Knjižnica

videl je Jadin zacudeni pogled, ko sta omenila, kdaj sta se nazadnje najedla. Jade je nato povedala o jecah v globinah pozdemlja in preseneceno je dvignil obrvi "Ocitno sem se res prevec drzal zase. Sploh nisem vedel da to obstaja.". Odpravil se je proti vratom in ze jih je odpiral, ko se je ustavil in obrnil "Kje vaju lahko spet najdem? Prav rad bi se kaksno spregovoril skupaj z vama.". Malce se je nasmehnil. Navsezadnje le ni bilo tako grozno v druzbi. Pravzaprav je bilo veliko bolje kot samotno vandranje po hodnikih. Jade si je medtem ze natocila novo vino v kozarec.

Armadal ni vedel za ječe? Očitno je bilo, da se je zase držal dlje kot predolgo. "Boš našel?" je skrbno vprašala Kay. Močna žeja bi gotovo poslabšala njegovo že tako melanholično naravo. "Mene lahko najdeš vsepovsod," se je zarežala. "Moja kripta 84. po vrsti, tako, da kadar se ti zaželi družbe me poišči. Ti bom predstavila še koga drugega," se je prijazno nasmehnila in upala, da ni preveč vsiljiva. Pogledala je Jade:"Blagor tebi. Sama ne smem poskusiti nit kapljice več. Nočem se plaziti do svoje kripte. Preveč stopnic." Zavistno je pogledala rdečo tekočino, nato pa odrinila kupo daleč stran od sebe, da je ne bi premagala skušnjava.

Bilo je zelo lepo, da se je Armadal odločil malo umakniti iz samotarskega življenja. Vsekakor je bil to pohvalen napredek. "Mene pa najdeš s kripti na koncu Kristalne dvorane ali pa tukaj." Ni vedela ali se je držal v drugem koncu podzemlja in ne bo vedel, da govori z vodjo klana in poslednično spremenil svojega vedenja v njeni bližini, ampak svojemu klanu ni še nikoli lagala. Prav gotovo ni mislila začeti zdaj. "Ali pa na kakšnem neobljudenem vogalu na izposojenem stolu," je z nasmeškom dodala, ko se je spomnila Lux.
"Zakaj pa plezala do svoje kripte? Moja je veliko bliže in prepričana sem, da te kljub vinu lahko spravim do postelje brez večjih poškodb!" Mogoče ne ravno do svoje postelje, ampak do kakšne nezasedene v bližini pa sigurno. Brez da bi jo vprašala je še Kay dotočila pol kozarca vina.

Zasmejal se je ob Kayini pripombi o vlecenju po stopnicah in neugodnostih visje lege njenega lezisca, nato pa jima je pomahal in izginil skozi vrata. Medtem ko se je napotil v nasprotno smer iz katere je na prvem mestu prisel, je premleval pogovor, predvsem pa vampirki. Ceprav je bilo ze vec kot stoletje odkar je bil nazadnje z zensko, je ob tem prvem pravem socialnem stiku po veliko letih spoznal, kako mu manjka prisotnost zensk. Zavil je okoli vogala in preseneceno zagledal...bitje, ki je sedelo na stolu. Tezko bi ravno definiral, ali je slo za fanta ali dekle, zato tega raje ni omenjal. Vprasal je neznaca, oziroma neznanko na pot do jec in se nato odpravil tja, kamor mu je osebek svetoval.

Med hojo po temnih tunelih je nadaljeval s svojo notranjo debato. Ze nagonsko je ocenil obe vampirki in sedaj je analiziral njun izgled. Osebnostni profil si bo sestavil, ko ju bo bolje spoznal. Jade je imela malce viliske poteze, a se zdalec prevec mocne, da bi lahko bila vlinka,zato je prevideval, da je polvilinka, tako kot on. Bila je dobrih deset cenitmetrov manjsa od njega in imela je blond lase. Na prvi pogled bi sicer rekel, da je dokaj miroljubna, a ker je imel precej daru za ocenjevanje zensk, ker je to pravaprav veliko pocel, bi lahko rekel, da je lahko bila zelo divja, ce je bila izzvana. Poleg tega je bilo nekaj na njej, kar je cloveku namigovalo, da naj je raje ne izziva. Tista druga, mnogo manjsa, torej Kay, je bila malce bolj...srdita. Zaradi svoje velikosti se je mogla gotovo vedno truditi, da so jo opazili se vec dela pa je morala vloziti v to, da si je pridobila spostovanje in ugled. Arm ni bil preprican, ce meri vec kot meter, ali pa se to ne. Imela je mnogo temenjse lase od Jade, pa tudi milejse poteze. Bil je preprican, da je polovnjakinja, saj ni bila nobena druga rasa tako majhna. Obe sta bili seveda privlacni, a vsaka po svoje.

Se enkrat je zavil in prisel do jec, o kaerih je govorila Jade. Ob pogledu na ljudi, ki jim je po zilah tekla vroca, sveza kri, je v trenutku pozabil na dekleti in um mu je zajela samo divja zelja po krvi. Zadrzano je stopil blizje in najblizjo punco hitro preletel. Ni bila ravno nekaj izrednega, a glede na to, koliko casa se ze ni dobro napil, bi bil zadovoljen s prakticno cemerkoli. Po hitrem in jedernatem postopku jo je zvlekel stran od drugih in jo nic kaj nezno pribil ob steno. Vedno je imel raje dekleta, saj jih je mnogo lazje ulovil in tudi manj so se upirale. In poleg tega je bila njihova kri mnogo slajsa, vsaj po njegovo. Nagnil je glavo vstran in se hladno zazrl v njene prestrasene oci. S kratkim udarcem v vrat ji je zlomil vretenca, nato pa ji je v kratkem, a zelo krvavem postopku iztrgal srce. Z zadovoljnim nasmeskom je iz njega iztisnil vso kri naravnost v svoja usta, nato pa dokoncal delo.

Sit in zadovoljen, a prav nic umazan se je vrnil do svoje kripte in se naslonil na temni les, ki je bil prijetno hladen. Zazrl se je v steno, nato pa je zaprl oci in se izgubil v mislih.

Kay je zamahnila z roko. "Ah, kje pa," se je zarežala. "Se bom že nekako spravila do svojega bivališča," je dejala in ker vodji ni bilo moč ugovarjati, se je stegnila po kupo. Vonj vina je zopet požgečkal njene nosnice in vzdražil jezik, da je začutila, kako se nabira v njenih ustih slina. Previdno je izpila požirek in uživaško zaprla oči. Okus vina je nikoli ni pustil na cedilu, jo je pa toliko prevečkrat njena sposobnost za prenašanje alkohola. "Torej, Jade," je začela. "Kako bi opisala samo sebe?" jo je vprašala in ponovno odložila kozarec na mizo. "Je zahtevno biti vodja klana?" jo je še zanimalo. Ponovno je nagnila kozarec, kar je tudi povzročilo rahlo obarvanost njenih lic. Medtem se je zunaj mrak začel spuščati nad pokrajino in slišal si lahko skovikanje prvih sov.

Jade je nekaj trenutkov samo strmela v Kay, saj jo je s svojim vprašanjem ujela popolnoma nepripravljeno. "Kako bi opisala samo sebe? Precej odvisno od dneva," se je zasmejala. "No, vsekakor ne prenesem laganja in neodločnih ljudi. Tudi čakanje mi ne gre preveč dobro od rok. Drugače pa nič posebnega, nobenih posebnih lastnosti nimam. Res, čisto odvisno od dneva. Že na daleč se vidi kakšne volje sem in kadar sem slabe, nisem preveč strpna oseba." Slednje je verjetno veljalo za vsakogar. Le kdo pa je bil popoln na slab dan? "Kaj pa ti? Bi morala kaj vedeti?" se je namuzila. Da ima Kay sila oster jezik ji je bilo že jasno, kaj več pa je morala še izvedeti.
"Najtežje pri vodenju klana je pridobivanje povratnih informacij. Redko kdaj izvem ali so drugi zadovoljni ali ne. Ampak sem pa prepričana, da bom nemudoma izvedela, če bom naredila kakšno hudo napako. Težje kadar pride do spopadov ali pa celo vojne. Logično je, da bodo žrtve tudi v klanu, ampak s tem se ni lahko sprijazniti."

Kayine ustnice so se samodejno raztegnile v prešeren nasmeh:"Očitno te moram vsak dan ogledati z varne razdalje, da precenim, če boš danes tolerirala moje blebetanje ali ne." Nato se je nekoliko namuznila:"Laganje, ha? No.. moram reči, da je verjetno to moja najslabša razvada. Zelo pride v pomoč pri raznih kočljivih situacijah. Čeprav se tega ne poslužujem v pogovorih z ljudmi, ki jih spoštujem in cenim," je dodala. Njen pogled je ujel droben pajek, ki si je spletal mrežo na okoli Jadinega stola. Prekinila je kratkotrajno tišino, ki je nastopila in ji odgovorila na zastavljeno vprašanje. "Sama imam nekako dve plati osebnosti. Kadar sem v družbi je bolj prisotna ta komunikativna, nasmejana stran, kadar pa sem sama sem bolj ranljiva in sentimentalna in podobno. Le redkim se odprem, saj sem mnenja, da svojih osebnih problemov ne smemo prenašati na druge ljudi. Saj ne, da bi jih tudi zanimalo," se je rahlo posmehnila. "Vsaj vampirje ne," je dodala in pomislila na prijetno osebo druge rase, ki jo je spoznala nekaj časa nazaj. "Včasih ne zmorem kontrolirati svojega temperamenta," je priznala. "In takrat se lahko pošteno razjezim.. Vpijem, mečem stvari, razbijam.. včasih tudi praskam," se je zasmejala. "Je že velikokrat prišlo do takšnih spopadov?" je zanimalo vampirko.

"Ja, zdravilci priporočajo takšen postopek," je Jade smeje pritrdila. Sicer je bilo čisto možno, da bi neumorno govoričenje o kakšni drugi temi speljalo njene misli stran od problema in jo dejansko razvedrilo, ampak nikoli se ni vedelo. Bolje preventiva kot pa zlomljen vrat.
"Dobro, laganje v kočljivih situacijah še nekako razumem - razen, če sem jaz ta kočljiva situacija, potem ne. Raje vidim, da mi nekdo odkrito pove, če ga je kaj polomil pa se že najde rešitev, kot pa če se mi zlaže in je potem po možnosti čisto prepozno, da bi kaj popravili." Laganja ni marala ravno iz tega razloga. "Tistih, ki nizajo kakšne drobne laži pa sploh ne razumem. Kot da bi te vprašala ali piješ vino in bi pritrdila, čeprav ga ne, pa bila vsa zelena že po nekaj požirkih. V čem je smisel tega?" Zmajala je z glavo, potem pa prisluhnila Kayinemu opisu svoje osebnosti.
"Zelo zanimiv karakter," se je nasmehnila. "Se strinjam, da se čisto vseh tvoji problemi ne tičejo. Navsezadnje, kaj jih pa to briga? Res pa je, da se nekomu moramo zaupati že samo zato, ker pogovor pomaga. Poleg tega je vedno dobro problem pogledati še iz druge strani." Jade ni bila čisto prepričana od kje so se vzele vse te življenjske modrosti, zato je sumničavo premerila svoj kozarec. Se je slučajno treznila? Hitro je izpila konkreten požirek vina, potem pa odkimala.
"Odkar smo na otoku še ni bilo nobenih problemov. Čeprav moram priznati, da mi gre vodja šamanov močno na živce. Čisto preveč naduta je. Za povrh vsega pa še vilinka, kar pomeni rožice gor, rožice dol, narava oh in sploh. Daj no, lepo te prosim, kot da je vse kar je zanimivega na tem svetu v plevelu!" je vzkliknila. Že res, da je njena vilinska plat vzbudila ljubezen do vsega lepega in spoštovanje do narave ter predvsem njeno razumevanje, ampak kar je bilo preveč je bilo pa preveč.

***

Po dolgotrajnem beganju po podzemlju sta Arianna in Silver z nekaj sreče in prijaznosti nekaterih vampirjev končno prispeli do knjižnice. Po pričakovanjih je bila založena s celimi skladovnicami knjig in Silver si ni mogla pomagati, da ne bi ob pogledu nanje kar zazijala od navdušanja. Še nikoli v življenju ni bila v knjižnici, kaj šele, da bi videla toliko knjig na kupu!
"Gotovo je najina knjiga tu nekje," je veselo zašepetala Arianni, nato pa se je odpravila k pultu, kjer je sedel knjižničar in čeprav ni natanko vedela, kakšen je postopek, ko prideš v novo knjižnico, je poskusila svojo srečo.
"Pozdravljeni," se mu je nasmehnila. "Sva Arianna in Silver in radi bi se včlanili v vašo prečudovito knjižnico, za začetek pa bi si sposodili tudi eno knjigo. Avtor knjige je žal neznan, a knjiga je že zelo stara in bila naj bi ena najboljših knjig za zaščitne uroke. Imela naj bi tudi zelo lepe modre platnice, če to kaj pomaga..." je rekla nekoliko negotovo. Prej, ko se je razgledala po knjižnici, je opazila, da je večina knjig rdečih in črnih, zato je upala, da modre knjige med njimi ne bo težko najti.

Novice so se vedno hitro širile, po podzemnih rovih pa še toliko bolj. Kot da bi odmev pripomogel k temu. Zato ni bilo čudno, da so Jade kmalu dosegle besede o dveh volkodlakinjah, ki sta prišli prosit za knjigo. Morala je priznati, da je bila zelo prijetno presenečena, da sta izbrali tako odkrit pristop. Nobenega plazenja, skrivanja in brskanja po njihovih domovih. Bilo pa je tudi res, da vampirji takega pristopa niso bili vajeni in niso čisto točno vedeli kaj bi z njima. No ja, vsaj proti knjižnici so ju uspeli usmeriti, tudi to je bil napredek.
Nekako pa se ji je zdelo, da se bo njuno iskanje tam tudi ustavilo, zato se je odločila, da se jima pridruži, preden se kdo odloči, da bi ju vtaknil v ječo in bo imela samo še več dela. Odrinila je masivna vrata - zakaj so imeli samo tukaj dejanska vrata? - in ujela besede srebrnolase volkodlakinje.
"Je že v redu Charles, bom jaz poiskala knjigo," se je nasmehnila ostarelemu vampirju in dekleti povedla proti drugemu koncu knjižnice še preden bi lahko ugovarjali.
"Z njim si ne bosta mogli kaj preveč pomagati. Še preden je postal vampir je bil neverjetno star, zdaj pa se njegova starost meri že skoraj v tisočletjih," je razložila. Charles je bil bolj kot del inventarja, star in čisto brez življenja, ampak še vedno en izmed njih, zato ga niso nagnali, čeprav je bil popolnoma brez koristi.
"Katero knjigo sta rekli, da iščeta?" Odprla je eno izmed omar, ki so stale pri steni in vse knjige v tisti omari so imele modre platnice. Kot zakleto.

((če vama ni v redu, da se petljam zraven povejta, pa bom zbrisala post, ampak zdelo se mi je pametno malo pospešit zadeve, ker je zadnji dan ))

((Ne, super je, hvala Jade! ))

Medtem ko je Silver govorila, je knjižničar le odsotnega pogleda strmel vanjo, ne da bi s čimerkoli namignil, da jo sploh sliši. Celo za vampirja je bil videti izjemno star in ravno, ko se je Silver začela spraševati, če je sploh še živ (ali karkoli vampirji pač so), je skozi vrata knjižnice stopila svetlolasa vampirka prodornih zelenih oči. Izžarevala je nakekšno samozavest in moč, ki si jo Silver ni znala povsem razložiti, a njen prihod jo je razveselil bolj kot bi jo ta trenutek moglo karkoli drugega, saj se je njena samozavest nezadržno prenesla tudi na Silver.
Brez pomislekov ji je sledila na drugi konec knjižnice in ni si mogla pomagati, da je njena pripoved o ostarelem knjižničarju ne bi spravila v smeh.
"Moram priznati, da sem imela prej o vampirjih precej slabo mnenje, zdaj ko sem vas nekaj spoznala pa se mi zdite čisto v redu. Celo dober smisel za humor imate, tega niti slučajno nisem pričakovala! Pa mimogrede, ime mi je Silver," se je nasmehnila vampirki.
A njen nasmešek je hitro zbledel, ko je vampirka odprla vrata omare, v kateri ni bilo drugega kot modre knjige.
"Uh... njen avtor ali pa avtorica nista več znana, ker naj bi bila knjiga stara vsaj toliko, kot vaš knjižničar. Bila pa naj bi zelo debela in polna zaščitnih urokov. Aha, in skoraj bi pozabila! Napisana naj bi bila v nekakšni starodavni pisavi, ki pa še najbolj spominja na...kako se že reče... aja, gotico. Imate mogoče knjige razporejene po kakšnem posebnem vrstnem redu, ki bi nam lahko pomagal?"

"Moram priznati, da sta tudi vidve mene precej prijetno presenetili. Nisem si mislila, da bo kdaj kdo prišel na naše ozemlje in dejansko pozdravil ter povedal kaj potrebuje." Ravno za volkodlake bi se pričakovali, da imajo najmanj olike, ampak vse je kazalo, da so svetlobna leta pred ostalimi vrstami. Tudi sama se je predstavila in ji prijazno podala roko.
"Kako primerno ime zate," se je nasmehnila. Tako srebrnih las še ni videla nikoli in nikjer in nehote se je vprašala ali je bilo mladenki zaradi tega v življenju lažje ali pa je bil to še en razlog več, da so jo imeli za čudno.
"Imamo sistem, ampak nam v tem primeru ne pomaga kaj veliko. Vsem knjigam zamenjamo platnice glede na njihovo vsebino in vse te vključujejo zaščitne uroke," je razložila. Upala je, da vesta naslov knjige, ampak sreča jim očitno ni bila naklonjena.
"Ampak glede na to, da je knjiga stara, bi morala biti čisto spodaj. Razen seveda, če jo je kak mladi vampir prebiral in je ni vrnil na svoje mesto." Ob tem je s pogledom ošinila vampirja nedaleč stran, ki je urno prikimal. Izbrano knjigo bo vsekakor vrnil nazaj na pravo mesto.
"Pa poglejmo," se je spodbudno nasmehnila in odstopila za korak. Vse knjige s spodnje police so prilebdele iz omare in Jade jih je eno za drugo odpirala nekje na sredini, da bi videla pisavo. Na koncu so bile zunaj samo še tri knjige, ki so bile napisane v gotici.
"Kot kaže gre za eno izmed teh treh knjig. Če nista prepričani katera je prava, lahko odneseta vse tri, samo kmalu jih vrnita. Vsaj v nekaj deset letih, če bo šlo," se je nasmehnila. Nekaj deset let je bilo po njenih merilih zares kmalu, zato ni bila čisto prepričana, če bo to za volkodlake dovolj časa.

Silver je kar zažarela od veselja, ko ji je vampirka povedala, da sta presegli njena pričakovanja glede volkodlakov.
"Pravzaprav tudi midve najprej nisva bili prepričani, če se ne bi bilo preveč samomorilsko kar takole prikazati pred vašim vhodom in razmišljali sva tudi o drugih načinih, a na koncu sva ugotovili, da bi bilo to še bolj samomorilsko, poleg tega pa bi samo še poslabšalo predsodke, ki jih imamo drug o drugem. Veš, že od nekdaj si želim, da bi se vse vrste dobro razumele, saj si navsezadnje delimo isti otok, ampak žal je nekatere v to res težko prepričati," je zavzdihnila, čeprav njena dobra volja pri tem ni popustila.
"O hvala," je se je nasmehnila in v zadregi nekoliko sklonila pogled, ko ji je vampirka povedala, da ji ime pristaja.
"Tudi tebi zelo pristoji tvoje ime - mislim, zaradi oči," je rekla in Jade pogledala v oči. Bile so neverjetno zelene in lepe, v njih pa je bilo tudi nekaj, zaradi česar Silver njenega pogleda ni mogla vzdržati prav dolgo.
"Zanimivo, obe imava imeni po kovinah..." je zamrmrala napol sama zase, potem pa je pozornost ponovno preusmerila k knjigam.
"Oh, bi si res lahko izposodili vse tri?" je navdušeno dahnila in čeprav so bile knjige tako debele, da jih je komaj nesla, je to komaj opazila.
"Nekaj deset let? Uau, to je pa zelo prijazno od tebe!" je rekla, nato pa se ji je posvetilo, da Jade časa najbrž ne dojema čisto tako, kot ona. "Glej no, na koncu bom še ugotovila, da je še največja razlika med nami, če ne štejem tistih očitnih, naše dojemanje časa," se je nasmehnila. "Tako da prav, obljubim ti, da vam vrnemo knjige v nekaj deset letih, prav gotovo pa še veliko prej. Res najlepa hvala Jade, zelo sem vesela, da sem te spoznala! Pot nazaj pa mislim, da bova nekako že našli. Upam, da si čimprej spet kaj vidimo!"
Po teh besedah je Jade veselo pomahala v slovo, nato pa se je odpravila proti izhodu.