Knjižnica

Jade je zamišljeno prišla v knjižnico. Že dolgo je njene misli zaposloval ljubek amulet, ki ga je slučajno opazila na tržnici. Razstavil ga je trgovčev sin, ampak takoj ko je Jade pokazala zanimanje, se je od nekje vzel trgovec in amulet pospravil, svojega sina pa krepko oklofutal. Amulet je nemudoma pospravil in zanikal, da ga sploh ima. Jade pa je med kopico šare opazila prav tisti amulet, saj jo je nenavadno privlačil. Hotela je izvedeti kaj več o njemu. Hotela ga je imeti. Morala ga je imeti!
S police je previdno vzela debelo knjigo za katero je menila, da vsebuje informacije, ki jih potrebuje ter stopila k eni od mizic. Sedla je v naslonjač in se udobno namestila. Bose noge je uprla v naslonjač nasproti nje in knjigo nežno dvignila v naročje. Vedno je brala v tem položaju. Mimogrede je povečala plamen oljenke, potem pa se zatopila v ostarele strani.

"Diskriminacija. Po vseh teh letih bi pa že lahko kaj naredili. Nismo vsi visoki dva metra," je sama pri sebi mrmrala Kay, ko ji je po petnajstih minutah le uspelo odpreti težka vrata, da je lahko vstopila v zakladnico znanja. Sploh ni opazila postave, ki je brala v naslonjaču. Ker ni bilo nobene šanse, da bi dosegla visoke police, je s pomočjo telekineze spravila knjigo nazaj na njeno mesto. Čeprav je bila samo knjiga, je bila po tem kar malo utrujena, saj je bila koneckoncev mlada vampirka in njene zmožnosti niso bile razvite do potankosti. S svojim vidom pa je bila sposobna razbrati naslove knjig. Danes je izbrala debelo knjigo o runah. "Ta mi bo zadostovala za nekaj časa," si je mislila, ko ji je knjiga pristala v naročju in jo skoraj spravila na tla.

Jade je z zanimanjem opazovala mlado vampirko, ki je preklinjala razporeditev knjižnice. Napol je pričakovala, da bo dekle začelo vleči kakšen stol k polici, zato je bila prijetno presenečena, ko je uporabila svoje sposobnosti. Veliko vampirjev je nanje pozabljalo, kar je Jade na tihem zelo jezilo. Ko se je Kay opotekla pod knjigo debele knjige, se je skoraj nasmehnila.
"Res nismo vsi visoki dva metra. Imamo pa vsi sposobnost telekineze," se je mehko oglasila. Z zanimanjem je zrla v polovnjakinjo, ki je izžarevala neverjetno ognjevitost. "Me veseli, da si se spomnila nanjo. Če bi šla po stol, bi ti ga spodmaknila," je še dodala popolnoma mirno. Kar je rekla bi res storila, četudi bi to pomenilo poškodbo. Jade je bila namreč pristašinja če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda metod.
"Kay, kaj ne?" se je spomnila imena. "Kaj pa bereš, če ni skrivnost?" Seveda ni bila skrivnost. Če bi bila, bi se Kay najprej prepričala, da je sama.

Šele, ko se je oglasila, je Kay opazila svetlolaso vampirko, ki so jo vsi poznali kot vodja klana. Bila je nekoliko začudena, saj predtem spregovorili le dvakrat in tudi ta dva pogovora sta bila bore kratka. "Če smo že obdarjeni s posebnimi sposobnostmi, zakaj jih tudi ne bi uporabljali," je z nasmehom odgovorila. "Pa tudi zame en stol ne bi bil dovolj," je dodala in pogledala konice svojih prstov, da bi ponazorila svojo majhnost. Saj ne, da si ne bi bila všeč, toda kaj dosti praktično pa tole vseeno ni bilo. Premerila je Jade s pogledom in, če bi se vstala bi bila zagotovo najmanj še enkrat večja od nje. S knjige je z roko obrisala tanko plast prahu, jo z rahlo težavo obrnila in ji pokazala naslovnico. "Skrivnosti starodavnih run," je dejala. "Malo izobraževanja ne bi nič škodilo. Konec koncev imam ogromno časa na razpolago in tako lahko obdelala določene stvari, ki jih kot smrtnica nisem imela časa ali interesa," je pojasnila.

"Vsekakor pravilno razmišljaš," je prikimala Jade. Ob njeni pripombi pa se je morala nasmehniti. Velikost ji je sigurno delala preglavice pri vsakdanjih stvareh, ki so se drugim zdele samoumevne, ampak bila je prepričana, da je Kay odkrila tudi številne prednosti svoje majhne postave. Nenadoma se je domislila čudovite stvari, kot nalašč za mlado polovnjakinjo, ki je stala pred njo. Ampak to bo moralo še malo počakati, se je hitro opomnila.
"Rune? Zanimivo. Neverjetno privlačna snov, moram priznati," se je nasmehnila in mimogrede zaprla svojo knjigo. Nekoliko se je presedla na naslonjaču, potem pa nadaljevala: "Kako dolgo si že vampirka?" Še preden bi ji Kay lahko odgovorila je iz manjše omarice nedaleč stran priklicala dva keliha, enega skoraj pol manjšega od drugega in lepo gravirano karafo rdečega vina. Omarica je vsebovala tudi druge pijače, ampak v tem trenutku se ji je zahotelo vina.
"Bi požirek vina? Mimogrede, ne čuti se dolžno pritrditi samo zato, ker t... sem vodja klana. Če želiš v miru brati, potem prosim izvoli." Na koncu jezika je imela 'te lahko postavim na sonce', a se je k sreči še pravočasno drugače izrazila. Včasih je bila preveč odkrita in je povedala točno to kar si je mislila, le da so to drugi razumeli drugače kot je bilo mišljeno.

"Moram se strinjati, da so rune izredno mistične in fascinantne," je z nekako gorečnostjo dejala Kay. "Štejem 72 let, spremenjena pa se bila s sedemnajstimi leti. Seveda ne po svoji želji, toda moram reči, da sedaj nimam nič proti," je odgovorila na zastavljeno vprašanje in se rahlo namrščila. Ni vedela, zakaj je rekla vse to, saj vodje to zagotovo ni niti malo zanimalo. Po svojem malem govoru je z rahlo težavo splezala na bližnji naslanjač in se potopila v mehkobo sedeža. S pogledom je sledila kelihoma in medtem odgovorila na še eno zastavljeno vprašanje. "Ah, knjige so tako ali tako že čakale nekaj stoletij, bojo pa že potrpele teh nekaj uric," je prešerno dejala. "Dobre kapljice se nikdar ne branim," je še pojasnila, nato pa bi se še v istem momentu skoraj udarila po glavi. Kaj ji je bilo, da je govorila nepomembne bedarije. Včasih se je znala bolj zadrževati.

"Redko kdo je spremenjen, ker sam tako hoče. Večina se naš šele po ugrizu pouči o vampirjih, ker smo v to pač prisiljeni," je prikimala Jade. Sama je poznala samo dva vampirja, ki sta vedela, da bosta spremenjena že od majhnih nog. Ampak sedaj sta bila oba mrtva in ni marala razmišljati o tem. Počakala je, da se ji je Kay pridružila in ji podala manjši kelih. Hotela jo je vprašati koliko alkohola lahko glede na svoje fizične značilnosti sploh spije pa se je raje zadržala. Navsezadnje tudi sama ni bila ravno dober pivec zaradi svoje vilinske plati, ki je zelo slabo prenesla alkohol.
"To je pa lepo slišati," se je mimogrede nasmehnila. "Sklepam, da si sigurno že kaj raziskovala otok, čeprav ni najbolj varno dokler nimaš popolnoma razvitih sposobnosti. Si mogoče naletela na druge... er, prebivalce?" Ponoči je bilo raziskovanje verjetno še najbolj varno, saj razen živali skoraj nikjer ni bilo nikogar. Podnevi pa so tudi ostali prilezli iz svojih lukenj in vtikali nosove kamor ne bi bilo treba.

Zaradi svoje majhnosti je alkohol vedno pila preudarno. Zgodilo pa se je tudi, da jo je družba pripravila do tega, da je spila preveč, kakor je lahko prenesla. Nič ni bilo bolj zabavnega kot opotekajoča pritlikavka, ki bruha zmerljivke, na koncu pa zaspi pod nekim grmom. Naslednje jutro se je zbudila premočena, z vejicami grma v laseh in velikimi luknjami v spominu. Od takrat naprej, je v družbi večjih od sebe pila bolj poredko. Naredila je droben požirek in sladek okus po grozdnih jagodah se ji je razširil po jeziku.
"Nisem ravno boječe narave," je rekla Kay. "Zato se noči ne bojim, pa tudi raziskovanje mi ni tuje. Kot smrtnica sem večinoma preživljala čas v naravi in nemalokrat sem se izgubila in ponoči iskala pot domov. Zelo sem vzljubila naravo." Malo je postala, nato pa nekoliko otožno nadaljevala:"Res škoda, da se ne moremo izpostavljati soncu. Nič kaj dosti prebivalcev se ne potika ponoči naokoli, čeprav imam včasih res srečo. Tako sem se seznanila že s kar nekaj čarovniki, le eden pa ni bil ravno navdušen nad mano," se je zasmejala.

Jade je razumevajoče prikimala. "Tudi jaz sem pogrešala sonce." Sedaj ji sicer ni škodovalo, ampak nekoč je močno hrepenela po toplih sončnih žarkih. Zato je tudi zaljubila v sončne zahode, ker žarki niso več imeli dovolj moči, da bi jo poškodovali. Vsaj takrat je lahko tudi stopila na sonce, ne pa ga samo opazovala in kakšne temne sence.
"Hja, ponoči večinoma spijo. Poleg tega naj bi takrat mi lovili in tudi zaradi varnosti ostajajo pri svojih klanih." K sreči ostali niso vedeli, da vampirji ne lovijo in jedo drugih prebivalcev otoka samo zato, ker niso bili dovolj močni, da bi preživeli vojno, ki bi jo s tem zakuhali.
"Res? Samo en ni bil navdušen nad tabo?" je začudeno ponovila. "Moram priznati, da me to močno preseneča." Presenetilo jo je tudi, da Kay ni bolj bojno reagirala ob srečanju s članom drugega klana. Res pa ni mogla vedeti ali je šlo slučajno za močnejšega od nje in se je mlada vampirka pravilno odločila.

"Ne spijo vedno," je povedala Kay in odložila kelih na manjšo mizico. "Nekateri so prave nočne ptice," se je zasmejala, saj je nekatere videla večkrat. Nato je pokimala:"Res je, le eden se je želel bojevati z mano. Nek hraber škrat Alek po imenu. Najbrž ga je malce spil, saj je bil njegov nos rdečkast, njegova hoja pa bolj majava. Na srečo se je spotaknil, padel in zasmrčal, še preden mu je uspelo izstreliti kakšen urok," je z nasmeškom dejala. "Drugače pa.. če se pravilno predstaviš in ne vidijo v tebi grožnje, znajo biti kar miroljubni in se da prav lepo pogovoriti z njimi. Lepo je spoznati še kakšen drug način življenja." Prenehala je z monologom in se zazrla v Jade. "Kaj pa ti? Se mar nisi srečala z drugimi vrstami?" jo je vprašala, saj se ji je zdelo rahlo čudno, da jo toliko sprašuje o tem, glede na to, da je bila vodja in se je najbrž srečevala z ostalimi vodji klanov in ostalimi.

"Je moral pa ogromno spiti, če je bil v takem stanju. Škratje izjemno dobro prenašajo alkohol," je mimogrede pripomnila Jade. To je vedela iz lastnih izkušenj. K sreči se takrat ni pustila prepričati v stavo, saj ni marala izgubljati. "Sem se že srečala z drugimi vrstami," je prikimala nekoliko zamišljeno. Srknila je še en požirek vina, potem pa se iztrgala iz zamišljenosti. "Z vsemi drugimi vrstami sem se že srečala in redko katero srečanje se je končalo miroljubno. Še preden sem prišla na otok. Tukaj pa nisem še imela veliko stikov z drugimi vrstami, ker enostavno še ni bilo časa za spoznavanje. Kar pa sem jih spoznala... no, reciva, da so v meni videli grožnjo," se je nasmehnila. "Na vodjo drugega klana pa še nisem naletela. Vprašanje kako bi se kaj takega končalo."

Bil je še eden izmed mnogih rutinskih dni, ki so ga čakali. S sklonjeno glavo in lasmi ter ovratnikom, ki so mu zakrivali skoraj celoten obraz, se je sprehajal po dolgem hodniku, ki je vodil globlje v votline. S kotičkom očesa je opazoval zanimive stalaktitne in stalagmitne tvorbe, ponekod pa tudi stebre, kjer sta se stalagmit in stalaktit staknila. Saj ne, da bi ga zares zanimalo, a za početi ni imel ničesar boljšega. Z mračnim pogledom je šel mimo stebra, ki ga je prav nesramno spominjal na Revana. Stisnil je čeljust in že stotič odvrnil pogled od tvorbe. Nekega dne jo bo raztreščil na kosce, v to je bil odločen. Vedel je, da bi moral preteklost pustiti tam, kjer je spadala, a ni mogel. Ne še. Ne brez pomoči. Stresel je z glavo in pregnal neumne misli. Odpravil se je naprej in si pri tem odmaknil pramen las, ki mu je padel na oči.

Šel je mimo nekaj drugih rovov, vendar se ni zmenil zanje. Bolj ga je zanimala knjižnica. Bilo bi pametno, če bi si prebral kaj koristnega, ne da bi zopet celoten dan zabil v brezplodnem sprehajanju v mračnih mislih. Zavil je in prišel do lepih, visokih lesenih vrat. Previdno, potiho jih je odrinil, da ne bi zmotil koga, ki je že bil tam in si je morda želel miru. Vstopil je in jih zaprl za seboj. Prvi trenutek ni zagledal nikogar, je pa zaznal, da je nekdo v sobani. Ozrl se je po visokih knjižnih policah, ki so se kar upogibale pod težo vseh naloženih knjig in spiskov. Na slepo je nekaj pograbil z najbližje police in šel naokoli polic. Šele tedaj je zagledal dve vampirki, ki sta bili očitno zatopljeni v pogovor. Ni ju hotel motiti, zato se je neslišno odplazil do enega izmed udobnih naslanjačev in se usedel. Šele ko se je namestil, je ugotovil, kako bedno knjigo je izbral. Nejevoljno se je namrščil, kajti Pripovedke o Vilinih in njihove legende ga res niso zanimale. Zopet je vstal in knjigo zatlačil nazaj na polico. Tokrat si je izbral nekaj, za kar je vedel, da ga bo zanimalo. Ko se je drugič usedel v naslanjač, je z zadovoljstvom odprl Tisoč in en način za pripravo človeške krvi. Kri mu je bila zelo všeč in spraševal se je, kako za časa svojega smrtnega življenja ni pil te božanske tekočine. Kmalu se je izgubil v omamnih receptih. Vedno je bil sposoben zelo hitro brati, če pa ga je tema zanimala, so mile njegove zenice samo zmazek preko beločnice. V dobre pol ure je dokončal knjigo. Vsekakor bo poskusil vsaj enega izmed vabljivih receptov, navedenih v knjigi.

Šele tedaj se je zavedel, da je zelo nesramno ignoriral vampirki, ki sta se še vedno pogovarjali nekaj metrov stran od njega. Čeprav se zadnje čase ni prav veliko družil, še posebej z dekleti ne, je vedel, da če se hoče izvleči iz svoje zamorjenosti, se mora malce vključiti v dogajanje. Vstal je in odložil knjigo na klubsko mizico. Približal se je vampirkama in ju pozdravil. Z nasmeškom na ustnicah se je predstavil »Armadal Berucci. Me veseli. In vidve sta?«. Tega ni že dolgo počel, a ostalo mu je v krvi. Prav tako je imel za to kar nekaj talenta. Za nekaj trenutkov je vsako pogledal v oči in čakal na njun odgovor.

Kay je prisluhnila vampirki in se sama pri sebi čudila, da so se njena srečanja z vrstami vedno končale na skrajno nedružaben način, saj je imela sama veliko prijetnih izkušenj. "Očitno sem morala imeti res srečo," je pripomnila. "Res pa je, da zaradi svoje velikosti ne predstavljam nikomur takšne grožnje ali pa bi jim bila prelahek plen," je podala svoje razmišljanje. "Niti enkrat nisi srečala vodij?" se je ponovno začudila. "Mislila sem, da ste se srečali vsaj takrat, ko je bilo potrebno določiti meje ozemelj ali pa kaj podobnega," je dejala, nato pa ju je zmotil rahel šum starodavnih vrat knjižnice. Očitno se je oseba zelo potrudila, da ne bi zganjala preveč hrupa. V prostor je vstopil razmeroma čeden predstavnik njune vrste, ki pa ga je obdajal oblak zamorjenosti. Sledila mu je s pogledom. Bil je dovolj visok, da je dosegel želeno knjigo brez uporabe telekineze, kakršno je bila primorana uporabiti ona, za skorajda čisto vsako običajno opravilo. Zavedla se je, da je rahlo nevljudna, ker strmi vanj, namesto, da bi se posvečala Jade, zato ga je zopet preusmerila pogled k njej in se posvetila pogovoru. Ni minilo dolgo, ko ju je mladenič zopet zmotil. Vstal je in z nekakšno ihto pospravil knjigo nazaj na polico, ter vzel drugo. Kay je skomignila z rameni in mu dokončno prenehala namenjati pozornost. "Ga poznaš?" je tišje vprašala Jade, saj si ni mogla njegovega obraza povezati z nobenim spominom. Še preden pa ji je uspela odgovoriti, se jima je približal in se odločil, da se bo predstavil. Nato je pogledala Jade, saj je pomislila, da je vljudno, da kot vodja klana spregovori prav ona.

"Oh ne, meje ozemelj so bile določene že veliko pred našim prihodom," je odkimala. "Saj nismo prvi predstavniki svojih vrst na tem otoku. Poznala sem prejšnjo vodjo čarovnikov, a kakor vsak človek je tudi on umrl in ne vem kdo ga je zamenjal. S prejšnjimi generacijami smo živeli v miru. Spoštovali smo meje in drug drugega. Kakšni so pa trenutni naseljenci se mi pa niti sanja ne. Čas bo povedal ali bomo bivali tako kot prej ali pa si bo kdo zaželel širitve ozemlja in bo spet prišlo do spopadov. Prvi prebivalci otoka, ki so zavarovali otok pred napadi in določili meje so se skoraj čisto pobili med sabo, pred so se odločili za mir." Srknila je požirek vina in zmajala z glavo. Kdor koli je trenutno vodil druge vrste jim ni zaupala.
"Glede na to, da si vampirji lastimo podzemni del celotnega otoka, ne vidim potrebe po širitvi našega ozemlja. Če pa nas bo kdo poskušal omejiti z nasiljem ali pa z lepimi besedami, tega ne bom pustila." Upala je samo, da do tega še nekaj časa ne bo prišlo, saj njen klan ni bil pripravljen na vojno. To jo je najbolj skrbelo.
Bila je zatopljena v črne misli, zato se je Armadalove prisotnosti zavedla šele, ko jo je Kay opozorila nanj. Na njeno vprašanje je uspela zgolj odkimati, saj je omenjeni že stal pred njima. Jade se mu je zagledala globoko v oči, kot da bi bile odprta vrata v njegovo dušo. Oziroma kar je vsakemu vampirju po preobrazbi ostalo od le-te.
"Lep pozdrav, Armadal." O njegovi prirojeni očarljivosti, ki jo je vampirski šarm le še povečal ni bilo dvoma. Naj se je tega že zavedal ali pa ne, je bila Jade prepričana, da bi zlahka ohromnil tudi večje število preganjalcev. Tako kot je bila prepričana, da bi jim Kay nagnala strah v kosti, čeprav je bila pol manjša kot večina.
"Očarani, kaj pa drugega," je z nasmehom odgovorila na njegovo vprašanje. "Ker pa verjetno sprašuješ po imenu, naj ti zaupam, da sta me starša poimenovala Jade. Se nama boš pridružil?" Sosednji naslonjač je tik nad tlemi zalebdel bližje k mizi, vrata omarice s kozarci pa so se odprla v pričakovanju odgovora.

Videl je, kako je manjša izmed dvojice pogledala drugo in za trenutek se mu je zazdelo, da ji je pustila prednost pri predstavljanju. Zakaj? Sam pri sebi je skomignil z rameni, medtem ko se je druga vampirka že obrnila k njemu in spregovorila. Ob njeni majhni šali se je Armu po obrazu razlezel malce bolj iskren nasmešek. »Ker pa verjetno sprašuješ po imenu, naj ti zaupam, da sta me starša poimenovala Jade. Se nama boš pridružil?«. Ob omembi staršev ga je zaskelelo, vendar je odrinil bolečino. Če se boš smilil samemu sebi, ne boš nikoli prebolel! Je zabrusil sam sebi in ignoriral spomine. Videl je, kako je bližnji naslanjač zalebdel in se pomaknil bližje, odprla pa so se tudi vratca omarice s pijačami. Očitno je bila že izkušena, odrasla vampirka, da je počela take stvari. S spoštovanjem jo je zopet pogledal in odvrnil »Z veseljem.«.

Stopil je k omarici in počepnil. Nekaj trenutkov je opazoval pestro izbiro alkohola in likerjev, na koncu pa se je odločil za navadno vino. Primerjal je letnike in sorte, nato pa je končno izbral dokaj starano rdeče vino in si ga natočil do petine kozarca. Nekajkrat je zavrtel temno rdečo tekočino v kozarcu in nato vdihnil omamne vonjave. Čeprav se vino ni moglo primerjati s krvjo, je bilo še vedno zelo dobrega okusa. »Odlično vino.«je dejal in nato pogledal še drugo dekle. Bila je pravzaprav zelo majhne postave, a ga to ni posebej motilo. Verjetno je v svojem življenju slišala že več kot dovolj pripomb glede svoje velikosti, zato se ji je samo nasmehnil in jo vprašal »Kako pa je tebi ime?«

"Oh saj res," je sama pri sebi dejala. "Sploh nisem pomislila na to," je rahlo osramočeno priznala. Hotela jo je vprašati, katera skupina je bila prevladujoča, močnejša, toda pogovor je zamrl. Vedno je imela na zalogi veliko vprašanj, kar pa ni bilo vedno ravno dobra stvar, saj so se nekateri včasih prestrašili in se počutili ogrožene. Končno je zatrla svoje misli in svojo pozornost preusmerila na prišleka. Njena sogovornica je svoji predstavitvi dodala šaljivo noto in tudi njene ustnice so se ukrivile v droben nasmešek. Medtem si je Armadal že ogledoval zbirko pijač in si postregel z vinom. Sama ni smela spiti niti kapljice več, ker bi se drugače lahko slabo končalo. Nato se je vampir ozrl k njej. Premeril jo je s pogledom, zaradi česar se je Kay rahlo namrščila. V mislih ji je odzvanjalo:"Če slišim samo še eno pripombo zaradi svoje velikosti ..." Na njegovo srečo jo je ogovoril prijazneje, pravzaprav jo je vprašal le po imenu. "Moje ime je Kay Irihapeti Huatare," je rekla z nekoliko zadržanim, vendar spoštljivim tonom. "Upam, da te pogled na neskončne višave mojega telesa zabava," je še dodala in mu namenila droben nasmešek.

Jade je še naprej neprikito opazovala vampirja. Nesramno in neprimerno gor ali pa dol. Bil je polvilinec, tako kot ona. Ni se mogla čisto odločiti ali naj zameri njegovi vilinski strani, tako kot je zamerila vsem vilincem ali naj ugiba, če je bila njegova mladost podobna njeni. Eno je držalo kot pribito. Ni ga poznala in dejstvo, da je imel v sebi vilinsko kri, jo je odmaknilo še dlje. Bila je še nekoliko bolj zadržana kot pri drugih, a odkrito preučevanje je ostalo. Med drugim jo je močno zanimalo zakaj še ni bila priča telekinezi. Mogoče je bila mičkeno obsedena z močjo svojega klana.
Bilo je čudno, da se je tudi s Kay danes prvič dejansko pogovarjala pa je bila do nje precej drugačna. Nekako topleje je delovala do nje. Vsekakor bi rabila hudičevo dobrega psihoterapevta, če bi ti že bili. Ob Kayinem komentarju pa se je njena fasada zdrobila in prasnila je v smeh. Ni si mogla pomagati, ampak smejala se je od srca. Sila jezična vampirka, ni kaj.
"Oh Kay," je nasmejano zmajala z glavo. Obrnila se je nazaj k Armadalu in skušala potlačiti smeh. "Moram priznati, da se ne spomnim, da bi te že videla. Koliko časa si že z nami?"

Druga vampirka po imenu Jade ga je stalno opazovala, kar ga je malce vznemirjalo. Kaj je bilo takega na njem, da ga je tako pozorno gledala? Otresel se je obcutka in pozornost preusmeril nazaj k mali vampirki, ki se je predstavila bojevito in odlocno "Kay Irihapeti Huatare."ton njenega glasu je bil sicer vljuden in zadrzan a naslednja pripomba se je otresla spon distancnega pogovora. "upam, da te pogled na neskonce visave mojega telesa zabava.". Arm si ni mogel pomagati in najprej se je muzal, nato pa se je na glas zasmejal in se pridruzil drugi vampirki, ki je prav tako prasnila v smeh.

Ko se je umiril je premeril Kay in dejal "Prosim, povej no, kaksno je vreme tam zgoraj?"in se nasmehnil. Jade se je obrnila k njemu in ga vprasala "Moram priznati, da se ne spomnim, da bi te ze videla. Koliko casa si ze z nami?". Ob tem mu je obraz spreletela mracna senca, ki je tam postala le za trenutek, nato pa je izginila. Grenko se je nasmehnil in odvrnil "Pravzaprav ze kar precej, ampak seem se v glavnem drzal blj zase..."stavek je pustil plavati v zraku in se nato ozrl po dekletih.

Jade je opazila temno senco, ki se je za kratek trenutek priplazila na Armadalov obraz, ampak je ni razumela. Je vprašala kaj česar ne bi smela? Misel na to, da tega ne bi smela se ji je zdela čudna. V tem pa ja ni bilo nič takega. A ko je slišala odgovor, je razumela. Še predobro.
"Ah ja, toliko različnih hodnikov in dvoran je kot nalašč, da se vampirji ne poznamo med sabo," je prikimala. Navsezadnje so se dvorane nahajale po celotnem otoku, ki ni bil tako majhen. Čeprav še niso raziskali čisto vsega podzemlja, so ga dovolj, da vampirji niso bili natlačeni skupaj.
"Tudi jaz se redkeje zadržujem na bolj obljudenih delih, čeprav bi se verjetno morala več. Grem stavit, da se Kay strinja s tem." Srknila je požirek vina in z drobnim nasmeškom ošinila Kay, ki je malo prej pripovedovala o srečanjih z drugimi vrstami. Se pravi, da je vampirje že zdavnaj vse poznala.

Ob dveh osebkih, ki sta se smejala na vso moč, tudi Kay ni mogla ostati resna. V smehu je odgovorila na Armadalovo vprašanje:"Ne bi vedela, lahko pa ti povem kaj nosi kdo na nogah, saj je vse kar vidim stopala in kolena. Če želim videti kakšen obraz, potrebujem lestev."
Ko je Armadal obrazložil, da se drži bolj zase je tudi Kay opazila nenadno spremembo obrazne mimike, ki je izginila tako hitro kot je prišla. Očitno je bilo, da je v preteklosti doživel nekaj, kar ga je zaznamovalo, tako kot je njo. Jasno ji je bilo, da sedi v družbi dveh samotarjev. Nasmehnila se je Jade in ji dejala:"No ja, nič ni narobe s samoto, če le ni pretirana. Mogoče se ti zdi nemogoče, toda tudi jaz se včasih želim zapreti v svojo kripto in si ne želim videti nikogar."

Nasmehnil se je ob njeni pripombi. No, saj je bila zares majhna, a to ga ni motilo. Proti drugacnim ni imel nikdar nic proti, ceprav so njega vedno sovrazili prav iz tega razloga. Da je bil drugacen. Jezno je odrnili bolece spomine in nejeverno gledal sam sebe, da se mu uspe tako hitro vracati v depresijo. Moral se bo resno skoncentrirati, da se bo izvlekel iz te mracne godlje. Kay je zopet spregovorila, tokrat o zapiranju v kripte. Malce se je nasmehnil "Jaz to pocnem vecino casa. Vidim pa, da so stvari dokaj spremenile, odkar sem se nazadnje podal v civilizacijo."namuznil se je in srknil se malo odlicnega vina v kozarcu. Tedaj se je spomnil, da ze dolgo ni pil krvi. Namrscil se je, saj ga je ob tem neprijetno zbodlo v grlu. Pogledal je dekleti in dejal "Kdaj sta nazadnje...jedli?"

"Bom jaz osebno poskrbela, da se boš malce več sukal med nami," se je namuznila Kay. Tudi njej v življenju ni bilo lahko, toda vseeno se je za sila pobrala in sedaj živela novo življenje s čim več optimizma kolikor se je le dalo, saj pesimizem nardi dneve trpke in mizerne in takšni dnevi so bili Kay strašno neljubi. Opazovala je vampirja, ko je nagnil kupo in, ko ga je hotela posnemati, se je v mislih udarila po prstih. "Dovolj je bilo za danes," se je oštela sama pri sebi. "Hm.. Sama sem jedla dobra dva dni nazaj," je opravičujoče rekla Kay. "Lahko pa ti ponudim piškote s posušene krvi. Včasih kadar sem na poti in dolgo ne srečam nikogar, si za silo potešim lakoto s tem. Čeprav je res, da se nič ne more primerjati z okusom krvi osebka, ki je tako sveža, da še vedno čutiš toploto njegovega srca .... Opsa, malo sem zašla," se je predramila in zasmejala.

Kay mu je vedro odgovorila, da je nazadnje pila dva dni nazaj. Zaviztno je zavzdihnil, saj sam gotovo ze vec kot en teden ni bil brez dobrega pozirka. Pokimal je ob njeni omembi piskotov "Poznam. Velikokrat so mi prisli prav.". Ko je pricela govoriti o cloveski krvi je v njenih oceh opazil divji lesk. No, saj je tudi sam poznal divjo mrzlico, ki ga je zajela, ko je lovil in kako je nato s slastjo iztrgal srce svoji zrtvi in si ga se vrocega stisnil v usta, tako da ga je ozel zadnje kapljice krvi. Seveda, ko je mogel biti malo manj opazen, je seveda stvar opravil z navadnim ugrizom v vrat, vendar je veliko bolj uzival v svojem lastnem nacinu. Prav cudezno, se ob tem ni nikdar umazal, ceprav je bilo trganje srca iz prsi dokaj krvavo delo. Ker svojih prehranjevalnih navad ni nameraval deliti z dekletoma, vsaj za sedaj se ne, je samo pokimal. Pogledal je obe in se nasmehnil, nato pa dejal "No, lepo vaju je bilo spoznati, a zdaj, ko smo zasli na kri, resno ugotavljam, da ze veliko predolgo nisem lovil.". Obema je stresel roko in se nato pocasi napotil k vratom.

Jade je začudeno pogledovala od enega do drugega. Dobra dva dni? En teden? Ni ji bilo jasno kaj je razlog za take nezdrave diete. "Em jaz sem jedla danes zjutraj... Saj vesta, tiste ječe globoko v podzemlju? Ujeti človeški izmečki? Samopostrežba..." Že res, da se je od časa do časa prilegel dejanski lov, v tem je užival vsak vampir, ampak da bi stradal, ker lov ni bil uspešen? Ne hvala!
"Lepo se imej Armadal," se je poslovila od samotarskega vampirja. Želela bi ga bolje spoznati, ampak ni imela navade siliti v nekoga drugega. Njen pogled obvisel na praznem vinskem kozarcu in videlo se je, da nekaj skrbno premišljuje.
"Ah naj gre k vragu, tako ali tako danes nimam nobenih nujnih opravkov," je nenadoma vzkliknila ni si še enkrat napolnila kozarec. Točno je vedela kakšne bodo posledice pa ji ni bilo preveč mar. Četudi bi morala tisti dan storiti kaj za kar bi potrebovala trezno glavo, je to lahko prestavila. Navsezadnje je smrt še ni iskala.