Jokajoča vdova

Namuznil se je in odvrnil »Seveda se jih da razviti. Predstavljaj si, da je kot ob rojstvu...dane so ti povsem nove sposobnosti, katerih meja ne poznaš. Podobno je času, ko se trudiš shoditi. Recimo, da sem jaz šele na ravni hoje...nekaj vampirjev, ki jih poznam, pa je gotovo že doseglo tek.«nasmehnil se je. Nekateri izmed njih tudi s pomočjo, odrinil je misli. Sedaj ni bil čas za kujanje. Imel se je lepo in pogovor je bil lahkoten in prijateljski. Ni si ga hotel zamoriti s svojimi mislimi. Ob nedolžnem izrazu na njenem obrazu, ki je bil približno tako prozoren kot umazana okna pivnice, v kateri sta sedela, je le zmajal z glavo. Bil je prijetno presenečen nad njeno ponudbo. Počasi se je naslonil nazaj na klop in ji vrnil pogled »Zakaj pa ti ne bi?«na njegovem obrazu je igral topel nasmeh. Odgovor na njegov zbodljaj ga je zopet spravil v smeh in ni si mogel pomagati, da je ne bi še enkrat zbodel »In to bi bili?«ter pri tem narejeno nejeverno privzdignil obrvi. Čeprav je trdila, da se nikdar ni mogla vključiti v družbo, je Arm težko razumel, zakaj ne. Bila je zabavna, prijazna oseba, s katero se je bilo prijetno pogovarjati. Po drugi strani pa je vedel, kakšni so ljudje, in ker je bila polvilinka je lahko razumel njene težave. Ojej, kako čuden je ta svet, je malce razočarano pomislil in svoj pogled skril za robom vrčka. Po koncu požirka je nejevoljno ugotovil, da pijače na žalost zmanjkuje. Odložil je svojo pijačo in pozorno poslušal njen odgovor. Pokimal je in malce žvečil svojo ustnico, še posebej zaradi konca njenih besed. Hm. Hm. Hm. Kako mi vedno uspe srečati samo smetano? se je spraševal sam pri sebi. Dvignil je pogled z mize nazaj k May. »Zanimivo...«je dejal in se namuznil. »Najbolje obvladuješ vodo? Ostalo pa kaj? Lahko dvigneš kamenčke v zrak?«jo je malce zbodel in dvignil obrvi.

"A," je s kar se da poznavalskim pogledom pokimala May. Armadala je sicer vsaj približno razumela, tudi pri čarovnikih je učenje obvladovanja svojega elementa potekalo postopoma in počasi.
"Mm ... Še vedno moraš vprašati?" se je nato šaljivo namuznila in iztegnila dlan, v kateri se je spet pojavila kroglica bistre vode, tokrat manjša, v velikosti frnikule. Kljub vsemu je morala paziti, stene so imele lahko včasih oči in ušesa. Nato mu je pomežiknila in navila pramen las na prst. "Za odkritje drugih sposobnosti in čarov boš moral pa verjetno še malo počakati. Vedno je bolje, če je spontano, ne?" je še dodala z igrivim nasmeškom in mu po zraku poslala poljubček. "Stavit grem da bi te zlahka prepričala v karkoli," je rekla v šali.
Ko je Arm takoj uganil, na kaj je May namignila z zadnjim komentarjem o vodjih klanov, se je ob njegovih besedah sprva namrščila, čeprav ji je bilo jasno, da Armadal ni mislil nič slabega. "Ne," je rekla, sprva malo preveč hladno, potem pa se je še enkrat opomnila, da ga je sama napeljala k temu. "Mislim ... Ni čisto tako. Voda seveda obvladujem najbolje, ker sem zrasla skupaj z njo in je moj element, ostali pa ... Veliko bolje jih razumem kot celoto, v primerjavi z ostalimi, ki več ali manj poznajo svoj element. Zato bi se jih lahko naučila lažje in hitreje obvladovati, kot to poteka sicer, a še vedno ne bi bilo isto kot z mojim elementom ..." se je nato razgovorila, njen ton bolj prijeten in poln navdušenja, kot vsakič kadar je bilo govora o magiji. "Oprosti, zapleteno je, te dolgočasim?" se je nato ustavila in dvomljivo pogledala temnolasca. Ni mogla biti prepričana, da ga njeno pripovedovanje sploh zanima.
Zavzdihnila je in glavo spet položila na dlani. Sploh ni mogla razumeti, zakaj se ji je Arm včasih zdel tako napačen. Zdaj se je izkazal za več kot odličnega sogovornika in prijatelja in May je bilo z vsakim trenutkom bolj žal, da ga je sprva podcenjevala.

Zarezal se je ob njenem zbadanju in posiljanju poljubckov skozi zrak. Bil je vesel, da se je lahko tako odkrito pogovarjal z nekom, ki ni bil vampir. "Koliko pa gres stavit?"ji je vrnil s prizvdignjenimi obrvmi. Videl je, da je dregnil v obcutljivo tocko, saj se je njen izraz in ton glasu malce ohladil, ko mu je odgovorila. A kmalu je na sreco presla na prejsnji, topli ton in nadaljevala s prijetnim pogovorom. "Se ti zdi, da bi te spraseval stvari, ki bi me dolgocasile?"ji je smeje odvrnil in nato odkimal. "Magija me je od vedno privlacila..."sele, ko so besede zapustile njegove ustnice, se je zavedel dvojnega pomena in prisegel bi, da tega ni menil zanalasc. Zlobni glasek je ze zgrabil svojo moznost in navalil; Kaj ti se ni dovolj, gospodic vampir? Se carovnico? Ki je poleg tega prijateljica Alexis? Odlicno, ni kaj, je pocasi potihnil, ko ga je Arm ped za pedjo zatrl. Pogrizljal je svojo ustnico in glavo nagnil vstran, nato pa jo pocasi vprasal "Kako sploh pricaras vodo?"in se v pricakovanju odgovora nagnil malce naprej. Razumel je, kako deluje telekineza - z mocjo misli si premaknil nek predmet. Ampak kako je lahko May iz nica ustvarila vodo, pa ga je neskoncno fasciniralo.

Koliko greš stavit? je May odmevalo v glavi Armadalovo porogljivo vprašanje. Spet je zardela in nato stresla z lasm, da bi odgnala take misli. Sploh ni vedela, kaj točno se je dogajalo z njo. Ponavadi ni bila tako izgubljena, tako ... ranljiva. Zdaj pa je pred tem vampirjem izgubljala tla pod nogami. Nekaj sekund je še strmela v steno za Armadalovim hrbtom, nato pa se zbrala in se odkašljala. "Ja, magija je res zanimiva. Vsaj meni najljubša tema pogovora," je rekla in njen glas je bil bolj umirjen, ustnice pa so se ji spet stisnile v linijo drobnega, odmaknjenega nasmeška, ki ni izdajal ničesar preveč. Odločila se je, da bo preslišala dvojni pomen Armadalovih besed in njegova namigovanja, ne glede na to, kako težko je bilo. "Povsem naravno je," je skomignila z rameni v odgovoru na Armovo naslednje vprašanje. "Ne znam ti razložiti. Ko se enkrat naučiš živeti s tem, je povsem spontano. Kot dihanje in mežikanje."
"Hej, Arm?" je nato vprašala povsem z drugim tonom glasu. Njene velike, zelene oči so še vedno strmele vanj, ko je nadaljevala. "Pridi, greva ven," je v naslednji sapi zamomljala, vstala in prijela Armadalovo dlan ter ga potegnila za sabo. Šele ko sta bila zunaj, mimo vseh radovednih pogledov ljudi, ki so se pasli ob točilnem pultu, ga je May spet pogledala, z rahlo rdečico na njenem sicer tako bledem obrazu. Še sama ni znala pojasniti, kaj ji je bilo. "Mm .. Oprosti. Za tole," je zamomljala ter končno spustila njegovo roko.

Njegove oci so se kot zelezo na magnet prilepile na rdecico, ki je vzplamtela na njenih licih, se toliko bolj opazna zaradi bledega tona njene gladke koze. Videl je, kako je nekaj trenutkov zavzeto opazovala steno za njim, nato pa se je le spravila k sebi in mu odgovorila na vprasanje. Ko se je odlocila, da bo spregledala dvojnost njegovih besed, mu je neskoncno odleglo. S svojimi butastimi komentarji ni zelel pokvariti prijateljskega vzdusja, ki je vladalo med njima, a zlobni glasek mu je ze prisepetaval, da je za to prepozno. Najraje bi se s celom butnil ob steno, a ker ga je May opazovala, se ji je samo nasmehnil in zopet pozvecil svojo ustnico. Ne delaj tega, prosim, je skoraj na kolenih moledoval svojo nrav. Enkrat za spremembo si je zelel zensko za prijateljico, in ne za ljubico. A njegova osvajalska stran je ostajala gluha za njegove prosnje ter mu je namenila le pokvarjen nasmeh, nato pa odkorakala stran od razumnega dela njegovega uma, ki si je zelel le miru in prijateljstva. Svojo tiho kletvico je skril s poslednjim pozirkom vode v vrcku in se preko njegovega roba zazrl v carovnico, ki mu je sedela nasproti.
Ob njenem nagovoru se mu je voda skorajda zataknila v grlu in komaj se je zadrzal, da se mu ni kolcnilo. Saj na 'Hej, Arm?'ni bilo nic takega, a ton njenega glasu ga je zadel kot strela z jasnega. Sranje, je bilo vse, na kar je uspel pomisliti, preden ga je May odlocno povlekla za roko in ven iz gostilne. Kdo bo placal in podobne stvari so bile v tistem trenutku povsem nepomembne, saj se je osredotocal le na polvilinko, ki se je tedaj ustavila na prazni ulici. Ne, ne, neee, je zalostno vzkliknil njegov razum, ki pa ga je podjetni osvajalec v njem ze v naslednjem trenutku potlacil v globine uma in sedel pred kontrole. Odsotno je pokimal ob njenem zmedenem opravicilu ter jo pocasi pogledal. Na njenem obrazu je zopet kraljevala nezna rdecica, ki jo je naredila se lepso. "Saj...je v redu."je zamrmral nazaj in jo nato bre nadaljnih besed opazoval. Zatisnil je oci in se na vso moc poskusal osvoboditi zeleznega prijema svoje nravi. Enkrat se bos mogel odlociti... mu je posmehljivo zapel zlobni glasek, nato pa ga je dokoncno odrinil stran. Odprl je oci in se May siroko nasmehnil. "Greva na sprehod, kaj pravis?"je dejal in tokrat on prijel njeno dlan. Pocasi je stopil navzdol po temni ulici in jo pri tem stalno opazoval.

(nadaljuj kr na ksni ulci )