on do nje v bistvu prijazen. Lyri se je zdelo, da ji je na nek način ponudil roko prijateljstva, ona pa jo je klofnila, namesto, da bi za njo prijela. Ni vedela, če lahko zdaj to popravi in če je sploh sposobna to popraviti. Pomislila je na nevidne zavore, ki so obstajale v njeni glavi in so jo vedno držale nazaj, ko se je hotela komu približati. Če je bil ta nekdo druge vrste ali rase pa sploh. Lyra bi rade volje rekla, da proti njemu nima nič, ampak to ni bilo res. Bil je volkodlak, za nameček pa še človek. A vseeno, rešil ji je življenje. Rešil me je. On takrat ni imel predsodkov, verjetno je nanjo gledal le kot na bitje, ki nujno potrebuje pomoč. Kaj naj naredim?
Še preden bi se lahko česa domislila, je volkodlak začel korakati stran. Lyra se nekaj časa sploh ni zganila, ampak ga je le gledala kako odhaja. Mogoče ga je tokrat videla zadnjič in to jo je nekako zbodlo. Ni hotela, da gre stran. Zrla je v njegovo postavo, ki se je vedno bolj oddaljevala. Nekaj na njem jo je privlačilo. Ne v seksualnem smislu, ampak enostavno privlačilo. Mogoče je bilo to zato, ker jo je rešil, mogoče je bil kakšen drug razlog. Lyra je le vedela, da noče, da odide, kar jo je zelo presenetilo. Po navadi ji je bila družba kogarkoli odveč. Ni hotela misliti na svoje predsodke, hotela ji je poriniti stran in jih zakleniti, da ne bojo nikoli več prišli nazaj. Vsaj zdaj ne.
Začela je teči za njim. Ni mogla verjeti sama sebi, da to dejansko počne, a vse je enkrat prvič in tudi njej je morala enkrat krona pasti z glave. Tekla je hitro in ustavila se je šele, ko ga je dohitela. Postavila se je pred njega. "Kam pa greš?" je zadihano vprašala. Zopet je v njej nastala neka blokada in ni vedela kaj naj reče. Precej neumno, glede na to, da je ona šla za njim in ga ustavila, zdaj ne sme biti tiho. "Nočem..." je začela, a besede so ji šle težko z jezika. Tega ni bila vajena. Zakaj je sploh šla za njim? Morala bi ga pustiti, da gre. Saj ji nič ne pomeni. "Nočem, da greš." je rekla. Pogledala je v tla. "Nočem, da greš preden se ti zahvalim." se je hitro popravila. Pobrskala je po majhni torbici, ki jo je vedno nosila s seboj. Ven je povlekla pest jagod, ki jih je nabrala v gozdu preden je prišla na obalo, in mu jih ponudila. Ni vedela, če volkodlaki sploh jedo gozdne sadeže. Ko se je spomnila na to, se je počutila neumno. Malce jo je zaskrbelo, ker se je ustrašila, da bo mislil, da se iz njega dela norca. "Ne vem, če jih ješ, ampak so dobre." je tiho rekla.

[Ful si smotan in to sploh ni fer. ]

Njegov odhod ni bil nalašč. Vedel je, da mora za nekaj časa ponikniti v gozd. Sprazniti je moral glavo in se končno soočiti s samim seboj. S svojimi sposobnostmi, svojo kožo in s svojo prihodnostjo. Lyra, kot je bilo ime vilinki, ga je poskušala zaustaviti a James ni imel namena, da bi se junaško zaustavil in naprej kramljal z njo. Njena čustva so bila sama zmešnjava in volkodlakova sposobnost zaznavanja teh, je bila še vedno preveč občutljiva zanj. Ob njej se je počutil zmedeno, ni vedel ali ga ima za norca ali se mu hoče le zahvaliti. Ampak zakaj bi se mu zahvaljevala, sama je druge rase in druge vrste. Dvomil je, da so ji bili ljudje bolj pri srcu, kot njena rasa. Navsezadnje, pa je imela prav. Napadel jo je a kasneje rešil. Ob tem dogodku se je še sam počutil butasto, tega ne bi smel narediti. Ubijati ni bil zmožen in tako je postal ob njej popolnoma nemočen. V njegovi volčji obliki je imel na izbiro le eno in drugo a James je stal nekje vmes.
"Ne potrebujem zahvale."
Ji je mirno odgovoril, ne da bi se obrnil in pogledal njene ponudbe. Jezno je še naprej strmel naprej ter iskal prave besede, s katerimi bi zaključil pogovor. Razmišljujoč kot volkodlak, jo je hotel čimprej odsloviti in pozabiti. Kot človek, se mu je Lyra zdela posebna ženska in morda je bila edina, ki se mu je sedaj zahvaljevala za svoje herojsko in precej neumno dejanje.
"Vsak človek bi naredil isto, če bi takrat stal v moji koži."
Se je sedaj obrnil ter jo pogledal v oči. Mar res odhajam? Se je tiho zamislil. Nekaj mi pravi, da to ni zadnjič, ko bom ujel tvoj prelep pogled Lyra. Stvari bi bile zares dosti lažje, če bi bila tudi ona zmožna brati druge misli volkodlakov. Nekaterih stvari James nekako ni zmogel spraviti iz jezika a to ni bilo ta trenutek pomembno. Predolgo je že ždel tukaj, moral se je odpraviti nazaj v svoj temačen gozd.
"Ne odhajam nikamor. Ne skrbi, vedno te bom imel na očeh."
Nežno se ji je nasmehnil ter ji ob tem poslal bežen pomežik. Tik za tem, se je zavrtel ter stekel naprej. Dokler, bi ga uspela zaustaviti z nadaljnimi vprašanji, se je že preobrazil v črnega volka ter s precej večjo hitrostjo stekel, nasproti mračnim gozdovom temne planote.

[Jah Treba je blo, nekako zaključit zaenkrat Ko pridem nazaj, se bova nekje zopet srečala ^^ a prov? ]

(may? )

Izvlekel se je iz kripte in se pretegnil, nato pa se je opomnil, da ga čaka selitev. Ah, ne danes, je odvrnil misel in z dolgimi koraki stopil proti najbližjemu izhodi iz podzemnih rovov. Kmalu je stal v poslednjih žarkih sonca, ki so hitro pobegnili za obzorje, nato pa se je počasi namenil na plažo. Obstal je na prodnatem bregu in z nogo dregnil nekaj kamenčkov, da so se zvalili navzdol po strmini. Preko njegovega obraza je šinila senca nasmeha in sedel je na majhno črno skalo, ki jo je oblivalo morje. Svoje oči je uprl v valove in se prepustil božanju nežnega morskega vetriča.

Kolikor hitro je mogla, je May odvihrala iz središča čarovniške vasi, iz templja elementov in se nato spustila v tek preko njihovega ozemlja do roba obale, kjer se je čarovniška meja zabrisala. V glavi ji je še vedno bobnelo tisoč nadležnih vprašanj, ki so nanjo letele iz ust starešin. V takih trenutkih je sovražila svoje obupno delo in še posebej tiste, ki so se na vse pretege trudili, da bi ji zagrenili življenje. Polna mračnih, jeznih misli se je zadihana ustavila šele na skalnatem bregu. Vse kar je želela je bilo nekaj minut, ali bolje - ur, samote, ne da bi se kdo vtikal vanjo. Izčrpana se je skoraj zvrnila na eno izmed skal in objela kolena, na njenem obrazu so se zrcalila vsa njena čustva, ni imela niti moči, niti volje, da bi karkoli skrila.
Šele po nekaj sekundah tišine, ko se je lahko osredotočila le na pljuskanje valov, je z očmi natančneje prečesala obalo in oči so se ji široko razprle, ko je nedaleč stran zagledala Armadala. Čeprav je gledal stran, May ni dvomila, da je opazil njen buren prihod in iz neznanega razloga je jeza v njej še narasla. Ravno zdaj ga je morala srečati. Armadal je očitno moral vedno sekati njeno pot ravno v trenutkih, ko je bila najbolj občutljiva in ranljiva. Le še kapljica je bila potrebna, da bi ji prekipelo.

Ravno je zaprl oci in se povsem prepustil miru in tisini, ki sta vladala na nekoliko odmaknjeni obali. Razprl je veke, da bi ugotovil, kdo je zmotil njegov mirni koticek, ko je ugotovil, da se je na skalo nedalec od njega vsa napicena pocila May. Iz nje je kar seval bes, razocarjanje in se vse drugo, kar spada zraven. Pogled, ki ga je namenjala kamnom pred seboj, bi le-te malodane spremenil v tekoco kamnino. Uf, je bilo vse, kar je pomislil, ko se je ozrla v njegovo smer. Sicer je pravocasno obrnil glavo, a zato je njen zgoci pogled obcutil na hrbtu. Za trenutek se mu je zazdelo, da bo prezgala temno usnje in lahko je kar vohal smojenje tkanine. Nervozno se je ugriznil v ustnico, saj so bile vse moznosti, ki so se mu ponujale dokaj slabe. Vse vkljucevale zelo verjeten prepir in potencialno zamero, zaradi cesar se je Arm nekoliko namrscil, a druge poti pac ni bilo. Izbral je se najboljso moznost in se ji pocasi priblizal. Negotovo jo je pozdravil, nato pa sedel na skalo poleg nje in jo poskusil karseda mirno pogledati "Zakaj si slabe volje?"jo je pocasi vprasal.

Ko se je Armadal vendarle približal May, je njeno razpoloženje v trenutku še bolj zanihalo. Bila je jezna sama nase, ker se ni mogla več zadržati in ker je bila tako otročja v svoji nenadzorovani poplavi čustev. Po eni strani se je bala, da bo svojo razburjenost prelila na nič krivega prijatelja in se bo zato krivila še leta, po drugi strani pa mu je nezavedno privoščila vso svojo jezo in bes, ker je bil tako miren in zbran, ker se je imel povsem v oblasti. Zakaj si slabe volje? so ji njegove mirne besede odzvanjale v glavi in sprva je bila May prepričana, da mu sploh ne bo mogla odgovoriti. Bala se je, da bo takoj, ko bo odprla usta vse uničila in potem res ne bo več poti nazaj. Nemo ga je opazovala, kako je z negotovim izrazom na obrazu sedel na skalo poleg nje in se ji zazrl v oči. Zakaj za vraga, je moralo biti za nekatere vse tako preprosto, medtem ko se je ona ves čas borila sama s sabo?
"Oprosti, Armadal," je končno rekla skozi stisnjene zobe in njen glas je bil že bolj uravnovešen in hladen, v nasprotju z njenimi očmi, v katerih so se še vedno zrcalila vsa njena čustva. "Ampak zdaj ne potrebujem tvojih nasvetov. Prosim, ne podcenjuj mojega razpoloženja in pojdi, predem spet vse uničim." Njene besede so zvenele resno, preveč resno, skoraj grobo in ukazovalno, ampak May ni nekaj sekund rekla ničesar več. Če je čakal, da bo svoje besede vzela nazaj, tega ni nameravala. Že zadnjič jo je preveč zmedel in jo pripeljal na rob samokontrole in obljubila si je, da mu tega ne bo več dovolila. Ker Arm še vedno ni reagiral je v istem mračnem tonu dodala: "Ti zadnjič ni bilo dovolj?"

Lahko je opazoval kresanje volje, ki se je tako jasno kazalo v njenih oceh, a storiti ni mogel drugega, kot da je le cakal na to, da mu odgovori. In nacakal se je kar precej, ko pa je koncno le odprla usta, so se iz njih izvile nekoliko bolece besede. Cutil je moc, s katero je to spravila iz sebe in bil je presenecen, da tega ni storila glasneje, saj je njen pogled izdajal velik naval custev, ki so cloveka zlahka vrgla preko meja samokontrole. Nekaj trenutkov jo je nemo opazoval in se nato togo dvignil s kamna ter stisnil ustnice, kajti spregovorila je se enkrat. Njegov pogled se je hladno in malce zalostno srecal z njenim, nato pa je odvrnil oci in brez besed zapustil May. Pocasi je stopil na rob, kjer se je zacela trava in se se enkrat ozrl preko ramena, na samotno postavo, ki je kot kip sedela na temni skali. Nato je kot pis vetra izginil, stran od brega in stran od nje.

May je obsedela na skali, nič presenečena nad Armadalovim odzivom, niti nad svojimi solzami, ki so ji kar naenkrat drsele po licih. Zdaj se ni več trudila, da bi jih obrisala, pravzaprav jih sploh ni zares čutila, ustnice je imela še vedno trdno stisnjene skupaj, pogled pa hladen, odmaknjen, zasidran na morsko gladino. Arm je izginil prej, preden bi sploh lahko pomislila. Sploh ni ničesar več čutila, zdaj ko je še zadnjega, ki se je trudil z njo, odrinila stran in ko je bes v njej počasi pojenjal, sta ga zamenjala žalost, obup in osamljenost. Tolikokrat se je zgodilo, da so jo razočarali, da so jo pustili samo in tokrat je bila za to kriva povsem sama. Ni prenesla bližine in to, kar se ji je zgodilo danes, je bil samo še en dokaz več.
Nepremično je sedela na skali, ne da bi odvrnila pogled ali kakorkoli drugače pokazala, da je še vedno živa, šele ko se je sonce dotaknilo morja in je veter dokončno posušil njena lica in oči, je vstala, ledena maska na njenem obrazu, za katero se je skrivala krhkost in občutljivost, ki je zdaj končno prišla na dan. Ni niti premišljala, kam bo šla, bilo ji je povsem jasno: kot da bi želela sama sebe raniti še enkrat in še tisočkrat bolj, so jo koraki sami odnesli daleč proti severovzhodu, proti ozemlju vampirjev.