Skalnati breg

Alexis se je mirno sprehajala po plaži in skakala iz ene skale na drugo. Sonce je rahlo sijalo, ravno toliko da je žarke čutila na svojem obrazu. Med sprehodom je premišljevala o svoji preobrazbi in o svojih novo pridobljenih sposobnostih. Razmišljala je, kako bi lahko v najkrajšem času spodobnosti nadgradila. Čez nekaj časa oziroma čez nekaj ur hoje po plaži je v daljavi zagledala največjo skalo, ki je samevala sredi peska. Spretno je splezala nanjo ter se kolikor je mogla, udobno namestila. Pihal je rahel vetrič, zato se je hitro odločila, da svoje lase spne v nekoliko razmršen čop. Voda je butala ob skale tako, da ni slišala nobenega drugega šuma, ter se tako predala svojim mislim in zaprla oči, ter obraz usmerila proti sončnim žarkom.

[Ethan. ]

Ethan se je sprehajal po plaži in spotoma pregledoval pesek, če bi kje opazil drobne hiške polžev vijolične barve. Prah teh hišic je opazno povečal moč nekaterih zdravilnih napojev, zato jih je želel nabrati. Ampak o morskih polžih ni vedel veliko, zato zaenkrat še ni imel sreče. Ko se je zravnal in si pretegnil hrbet, je v daljavi opazil večji kup skal. Glede na to, da hišic na pesku ni bilo, so bile mogoče med skalami. S to ugotovitvijo se je veselo odpravil proti skalam. Že dolgo nazaj se je naučil ignorirati zvok morja ob skalah, zato tega preprosto ni več slišal.
Nedaleč od skal pa se je ustavil, saj je na njih zagledal temnolasko, ki se je predajala toploti sončnih žarkov. Nenadoma ga je prešinila misel kako zavida tistim skalam. Ni vedel od kje se je to vzelo, zato je stresel z glavo in stopil naprej. Splezal je na prve skale in se ustavil kakšen meter od dekleta. "Čudovit dan za sončenje," je skoraj zavpil, čeprav bi ga sigurno slišala, tudi če bi govoril čisto normalno. 'Bedak!' je v mislih zavpil nase, ko se je zavedel jakosti svojega glasu. "Khm, se oproščam za tole," se je kislo nasmehnil, tokrat z normalnim glasom. Vijolične lupinice polžev so bile čisto pozabljene.

((se oproščam za zamudo))

Valovi so gromko butali ob skale, kar je Alexis z navdušenjem poslušala. Tako je odmislila druge zvoke narave. Poslušala je le bitje svojega srca ter butanje valov. Čez čas za pa je v daljavi začutila negotova čustva. Ker je bila njena empatija še v začetku razvoja, teh čustev ni mogla natančno razložiti. Zatem pa je začutila veselje in se sama pri sebi široko nasmehnila, pri tem pa je imela še vedno tesno zaprte oči.
Nekaj metrov stran od sebe je kmalu zaslišala skoraj neslišne korake. Počasi je odprla oči ter si jih z rokami nekoliko dotaknila in tako odstranila neprijeten občutek sončnih žarkov, ki so ji zastirali pogled. Glavo je obrnila v smeri iz katere je prej prišla in zagledala fanta, ki je stal le meter stran od nje. Ko jo je nekoliko bolj glasno pozdravil je le zmajala z glavo ter se mu nasmehnila in pokazala njene snežno bele zobe. "Ja res je čudovit." je prikimala v odobravanje, nato pa še dodala "Ni problema. Včasih te lahko izda že najmanjši živec."
Še nedavno je bil njen položaj ležeč, ker pa ni hotela biti nevljudna se je previdno premaknila, ter se usedla po turško. Neznanca si je dodobra ogledala, ko je prišla do zaključka, da sploh ni napačen na prvi pogled. "Živijo tudi tebi." je začela v šali. "Alexis." se je na hitro pozdravila ter iztegnila roko proti neznancu.

"Se oproščam, danes so moje manire ostale doma," se je nasmehnil Ethan, tokrat že veliko bolj sproščeno. Podal ji je roko in se tudi sam končno predstavil. Prisedel je na bližnjo skalo in se bežno zagledal v morje. "Velikokrat prideš sem? Večina ljudi ponavadi leži na mehkem pesku," je pripomnil in se nekoliko presedel, saj ga je del skale žulil ravno tja kamor ni bilo treba.

"Ni problema." je rekla s širokim nasmehom ob komentarju na njegove manire. Njegova roka je mirno zaobjela njeno ter jo stresla. Svoje telo je na skali rahlo premaknila v bolj udoben položaj ter svoj pogled preusmerila v bučanje valov.
"Sem pridem, ko se hočem oddaljiti od gneče in hrupa. Tega enostavno ne prenesem." je povedala povsem mirno ter še vedno gledala v morje. "Pesek je preveč….kako bi rekla. Preveč normalen." S kotičkom očesa je videla, da Ethanu ni udobno, zato je dodala "Tebi bi veliko bolj prijalo sedeti na pesku. Imam prav?"
"Nikoli te še nisem videla tu. Ali nisi velikokrat tu, ali pa se ravno zgrešiva." je bolj kot vprašala le povedala, ter glavo za malenkost obrnila proti sogovorniku v pričakovanju, da se bo med njima razvil pogovor.

Potem ko se je nahranil, se je se nekaj časa sprehajal po zavozlanih rovih in odkrival, koliko stvari je zamudil. Z zanimanjem je spregovoril kakšno besedo z mimoidočimi in ugotovil, da življenje v družbi le ni tako slabo. No, saj to je že prej vedel, le, da je odlagal ponovno vključitev vanjo. Sedaj, ko se je končno zopet socializiral, se je v njem vedno bolj zbujal nagon starih izkušenj. Govoril je gladko, brez zatikanj in je hitro zaznaval, če sogovorniku kaj ni bilo všeč, ter sproščeno zamenjal temo. Ko se je vrnil k svoji kripti, je bilo že pozno zjutraj. Z zadovoljstvom dobro izkoriščenega dneva se je ulegel in hitro zatisnil oči.

Zbudil se je prijetno in ne sunkovito. Počutil se je dobro spočit in poln energije. Z nasmeškom je naredil hiter obisk v ječah in nato stopil ven v mrak. Sonce je ravno izginjalo za linijo gora. Arm je nekaj trenutkov občudoval razgled. Koliko časa že ni bil zunaj? Pol stoletja? Ni vedel, a obžaloval je to dejstvo. V rovih je bilo prijetno, ker ni bilo sonca, a površje je bilo veliko lepše, razgibano in polno barv. Zadnji žarki sonca so oplazili pokrajino in Arm se je umaknil v senco najbližjega drevesa, dokler ni sončna krogla končno potonila za gorami. Z vampirskim vidom je ponoči videl prav tako dobro kot ob sončni svetlobi, zato je lahkotno stopil dalje. Vedel je, da hodi proti nikogaršnjemu ozemlju. Prvič po dolgih letih zunaj se res ni hotel potikati na zemlji drugih.

Po dobri uri hitre hoje z občasnimi postanki za občudovanje panorame je prestopil mejo vampirskega ozemlja in nogo položil na nevtralno. Po se nekaj minutah je obhodil hribček in odprl se mu je krasen razgled na obalo. Temno modra površina je nežno valovila v večernem vetriču. Na nebu so se pojavljale prve zvezde in delale bele odseve na modri gladini. Valovi so tiho pljuskali ob kamenčkasto obalo. Plaža se je raztezala daleč v obe smeri in nato izginjala za obzorjem. Po potki se je spustil do plaže, ob katero so pljuskali valovi in tam zagledal še eno osebo. Počasi se je približal in jo nato pozdravil »Dober večer. Jaz sem Armadal. Smem zmotiti?«

Ker so misli Alexisinega sogovorca odplavale daleč stran je svoj pogled brez besed usmerila v morje. Sonce se je počasi spuščalo za obzorje in ko je sonce že izginilo je pogledala Ethana, vendar ga ni več videla. Vedela je, da je od zadnje spregovorjene besede minilo že precej časa, zato je začela razmišljati ali je res tako nezanimiva in dolgočasna, da jo ljudje zapuščajo brez besed. Iz bližnje skale je vzela dokaj velik kamen, ki bi že lahko mejil na definiciji kamna ali manjše skale. Z vso svojo močjo, ki jo je v trenutku premogla, je zalučala kamen v morje, kateri je za seboj pustil gromek zvok. Nekajkrat je zamežikala, saj je nekaj kapljic vode špricnilo naravnost v njen obraz. Zasmejala se je svojemu otročjemu značaju in spet zaprla oči, le tokrat svojega obraza ni nastavila soncu temveč luni, ki pa ni imel enakega učinka kot sončni žarki.
Čez čas je odprla oči in na nebu zagledala čudovite zvezde. Včasih, ko je bila še majhna, ji je babica pripovedovala zgodbe o zvezdah in o ozvezdjih, zato je poiskušala najti vsa ozvezdja, ki se jih je spominjala iz ranega otroštva. Kmalu, ko je našla že četrto ozvezdje je nedaleč oziroma zelo blizu sebe zaslišala moški glas. Glavo je obrnila desno in zagledala postavnega moškega in sklepala, da je ta glas slišala iz njegovih ust. "Dober večer tudi tebi." je s prijetnim glasom odzravila. "Alexis." je še dodala in nato prikimala. "Seveda smeš."

Nasmehnil se je ob njenem pozdravu. "Alexis."se je predstavila in dodala "Seveda smes.". Stopil je blizje in si jo na kratko ogledal. Bila je kak decimeter manjsa od njega in njeni lasje so se v bledem soju prvih zved svetlikali v mehkem rjavem odtenku. Ozrl se je na morje, ki je tiho pljuskalo ob obalo in se ni pustilo motiti v svojem vecnem ciklusu valovanja. Usedel se je na kamenje pod njim in se objel preko kolen. Nekaj casa sta v tisini zrla v daljavo, nato pa je Arm spregovoril "Koliko casa si ze tu?" in se ozrl proti njej.

Ob njegovem nasmehu je Alexis preplavil naval navdušenja, zato mu je brez zadržkov vrnila nasmeh. Ko je pristopil še nekoliko bližje, si ga je lahko do potankosti ogledala. Dolgi, temni lasje in tako kot sama, je imel zelene oči. Sama pri sebi je začela globoko razmišljati, ali so zelene oči res tako pogost, ali pa je to le naključje, da srečuje le take ljudi.
Spremljala je vsak njegov gib, kot je to počela pri vsakem neznancu, ki jo je ogovoril, saj se na začetku nikoli ni počutila varno. Ko je Armadal sedel in se objel okoli nog, se je morala nasmehniti, saj je bila noč daleč od tega, da bi bila hladna. Lahko pa je to le nek ritual. si je dodala v mislih in se spet zazrla v morje in poslušala tišino.
"Naj bi to vprašanje pomenilo, koliko časa že sedim na tej skali ob morju ali kaj drugega?" je brez odgovora na prejšnje vprašanje, vprašala sama. Ni želela izpasti neumna, in napačno odgovoriti na vprašanje, zato je sama zastavila vprašanje, ki bi ji prinesel namig, s katerim bi nato lažje odgovorila.

Ko je nekaj casa strmel v zvezde, je razklenil roke in se ulegel na kamenje. Malce ga je zbadalo v hrbet, a lep razgled na nocno nebo je odtehtal neprijetnosti. Dekle je na njegovo vprasanje odgovorilo z vprasanjem, ker je premalo natanco izrazil, kar je mislil. "Naj bi to vprasanje pomenilo, koliko casa ze sedim na tej skali ob morju ali kaj drugega?". Nasmehnil se je in ji odvrnil "Koliko casa ze sedis na tej skali ob marju?". Namuznil se je in se dvignil v sedec polozaj. Pretegnil se je in se nato udobno namestil, kolikor je na kamenckih pac slo. Cez nekaj trenutkov je ugotovil, da se na kamenckih sploh ne da udobno sedeti, zato je vstal in se priblizal skali, na kateri je sedela Alexis. "Lahko prisedem?"je vprasal. Sedaj ko je stal tako blizu, je videl, da ima tudi ona zelene oci, prav tako kot on. Ob tej podrobnosti se je nasmehnil in cakal na njen odgovor.

Nekaj časa je tiho strmela predse in se prestavila v udobnejši položaj, tako da je sedla po turško in se z komolci uprla v kolena, dlani pa položila na obraz.
"Hm.." je začela svoj odgovor in se zamišljeno zazrla v valovanje morja. "....že kar nekaj časa. Mislim, da bi lahko govorila o urah." in s tem zaključila ter se spet zazrla v sogovornika. Opazila je, da skala, na kateri sedi ni udobna, zato ga je opazovala, kako je vstal in se premaknil bližje k njej. "Ni problema." je rekla in se nekoliko prestavila v stran, ter tako naredila še nekaj dodatnega prostora zanj. S tem ko je prisedel bližje k njej, je na sebi začutila njegov pogled, ki je nenadoma povzročil, da je njeno srce začelo hiteje biti. Pšš je v mislih rekla svojemu srcu naj umiri svoj ritem ter smeje pogledovala proti Armadalu. "Ti pa verjetno nisi dolgo tukaj, saj bi te verjetno opazila že prej." Pogledala ga je naravnost v oči in se trudila, da pri tem ne bi zamižala.

Njegova sogovornica se je s komolci uprla v kolena in se zamislila. Nato je pricela svoj odgovor "Hm...ze kar nekaj casa. Mislim da bi lahko govorila o urah.". Arm je pokimal in ko mu je naredila prostor na skali, se je se sam usedel. Ko se je namescal na skali, je zacutil, kako ga gleda. Obrnil je glavo in se ji zazrl v oci, nato pa se je nasmehnil. Njegov ostri sluh je zaznal neko bitje. Preseneceno jo je pogledal. Njeno srce je bilo...hitreje kot je bilo normalno za ljudi. V tistem trenutku se je zavedel, da pravzaprav ne ve, ce je sploh zares clovek. Ker bi bilo zelo nevljudno vprasati, katere rase je, je raje samo cakal na priloznost, da bi izvlekel spoznanje iz pogovora. Alexis ga je nagovorila "Ti pa verjetno nisi dolgo tukaj, saj bi te ze prej opazila.". Vrnil ji je nasmeh in ji odgovoril "imas prav. Pravzapraav sem pravkar prisel, no v bistvu pred nekaj minutami. Zelo lep kraj je tale plaza.". Vracal ji je pogled in zdelo se je, da so njene oci zapolnie celotno vidno polje. Dlje ko je strmel vanje, bolj prefinjene vzorce je opazal v razgibani strukturi njene zelene sarenice. Stresel je z glavo, da so mu prameni las padli na celo in mu za trenutek zastrli pogled. Odtrgal je pogled stran od nje in se ozrl k morju.

Med njegovim pogledom je zaznala rahlo presenečenje, za katerega je bila mnenja, da pravzaprav izvira iz njenega pogleda nanj in njenega utripajočega srca. Ker si tega ni znala pravilno razložiti je na kratko zmajala z glavo in se sramežljivo nasmehnila. Njegov premik je povzročil rahlo trzanje Alexisinih mišic, zato je svoje pokrčnene noge v hipu iztegnila, ter se postavila v drugačen položaj. To početje njenega telesa jo je presenečalo, saj je to doživljala prvič in ni bila navajena svojih novih kretenj.
Še vedno zazrta v njegove smaragdne oči je začela "Ja res je kar lep." in se nato kmalu zamislila nad svojimi izrečenimi besedami, ki bi lahko v tistem trenutku dale napačen vtis, zato se je hitro popravila. "Kraj je lep. Plaža" je z rdečico na licih dodala in se odsotno zagledala v prste na svojih nogah. Ko je z rahlim premikom glave opazila, da tudi njen sogovorec zamišljeno gleda predse, je z tihim glasom prekinila nekoliko mučno tišino. "Kako to, da te je noč zanesla ravno na plažo. Nočni sprehod ali kaj drugega?" je zainteresirano vprašala pri tem pa še vedno gledala vstran.

Sramezljivo se je nasmehnila in malce zmajala z glavo, ko je srecala njegov preseneceni pogled. Ko se je usedel poleg nje, je zaznal kako je trznila in nato hitro spremenila svoj polozaj, tako, da je imela iztegnjene noge. Arm je s tezavo zadrzal obrvi, da se niso napotile navzgor po njegovem celu. Vrnila mu je pogled, nato pa odgovorila na njegovo vprasanje "Ja, res je kar lep."med njima je za trenutek zavladala tisina, ko je Alexis premisljevala, kaj je pravkar izjavila. Ocitno je prisla do zakljucka, kaj bi lahko on povezal iz kombinacije govorice njenega telesa in njenih besed in se hitro popravila "Kraj je lep. Plaza.". Tokrat se je moral malce namuzniti, saj je na njenih licih zazarela rdecica. Zdelo se je, da so prsti nanjenih nogah izredno zanimivi, saj je vztrajno zrla vanje. Cez nekaj casa je prekinila tisino "Kako to, da te je noc zanesla ravno na plazo? Nocni sprehod ali kaj drugega?"ozrl se je nazaj k njej. In nato spet na morje, pa nazaj k njej. Koncno je spregovoril "Bolj bi rekel, da odkrivanje sprememb na nekoc znanem terenu."je dejal po kratkem premisleku. Tu se je namrec ze potikal, a zelo dolgo nazaj. Nagnil se je nazaj in se ulegel na skalo. Roke si je podlozil pod glavo in se zazrl v zvezde. "Kaj pa ti? Kaj je tebe prineslo sem?". Ko je z ocmi sledil vzorcem zvezd na nebu, je ugotavljal, da so nekatere nenavadno podobne njenim ocem. Cudno, da tega ni nikoli prej opazil.

"Odkrivanje sprememb. Zanimivo. In kaj bi lahko štel pod te spremembe?" je nato radovedno vprašala in še vedno zrla v svoje noge. Kar na enkrat so se ji zdele zelo fascinantne, čeprav niso bile nič posebnega, če je o njih tako razmišljala. Zvezde so sveti vse bolj močno, tako da se je lepo videlo morsko gladino in njeno rahlo valovanje.
"Sama sem si v poznih popoldanskih urah zaželela nekaj miru, na kar je to preraslo v noč. Noč vedno prinese kaj zanimivega." je nekoliko bolj veselo rekla in ga spet pogledala. Njegove oči so odražale neko skrivnost, njegova bleda polt jo je vedno bolj zanimala. V mislih si je ustvarjala scenarij, kako bo prišla do zaključka s kom se pogovarja. Volkodlake je odmislila. Torej je razmišljala le o drugih treh rasah. Ker je bila May čarovnica, je to lahko tudi odmislila, saj je vedela, da se čarovniki ponoči ne sprehajajo ravno vsak dan. Vampir? Začela je premišljevati o tem, ali bi mu zastavila vprašanje kdo je, a se je v zadnjem trenutku premislila. Mogoče bom to lahko zaznala v kontekstu. si je rekla v mislih in hotela nadaljevati s pogovorom, vendar ni našla pravih besed.
"Si velikokrat tu?" je naposled vprašala in se z roko skoraj nevidno udarila po nogah. Le kaj sem mislila s tem vprašanjem. Zazdelo se ji je, da bo s tem vprašanjem izpadla butasto, a kaj, ko je bilo že vse izrečeno in tega ni mogla popraviti.

Nekaj trenutkov je pomisljal, nato pa odgovoril na njeno vprasanje "Pravzaprav...". Namrscil se je, nato pa zopet zacel "Recimo, da sem tukaj ze bil, precej casa nazaj in sem sedaj prisel pogledat, ce je kaj novega.". Nasmehnil se je. Nekaj stvari gotovo. A tega ni izrekel na glas in tudi ni nameraval. Stel je zvezde na nebu, ki jih je bilo vedno vec, nato pa poslusal njen odgovor. "Sama sem si v poznih popoldanskih urah zazelela nekaj miru, nakar je to preraslo v noc. Noc vedno prinese kaj zanimivega."je dejala z malce bolj veselim glasom in se nato ozrla k njemu. Ta noc je ocitno nameravali biti pravi kondicijski trening za njegove obrvi. Ali Alexis resnicno ni znala dobro oblikovati stavkov, ali pa je to pocela zanalasc. Bolj se je nagibal k prvi moznosti, saj je moralv kljuciti se dejstva, kot so bili nenadni gibi in rdecica. Kolikokrat se je ze zarekla? Dvakrat, trikrat? Spretno. med njima je vladala z neizgovorjenimi vprasanji nabita tisina, dokler je ni prekinila Alexis. "Si velikokrat tu?". Stirikrat. Vrnil ji je pogled in se nato zopet dvignil. Pretegnil se je in zapokljal z vratom, nato pa se je udobno namestil v turski sedeci polozaj in se z brado naslonil na eno roko. Zazrl se je v pljuskajoce morje in nato s smehljajem odvrnil "Pravzaprav ne...to je priblizno tretjic, se mi zdi. Kaj pa ti?". Ozrl se je proti njej in tedajci je veter spremenil smer. V zraku je zaznal njen vonj. Saj ne da bi ga zares motilo, a vonj po psu je bil nezgresljiv. Volkodlakinja. Zanimivo. Na njegovem obrazu je zaigral mehak nasmesek. Zanimalo ga je, ce je ona ze vedela, kaj je on.

Ob skali in skoraj neslišnem poku se je pojavil v zeleno oblečen možic. Pojavil se je točno ob Alexisini levi strani, tako da ga njen sogovornik ni mogel opaziti. Iz majhnega žepa je potegnil pismo in ga položil na skalo. Preden je izginil, se je Alexis rahlo dotaknil, da ga je opazila in se na hitro priklonil ter nato izginil. V zapečatenem pismu je bilo sporočilo:

Spoštovana gospodična Dowling,

Vljudno ste vabljeni na sestanek od katerega je morda odvisna vaša prihodnost. Na sestanku se zglasite čim bo mogoče, saj se je sestanek že začel. Sestanek se odvija na jasi sredi gozda na nevtralnem ozemlju. Seveda pridite sami, udeležba pa je obvezna.

Namesto podpisa se je sporočilo končalo s hecno zeleno packo.

"A tako?" je nekoliko zmedena postavila le retorično vprašanje in se sama pri sebi nasmehnila ob svoji naivnosti. Videla je, da ga njena vprašanje postavljalo pred veliko dilemo, saj ni vedel kaj bi naredil. Ob njegovem odgovoru, na njeno nekoliko nesmiselno vprašanje se je nasmehnila in rahlo pokimala. "Sama sem tukaj nekajkrat na teden." je odgovorila. Sem je prihajala le, ko je potrebovala mir in tišino, in čeprav tega včasih ni dobila je bila vesela, da je našla ta kraj.
Ko je veter spremenil smer je opazila nekoliko spremenjen obraz Armadala. Ve. je bilo edino o čemer je lahko v tistem trenutku razmišljala. Torej bo se bo morala sama dokopati do tega, kaj je on.
Čez sekundo ali dve, pa je na svoji levi začutila rahel dotik in glavo obrnila na levo stran. Opazila je možica v zelenem, ki se ji je priklonil in nato izginil. Za sabo pa je pustil pismo.
Ker je bila radovedna, je pismo takoj prijela v roke in ga z lahkoto odprla, čeprav je bilo močno zapečateno. Prebrala je vsebino in se zazrla v Armadala. "Oprosti, ampak mislim, da te bom morala zapustiti." je otožno dejala, v sebi pa je bila še bolj radovedna in je razmišljala o tem, kaj jo bo čakalo na jasi. Počasi je vstala in se zopet obrnila proti Armadalu. "Grem." je še dodala in se počasi prestopila na drugo skalo, nekoliko nižje, nazaj proti plaži. "Mogoče se še srečava." je dodala nato pa mu na hitro pomahala v odzrav ter s hitrimi koraki prehodila obalo, nato pa izginila iz obzorja.

((Apologize. =) Mogla sm it.))

Tiho je poslusal njen odgovor. "Sama sem tu nekajkrat na teden." Sam pri sebi si je zapomnil to dejstvo med mnoga druga, ki so ze bila shranjena v njegovem mogocnem spominu. Verjetno je sem hodila zaradi sprostitve, saj je bil kraj res miren in tih. Sedaj ko je vedel, kaj je njena narava, si ni mogel pomagati, da se ne bi nasmehnil. Ce je imel prav, ona se vedno ni vedela, kaj je on. No, saj ne da bi ga kaj prida motilo. Verjetno nihce od njiju ne bi bil tako odprt za pogovor, ce bi vedela, kaj je drugi.

S kotickom ocesa je ujel, kako se je ozrla na levo in sledil je njenemu pogledu. Sicer ni videl, kaj gleda, a kmalu je v rokah dvignila licno zapecateno pismo. Zlomila je vosek na ovojnici in prebrala, kar je bilo napisano. Arm je bil sicer po naravi precej radoveden, a v tuje stvari se ni rad vtikal, razen ce ni bilo nujno potrebno(ali pa ga je mucila resnicno strahotna radovednost). Opravicljivo se je nasmehnila in kaj kmalu je spoznal, da se ji je nekam mudilo. "Oprosti, ampak mislim, da te bom morala zapustiti."je dokaj otozno dejala in lahkotno skocila s skale. Skocila je se na eno skalo nizje in dodala "Mogoce se se kdaj srecava." Pomahala mu je in nato odskakljala naprej po plazi. Nekaj casa je zrl za njo, dokler je ni pozrla tema. Ni vedel, kaj naj si misli o tej nenavadni osebici po imenu Alexis, a vsekakor je bilo njegovo mnenej na pozitivni strani. Ulegel se je na hrbet in opazoval zvezde, dokler mu lucke niso plesale pred ocmi. Takrat se je odlocil, da je dovolj in z umirjenim korakom se je napotil nazaj proti podzemnemu kraljestvu vampirjev.

--JAMES
Koliko časa je minilo odkar se je Lyra prvič prikazala iz svoje hiše po tisti grozni noči ni niti ona vedela. Ko se je vrnila domov, preplašena in popolnoma utrujena, je zapahnila vrata, zaprla polkna in hiše ni hotela zapustiti. Mogoče so minili dnevi, mogoče le ure. Ni vedela niti ali je zunaj dan ali noč. Trudila se je ne zaspati, ker vsakič, ko je zaspala, jo je volkodlak preganjal v morah, včasih v volčji, včasih v človeški podobi. Kljub temu da je bil v bistvu njen rešitelj, tega v sanjah ni videla. V sanjal je bil divja žival, ki je hotela končati njeno življenje. Sanje so se vedno končale enako; dohitel jo je in ko se je pripravljal na skok, se je Lyra zbudila. Prepotena in preplašena kot tisto noč.
A počasi so začele more izginjati in z njimi tudi njegov obraz. Njeno življenje se je zelo kmalu vrnilo v ustaljene tirnice. Lyra je bila takšna. Nekaj dni je trpela in na koncu se je vedno pobrala ter nadaljevala prav tam kjer je ostala. Ni hotela več razmišljati o tem kar se je zgodilo, ni bilo več pomembno. Naredila je veliko napako, ker je odšla tja, a bila je živa, tukaj, zdaj in volkodlak je ostal le še ena senca v preteklosti na katero je včasih pomislila. Čarovniške vasice pa si vseeno ni upala zapustiti, nočni pohodi pa ji sploh niso prišli več na misel, čeprav se je v njej znova naselila stara zdolgočasenost in malodušnost.
Dan je bil lep, sončen in popoln za celjenje starih ran. Lyra se je s skupinico prijateljev najprej odpravila v gozd na čarovniškem ozemlju. Niso imeli nobene pametne naloge, šli so tako, za zabavo. Vilinske zadeve pač. Lyra je uživala in po dolgem času se je zopet smejala, na to kar se je zgodilo sploh ni pomislila. Prijatelji je niti niso spraševali, zakaj je več dni niso videli priti iz hiše, ker so že poznali njene muhe. Včasih brez kakršnega posebnega razloga ni hotela govoriti z nobenim.
Skupinica se je zgodaj dopoldne odpravila nazaj, Lyra pa se je od nje ločila in se odločila za samotno pohajkovanje. Ker ni imela namena vdirati na tuje ozemlje, se ni imela česa bati. Njena destinacija je bila na začetku neznana, potem pa se je spomnila na njej zelo ljubo mesto. Na tistem delu obale, kamor je bila namenjena, še nikogar ni srečala, pa je tja zahajala velikokrat. Do skal je prišla kar hitro, čeprav ni imela ubijalskega tempa. Sedla je na kamenje, ter se naslonila na skale in brezizrazno strmela v morje. Rada je gledala valove, ki so prihajali umreti na plažo. Neumneži.
Ni vedela odkod, ampak v misli se ji je prikradla znana melodija. Na začetku jo je le mrmrala, potem pa se je počasi začela spomnjevati besedila. Bila je stara ruska pesem, ki jo je kot deklica prepevala s svojimi prijateljicami, njena najljubša pesem. Navdušena, ker se je po toliko letih spomnila, je pela na glas in potem je energično skočila na noge. Morala se je vrniti, da si jo zapiše. Škoda, da ni imela pri sebi nobenega pisala. Ne sme ji ujiti iz glave, zato se je odločila, da jo bo ponavljala dokler ne pride do doma.
Prikazala se je izza skale, ki jo je skrivala in presenečeno obstala. Prenehala je s petjem. Pred njo je stal moški, ki jo je preganjal v sanjah in ki ji je tiste noči rešil življenje. Ni ga slišala prihajati, mogoče zaradi petja, mogoče zaradi valov. Za trenutek se je v njej pojavil isti strah, ga je občutila na Temni planoti, a je hitro izginil. Premagala ga je radovednost. Verjetno bi bilo pametno, da se čimprej pobere od tu, ampak je stala tam kot vkopana. Zanimala jo je njegova reakcija. Ali se je spomni? Tokrat je bila veliko bolj samozavestna. Zadnjič jo je izpustil, ni vedela zakaj, ampak jo je in bila je prepričana, da ji tudi zdaj ne bo nič naredil. No, vsaj upala je, da ji ne bo. Za vsak slučaj pa je stopila en korak nazaj kot, da jo bo to rešilo, če se odloči, da jo bo zdaj napadel.

Ni minilo dolgo, ko se je James končno naveličal mračnih gozdov. Tisto dekle, ki je nekega dne prišlo vohljati na ozemlje svoje vrste, mu je končno dalo misliti, da ne bo celega življenja preživel v gozdovih. Nekje na otoku je obstajal prostor kjer se različne vrste med seboj niso preganjale. Bil je nevtralen teritorij, ki je služil počitku. Pogrešal je vso to morje in valove, zanimalo ga je če mu je njegova preobrazba dopuščala plavanja. Zato se je tudi odpravil na plažo otoka. Ta ni bila ravno ista kot jo je obiskoval v mlajših letih vendar zvok valov ga je brez nobenih težav pomirjal. Sede se je naslonil na eno izmed skal ter mirno poslušal butanje valov ob sosednje skale. Slana voda mu je nežno pršila na obraz. Tako je pogrešal te dneve, ko je bil enostavno svoboden. Odslužil je svoje delo na kmetiji, nato pa se je tudi včasih sam podal ob valove ter se prepustil morju, da ga je to nosilo naokrog. Tokrat je le na to imel spomine. Želja po tej svobodi je bila nekje potlačena. Pravzaprav se je nekako bal globine morja. Najbrž je vsa preobrazba vplivala tudi na njegove slabosti ter dobrine. Že je hotel oditi, saj ga je vso to soočenje s preteklostjo minilo poležavanja je v daljavi zaslišal nežen ženski glas. Mlado dekle je tiho mrmralo majhno pesmico, ki se je vendar komaj kaj slišala zaradi valov. Njen glas ga je spominjal na osebo, ki je v njem pustila veliko luknjo v preteklosti. Tiho se je sprehodil po kamenčkih, čeprav je bil bos, do malo večjega nasipa od koder je prihajala pesem. Tam se je ustavil. Stal je pred skalo, ki je zakrivala žensko. Kaj pa delam... Mrtva je. Pozabi jo že. Pozabiti na osebo, ki je bila del njegovega življenja je bilo težje kot dvigniti katero koli skalo in jo enostavno vreči v morje. Glas pesmi je postajal veliko bolj čist in nikakor se ni mogel primerjati s tistim, ki ga je James tako rad poslušal v preteklosti. Nenadoma so valovi požrli pesem, takoj za njo pa se je pojavilo hitro dihanje ter strah. James je odprl oči ter zopet stopil v resničnost. Pred njim je stalo svetlolaso dekle, ki jo je srečal na svojem teritoriju nekaj noči nazaj. Dekle, katerega bi skoraj ubili volkovi, če je ne bi rešil sam. Dekle, katero mu je dalo vedeti, da karkoli je v zadnjih nekaj mesecih postal, da je v notranjosti še vedno bil človek.
"Ti si."
Je bilo edino kar je prišlo iz njegovih ust. Bil je presenečen a hkrati prestrašen. Tudi sam je tisto noč zabredel globoko v težave zaradi nje. Takrat je zares upal, da je nikoli ne bo videl. Mislil je, da bi jo lahko takrat ubil, kot so to delali ostali volkodlaki a sedaj, ko jo je gledal naravnost v oči polne strahu, kot tisto noč, se je počutil kot človek. Opazil je da se mu je začela izmikati zato je naredil hiter korak naprej in se ji poskušal približati.
"Nočem ti nič slabega. Ne sodi me po tem, kar sem naredil tisto noč."
Močan veter je zapihal vanj. Medtem ko je stal tam, oblečen v kratko majico ter nekoliko raztrgane hlače, ga je njen pogled nanj zazebel. Globoko je vdihnil ter se nato zravnal.
"Bila je tvoja napaka, da si tisto noč prišla na drug teritorij. Če te ne bi zavohal blizu, bi te lahko kdo drug in takrat bi bilo lahko..."
Za trenutek je naredil premor. Poskušal je pomisliti, kaj bi lahko naredili z njo pravi volkodlaki. V bistvu, še nikoli ni bil priča kakšnemu dogodku a ostri zobje in krvavo rdeče oči polne zlobe in maščevanja so hkrati povedale vse. Tiho se je odkašljal a svojega stavka ni dokončal. Vedel je, da je bila pametna punca, najbrž se je tudi sama zavedala posledic, ki bi jo doletele, če je ne bi rešil on sam.

[Sorry za pozen odgovor ]

Lyra je odgovor na vprašanje, ki si ga je zastavila v mislih, dobila zelo hitro. Očitno jo je prepoznal in nagonsko naredila še nekaj korakov nazaj. Ni bila več tako zelo prepričana o svoji varnosti kot minutko poprej. Ali se bo zdaj preobrazil? Kako je mogoče, da sem od vseh bitij na tem prekletem otoku naletela ravno nanj?
Potem je spregovoril in ko se je pomaknil bližje, Lyra ni zbežala. Njen pogled je bil še vedno nezaupljiv, a nekoliko se je sprostila. Zamislila se je; saj zadnjič sploh ni naredil nič slabega. No, skoraj nič. Res je, da jo je na smrt prestrašil in s svojim tuljenjem privabil druge volkove, a na koncu ji je rešil življenje. Lyra še vedno ni vedela zakaj. Lyra je na volkodlake vedno gledala kot na popolne divjake, ki ne poznajo razuma ali sočutja in so izgubili vse človeško. Mogoče zato ker jih je, ne glede na vse, njeno druženje z njimi v preteklosti in kupe prebranih knjig, premalo poznala in ona si je vedno ustvarila v glavi sliko, ki se je že večkrat izkazala za napačno. Mogoče se je tudi tokrat motila.
Ali se mi opravičuje? Ni veliko časa premišljala o tem, če so njegove besede opravičilo ali ne, ampak se je preprosto odločila, da so. Po navadi se je ona tako opravičevala, da je ovinkarila in besede oprosti, pa nikoli ni hotela izreči. Vzravnala se je kot da bi ji pridobljena samozavest, poravnala upognjeno postavo. Hladno ga je pogledala in v njenem pogledu je bilo zaznati vzvišenost, občutek superiornosti, ki ga je dobila, ko je bila zraven navadnega človeka. Razlog zakaj je ljudi tako »sovražila« je bila preprost. V njej je tekla človeška kri, ki je ni hotela, ki jo je zavračala od samega začetka. Ravno to je bil razlog zakaj je vedno zavračala svojo mater. Zamerila ji je, da se je zaljubila v človeka in ne v vilinca. Lyra je želela, da bi bila čistokrvna vilinka. Vilince je od malega občudovala in se trdila, da bi postala ena izmed njih, ampak to ni bila. Tako se med vilinci ni počutila dobro zaradi kompleksa manjvrednosti in z ljudmi se ni razumela, ker je vedno hotela, da nanjo gledajo kot na nekoga, ki je pomembnejši od njih. Potem pa se sredi te zmešnjave našlo še zaničevanje do same sebe, ker je s tem, da je gledala na ljudi kot na manjvredna bitja, postala ena izmed tistih, ki jih je kot otrok sovražila in ti so bili tudi delni razlog zakaj je pobegnila iz Sibirije. Tako se je zapletla v mrežo problemov, ki si jih je povzročala sama v svoji glavi in zgradila še en zid med seboj in svetom.
Spomnila se je tiste noči, moj bog, kako ranljiva je bila, usmiljenja vredna. Rekla si je, da ga ne bo prosila, ampak vseeno ga je. Prosila ga je, naj jo čim prej pokonča. Zdaj jo je bolj kot to, da je skoraj umrla, bolelo, da je razkrila kako nemočna je v resnici. Rane, ki jih je tista noč povzročila njenemu megalomanskem egu, je skušala zaceliti z masko ledene princeske.
»Bi bilo lahko kaj?« je prvič spregovorila s hladnim tonom. »Bi me kakšen drug volkodlak napadel in razmesaril?« je vprašala. Bila je jezna sama nase, ker se ni mogla spomniti nobene bolj krute besede, po njenem je volkodlak mislil, da je preveč šibka, da bi lahko slišala, kaj bi se zgodilo. To jo je še dodatno razjezilo.
Odločno in mirno je gledala vanj, v njeni notranjosti pa je divjal orkan. Borila se je sama s seboj, po eni strani je hotela nadaljevati v istem tonu in z istim obnašanjem, a po drugi strani bi najraje planila k njemu iz se mu tisočkrat zahvalila. Znova si je zaželela, da bi bila bolj močna, da ne bi čutila ničesar, da bi bila hladna in nedostopna kot ledena gora. A ne glede na to, kako močno si je to želela in se trudila, Lyra ni bila takšna. Poteze na obrazu so se ji zmehčale. »Zakaj si me rešil? Zakaj si mi pomagal?« je vprašala tisto, kar jo je že cel čas zanimalo. Za hip ga je proseče pogledala, nato pa hitro umaknila pogled in pogledala v tla kot, da je tam nekaj grozno zanimivega. Človek bi, glede na Lyrino obnašanje, mislil, da je čisto zmešana in neuravnovešena. Po pravici povedano je tudi bila. Njen način je bil vroče-hladno (po navadi v obratnem vrstnem redu). Na začetku je bila zelo groba, kasneje pa ji je bilo žal, ker za vsemi stenami, se je skrivala ranljiva punčka.

[No biggie ]

[ahh ti ultra dolgi posti x_X]

Volkovi so bila vedno krvoločna bitja. S primerjavo z levi, ki so svoje žrtve na mestu takoj ubili, preden so se lotili svojega kosila, so volkovi uživali v kričanju. Vsak volk si je ob svojem obedu vzel čas, nikoli ni nikogar pokončal hitro vendar svoj plen je zelo rad delil z drugimi. Prav tako je rad napadal z drugimi, bil je plenilec vojak, ki je potreboval strategijo za svoj napad. Volkodlaki niso bili nič kaj daleč od njih. Edina razlika je bila le, da so bili zraven še ljudje, polni čustev, ki so jih hkrati naredile prave rablje.
"Napadel in razmesaril? Dvomim. Iz tebe bi naredil večerjo za štiri. Sam bi začel pri tvojih nogah, da nebi morala zbežati. Čez nekaj časa bi zaradi tvojeg vpitja bolečin prišlo še nekaj volkov, ki bi se posladkali s tvojimi ostalimi krilečimi udi. Na koncu ko bi izkrvavela, bi se vsi skupaj lotili s tvojimi ostanki."
Resnica je bila še zdaleč več kot kruta. Njegov nagon je bil močan a ker je bil človek, ga je znal potisniti vstran. Vonj po krvi ga je vznemirjal in hkrati se je včasih počutil kot kak morski pes, ki je komaj čakal, da bo razmesaril svoj plen ter se zopet končno nasitil. Hrana je bila glavna za njegovo preživetje, na žalost volkodlaki niso bili vegeterijanci, vsaj James se je tako počutil. Vendar ko je tisto noč pogledal na to dekle, ko je v njej zaznal strah in misel po smrti, ga je nekaj odgnalo od nje. Ni bil samo tisti šopek rož z neznosnim vonjem ampak bila je misel, ki ga je spominjala da je še vedno človek in ne morilec svoje rase. V dekletu je nenadoma zaznal veliko zmešnjavo čustev. Bila je predvsem zmedena in lahko je stavil, da jo je dolgo motilo vprašanje, zakaj je bila še vedno živa.
"Človek sem. Imam človeško srce, ki je bilo nekoč zastrupljeno z volčjo krvjo. Ne glede na to, kakšne oči imam ali kakšne barve je moj kožuh, ko se preobrazim, sem v notranjosti še vedno človek. Nisem morilec, sem le nekdo, ki je bil nekoč na napačnem kraju ob napačnem času."
Sedaj je opazil, da je bilo dekle nekoliko drugačno od drugih ljudi. Imelo je lepo, nežno in gladko kožo. Njena ušesa so bila rahlo zašiljena. Končno se mu je posvetilo zakaj je dobil tisti nagon, ko jo je prvič zagledal. Bila je drugačna od drugih ljudi, morda tudi druge rase, čeprav je še vedno v sebi skrivala podobe ljudi.
"Kako ti je ime?"
Je naenkrat planilo iz njega. Njegove radovednosti po naravi zgleda še vedno ni izgubil. Imel je občutek, da se bosta oba razumela kar dobro. Vendar James je znal brati le čustva in ne prihodnosti.

"Govoriš kot da si to že počel." je rekla Lyra, v njenem glasu je bilo začutiti kanček razočaranja. Prej si je želela, da bi stavek dokončal, a zdaj je prejšnjo željo obžalovala. Njena domišljija je delovala sto na uro in ob njegovih besedah, si je v glavi predstavljala točno to, kar ji je on opisoval. Zaprla je oči in glavo obrnila vstran, ker je hotela pregnati podobe nje, ki jo volkovi živo obžirajo. Na obrazu je poskušala ohraniti miren obraz, čeprav si podoba ni hotela iz glave in jo je že silila na bruhanje. Sebe si ni mogla predstavljati, da bi jedla človeka. Ogabno!
Znova je pogledala v volkodlaka. Spomnila se ga je, kako je izgledal tisto noč kot volk. Zdelo se ji je, da sta to dva popolnoma različna bitja. Zdaj, ko ga je imela pred seboj, sredi belega dne in to v človeški podobo, si ni mogla predstavljati, da bi počel grozote, ki jih je prej opisal. 'Volkodlak je volkodlak, tudi če lahko včasih izgleda kot človek.' se je prepričevala v mišljenje, ki je v njej vladalo do sedaj.
Ravno zato ni bila zadovoljna z odgovorom na njeno vprašanje. Poslušala je njegov poetičen odgovor, ki je še dodatno zamajal njeno prepričanje. Zopet se ji je zazdel človeški in obšla jo je slutnja, da je morda njegovo življenje polno žalosti. Očitno se ni rodil kot volkodlak, moralo je biti grozno, ko so ga ugriznili. Zdrznila se je, ko je pomislila, da če bi hotel, bi lahko volkodlak tudi njo spremenil. V tem primeru se ji je smrt zdela boljša izbira.
Lyri se je že na Temni planoti zazdelo, da je novinec, ker je vztrajno ovohoval preobjedo, ni pa razmišljala o tem, kako je moralo biti njemu med spremembo. Ne, ne, ne! Ustavi se zdaj takoj! Zakaj bi mi bilo mar? Poskušala je ostati brezbrižna, ampak ni mogla biti. Lyra je na skrivaj vedno sočustovala z drugimi bitji, na skrivaj je tako razdajala sočutje, da ga za njo samo ni ostalo niti malo.
"Nikoli nisem mislila, da volkodlaki..." je začela in naredila kratko pavzo. "Ne vem... Čutijo. Zame ste vedno bili le navadne zveri. Sploh pa, izjeme potrjujejo pravilo." je končno dodala. Mogoče zadnjih besed zdaj ni mislila čisto resno, upala pa je, da ga bojo njene besede vsaj malo prizadele. Če je tako človeški kot trdi bi ga mogle, čeprav po drugi strani; zakaj bi se obremenjeval z besedičenjem popolne neznake?
Presenetilo jo je, ko jo je vprašal po imenu. Nekaj časa je molčala in brcala kamenčke. Zakaj dela takšno paniko? Saj je samo ime. "Lyra." je odgovorila po premoru ter ga vprašujoče pogledala. Ni ga vprašala po njegovem, vseeno pa je pričakovala, da ji ga bo povedal. Tudi njo je zanimalo, kako je ime človeku, ki ji je rešil življenje. Rahlo se je nasmehnila, ker se Lyri v tistem trenutku njuno srečanje ni zdelo srečanje dveh sovražnikov, ampak le srečanje dveh neznancev.

[Če mam pa velik za povedat Sam zdej si pa ubil moj navdih. Sto let sm pisala ta post, pa vseeno ni ratalo nč pametnega. ]