Pristanišče

Mrak je nastopil in večina ljudi se je vračala z dela domov. A ne Kay. V mraku je lahko šele dobro zaživela. Sprehajala se je po po pesku, slana voda ji je močila stopala. Sedla je v mehki pesek in se gledala pramene sončne svetlobe, ki so se poslavljale od še enega dneva. Seveda je pri tem pazila, da je niso dosegli, saj bi se to lahko slabo končalo. Njeno razmišljanje je zmotila rakovica, ki jo je začela ščipati v palec. Previdno jo je odstranila in se ponovno zatopila v svoje misli. Toda rakovica je bila zelo vztrajna in kar ni prenehala s ščipanjem. Ker ni kazalo, da bi s svojim početjem prenehala, je rahlo vznevoljena vampirka vstala in se napotila dalje. Približala se je mogočnim zasidranim ladjam. Obstala je na pomolu in globoko vdihnila. Nosnice ji je napolnil slankast zrak z rahlim vonjem po ribah.

Končno se je nad mesto spustil mrak in Azar se je odločila, da bo odšla do pristanišča. Včasih se ji je zdelo, da jo nekaj vleče na kakšen kraj in ni imela moči, da bi se temu uprla. Tako se je že čez nekaj minut njena postava počasi izluščila iz mraka. Na sebi je imela temne hlače, zgoraj pa si je nadela pulover in si z njegovo kapuco zakrila svoje dolge, svetle pramene. Vonj morja je oboževala in tudi tokrat je za nekaj sekund samo uživala v oddaljenemu bučanju valov, preden se je odpravila po plaži naprej. Napotila se je proti ladjam, ker jih je oboževala, čeprav ni preveč rada potovala z njimi. Všeč ji je bila samo ideja, da si dejansko na kosu lesa in lahko prideš praktično kamorkoli. Ob tej misli se je čez njen obraz narisal nasmešek, ki pa se je nekoliko zmanjšal, ko je opazila postavo nedaleč stran od njega. Ni bilo težko uganiti, da je bila neznanka polovnjakinja, večji problem pa je bil v ugibanju, če je nevarna in kakšno nevarnost predstavlja za Azar. Previdno jo je ošinila s pogledom, medtem ko je skoraj začutila vročino, ki je puhtela iz njenih rok- tako kot vedno, ko ni bila povsem prepričana, kaj naj stori. In morda je ravno zaradi tega še naprej stala na mestu in zrla nekam naprej na način, da je bilo povsem nemogoče določiti, kaj dejansko je gledala. Azar se je ozrla proti zvezdam, še vedno pa jo je grizlo vprašanje, če je polovnjakinja nevarna ali ne.

Kay je opazovala ribe, ki so plavale okoli pomola. "Kakor, da bi si želele smrti," je pomislila, saj so nedaleč stran od nje ribiči namakali svoje trnke, upajoč, da bodo ulovili nekaj, s čimer bojo potolažili prazne želodce. Sonce je že skoraj zašlo in tišino zaliva je prekinilo vreščanje galebov, ki so poletavali nad gladino morja. Mirno je opazovala dogajanje in vdihavala morski zrak, ko jo je zmotil nekakšen šum. Popravila si je kapuco njenega travnatega plašča, da je bil njen obraz, skrit v poltemi skoraj nerazpoznaven. Počasi in zelo previdno se je obrnila, saj bi lahko kakšni hitri gibi povzročili ogroženost stvaritelja tistega šuma in posledično izvali tudi napad. Čeprav Kay, željna avantur kakor je bila, ne bi imela nič proti razburljivemu boju, da bi pregnal monotonost tega dneva. Na razdalji približno štirih metrov je zapazila v temna oblačila odeto postavo, s svojim vampirskim vidom pa je uspela videti, da ima oseba zelo lep obraz, vendar nekako ni mogla določiti spola. "Lahko bi bilo dekle, toda lahko bi bil tudi lep vilinski deček," si je rekla v mislih in se z drobnimi koraki začela približevati neznanemu osebku. Odločila se je, da se bo obnašala kar se da normalno, če le ne bo dobila povoda za boj. Njeno hojo je spremljalo neumorno vreščanje galebov, ki so se bojevali za ribjo glavo, ki jo je bil odvrgel eden izmed ribičev. Starci so obupali nad ribolovom, zato so pospravili svoje palice in se namrgodeno odpravili proti bivališčem. Tako sta Kay in neznani osebek ostala popolnoma sama.

Nadvse nezaupljivo je s pogledom sledila neznani postavi. Zakaj se je morala vedno ona zaplesti v srečanja z neznanci, da ni bila nikoli povsem prepričana, kaj lahko stori oziroma kaj mora narediti? Sama pri sebi se je namrščila, potem pa neprepričano opazovala tujko, ki se ji je začela približevati. Še celo galebi so utihnili, kot da bi želeli poudariti dramatičnost trenutka in Azar se je nenadoma odločila in pustila kapuci, da ji je zdrsnila iz obraza in razkrila svoje svetle kodre. Nenavadno, ponavadi ni sklepala prijateljstev kar tako. Pa saj to pravzaprav ni bila ponudba za prijateljstvo, je sama sebe popravila v mislih in zadržala mrščenje. To je bilo samo zagotovilo, nekaj, zaradi česar bo lahko prepričana, kako naj ravna z neznano osebo. Pravzaprav sta bili samo dve možnosti- napad ali druga skrajnost, prijetna izkušnja. V kar je nekako dvomila, saj Azar že dolgo ni več verjela v prijetne izkušnje, vsaj ne na tako odročnih krajih in z neznanimi ljudmi.
Svoj pogled je tokrat odločno uperila v neznanko. "Hej," je pozdravila in poskrbela, da je bila v njenem glasu odločnost. A tako ali tako se ni bala neznanke, temveč je bila samo povsem neprepričana, kako naj ravna z njo. Morda je bila pripadnica kakšnega izmed plemen, ki so iz dna srca sovražili polviline ali kaj podobnega in vedno se je bilo boljše prepričati, kajne?

Vreščanje galebov je začuda le potihnilo. Kakor, da bi se tudi oni zavedali napetost situacije. Ko se ji je približevala, je osebi kapuca zdrsnila dol, Kay pa je svojo pozornost takoj usmerila na zlate kodre, ki so ji obdajali obraz. "Tako lepi so," je bila njena prva misel. Bili so pravo nasprotje njenim dolgim, črnim lasem, ki so bili tako ravni, kot črta, ki jo narišeš z ravnilom. Šele potem je usmerila pozornost na obraz. Bleda polt je bila v pravem kontrastu s temino noči. Spraševala se je, kaj ji blodi po glavi. Je dobra, je slaba? Sama se je tako ali tako odločila, da bo poskusila biti čim prijaznejša. Neznanka jo je odločno pozdravila in Kay si ni dovolila, da bi negotovost skrivala v njenem glasu. "Zdravo," je odvrnila in se ustavila na razdalji tridesetih centimetrov. Snela je kapuco z glave in tako pokazala svoj obraz. Dvignila je glavo, tako da jo je lahko videla v obraz in ji namenila vprašujoč pogled.

Tudi neznanka ji je vrnila odločni pozdrav in Azar je začenjala napetost situacije že počasi povzročati neprijeten občutek nekje v notranjosti. Tudi neznanka si je snela svojo kapuco, kot da bi med njima veljal nek skrit dogovor. Bili sta si tako različni, a hkrati popolnoma drugačni. Še vedno sta se nezaupljivo opazovali in Azar se je nenadoma odločila, da bo prekinila tišino. "Brez zamere, ampak tale tišina mi ni preveč všeč." Nenadoma je spregovorila in še njo samo so njene besede presenetile. Le zakaj je sploh morala navezovati stike s to neznanko, medtem ko bi lahko preprosto odkorakala stran, pa čeprav bi bilo to strašno nevljudno in bi neznanka lahko to razumela kot da neznanka ne bi bila vredna njene pozornosti, tega pa ni želela. "Jaz sem Azar," je znova razbila tišino in se zazrla v neznanko, ki bi vsak hip lahko popolnoma besna planila nanjo. Rahlo je nagnila svojo glavo in se vprašujoče zazrla vanjo, ne povsem prepričana, kaj bo zdaj storila ona, a hkrati tudi povsem pripravljena na vse, kar bi zdaj lahko sledilo.

Kay ni želela prebiti ledu, zanimalo jo je namreč, kaj ima v načrtu svetlolaska. Ko je končno spregovorila, se je v mislih morala strinjati z njo. Tudi njo je tišina delala nekoliko živčno in sumničavo. Videla, da je preden je ponovno spregovorila, kar malo oklevala. Drobcen nasmeh je razsvetil njen obraz. Še dodatno je dvignila glavo in spregovorila:"Azar. Me veseli. Moje ime je Kay Irihapeti Huatare," se je predstavila še sama in ji pomolila svojo kratko roko nekam v višave. "Kot lahko vidiš sem po glede rase polovnjakinja, zate pa predvidevam, da si vilinka ali pa polvilinka, ali se morda motim in si le izredno bleda in lepa predstavnica človeške rase?" je rekla vampirka. "Iz katerega dela otoka prihajaš?" jo je radovedno vprašala. Ni mogla ustaviti svoje radovedne plati, pa če se je še tako trudila. Upala je lahko le, da je poplava vprašanj ne bo zmedla ali ogrozila ali kaj podobnega.

Za trenutek je znova oprezno ošinila obraz svoje nove znanke, saj ni bila točno prepričana, da ji lahko zaupa. A to je bilo tako ali tako v Azarini naravi- nikoli ni zaupala nikomur in vedno je trajalo nekaj časa, preden se je popolnoma sprostila. Segla ji je v roko in se pri tem potrudila, da ni pretirano izpostavljala dejstva, da je veliko višja od temnolaske. Nikoli ni marala dejstva, da se je kdorkoli razlikoval od nekoga drugega samo zaradi svojega izgleda. Tudi sama je imela kot polvilinka kar nekaj problemov z vilinci, ki so bili zatrdino prepričani, da so nekaj več od nje. Ob spominu je njen obraz za trenutek prekrila senca, ki jo je Azar odgnala z nasmeškom. "Tudi mene veseli, Kay." Poslušala je jasen glas svoje sogovorke in ob njenih besedah prikimala. "Polvilinka sem, prihajam pa iz južnega dela." Oboževala je del otoka, ki je po dogovoru pripadal čarovnikom. Čeprav še ni bila kjerkoli drugje kot pa na nevtralnem ozemlju in tam, je bila na nek način prepričana, da so dobili najlepši del. Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa se znova ozrla v Kay. "Čarovnica sem," je dodala, ob tem pa je v njenem glasu bilo nekaj, kar je bilo za lahkotnostjo, s katero je običajno govorila, in je še najbolj spominjalo na opozorilo. Ampak Azar je vedno vedela, da je bolje biti previden, zato je Kay za vsak primer namenila opravičujoč nasmešek, da ne bi dobila napačnega vtisa, zakaj ji je to povedala. Čeprav ji je delovala kot prijetna oseba, so te lahko bitja včasih presenetila. "Pa ti?" To je letelo bolj na del otoka, a kljub temu jo je zanimalo tudi kateri vrsti pripada Kay in ali zanjo predstavlja nevarnost. Vsaj upala je, da temu ni tako.

"A tako.. Polvilinka si," je polglasno dejala vampirka. "Priznati moram, da sem dokler nisi snela kapuce, nisem bila prepričana o tvojem spolu," se je zarežala in pri tem razkrila vrsto svojih belih, ostrih zob. "Prosim, ne jemlji to kot kakšno osebno žalitev, toda kakšni vilinski dečki znajo biti precej dekliškega videza," je opravičujoče pojasnila in ji namenila še en nasmeh. "Južni del, praviš? Po zakonu mi ni dovoljeno tja. Kako pa je tam? Resnično me zanima, kako izgledajo drugi deli otoka," je rekla in pri tem pokazala svojo vedoželjno plat. Ob omembi njene vrste, je v njenem glasu opazila rahlo ostrino, česar pa si Kay ni ravno gnala k srcu. "Je nespoštljivo od mene, če vprašam kateri element lahko nadzoruješ?" jo je vprašala in pri tem zadušila navdušenje, ki se je v njej porajalo ob tem. "Srečala sem kar nekaj čarovnikov in zagotovo lahko trdim, da so eni najprijetnejših sogovornikov, čeprav sem naletela tudi na take, ki so žalili mojo raso in tudi vrsto in boji so bili neizogibni. Veš, zelo sem ponosna na to kdo sem in od kod prihajam. Diskriminacija je zame nekaj najhujšega in je pod nobenim pogojem ne toleriram." Nato je utihnila in zajela malo sape in hkrati je v nosnicah zopet začutila slankast vonj po morju. Umaknila je pogled z Azar in ga usmerila v kopico galebov ter nato spet nazaj v sogovornico. "Sama prihajam iz hladnejšega in temačnejšega dela otoka," je dejala s skrivnostnim prizvokom v glasu.

Na njeno vprašanje je veliko povedal že nasmeh temnolaske, ki je razkril njene snežno bele, ostre zobe. Za trenutek se je skoraj radovedno zazrla v njen nasmeh, potem pa se zavedla, da to morda ni najbolj vljudno oziroma pametno od nje, zato je pogled umaknila in ga dvignila, da ji je zdaj zrla v oči. "Saj pravzaprav sem že navajena na to," je Azar na njeno opravičevanje zamahnila z roko. In pravzaprav je bilo včasih dejstvo, da ljudje niso bili prepričani kakšnega spola je, prav uporabno. Namuznila se je, potem pa razumevajoče prikimala ob pripombi, da ji tja ni dovoljeno. Saj tudi Azar ni bilo dovoljeno kamorkoli drugam kot pa na svoj del otoka, zato je toliko rajši zahajala na nevtralna ozemlja. "Tam je lepo," je na kratko povedala in se ob tem nasmehnila. Navsezadnje je bilo res. "Vse je izjemno urejeno, pa tudi okolica je čudovita." Že ob samem spominu se je morala nasmehniti, potem pa je za trenutek obmolknila. "Obvladujem ogenj," je priznala, potem pa se znova zazrla v vampirko nasproti sebe. "In ne, ni nespoštljivo. Ter hkrati; jaz nisem ravno tiste vrsta oseba, ki bi kogarkoli zaničevala samo zaradi rase, izgleda ali vrste. Ponavadi bitij ne maram zaradi njihovih karakterjev in odnosa do vsega, kar je naokrog." Ob tem se je samo za trenutek namrščila, potem pa glasno izrekla svojo najnovejšo ugotovitev. "Torej si vampirka." Z radovednostjo, ki jo je prej opazila pri Kay, se je zdaj sama zazrla vanjo in v njenih očeh ni bilo niti sledi o nespoštljivosti. Vampirji so bili tako zanimivi in pravzaprav o njih ni vedela veliko, čeprav je prebrala že ogromno knjig. Svoj pogled je nenadoma odvrnila, da ne bi izpadla nevljudna, in se znova lahno nasmehnila sama pri sebi.

Videla je, kako jo je njen nasmeh sogovornico rahlo zmedel, zaradi česar se je Kay komaj slišno zahihitala. Z zanimanjem je prisluhnila Azarjinem opisovanju čarovniškega ozemlja. Tako rada bi raziskovala tam. Pravzaprav bi si rada ogledala celoten otok, toda to se ne bo nikoli zgodilo. Sporazumi med vrstami so to preprečevali. "Je pokrajina bolj hribovita ali bolj ravna? Imate kaj gozdov?" je radovedno vprašala, nato pa si z roko hitro zaprla usta. "Oprosti, veliko preveč sprašujem, toda po naravi sem strašno radovedna in vedoželjna, kar pa ni vedno dobro," se je nasmehnila. Dobila je občutek, da je Azar prijetna oseba, ki ne dela razlik med ljudmi in slednje ji je bilo še posebej všeč. Nato pa je podkrepila njeno ugotovitev:"Da, prav imaš. Vampirka sem. Ti to predstavlja strah, gnus ali kaj podobnega?" je previdno vprašala. "Sama nimam nič proti spoznavanju ostalih vrst. Na ta način se lahko veliko naučimo o drugih navadah in načinih življenja. Tako lahko vsaj poslušam kakšno je tam, če si že sama ne smem ogledati."

Azar se je končno vsaj nekoliko sprostila in morala je priznati, da se ji zdi vampirka nenavadno in celo osvežujoče zanimiva. "Pravzaprav imamo več manjših trgov, kjer se vedno nekaj dogaja, potem pa je tam še večji trg na katerem je vodnjak, ki je namenjen počastitvi elementov. Pokrajina je ravna; ni nekih velikih hribov ali karkoli podobnega. Gozd? Na nekaterih predelih, ja. Ampak ne ravno zelo gost ali karkoli podobnega. V bistvu je vse skupaj blizu južne obale, zato imamo tudi morje, klife in te stvari," je povedala in se ob tem nasmehnila. "In v bistvu sem se tudi jaz vedno spraševala, kako je vse skupaj urejeno na ostalih delih otoka." To je bilo v bistvu bolj vprašanje in z zanimanjem se je zagledala v temnolasko, potem pa nenadoma spoznala, da mora biti zanjo najbrž neprijetno, ker je bila nekoliko večja od nje, zato se je na hitro ozrla naokrog in zagledala neko deblo, ki je bilo samo za nekaj korakov oddaljeno. Usedla se je in se ob tem opravičujoče nasmehnila Kay, potem pa ji znova prisluhnila. "Strah, gnus ali kaj takšnega?" Nejeverno je pogledala Kay, potem pa se zavedla, da najbrž večina bitij goji takšen odnos do njih. "Ne, pravzaprav ne. Mislim, dokler se ne znajdem v nevarnosti sem ponavadi previdna, ampak nimam kakšnih posebnih zadržkov pred drugimi rasami. In pravzaprav se popolnoma strinjam s teboj," se je tokrat toplo nasmehnila Kay in si popravila lase, ob tem pa s pogledom ošinila svoje roke in se mimogrede začudila, ker so bile še vedno tako nežne na pogled, pa čeprav je že tisočkrat ustvarila z njimi ognjeno kroglo, le da ji ogenj ni mogel škodovati. Oboževal jo je in ona je oboževala njega; bila sta eno. Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa svoj pogled usmerila nazaj proti Kay.

Vampirka je občutila spremembo v Azarjinem počutju, saj je začela govoriti z lahkotnejšim in bolj sproščenim tonom. Z zanimanjem je prisluhnila opisu njenega ozemlja. Če ga že ne more videti, si pa lahko vsaj predstavlja kako izgleda. "Oh, klifi me spominjajo na Irsko, kjer sem včasih prebivala," je z navdušenjem rekla. "Oboževala sem Irsko in sem bila resnično žalostna, ko sem jo bila primorana zapustiti." Malo je razmislila, nato pa odgovorila na prikrito vprašanje:" No, pri nas je bolj temačno," se je zasmejala. "Zato tudi pridem velikokrat na nevtralna ozemlja, pa še to lahko pridem le zvečer, drugače bi tvegala lastno smrt. Drugače pa so naši prostori podzemne dvorane, kjer imamo vsak svojo kripto ter eno veliko dvorano, ki je namenjena vsem. Imamo majhno zaplato gozda in veliko skalnatih sten. Če želimo priti do morja, je potrebno plezanje, ali pa lebdenje, če ga že toliko obvladaš." Med govorjenjem je sledila s pogledom čarovnici, ki se je usedla na bližnje podrto deblo. Sledila ji je, sedla pa ni, saj bi se tako zopet poznala ogromna višinska razlika, pa še utrujena ni bila, saj je pred dobršnima dvema urama komaj vstala. "Všeč mi je, da nisi polna predsodkov," se ji je nasmehnila. Veliko osebkov je ob obmembi njene rase začelo na plan potegniti razne križe in vode in kaj podobnega. "Hej!" je vzkliknila kot, da bi jo spomnila dobre ideje. "Je nevljudno, če te prosim, da mi pokažeš kako nadziraš ogenj?" je z žarom, vendar vseeno nekoliko previdno in spoštljivo vprašala Kay.

"Irska? Uau." Ob omembi dežele, o kateri je pravzaprav samo brala, se je skoraj otožno nasmehnila. "Če ti po pravici povem, jaz nisem bila še nikjer. Do svojega šestega leta sem živela izven otoka, potem pa sem morala priti z učiteljem sem." Sama pri sebi je zavzdihnila, čeprav se je zavedala, da bi lahko šla kamorkoli, pa zdaj ni želela zapustiti klana ali karkoli podobnega, zato je vztrajala na otoku.
Ko je začela Kay opisovati njihovo stran otoka, ji je z zanimanjem prisluhnila in si ob tem v mislih slikala podobe. Že res, da je vse skupaj zvenelo precej temačno, a zagotovo je bilo tudi precej lepo. "Vedno sem vam zavidala lebdenje," je priznala in se sama pri sebi nasmehnila. O tem je bilo veliko napisanega in Azar si je včasih želela, da bi ona sama imela to sposobnost, a vedela je, da je ne bo nikoli pridobila.
Ob naslednjih besedah iz ust njene sogovornice se je Azar spet nasmehnila. "Ne maram predsodkov," je preprosto povedala. "Glede na to, da sem polvilinka, sem navajena marsičesa in vem, da zna to biti neprijetno. Nikoli ne sodim bitij po rasi, vrsti ali čemerkoli podobnem," je še priznala in se bledo nasmehnila, a ko je zaslišala naslednje Kayine besede, je njen nasmeh postal širši. "Seveda ni nevljudno," se je zasmejala in dvignila svoje dlani, da so bile z notranjo stranjo obrnjene proti njej, potem pa se zazrla v njih in se skoncentrirala. Dlani je potisnila skupaj, da je ustvarila neke vrste polkrog iz svojih dlani, potem pa se znova spomnila na tisti prijeten občutek ognja in čutila je, kako ji je toplota začela počasi potovati po žilah do dlani, kjer se je nenadoma pojavil povsem majhen plamen. Zazrla se je vanj in ga prisilila, da je postal nekoliko večji. Zdaj je bil ogenj velikost srednje velikega kamna in sama pri sebi se je nasmehnila, ko ji je toplota ožarila obraz, potem pa je premaknila eno roko in si ogenj prestavila iz ene roke v drugo in jo za nekaj trenutkov podržala proti Kay, da si je lahko ogledala ogenj, ki je na njeni koži ustvarjal nenavadno igro senc. Čez nekaj časa je dvignila še drugo roko in jo položila na prvo, da sta se sklenili in zadušili ogenj, od katerega ni ostalo popolnoma nič. "Rada imam ogenj," je priznala in se namuznila, potem pa je iz konice njenega prsta planil ognjeni plamen, ki ga je upihnila in se nasmehnila Kay in ob tem upala, da vampirka ni bila razočarana.

"Tako hitro si prišla na otok?" je začudeno vprašala Kay. "Zame je bilo definitivno drugače. Spremenjena sem bila s sedemnajstimi leti, na otok pa sem prišla z enaidvajsetimi, ko ..." Obmolknila je in njene oči so se rahlo ovlažile. Grenkoba je zopet zajela njeno srce. Globoko je vdihnila in iztrgala se je mračni podobi spominov. Zopet je začela veselo klepetati, čeprav se je še vedno čutil vpliv otožnosti, ki jo je zajela trenutek poprej. "Sama sem kot smrtnica ogromno potovala," je priznala. "Moja mati je bila polna revolucionarnih idej in nevedno ljudstvo jo je hitro zasovražilo in tako smo odpotovali, preden bi se njej ali nam zgodilo kaj hudega. Tako sem videla že Anglijo, Škotsko, Irsko, Nizozemsko, Francijo, Poljsko, Rusijo - tam niso ostali dolgo," se je na kratko zasmejala in nadaljevala:"Potem smo odšli še v Južno Ameriko, pa je bilo rahlo prevroče za očeta, zato smo na mojo nejevoljo odšli v skandinavske države. Poslednja moja je bila prav Finska," je dejala in se tokrat ni prepustila spominom, čeprav so ji trpeče Arielove podobe in Morganin smeh še vedno zelo pogosto delale družbo v sanjah ali vsakodnevnih mislih.
"Res si nam zavidala lebdenje?" se je zasmejala Kay. "Meni se zdi telekineza veliko bolj zabavna in koristna. Zelo mi pomaga pri vsakdanjih opravilih, ki so drugače za tako majhno osebo trn v peti."
Ko je Azar privolila v njeno prošnjo, je od navdušenja zaploskala kot dete na božično jutro. Nato je sedla na štor poleg nje in utihnila, tako da je ne bi dekoncentrirala. Osuplo je opazovala plamen, ki je nastal na njenih dlaneh.
"Naravnost fascinantno," je komentirala navdušena vampirka, saj tega še ni videla poprej.

Ob presenečenju, ki je bilo jasno vidno na obrazu njene nove znanke, je Azar za trenutek sklonila pogled. "Moja mama je bila umorjena, ko sem bila stara štiri leta. Oče me je skušal naučiti vse, a ni vedel česa o ognju, zato mi je priskrbel učitelja. Pravzaprav sem bila prisiljena priti sem," je zletelo iz nje, še preden bi lahko ustavila tok svojih besed. S svojim pogledom je preiskala pogled na obrazu temnolaske, potem pa je poslušala njene besede.Tudi za njenim glasom je Azar lahko zaznala nekaj, kar je bilo najverjetneje jasno slišno v njenem lastnem glasu pred nekaj trenutki- grenkobo, pomešano z otožnostjo.
"Upam da ne zameriš, ampak kako to sploh izgleda? Ko te nekdo, saj veš, spremeni?" Njeno vprašanje je bilo izrečeno in čeprav je Azar nekaj malega vedela o tem, bi se ji je zdelo zanimivo slišati vse to iz ust temnolaske pred seboj, ki je vse to dejansko tudi doživela. Čeprav je sploh ni dobro poznala, je čutila do nje nekaj spoštovanja, saj je bila navsezadnje najverjetneje mnogo starejša in bolj izkušena od nje.
"Vedno se mi je zdelo nekaj posebnega," je priznala in se namuznila ob tem. Seveda je bila tudi telekineza najverjetneje uporabna, ampak lebdenje je bilo še vedno nekaj, kar bi Azar z veseljem preizkusila, čeprav se je zavedala, da za to ni imela nobene možnosti. "Saj ne rečem, da telekineza ni uporabna. Ampak lebdenje je kljub vsemu zagotovo krasno." Zasmejala se je ob svojih besedah, potem pa razumevajoče prikimala ob naslednjih Kayinih besedah. Saj jo je prav dobro razumela.
Na njenem obrazu se je začel poigravati droben nasmešek. "Vem," je priznala, potem pa se je morala zasmejati. "Sploh občutek je... Nekaj posebnega." Za trenutek se je zagledala v svoje roke, potem pa pogled usmerila nazaj proti Kay.

Ob omembi uboja matere, je Kay umolknila in spustila pogled. "Zakaj nikoli ne pomislim, preden zinem kaj..." si je mislila in se v mislih, kajpada tolkla po glavi. "Zlat oče," je uspela pripomniti in Azar namenila droben nasmešek. Še predobro je vedela, kako je, če ti umorijo nekoga dragega. Dejstvo, da je bila takrat vampirka, ni nič olajšalo njene bolečine. Bilo je toliko huje, ko je prišla resnici do dna.
Ob njenem vprašanju si ni mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. "Seveda ne zamerim. Le zakaj bi ti? Konec koncev sem te tudi jaz vprašala vse, kar mi je prišlo na pamet in teh vprašanj ni bilo malo." Vedno je bila radovedna, pa ne na opravljiv način. Želela je le razširiti svoj spekter znanja. kolikor je bilo le mogoče. "No, sama sem imela s tem kar srečo, če se lahko pri taki stvari sploh uporabi tak stavek," se je namuznila. "Bila sem napadena, ko sem se pozno ponoči vračala domov. Še proti enemu vampirju ne bi mogla nič, kaj šele proti dvema. Kot za šalo sem bila onesposobljena in hvala bogu, da je bil Ar... em.. moški tisti, ki me je ugriznil in ne ženska. Iz izkušenj, ki sem jih doživela kasneje z njo, sem prepričana, da bi ona opravila na najbolj boleč način." Ob skorajšnji omembi njegovega imena, ji je rahlo zastala sapa. Zbrala se je in nadaljevala." Občutek je izredno neprijeten. Počutiš se.. kot da bi te nekdo z razbeljenim železom žigosal po celotnem telesu in po vseh notranjih organih, še posebej po srcu. Zdi se ti, da v tebi divja ogenj, ki se ga ne da pogasiti. Želiš si smrti, tako močno si je želiš, vendar ne napoči. Že, ko misliš, da so se te usmilili in zaključili tvoje življenje, si prisiljen odpreti oči in se zazreti v nov svet. Imela sem ob sebi dva vampirja, ki sta skrbela zame med procesom. Nekateri gredo čez to sami in grozno trpijo. nekateri pa so prešibki za to in zapustijo ta svet." Končala je svojo pripoved in uprla pogled v Azar ter čakala na njeno reakcijo.

"Lahko bi tako rekli, da. Ali pa tudi ne, vsaj glede na to, da od njega že zelo dolgo nisem slišala ničesar," je priznala, ob tem pa se je zavedla, da njen glas zveni otožno. Da, pogrešala je svojega očeta, a nek del nje ji je vsak dan znova dopovedoval, da je mrtev. To je bilo nekaj, česar najverjetneje ne bi nikoli na glas priznala, saj se je preveč bala, da bi s tem dejstvo popolnoma potrdila in ga naredila resničnega. Tega pa ni želela- še vedno je namreč želela verjeti, da jo bo oče spet poiskal in bosta znova skupaj, pa čeprav je to zvenelo kot neka poceni pravljica.
"Pravzaprav je čudno, da je še nekdo tako radoveden, kot znam biti jaz." Zasmejala se je in si ob tem mimogrede popravila koder las za uho, skoraj že povsem samodejno. Svoj pogled je znova uprla v Kay in jo tiho poslušala. Na njenem obrazu se je najverjetneje zrcalila osuplost nad slišanim, saj pravzaprav še nikoli ni izvedela, kako to sploh poteka. In že ob opisu se je počutila nekoliko neprijetno, zato si sploh raje ni predstavljala, skozi kakšne mogočne bolečine je morala iti temnolaska pred njo. Zaradi tega jo je Azar še bolj spoštovala, a na nek način se ji je zaradi te usode smilila. A tega ni pokazala, saj se je bala, da bi s tem utegnila vampirko užaliti. Občudovala jo je zaradi vsega, kar je vedela o njej, in to je bilo nekaj, kar je bilo pri Azar težko pridobiti. Pustila je nekaj tišine, potem pa je nenadoma znova pogledala Kay. "Spet imam vprašanje, ki bo morda znova zvenelo nevljudno. Ampak; ali si ti kogarkoli že, saj veš, povampirlila?" Previdno se je pozanimala in ob tem v mislih odkimala, a ni mogla vedeti, kajne? In to jo je zanimalo, ni si mogla pomagati. In pravzaprav je Kay smatrala kot zelo prijetno osebo, in njenega mnenja o tem ne bo spremenil tudi njen odgovor. Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa svoj pogled skoraj opravičujoče zaradi dejstva, da jo sprašuje takšne stvari, uperila nazaj v temnolasko.

Ko je zaznala otožnost v Azarinem glasu, je pogledala k višku. "Si poskušala navezati stike z njim? Mogoče pa ne ve kam bi ti pisal ali pa kaj podobnega," je dejala in jo prijateljsko potrepljala po rami. Objeti si je ni upala, ker prvo kot prvo je za to imela prekratke ročice, kot drugo pa bi se morda čarovnica počutila ogroženo ali neprijetno.
Bilo ji je všeč, da je spoznala nekoga sebi enakega. Nekoga, ki je prav tako radoveden kot ona. Polno glavo je imela zagrenjenih, starikavih vampirjev, katerih vrhunec je bilo poležavanje na divanu ob plamenu ognja, ki je grel njihove stare kosti. Bila je škoda, ker so meje preprečevale obisk podzemlja ali Azarinega domovanja. Zelo rada bi videla kraje o katerih ji je pripovedovala. Ob drugem vprašanju je malce postala. " Zame ni nič nevljudno," se je nasmehnila. "Moram priznati, da sem enkrat poskusila.. toda potem je nekaj kliknilo v moji glavi in sem pustila žrtev v kamri, kjer sva bila zaprta. Spoznala sem, da si tega ne želim početi. Naj imajo vsaj oni normalna življenja. Če pa bo se našel kdo, ob katerem se bo splačalo preživeti večnost, ga bom na njegovo privoljenje spremenila. Če se bo to sploh kdaj zgodilo," je rahlo zagrenjeno dejala in se takoj potem spet nasmehnila. "Drugače se naša hrana skriva v ječah, kjer ždijo na smrt obsojeni kriminalci. Vseeno je ali jim dih vzame puška, vešalo ali pa moji zobje."

"Nihče ne ve nič o njem. Ampak dvomim, da to kaj pomeni. Moj oče je bil vedno tiste vrste oseba, ki se raje zadržuje na samem, skoraj tako kot jaz," je znova spregovorila Azar in se hvaležno nasmehnila Kay ob njenem tolažečem dotiku, ob katerem se je znova opomnila, da je zdaj stara 22 let in da je vse to najverjetneje nekje daleč za njo, v preteklosti. Navsezadnje pa niti ni bilo tako pomembno, kajne? Ob tem je za trenutek zavzdihnila, saj je vedela, da je bilo pomembno. A hkrati se je zavedla še nekaj. "Hej, Kay, koliko si pravzaprav stara?" Se je z novim vprašanjem obrnila proti temnolaski in se ji nasmehnila, saj si tega sploh ni znala predstavljati. Že zdavnaj je spoznala, da pri vampirjih videz vedno vara, zato ni želela napačno preceniti njene starosti. Že res, da je Kay izgledala mlada, a v njenih očeh je bilo nekaj veliko starejšega- nekaj, kar je pričalo o tem, da je Kay v svojem življenju izkusila že marsikaj.
Ob Kayinem odgovoru je Azarino spoštovanje do črnolaske še bolj zraslo in na Azarinem obrazu se je znova pojavil nasmešek. "Zagotovo se bo našel kdo takšen. Navsezadnje imaš celo večnost, da ga najdeš," je tolažeče pripomnila in se ob tem zavedla, da ima v primerjavi z njo najverjetneje malo časa, a Azar se s tem ni obremenjevala. Ni verjela v ljubezen, čeprav je na skrivaj vedno upala, da se bo nekoč našel nekdo, ki ji bo dokazal, da dejansko obstaja.
"S tega vidika še nikoli nisem premišljevala o tem, ampak imaš prav," je priznala ob njenih naslednjih besedah in se ob tem znova toplo nasmehnila Kay. Bila je zelo prijetna oseba, tako kot je domnevala. Dejansko se Azar nikoli ni zmotila, vsaj ne kar se je prvega vtisa tikalo.

"Mogoče pa bi si morala vzeti dopust in odpotovati kjer si živela preden si prišla sem. Morda bi morala povprašati v hiši, kjer si prebivala. Če seveda še stoji in, če se spominjaš. Po drugi strani pa je mogoče prav, da nikamor ne greš. Potovanje bi ti morebiti odprlo stare rane, toda sama sem taka, da želim priti stvarem do dna za vsako ceno." To je bilo zagotovo res. Že več let je iskala informacije v knjigah, v ljudeh, starih krajih, ... Prišla bo do dna tej skrivnosti, pa če pri tem izgubi življenje. Malce se je zgubila v lastnih mislih. To se ji je zadnje čase dogajalo kar pogosto. Dvakrat je močno pomežiknila, da bi se "prebudila". Zazrla se je v Azar in upala, da njeno nekajsekundno razmišljanje ni bilo tako opazno. "Preteklost vedno pusti na nas posledice," je zamrmrala. Ob vprašanju o starosti se je morala zasmejati. "Primorana sem te razočarati, saj zagotovo ne štejem neke častitljive starosti, res pa je, da bi ti lahko bila babica. Stara sem 72 let, brez prištevanja svoje človeške starosti, seveda. Mimogrede, koliko pomladi, poletij, zim in jeseni si pa ti že doživela?" ji je vrnila vprašanje.
"Veš kaj.. Moram priznati, da večnost ni tako tolažeča misel. Ampak kaj se more. Se bo že našel Gospod Pravi," se je nasmehnila. "Zanima me, kako bi bilo biti v zvezi s predstavnikom drugega klana," je pomislila naglas.

Po tako dolgem monologu je Kay pričakovala kakšen odziv, toda izgledalo je, da se je Azar prepustila svojim mislim. Ker je vampirka menila, da bo najbolje, da vanjo ne dreza več, se je odločila, da se umakne in ji dopusti zasebnost. Skočila je iz črvivega debla, na katerem je stala in si otepla od mivke rahlo umazan plašč. "Zelo lepo te je bilo spoznati," je dejala ob slovesu. "Upam, da se še kdaj vidiva, saj je bilo v tvoji družbi resnično prijetno. Občutek imam, da ti lahko povem veliko stvari, kljub temu, da se poznava skoraj dve uri in prihajava iz čisto drugačnih okolij." Zasukala se je in odšla, nato pa malo postala, se obrnila na peti in ji dejala:"Pa lepo se imej. Se vidiva." Poklonila ji je velik nasmeh in odšla v temino noči.

Luna jo je že nekaj časa klicala nekam, in ob precej topli noči se je končno odločila, da ji bo sledila. Sky je počasi, zasanjano korakala ob pristanišču in se naposled ustavila ob enemu izmed mnogih pomolov, medtem ko je na njenem koraku ves čas igral droben, srečen nasmešek. Bila je dobre volje, a kljub temu je v nežni svetlobi mesečine izgledala kot duh. Kratka bela obleka, ki jo je imela na sebi, je bledico njene kože samo še bolj poudarila, njeni dolgi lasje pa so predstavljali nenavaden kontrast v primerjavi z dolgimi nogami, s katerimi se je bosa sprehajala naokrog. Znova se je premaknila in ob tem skoraj očarano opazovala svojo roko, ki je drsela skozi hladen nočni zrak, potem pa je široko razprla svoje modre oči, medtem ko se je ustavila na samem robu pomola in se zazrla v nebo nad seboj. Bilo je povsem temno, le na določenih mestih so bile zvezde, za katere se je zdelo, da prebadajo temino neba s svojo nežno rumenkasto svetlobo. Noč je bila njen najljubši čas v celotnem dnevu in ne samo zaradi dejstva, da je bilo temno, kar ji je omogočalo sprehajanje naokrog. Ne, na noči je bilo nekaj več - tista skrivnostna sila, ki jo je vedno znova premamila in ji šepetala na uho skrivnostne besede, ki so jo vznemirjale in pomirjale hkrati.
In kot da bi jo zvezde tam daleč zgoraj zaslišale, je nenadoma začutila oči, ki so jo opazovale. Sky se je mehko nasmehnila, medtem ko je zaprla svoje oči in nastavila obraz proti nebu, a hkrati je vedela, da jo nekdo še vedno opazuje. Bilo je prav nenavadno, s kakšno lahkoto je to začutila. Veter je pihal v nasprotno smer in odnašal vse vonje, a kljub temu je počasi odprla oči in ne da bi se premikala, rahlo zasukala svojo glavo, da je zrla v popolno temo za seboj. »Zakaj se skrivaš v objemu noči?« Njen glas je melodično prekinil tišino, medtem ko je mehak nasmešek na njenem obrazu ostal, medtem ko je pričakujoče zrla predse.

Narnaya.

Narnayo je kot pogosto odneslo na nevtralno ozemlje, tokrat k morju. Dolgočasila se je, zato je le preprosto tavala naokoli. Ni vedela kaj bo prinesla noč. Morda veselje ob novem umoru? Ali samo občutek svobode ob divjanju čez ravnine, gozd in po plaži? Ko je prišla do pristanišča je v njen smrček butnilo precej novih vonjev. En celo popolnoma svež, zato je prisluhnila, da bi slišala osebo, ki je lastnik tega najnovejšega vonja. V tišini je lovila zvoke, a ujela ni nič, kar bi naznanjalo kaj človeškega. Le nežno plivkanje valov in šumenje dreves v rahlem vetru. Priprla je oči in se splazila bližje, nato pa tiho stopala po pomolu. Na koncu je bila res neka oseba, neko neznano dekle. Njena občutja so jo zmedla, saj so bila polna neke zasanjanosti in veselja zaradi nečesa. Dekle je očitno ugotovilo njeno prisotnost, saj jo je približno pol minute kasneje ogovorilo. "Zakaj se skrivaš v objemu noči?" je rekla z melodičnim glasom. Ugh, po obleko bom morala. Dobro, da jo nosim s seboj in jo vsake toliko časa spravim v kakšen kot in se kasneje vrnem ponjo. Obrnila se je in stekla kakor hitro je lahko, tako, da je bila v roku petih minut že nazaj blizu pomola, previdno noseč lahko krilo. Hitro se je spremenila, kot že velikokrat, se preoblekla, nato pa nadaljevala v človeški obliki. Po minuti srednje hitre hoje je bila že nazaj ob pomolu. "Nikoli ne veš koga boš srečal ponoči. Zato se skrivam." In ker me to, da te nisem slišala, ne navdaja z zaupanjem. Prijazno se je nasmehnila, v njenih očeh pa se ni pojavila niti pikica nezaupanja ter zmedenosti.