Pristanišče

Šume, ki jih je bilo mogoče slišati, je Sky spremljala le napol. Njen pogled je bil še vedno uprt v zvezde, ki so tam daleč nad njo lahkotno visele na nebu. Čeprav je vedela, da ni bilo ravno tako, jo je misel na previdno obešene zvezde na nebu vedno znova očarala in jo hkrati odvrnila. Noč ji je znova šepetala, zato je tudi kmalu ugotovila, da neznanca ali neznanke ni več za njo. Znova je bila popolnoma sama, a samote ni zavrnila, temveč se ji je prepustila, da jo je elegantno zavila v obroč. Nenadoma je zapihal lahkoten veter in ji prinesel nova spoznanja o vsem, kar se je dogajalo okrog nje, a kljub temu so njene modre oči ostale prikovane na nebu, medtem ko se je samo nalahno obrnila in se potiho zasmejala, da je njen smeh počasi odmeval in se odbijal od kamnitega pomola, na katerem je stala.
"Noč zvabi na plan vse vrste bitij," je mehko spregovorila, v njenem glasu pa je bilo strinjanje z besedami neznanke, ki se je znašla za njo. Obrnila se je in svoj pogled prikovala na njo. Bila je precej ljubka, s svojimi rjavimi lasmi in skrivnostnimi očmi, ki so se v poltemi lahno lesketale. Sky se ji je nasmehnila, medtem ko je naredila nekaj korakov naprej. "Ampak kljub vsemu je noč tako zanimiva. Se ti ne zdi?" Lahkoten ton njenega glasu je ostal, medtem ko si je Sky z vajeno potezo roke umaknila lase izpred oči, potem pa je svoj pogled ponovno usmerila proti nebu. Melodija, ki jo je ustvarjal veter in so jo še dodatno popestrili valovi, ki so butali ob pomol, jo je pomirjala in hkrati opominjala, da mora ostati sproščena, a hkrati še vedno ohraniti tisto trohico nezaupanja, ki ga je imela do vseh in se je z leti že pretvorilo v nekaj, kar je pač bilo na njej. Zagotovo ne bi nihče mogel zatrditi, da je šlo za nezaupanje, in ravno zaradi tega se je znova zazrla v rjavolasko z zaupljivim nasmeškom na obrazu. "Kako ti je ime?"

"Noč zvabi na plan vse vrste bitij," se je oglasil zasanjan glas neznanke, ki pa se je strinjal s tistim kar je Naya povedala. Dekle se je obrnilo in si jo hitro ogledalo, Nayin nasmešek pa se je spremenil v še bolj prijaznega, saj je vedela, da če deluješ prijazno, bodo tudi drugi do tebe prijazni. To je kar rada izkoriščala, v svoj prid seveda. Tudi njena sogovornica se je nasmehnila in naredila nekaj korakov v Nayino smer. "Ampak kljub vsemu je noč tako zanimiva. Se ti ne zdi?" Ton njenega glasu je bil lahkoten, deloval pa je umirjeno in prijazno. Še preveč zanimiva... "Seveda je. Všeč mi je njena umirjenost." Tudi sama je na svoj obraz dodala malce zasanjanosti, nekaj nalašč, nekaj pa ponesreči, saj je to čustvo kar sevalo iz dekleta. "Kako ti je ime?" Spet se je nasmehnila neznanki in mehko odgovorila. "Narnaya. Narnaya Umbranox. Nočna senca, če se prevede. Sicer pa samo Naya." Pogled je z rjavolaske preselila na svetlo luno, ki je sijala z zvezdnatega neba. "Ti pa si?" je vrnila vprašanje.

"Umirjenost?" Njen glas je dobil vprašljiv podton, medtem ko je zrla v dekle nasproti sebe. Sky v njene besede ni bila ravno najbolj prepričana, a navsezadnje ni imela pravice dvomiti o tem. Ona je noč videla kot tisti del dneva, ko se je temna zavesa spustila nad pokrajino in jo zakrila s temo, kjer so na plan ponavadi prišle same zanimive stvari, a vsekakor ni bila umirjena - vsaj ne za njo. Vedno se je nekaj premikalo - ena senca tam, list pod vplivom vetra nekje drugje, in prav tako ji je luna vedno in povsod šepetala svoje čarobne besede, ki so noč ponavadi spremenile v oazo vsega, kar bi lahko bilo in tistega, kar bi moralo biti, pa ponavadi ni bilo tako, ker je imela luna za vse svoj načrt. "Všeč mi je tvoj način razmišljanja," je mehko povedala, iz tona njenega glasu pa je bilo nemogoče razbrati, da je to rekla samo zato, ker je prvič srečala nekoga, ki bi razmišljal na takšen način.
"Jaz sem Sky. Čudovito ime imaš," je znova prekinila tišino, ki jo je moč zgoščevala, medtem pa je s svojim pogledom počasi zavrtala v Narnayo. Luna ji je znova šepetala svoje besede in jo opozarjala, za vsem tem pa je bilo tudi zlovešče premikanje valov, ki so svoj ritem iznenada spremenili. Nič od tega ni ušlo Sky in v tistem trenutku je zaznala nekaj drugačnega na svetlolaski nasproti nje. Kot da bi bilo vse to samo njena maska, in to jo je vznemirilo, a tega ji ni pokazala, ko je poslušala luno in se ji počasi približala, ter se ustavila, ko je bila dovolj blizu, da je lahko povsem nemoteno videla odsev lune v njenih očeh. "Nočna senca," je sama pri sebi ponovila njene besede in se mehko nasmehnila, ob tem pa vse svoje čute osredotočila na Narnayo.

"Umirjenost?" Tole ji očitno ni jasno. Najbrž misli na tisto kar se lahko prikaže ponoči. "Njeno preprostost občudujem. Saj ni vedno mirna, ampak recimo taka kot danes..." Pri zadnji besedi je pustila, da se glas porazgubi v pesmi nežnega vetriča. "Všeč mi je tvoj način razmišljanja," se je oglasila Sky. "Hvala," je kratko, a mehko odgovorila. "Če sem natančna, zame umirjenost noči tvori vse šelestenje, šumenje, pokljanje in plivkenje, veš. To so zame sestavni deli noči, in če je premirno, je vedno dobro biti prekleto previden," je povedala in se znova nasmehnila. Nekaj časa je tiho opazovala luno, njena sogovornica pa se tudi ni tako kmalu oglasila. "Jaz sem Sky. Čudovito ime imaš." Naya je pokimala. "Tudi meni je moje ime všeč." In je edino, kar sem še ohranila od svojih staršev. Naj bodo še enkrat prekleti! Nasmehnila se je, čeprav jo je spomin na preteklost spravil v zelo slabo voljo. Sky se ji je počasi približala, Naya pa je občutila razliko v njenih čustvih. Je mogoče, da se je vznemirila? Saj me ni prepoznala? Prve misli so bile panične, nato pa se je nazaj pomirila. Lahko, da sem jo na kaj spomnila, ali pa je sama kaj takega pomislila. Tega, da nisem tako prijazna kot izgledam skoraj ni mogoče ugotoviti. Njuna pogleda sta se staknila, Nayin nasmeh pa je postal še za odtenek bolj prijazen. "Nočna senca," je dekle ponovilo samo pri sebi in se mehko nasmehnila. "Da. Toda brez kakršnega posebnega pomena. Nisem sama izbirala priimka." Kakšna laž. Seveda sem ga. Za svoj prejšnji še slišati nočem. Se ga sploh še spomnim? "Kako si ti prišla na ta otok?" je s pristno radovednostjo vprašala. To jo je res zanimalo, saj je hotela vedeti kakšne so bile tuje življenjske zgodbe. So bile krute tako kot njena, ali prijazne in neumne?

Njen nasmešek se je nekoliko razširil, medtem ko je prikimala ob besedah svoje sogovornice. Tega, da je njej šepetala luna, ni nikoli na glas razglašala. To je bilo nekaj, kar je bilo namenjeno samo njej in preprosto nemogoče je bilo deliti nekaj takšnega. "Previdnost je vendar tako nenavadna beseda," je mehko zamrmrala, medtem ko se je ustavila nekaj korakov pred rjavolasko in s svojim pogledom vprašujoče zavrtala vanjo. "Vedno moraš biti previden. Nekatera bitja svoje resnične narave ne kažejo navzven, ampak je tam. Skrita v njih, da jo je lahko prezreti, ampak hkrati je tako jasno vidna," se je njen glas počasi izgubil, medtem ko je z nedolžnim nasmeškom na obrazu zrla v Narnayo, medtem ko je še vedno poslušala luno, ki je nežne besede počasi šepetala naravnost v njeno uho.
Ob njenih naslednjih besedah je za trenutek sklonila pogled, potem pa pogled začudeno dvignila. "Prišla sem čez vodo," je tiho zamrmrala, medtem ko je zrla v Narnayo. "Ampak pred tem sem živela v gozdu. Bilo je tako očarljivo. Vse tiste živali in ostala bitja," je zamrmrala, a ni mogla skriti žalostnega podtona v njenem glasu. Že res, da je bilo čudovito, a kljub temu je bil tam tudi cel kup žalostnih dogodkov in pozabljenih stvari. To pa je bilo nekaj, čemur ni mogla ubežati, ne glede na to, kako se je trudila. "Kaj pa ti? Kaj si počela pred tem, da si prišla sem?" Spremenila je temo pogovora in se z bledim nasmeškom znova zazrla vanjo.

"Previdnost je vendar tako nenavadna beseda," je mehko zamrmrala v odgovor Sky in se ustavila nekaj korakov pred njo. Opazila je kako se je njen pogled vprašujoče zavrtal vanjo. "Vedno moraš biti previden. Nekatera bitja svoje resnične narave ne kažejo navzven, ampak je tam. Skrita v njih, da jo je lahko prezreti, ampak hkrati je tako jasno vidna," je rekla njena sogovornica pustila, da se njen glas porazgubi v glasovih te noči, medtem ko se je nedolžno smehljala. Prekleto! Tole mi ni všeč. Prekleto, da mi ni všeč. "Previdnost je del mojega življenja," je skomignila in mehko nasmehnila. Glavno je, da ohraniš mirne živce in igraš prijazno dekletce naprej. "Menim, da ima vsak svoj skriti jaz. Svoje neizpovedane želje, sovraštva, ljubezni, žalosti, spomine... Od vsakega posameznika pa je odvisno ali se ravna po skritem jazu, ali pa ga hoče potlačiti globoko vase," je rekla, njen pogled pa je nekam odtaval, postal je precej steklen, saj je očitno razprava s Sky povzročala podoživljanje spominov. Nazaj se je vrnila v realnost in poslušala odgovor na vprašanje o prihodu na Etherness. "Kaj pa ti? Kaj si počela pred tem, da si prišla sem?" je vprašala njena sogovornica in se z bledim nasmeškom zazrla vanjo. "Ah, nekaj časa sem živela normalno življenje, po spremembi v to kar zdaj sem, pa sem se učila o sebi in svojih zmožnostih. Nekje na dveh tretjinah časa po prvi spremembi, sem sledila 'krivcu' sem."

Sama pri sebi se je še naprej smehljala, medtem ko je z mehkimi koraki skoraj drsela po tleh okrog Narnaye. Navsezadnje je lahko skoraj čutila tisto nenavadno meglico, ki jo je obdajala in hkrati odbijala Sky ravno tako močno kot jo je privlačila. Vsekakor je bilo nekaj narobe, a tega ji luna še ni razkrila popolnoma. Sky jo je ravno zaradi tega tako oboževala - ker ji je razkrivala skrivnosti in jo vodila, vedno znova in znova.
Njen pogled je bil prikovan na rjavolasko, medtem ko se je ob poslušanju njenih besed Skyjin nasmešek počasi ohladil. Ne navzven, ampak bilo je skoraj otipljivo in rahlo je nagnila glavo, preden je končno obstala ob Narnayini rami. "Res?" Mehke besede so zapustile njena usta, preden je v temni noči ujela lunin šepet in se nasmehnila, veliko bolj očarljivo kot kadarkoli prej, ampak hkrati tudi veliko hladneje, medtem ko je z roko počasi zdrsela po laseh rjavolaske. "Zakaj potem mislim, da točno zdaj tlačiš tvoj skriti jaz nekam v globino svoje duše?" Hiter premik in že je bila pred rjavolasko, njen pogled pa tokrat neomajno uprt v njene oči, medtem ko je čakala na njen odgovor. Ampak v tem ni bilo smisla, ker ga je že vedela - čutila ga je v zraku, ki je valoval med njima.

Sky je krožila okoli nje, Naya pa je s prijaznim glasom govorila. Se mi samo zdi, ali je res, da se je njen nasmešek precej ohladil? je pomislila, ko je prenehala z govorjenjem. Njena sogovornica se je ustavila ob njeni rami in malce nagnila glavo. "Res?" je mehko rekla Sky, na njenih ustnicah pa se je pojavil očarljiv, a hladen nasmešek. Začutila je kako njena dlan drsi po laseh. "Zakaj potem mislim, da točno zdaj tlačiš tvoj skriti jaz nekam v globino svoje duše?" je rekla v naslednjem trenutku pa je že stala pred Nayo, njuna pogleda pa sta se stikala. Aha. Torej sem prisiljena govoriti resnico. Zavzdihnila je vdano v usodo, še vedno z mehkim nasmehom na ustnicah, ki pa je počasi zbledel. "Ali pajek odkrito kaže svoje namene, je njegova mreža utripajoče rdeča, da jo mušice in drug plen lahko z lahkoto vidi in se ji izmakne?" je vprašala in vprašujoče privzdignila obrv, čeprav ni pričakovala odgovora. "Ne tlačim ga globoko vase, samo skrivam ga. Odkar sem pobegnila od doma. Če sploh še lahko rečem tistemu neumnemu kraju dom. Vedno sem bila popolna igralka, veš? Vedno sem lahko zaigrala vsako čustvo, jih zatajila... Morda bi lahko to počela v življenju, če ne bi postala to kar sem..." Njen glas je spet nekam odtaval, ko se je na njenem, tokrat popolnoma resnem obrazu, pojavil kanček trpljenja in besa. "Večinoma sovražim vse ljudi in ljudem podobna bitja."

"Torej sem plen?" Njen glas je melodično prekinil tišino in Sky se je z zanimanjem zazrla v rjavolasko. Nikoli se ni ničesar ustrašila in tudi njena nova znanka jo je prej zabavala kot pa jo strašila, saj je zaznavala skrbno zgrajeno mrežo okrog nje, le da še ni popolnoma ugotovila, čemu služi. Pa saj je pravzaprav niti ni zanimalo, samo še nikoli ni srečala kogarkoli, ki bi ji bil podoben, zato jo je s svojo nenavadnostjo odbijala in jo vlekla k sebi. Ob njenih besedah je zmajala z glavo, medtem ko se je nenadoma pojavila pred njo in se zazrla naravnost v njene oči. "Ne bi smela vseh sovražiti," je zamrmrala in ob tem povsem podzavestno uporabila nekaj svojega šarma, ki ga je dobila kot vampirka. "Navsezadnje so tu naokrog tudi prav prijetna bitja. Takšna, ki jim lahko popolnoma zaupaš in jim razkriješ svoje srce," je spregovorila točno tako, kot ji je narekovala luna, katere šepet je lahko slutila v listih in valovih okrog njiju. Očarljivo se je nasmehnila, medtem ko je vprašujoče uprla svoje oči v Narnayo. "Ampak kako bi se ti lahko kdorkoli približal, če pa pred svoj obraz trmasto tiščiš masko? Ne bi se smela bati sveta," je mehko zamrmrala, že v naslednjem trenutku pa je sedela na robu pomola, kjer sta se nahajali, povsem očarana nad igro valov.

"Torej sem plen?" jo je z zanimanjem vprašala Sky. "Ne. Ne ti. Sem me je pripeljala radovednost. Vohala sem te, slišala pa ne. Volkodlakinja sem namreč." Malce je utihnila, nato pa nadaljevala. "No, ti si drugačna. Tvoja čustva me čisto zmedejo. In nekako nimam želje po tem, da bi te ubila. Sicer pa tako ali tako večinoma pobijam samo moške." Nasmešek, ki je sledil, je bil malenkost posmehljiv in vdan v usodo. Sky je zmajala z glavo in se spet nenadoma pojavila pred njo, zreč v njene rjave oči. "Ne bi smela vseh sovražiti," je zamrmrala, Narnaya pa je dobila čuden občutek, da je to res, a se je potrudila, da ga ne upošteva. "Navsezadnje so tu naokrog tudi prav prijetna bitja. Takšna, ki jim lahko popolnoma zaupaš in jim razkriješ svoje srce," je mehko rekla in se ponovno očarljivo nasmehnila, obenem pa oči vprašujoče uprla v Nayo. "Ampak kako bi se ti lahko kdorkoli približal, če pa pred svoj obraz trmasto tiščiš masko? Ne bi se smela bati sveta," je mehko zamrmrala in se usedla na rob pomola. Naya se ji je pridružila in mehko nasmehnila. "Recimo, da so. In ne bojim se sveta. Samo dvomim, da bi kogarkoli lahko očaralo sebično, zlobno, nesramno in kruto dekle. Mnogo lažje je igrati pridno in prijazno deklico." Premolknila je in opazovala bleščanje lune na temni, valujoči ploskvi vode. "Mogoče sem našla to osebo. S tabo lahko govorim o sebi, čeprav mi ni jasno zakaj. Imam občutek, da lahko," je rekla in opazovala Sky, nato pa pogled nazaj preusmerila proti morju.

Narnaya se ji je pridružila in ob njenih besedah je Sky zmajala z glavo. "Ubogo dekle," je sama pri sebi zamrmrala, potem pa je ujela njeno dlan v svojo, da je nenavaden kontrast njunih kož tvoril zanimivo mešanico. "Ne smeš misliti tako. Si res sebično, zlobno, nesramno in kruto dekle? Mislim, da ne. Ne smeš govoriti takšnih stvari. Tvoje misli so tisto, kar te sestavlja in tvori. Lahko jih zaznavam, kot previdno sestavljena obrambna ograja te obdajajo in marsikoga bi odbile zaradi svoje negativnosti. Če spremeniš svoje misli, boš spremenila tudi sebe." Njena roka je zdrsnila iz Narnayine in sama pri sebi se je skoraj otožno nasmehnila. "In sprememba ni nujno vedno slaba. V tem trenutku si popolnoma očarljiva; morda bi to morala kdaj pokazati tudi preostanku sveta," je mehko zamrmrala, medtem ko je svoj pogled usmerila proti nebu in se lahno nasmehnila ob naslednjih besedah njene sogovornice. "Z mano lahko govorijo vsi. Tudi luna," je mehko priznala in s pogledom ujela svojo zaščitnico, ki je na nebu tvorila popoln krog. "Sicer pa, sem vampirka. Če še nisi ugotovila," je nadaljevala, potem pa je svoj pogled usmerila proti njej. "Kako je biti volkodlak?"