Lovišče

Po nekaj korakih se je obrnil. Popolnoma je razumel Alexine besede. Stekel je nazaj in se med potjo, malo oddaljen od Alexis in Rose preobrazil in oblekel hlače. Odšel je nazaj k njima. "Alexis, o tvoji preteklosti ne vem nič, a vem, da si bila tam po moji prvi preobrazbi. Od tam ti tetovaža." Je povedal s pogledom uperjenim v svoje noge. Po teh besedah je dvignil pogled in lase odpihnil iz obraza. Pogledal je Alexis, ki ji je spoznanje očitno pomenilo šok. Še vedno je gledala predse z natanko istim pogledom kot ob Ainovi kratki odsotnosti. Pogledal jo je prijazno in brez sovraštva ali začudenja, pa tudi radovednosti ni bilo. Obe sta lahko začutili, da Ain s svojim pogledom pove resnico. Rose še vedno ni bilo nič jasno ampak Ain ji ni nameraval dati odgovorov na njena vprašanja. Pusil je, da v prazno postavlja vprašanja in zrl v Alexis, ki se je počasi začela spravljati k sebi.

Alexis je še nekaj časa zrla naravnost predse in odmaknjeno hitro razmišljala. "Narobe? Ne nič ni narobe, samo....." utihnila je in pogledala kako se je Ain spremenil nazaj in se ustavil ob njiju. "Vem, da ne veš ničesar. Tako je tudi bolje." je rekla in odkimala sama sebi ter pri tem gledala v nebo. Spomnila se je časov, ko je vstopila v klan. Velikokrat je povedala le del svoje zgodbe, saj ni želela, da bi kdo vedel, kaj se ji je v resnici zgodilo. Kratko je zasmrkala in pogledala Rose. "Saj vem, da mi želiš samo dobro. Vendar verjemi, da če bi komu povedala, bi verjetno potem sama odšla. Težko je." je rekla. Po licu ji je spolzela solza, ki pa jo je z hitrim gibom obrisala. Začutila je Rosino jezo, za katero je želela, da bi čimprej izginila. Močno je želela, da bi se oba z Ainom počutila v redu, in jima njena čustva ne bi prišla do živega. "Ko sem rekla, da pozna vse, sem s tem mislila...." je začela vendar ji je v grlu obstal velik cmok, zato je s težavo nadaljevala "....pozna člane mojega bivšega klana." Počasi je vstala in si z rokama pomagala ohraniti orientacijo, da ne bi zgrmela po tleh. "Oprostita mi za ta izpad." je rekla v opravičilo in se kislo nasmehnila. "Preteklost je zame pretežka, da bi o njej razmišljala, zato živim samo za sedanjost." je še rekla in si popravila skuštrane lase.

((pa tm, ko sm napisala, da se trudim spremeniti vajina čustva, napišta da so se spremenila, ker bom začela uporablat uno sposobnost , samo da Alexis ugotovi to in jo začne uporablat.))

Rose jo pogledala najprej Aina potem Alexis. Nasmehnila se je bolj kislo in jo prijazno pogledala. "Če je tako naj tako tudi ostane" je rekla dokaj resno. Rose je sledila Alexisinemu pogledu v nebo. Pomislila je na prav vse kar se je zgodilo danes čisto vse, odločila se je da bo nekatere stvari poskušala pozabiti. Pogledala je Alexis in videla solzo ki je pritekla na Alexisino lico a jo je Alexis hitro obrisala. Tudi sama se je spomnila preteklosti na katero je poskušala pozabiti. Že se je hotela tudi ona razjokati a se je naenkrat počutila veliko bolje.
"No saj je vseeno rajši se ne spominjaj težkih trenutkov zaradi mene" ji je potiho rekla. "Nič nočem izvedeti če pa ne tako da bi nekdo trpel." Pogledala je naokoli. "Nikar se ne opravičuj saj ni več pomembno" je rekla in jo prijazno pogledala. "Res je boljše živeti sedanjost kot pa se ubijati s težko preteklostjo" je rekla zasanjano in se spet zazrla v nebo. Poiskati je poskušala prihodnost v nebu. Pogledala ju je če je kaj boljše s njima in če se bodo lahko pogovarjali a čem drugem in ne o stvereh ki se je ne tičejo in o čem bolj veselem. Sama se je počutila veliko bolj veselo kot bi morala biti. Kako čudno je pomislila in se nasmehnila čeprav mogoče ni bil ravno pravi trenutek.

Alexis se je končno spravila k sebi in Ain si je oddahnil. Ni bil jezen, ali prestrašen, a pretirano poskočno se vseeno ni počutil. Zato se je začudil, ko je naenkrat postal bolj vesel. Nasmeh se mu je še bolj raztegnil čez obraz. Še naprej je zrl naravnost v Alexsine oči in opazil je solzo, ki je zdrsela po licu, a jo je Alexis obrisala. Ain je iz Rosinega govora ugotovil, da je imela tudi ona rahlo temačno preteklost, zakaj imajo nekateri takšno nesrečo s preteklostjo, moja pa je bila tako lepa, oče, ki ti v vsem stoji ob strani in te podpira, to si želi vsak, je pomislil in nežno trznil z glavo. Opazil je, da se je tudi na Rosin obraz prikradel nežen nasmešek. Še naprej je opazoval Alexis. Ugotavljal je, da ima lase zelo podobne njegovim pa tudi barva polti je podobna njegovi. Skomignil je z rammeni in pogled še vedno nežno uperjal v Alexis. Zdelo se mu je, da se je počasi umirjala in to je tudi njega spravilo v dobro voljo.

Ko je tako poiskušala spremeniti čustva obeh volkodlakov je resno zrla v njune oči. Nikakor ni želela čutiti negativnih čustev. Opazila je, da sta se njuna pogleda spremenila in postala osupla. Tudi sama ju je presenečeno pogledala in namršila obrvi. Mar to delam jaz? se je vprašala v mislih, saj si je pred trenutki res zaželela njune spremembe čustev, kar je tudi dobila. Spet je postala pozitivna in se začela smehljati ter tako pozabila na vse, kar se je zgodilo prej. "Teh trenutkov sem se spomnila samo zaradi tetovaže." je kratko, vendar z veselim tonom, rekla in se široko nasmehnila. Pogledala je Aina in ujela njegov pogled. Še vedno sta jo presenečeno opazovala. "Ain, če boš dobro pomislil, boš vedel kaj zame pomeni moja preteklost." je rekla in mu zrla v oči. Res si je želela, da bi jo vsaj nekdo razumel in vedel kaj se ji je zgodilo, vendar tega nikoli ni mogla povedati naglas. Sama je približno vedela, kaj se je dogajalo Ainu, zato je vedela, da je bila njegova preteklost drugačna in boljša kot njena. "Rose, saj ne da želim vedeti preveč, ampak ali je bila tvoja preteklost tudi težka?" jo je previdno vprašala in nato spremenila smer svojega pogleda in se zazrla v Rosine oči. Še vedno pa je premlevala, kaj je bilo, da so se čustva dveh volkodlakov, ki sta stala ob njej nenadoma spremenila.

Rose se je še vedno počutila odlično in je veselo pogledala Alexis in Aina. Videla je da se tudi onadva počutita dobro. "Mogoče bo bolje da pozabiš vsaj za nekaj časa nanjo" je rekla in pogledala Alexis. Presenečeno je pogledala Alexis ko jo je vprašala po svoji preteklosti. Vedela je da je to vprašanje nebi smelo presenetiti zato njen nasmešek na obrazu ni izginil. Že ni več redno premišljevala o tem kaj se je vse zgodilo v preteklosti.
"No... Vsekakor je tvoja preteklost težja in bolj boleča ampak jaz sem trpela dovolj veliko da lahko rečem da je bila dokaj težka. Nekaj sem ti že povedala na začetku to da sem pobegnila no in ko sem pobegnila se je začelo nekako trpljenje. Nisem imela volje do hrane pijače prav do ničesar stradala sem. Trpela sem od znotraj in čutila sem samo bolečino mislila sem in tudi sedaj mislim da je za to bilo krivo to da sem vso žalost vedno zadržala znotraj sebe in mi je to povzročilo vse tisto. Sama sebe sem zanemarila če je to prava beseda. Tavale sem po gozdovih in izgledala sem kot... Sama nevem kdo" je razložila in med tem gledala poslušalca. Ni izgledala žalostno ali kaj podobnega. "No iz tega sem se nekako izvlekla in prišla na ta otok" je nadaljevala in pogledala Alexis kaj bo rekla na njeno preteklost. "Saj ni bilo nič takega" je rekla in pogledala še Aina. Še enkrat je pomislila na vse in se spomnila na nekatere stvari ki jih je preprosto izpustila.

Nad mračen gozd se je začela spuščati tema. Vlago je bilo možno začutiti v ozračju. Tu in tam se je oglasila nočna ptica, ki je začela s svojim nočnim lovom. Veje na gozdnih tleh so tiho zapokale. Nekje v bližini je iz drevesne krošnje nenadoma prestrašeno odfrčala sova. Mesečina je nežno osvetlila moško postavo ob robu gozda. Zvoki so nenadoma postali veliko bolj razločni in glasnejši. Vrnil se je. Tokrat v veliko drugačni obliki kot prej. Od njegove aktivacije je minilo že skoraj pol leta. Privadil se je na vonj svežega in hladnega mesa, ki ga je čakalo nekje globoko v gozdu. Vse kar je bilo možno videti v mračnem gozdu je bila le Jamesova nežna silhueta in njegove rumene oči, ki so besno zasijale. Odgnal se je od tal ter že padel na vse štiri tace. Tam kjer je prej stalo telo človeka z nenavadnimi rumenimi očmi plenilca, je sedaj bil samo še črn kožuh, ki je divjal skozi temačen gozd. Oči so se mu v trenutku privadile na temo, v ušesih pa se je nekje daleč tiho pojavilo hlastno bitje srca. V trenutku je spremenil smer v ostro robidovje. Veje so se mu zarile globoko v kožuh a nagon ga ni tako zlahka zapustil. Njegov plen je počasi začutil nevarnost a zanj je bilo že prepozno. James je skočil iz grmovja ter zaril ostre kremplje v mlado srnjad. Močan živalski krik je napolnil temačen gozd. James se ni obotavljal, skočil je nad svoj plen ter svoje čekane zaril v sočno meso. Kri je napolnila njegova usta a nekaj ga je bilo zaustavilo. Srna je bila mrtva a nekje v bližini je vseeno slišal bitje srca. Dvignil je glavo iz razmesarjene srne ter zagledal njegovo težavo. Pred njim je stal srnjak s precej razvitimi rogovi. V njegovih očeh je bilo mogoče razpoznati sovraštvo. James je poskušal komunicirati z njim a ga ta ni poslušal. Srnjak se je v trenutku zakadil vanj. Volkodlak ni imel velike izbire, kot da bi naredil isto. Njun trk je bilo zaslišati po celem gozdu, volkodlak je bil še prešibek zanj. V človeški obliki je nekaj metrov vstran padel na hrbet. Komaj se je postavil na noge je srnjak bil že pri njem. James je bil tokrat nekoliko pripravljen. Z rokami je poprijel za srnjakove rogove ter preprečil njegov napad. Z jezo v rumenih očeh se je ponovno spremenil v volkodlaka. Tokrat preobrazba ni bila več tako boleča. Srnjakova moč je začela pešati. Volkodlak je izrabil priložnost ter srnjakove rogove usmeril proti tlom. Sam ni imel možnosti proti takšnim bitjem. Vsaj za zdaj še ne. V trenutku se je pognal v beg, skozi temačen gozd, še vedno lačen a s ponosom napredovanja.

Volkulja z velikanskimi ušesi se je prebijala skozi podrastje z gobcem pri tleh, saj je izsledila vonj stare in samotne srne. Take je bilo najlažje ujeti, čeprav so bili najbolj okusni mladi srnjački in srnice. Kaj je to? Srnjak? Nočem naleteti nanj. Ah, saj je stara sled. Upam, da ga ni več kje v bližini. Vedela je, da so srnjaki preveč bojeviti, da bi jih napadala, pa tudi ni imela nobene želje po tem. Preveč ji je bilo do lastne kože, da bi jo poškodoval kateri izmed tistih, ki bi se obrnil in zaletel proti njej. Dvignila je glavo in opazila srno, katere vonju je sledila že približno deset minut. Obliznila se je in se potrudila, da je čim tišje prišla v podrastje, ki je bilo blizu srninega hrbta. Res je stara. Komaj bo užitna. Ampak bo v redu. Sveže ujet plen je imela raje od človeške hrane, predvsem pa je oboževala toplo kri. Nekaj je zapokljalo pod njenimi nogami, najbrž suha veja, ki je počila, ko je stopila nanjo. Srna je dvignila glavo, Naya pa se ni obotavljala in se je v skoku pognala proti njej. Resda je poskusila bežati, a starost se ji je močno poznala. V roku pol minute jo je že podrla na tla, ko pa je poskušala zbežati, je močno ugriznila v njen mršav vrat. Vretenca so se delno zdrobila, sapnik je bil že popolnoma zmečkan, ko pa je povlekla, se je pretrgala še glavna žila. V Narnayin gobec je pritekla sveža, topla kri. Njami, je pomislila in se boljše volje umaknila in poiskala najboljše kose mesa. Ni dolgo trajalo, pa je bila njena dlaka na veliko mestih zapacana s krvjo. Ravno se je dvignila od svojega plena, ko je začutila prisotnost misli, natančneje precej volkodlačjih misli. Obrnila se je in zagledala precej visokega temnolasca. Kako je pa ta sem prišel? Najbrž je kakšen precej sposoben volkodlak. Nasršila se je in zarenčala. Izgini! To je moj plen. Poišči si svojega! Preden bi lahko drugi kaj pripomnil je še dodala. Če pa iščeš družbo, vedi, nisem najbolj družabna. Raje napadem, kot se pogovarjam. Še enkrat je zarenčala in se postavila v obrambno pozo. Morda bo vmes treba bežati. Glede na to, kako se mi je priplazil za hrbet, je najbrž precej močnejši...

((Ain))
((aja, sm tole popravla))

Ain je tako potiho prišel za hrbet volkodlakinji, bil je v človeški podobi, saj zaradi problemov z zlomljeno roko ni upal preiti v volčjo podobo. Zdelo se mu je, da bi znalo tola trajati, pa je začutil tok misli volkodlaka. Približal se ji je, in ugotovil, da ni pretirano naudušena nad njegovo prisotnostjo. Ne skrbi. Ne bom kradel plena, samo zanima me kaj imaš za povedat. Je pomislil saj je vedel, da bo volkodlakinja slišala. Mirno je nagnil glavo in se nasmehnil. Naredil je enega izmed svojih najljubših nasmeškov, nedolžnega in počakal, da zasliši tok misli, ki ga bodo po njegovi presoji verjetno naganjale vstran.


[Ain biti v človeški podobi!!!!!! On imeti zlomljen roko]

((in kko nj bi jst to vedla? sam sm popravla.))

Ne skrbi. Ne bom kradel plena, samo zanima me kaj imaš za povedati. Priprla je oči in ga sumničavo pogledala. Nedolžno se je nasmehnil, Naya pa si je skoraj izpahnila oči, ko je zavila z njimi. Sedaj je opazila razlog, zakaj je v človeški podobi, ne pa kot volk. Če imaš zlomljeno roko si pa res neumen, da prihajaš v mojo bližino. Pri meni nedolžen pogled ne pomaga. Upala je, da bo vse razločno razumel, saj sporočilo v nepopolni obliki ne bi bilo tako v redu. Če bi bili pri meni uporabni, bi pobila precej manj moških, kot sem jih v svojem življenju, veš, je še zlobno dodala. Ne malce zlobno, ampak se je potrudila, da je bilo zraven čimveč krutosti, sebičnosti in zlobe, ki so bile značilne zanjo. Zavedala se je dejstva, da bi bilo pogovarjanje v človeški obliki lažje, a se je kot volkulja počutila precej bolj varno.

[nne vem. ]

Zavil je z očmi. Še ena v sebe zaverovana volkulja. Potrudil se je ampak je menil da te misli ni zavaroval zase. Odgovarjala je z tonom, ki ga je Ain dobesedno sovražil, po negovo je bil to glas tistih, ki se povzdigujejo v resnici pa so nule. Opazoval je volkuljo, ki na pogled ni bila pretirano zanimiva, imela je malce velika ušesa. Bil je pozoren na vsak njen premik da bi v primeru njenega napada hitro odreagiral. Vedel je, da verjetno ne bo napadla ampak previdnost ni bila nikoli preveč. Z veseljem bi se ji zarežal pa se ni hotel tako da je zadrževal smeh. Nekako mu je bilo jasno, da ga bo zagotovo nekaj izdalo in bo volkulja ugotovila, da mu gre na smeh. Vedno ga je nekaj izdalo. "Se zavedaš da je lažje komunicirat če sva oba v človeški podobi? Težko te je razumeti če si volk jaz pa človek." Ni imel izkušenj, če volkovi slišijo glasove ampak menil je, da jih slišijo.

Tudi on je zavil z očmi, ušla pa mu je misel, da naj bi bila še ena tistih vase zaverovanih volkulj. Jezno se je nasršila in glasno zarenčala. Žalil me pa že ne bo, je pomislila, bilo pa ji je vseeno, ali je tudi on to slišal, ali pa ne. Občutek je imela, da mu gre na smeh, zato je priprla oči in ga premerila s strupenim pogledom. "Se zavedaš da je lažje komunicirat če sva oba v človeški podobi? Težko te je razumeti če si volk jaz pa človek." Iz njenega grla se je izvil lajajoč zvok, presenetljivo podoben hahljanju. Misliš, da sem tako neumna, da tega nisem ugotovila že sama? Najbrž precej pred tabo, veš. Globoko je zavzdihnila in naveličano povesila ušesa. Naj ti bo. Samo toliko, da grem po obleko in se vrnem preoblečena. Pa če je ta daleč stran, se ne bom vrnila. Obrnila se je in stekla v smeri, kjer jo je skrita čakala njena obleka, vesela, da je lahko neznanca pustila v dvomu ali bo prišla nazaj, ali pa bo čakal zaman. Sicer je zelo dobro vedela kje je, a se je namensko obotavljala, ko pa je prišla do kavbojk in oranžne majice brez rokavov, se je hitro spremenila in oblekla. Dokaj hitro je nazaj odpešačila in se s svojim večnim prijaznim nasmeškom, a porogljivim pogledom prikazala in goščavja. "Pa si dočakal," je porogljivo rekla, svojemu nasmešku pa je dodala še nekaj nedolžnosti.

[se opravičujem za zamudo, bla brez računalnika]

Potrpežljivo je poslušal njene pritožbe in graje. Nato je očitno izgubila potrpljenje in se odšla preobleč. Rekla je, da se morda ne vrne ampak Ainu se je zdelo, da se bo. Vseeno se je odločil, da počaka še nekaj minut nato pa odide. Počasi se je dekle približalo in z glasom, ki ga je Ain pričakoval rekl da je dočakal. Nasmehnil se ji je in opazoval njene odzive. Prislonjen je bil na večjo skalo, lase pa je imel trenutno na srečo spete, da mu niso lezli pred oči. "Kako ti je sploh ime, enkrat sem se pogovarjal z osebo za katero nisem vedel spola. Ime mu ali ji je bilo Lux in bila je prav zabavna osebica. Zate sem ugotovil, da si ženskega spola ime pa mi še ni znano. Bi me počastil z imenom?" Se je angelsko nasmehnil in jo pogledal. "Jaz sem Ain, če še nisem omenil," je rekel in čakal na njeno ime. Volkodlačin ulov je ležal tam naol objeden, Ain je bil vajen takšnih priozorov in to ga sploh ni motilo. Še naprej je potrpežljivo čakal.