Jokajoča vdova

Ethan je malenkost nasilno odrinil vhodna vrata in skoraj planil v gostilno. Spet je zamujal pa še najboljšega izgovora ni imel. Hitro se je razgledal po zasedenih mizah in močno mu je odleglo, ko je ugotovil, da Caleba še ni. Obraz se mu je razlezel v blažen nasmešek in veselo je zasedel eno od miz ob oknu. Natakarju je brez pomisleka naročil pivo in si precej razglašeno začel požvižgavati napol poznano melodijo. Tudi, če bi celo znal na pamet, ne bi zadel skoraj nobenega tona. Ko si je s svojim mučenjem drugih obiskovalcev gostile prislužil precej morilski pogled, je le utihnil in na Caleba počakal v tišini.

Kakšnih petnajst minut za Ethanom je v gostilno prispel še Caleb. Navadno ni zamujal, toda tik pred zdajci se mu je pred vrati prikazala neka zgrbljena ženica s tako zgubano kožo, da je bila podobna buldogu. Sam pri sebi se je nasmehnil, nato pa takoj vprašal s čim ji lahko ustreže. Po približno dvajsetih minutah sta le izbrala primeren napoj in, ker je Caleb že zamujal, je zdrvel do mesteca. Nekoliko zadihan je vstopil in z očmi prečesal prostor. Ko je zapazil znan obraz se je nasmehnil, odšel do mize in prisedel. "Pozdravljen, kolega," je pozdravil. "Opravičujem se ti za čakanje. Ravno, ko sem zaklepal, me je obiskala neka starka in ogromno časa je potrebovala, da je razložila kaj jo sploh muči." Zmajal je z glavo in pomignil natakarju, naj prinese še en vrček piva.

Ethan je že začel premišljevati, če se je Calebu slučajno kaj pripetilo, saj za razliko od njega, njegov kolega ni imel navade zamujati. Ravno preden bi v mislih uspel do konca sestaviti precej črn scenarij, so se vrata zopet sunkovito odprla in skoznje je planil Caleb. Ethanov obraz se je zopet razjasnil in moral se je nasmejati njegovemu razlogu za zamudo, čeprav je po svoje sočustvoval z njim. Stare ženice so bile lahko zelo naporne stranke.
"Uf, to ti pa čisto nič ne zavidam. Ponavadi imajo toliko problemov, da bi jim lahko prodal pol zaloge napojev pa še ne bi bilo v redu. Ali pa hočejo en univerzalen napoj, ker toliko različnih pa že ne bodo jemale. Najbolje bi bila kar večna mladost v steklenički," se je nasmehnil ni nagnil svoj vrček. "Nimaš kaj, eni pravijo, da smo navadni šarlatani, ki goljufamo poštene ljudi, drugi pa pričakujejo čudeže!"

Hvala bogu, je bil Ethan razumljiv in se je ob njegovi prigodi sila nasmejal. "Plačam ti vrček, če se jutri ne bo vrnila," se je namrščil Caleb in srknil malo piva. Dobro mu je del po tej rekreaciji. "Moram reči, da sem se po vsem tem teku čez drn in strn kar užejal," se je zarežal in spraznil vrček. "Torej.. kar nekaj časa se nisva videla," je rekel Caleb. "Kako je bilo na potovanju? Si si sploh kaj odpočil ali si ves čas nabiral rožice in preučeval njihove učinke?" ga je zbodel. Vedel je namreč, da ima njegov prijatelj vse možnosti, da se spreobrne v deloholika. "Kam si že sploh šel?" ga je z rahlo osramočenostjo vprašal. "Veš, saj sem dobil tvoja pisma, toda Lilith, tista vajenka, jih je po pomoti zakurila, pa jih še pošteno prebral nisem. Saj veš kako je to.. Sredi branja potrka nekdo na vrata in potem mu sledijo še miljoni.. Je bilo pa kar delavno med tvojo odsotnostjo, čeprav moram reči, da se nisem branil." Zajel je sapo in nato segel po vrčku. "No, povej mi vse kaj si doživel," mu je ukazal in se udobno namestil na stolu.

Ob Calebovem zbadanju se je spačil, ampak moral je priznati, da ni popolnoma neutemeljeno. "Ja ja, kar zgovarjaj se. Priznaj, da si cele dneve samo poležaval na soncu in pustil Lilith, da se uči kakor ve in zna in zato nisi prebral pisem," se je nasmejal. Če je res delal z Lilith, je imel neznansko srečo, da ni sežgala še česa drugega. "Mogoče se spomniš, da sem bil namenjen na Finsko zaradi vodnega rastlinja, ampak sem se nekako premislil in zavil na Grčijo. Grško sonce je precej bolj privlačno od Finske megle. Da ne omenjamo tudi drugih faktorjev," se je lepo izrazil, ampak njegov nasmešek je izdajal kaj misli. "Drugače pa priznam, večino časa sem se plazil po vseh štirih in spoznaval rastlinje. Vsaj podnevi. Ponoči to pač nima smisla. Pa še norcev z baklami in vilami, ki lovijo drugačne od sebe, je ponoči čisto preveč." Zmajal je z glavo in skrnil požirek piva. Šamani so bili verjetno še najmanj na udaru zaradi svojih sposobnosti, ampak niti njim niso pustili živeti v miru.
"Svoje potovanje sem moral precej skrajšati, ampak še vseeno se je prileglo," je zaključil, potem pa se odločil, da se je Caleb že dovolj nadihal po nepričakovani rekreaciji. "Kaj pa je na otoku kaj novega? Se v klanu kaj posebnega dogaja? Glej, da ne boš česa izpustil!"

"Toplo je res, toda tudi Finska je lepa," je dejal Caleb. "Zagotovo jo bom še kdaj obiskal," je nekolko zasanjano rekel. "Ampak se mi je res zdelo rahlo čudno, odkod ti ta tvoja zagorelost." Ob omembi drugih faktorjev se je le nasmehnil in pustil prijatelja pri miru, saj je iz lastnih izkušenj vedel, da ne bo nič izvlekel iz njega. "Si potemtakem prinesel domov kakšno zanimivo rastlino?" je z vsem zanimanjem zdravilca vprašal. "Dejansko jih lovijo?" je vprašal, ko je omenil preganjalce."Norci v pravem pomenu besede," je zmajal z glavo. "Si zaradi tega skrajšal potovanje?" je vprašal. "Na otoku je bolj ali manj kot ponavadi. Vsi se večinom zadržujemo na svojih straneh otoka. Čeprav moram priznati, da nisem kaj dosti letal okrog. Zadrževal sem se bolj doma, saj sem imel več dela kot ponavadi, glede na to, da si bil odsoten, poleg tega pa sem se odločil, da bom vzredil redke rastlinice, podobne koprivam. Zraslo je tudi veliko kamilic, zato sem imel velik naval in prodajale so se za med," se je nasmehnil.

Ethan je med požirkom piva goreče prikimal. "Ja, dejansko. Z baklami in vilami in debelimi lesinimi koli. Čisto se jim zmeša, če vidijo koga, ki se obnaša čudno. Že okopavanje vrta bi bil pomoje zadosten razlog, da ti priletijo za vrat," Zmajal je z glavo, saj je bilo kar težko verjeti kakšno je stanje po svetu. Ampak tako je bilo in nič drugače.
Ob spominu na razlog njegove vrnitve je komaj opazno zardel, ampak vseeno povedal zgodbo. "Hja... Naletel sem na manjši samostan kjer so imeli na vrtu posajenih nekaj prav zanimivih primerkov. Bilo mi je jasno kaj se bo zgodilo, če grem vprašat, če bi bilo možno dobiti sadike, zato sem se odločil za drugo možnost. Ponoči sem obiskal vrt in nabral mladike za podtaknjence. Seveda se je neka nuna morala ravno takrat vračati iz pozne molitve in logično je pogledala tudi na vrt. Zagnala je vik in krik in preden sem sploh dojel sem bil obkrožen. Od začetka je še dobro kazalo, ker so mislili, da sem hotel zapeljati kakšno mlado pripravnico in so mi grozili samo s peklom po smrti in pogubljeno dušo in podobnim. Potem pa je nekdo nos vtaknil v mojo torbo, in ko so videli rastline so se odločili za nasilje že kar v tem življenju. Takoj ko sem dobil priložnost sem pograbil torbo in zbežal kolikor so mi noge dale." Ko je ubežal svojim preganjalcem, ni niti za trenutek pomišljal in se je takoj vrnil nazaj na otok. Že res, da tudi tukaj niso vsi živeli složno, ampak vsaj s prebadanjem in rezanjem privatnih delov telesa mu ni nihče grozil.
"Tako da sem dejansko uspel prinesti nekaj zanimivih rastlin, ampak ne vem kako se jim reče niti čemu točno služijo. Vsekakor ti jih bom pokazal, ko prideva do votlin. Verjetno se bo potrebno za nekaj časa zakopati v knjige, da ugotovim kaj točno sem nakradel," se je zahahljal. Prijatelju je čestital za uspeh pri kamilicah in ni dvomil, da mu bo tiste redke rastlinice uspelo vzgojiti.

-----------------------------------------------------------------------------

May je v dokaj hitrem tempu, v črnem plašču in s kapuco poveznjeno čez glavo zaobšla glavni trg in se znašla na eni manjših, samotnejših ulic, ki je vodila do dobro znane gostilne. Jokajoča vdova ni bila preveč urejena in zato tudi ne tako polna kot ostali mestni lokali. Vstopila je skozi masivna vrat iz temnega, na nekaterih mestih od starosti in črvov že pošteno načetega lesa, ki so bila široko odprta in pri strani zataknjena le z majhno deščico. Ne da bi se preveč ozirala naokrog je May stopila v kot in sedla za mizo, pogrnjeno z rahlo popackanim belim prtom, ki je gledala skozi temno okno na eno izmed sosednjih hiš.
Natakarici, ki jo je izza šanka brezbrižno pobarala, kaj bi najraje pila, je hladno in v nizkem tonu naročila velik kozarec hladne vode in limonin sok. Tokrat se ji ni ljubilo ubadati z vljudnostnimi frazami in izrazi prijaznosti. Njene oči so bile zamišljene, zazrte v neko nedoločeno točko, na ustnicah pa ji je ostal le medel, nepristen nasmeh. Po nekaj minutah si ej kapuco vendarle potegnila iz oči in glavo naslonila na roke.

Njegovi vecerni sprehodi so ga tokrat privedli prav do mestnih vrat. Po otoku se je sprehajal bolj ali manj zamisljeno, zato ni zares spremljal, kod hodi in tako ga je pot pripeljala do mesteca. Ko je bil ze tam, pa se mu ni dalo obracati, zato je le podaljsal korak in stopil na ulico. Medtem ko se je zopet precej neosredotoceno sprehajal po ulicah, ki jih je nekoc poznal kot svoj lastni zep, je koncno obstal pred dokaj zmahanimi vrati v gostilno po imenu Jokajoca vdova. Krcma ga je na pogled zelo spominjala na neko, ki je ze davno ni bilo vec in je morda stala na prav istem mestu kot tista pred njim. Ne tako zelo urejena, a vseeno znana gostilnica ga je takoj privlacila in vstopil je v dobro znano, zatohlo in odimljeno ozracje. Obstal je med vrati in se ozrl po prostoru. Za sankom je slonelo nekaj moskih, ki so se tiho pomenkovali in pri tem vase zlivali pivo. Za mizicami so klepetali drugi ljudje, nekateri ogrnjeni v razne plasce in kapuce, drugi odeti v oklepe in z meci za pasom. Ko se je ozrl se v temnejsi kot gostilne je na svoje presenecenje zagledal znan obraz, ki pa ga ne bi pricakoval na takem kraju. Z nasmehom se je usmeril k carovnici in se ustavil ob njeni mizici. "Smem prisesti?"jo je z nasmehom povprasal, nato pa se je obrnil k zdolgocaseni natakarici, ki je komajda kazala, da je se ziva, in narocil pivo.

Medtem ko je May še vedno nepremično strmela skozi okno in vsake toliko časa naredila nekaj požirkov mrzle limonade, je skozi vrata stopila znana polvilinska postava. May je Armadala neopazno ošvrknila z očmi, da spremembe smeri njenega pogleda najbrž sploh ni opazil, ponovno pa ga je pogledala šele ko se je ustavil pri njeni mizi. Pogled je za nekaj trenutkov zadržala na njem, njene oči še vedno niso izdajale nič konkretnega.
"Seveda," je vljudno odgovorila v tihem glasu, ki ga je zadušil žvenket kozarcev in mu s kretnjo pokazala na stol nasproti nje. V tišini sta počakala, da se jima je s polžjo hitrostjo približala natakarica z vrčkom piva, potem pa ga je May spet pogledala, tokrat z zanimanjem, in vprašala: "Torej, kaj te je prineslo sem?" To je bilo najbrž vprašanje, ki ga je bilo najlažje pričakovati in vnaprej predvideti, čeprav si May ni delala utvar, da je Armadala prepričala s svojo hladno vljudnostjo. Zavzdihnila je in začela znova: "Kaj novega?" Morala si je priznati, da ji Armadalova družba še vedno ni bila najbolj prijetna, prisotnost nenavadnega vampirja je v njej vedno puščala kanček nedoločene zbeganosti. Kljub temu je bil Arm eden izmed bolj zanimivih ljudi, ki jih je spoznala zadnje čase in ravno to je May vedno znova prepričevalo v pogovor z njim.

Usedel se je na odkazani stol in se naslonil na komolec. Sedela sta v tišini, dokler se ni natakarica odmajala nazaj do svojega podpornika - pulta. »Torej, kaj te je prineslo sem?«ga je z dokaj vljudnim tonom povprašala. Arm se je namuznil in raje srknil požirek piva, kot da bi ji odgovoril. Čakanje se je izplačalo in res je kmalu izustila vprašanje malce drugačne narave »Kaj je novega?« Ušel mu je še en nasmeh, nato pa je le odgovoril »Pravzaprav nič posebnega. Glede prvega vprašanja,«naredil je še en požirek, »bi lahko rekel, da je preprosto sprehod. Pa pri tebi?«se je pozanimal in vrček potisnil na drugi konec mize. Pivo je bilo bolj ali manj nagnusno. Kot da bi pil vodo s priokusom nečesa, kar je morda na daleč nekoga, ki je mižal na eno oko in je imel -5 dioptrije spominjalo na pivo. Z vzdihom je vrček pustil tam kjer je bil, drugega pa si ni upal naročiti, saj je presegalo meje njegove domišljije, da bi si predstavljal, kaj bi ga pričakalo šele v takem primeru. Ozrl se je po prostoru, nato pa je svoj pogled vrnil k May. Čarovnici je še vedno malce zameril, ker ga je sumničila, a je lahko razumel. Navsezadnje je bil vampir in dobro je vedel, kako so se živi ljudje počutili v vampirski bližini.

"A," je tiho odvrnila May in se mu z rahlim nasmeškom zastrmela v oči. "Glej, Arm, oprosti če sem ti kadarkoli dala občutek, da ti ne zaupam." Njene besede so zvenele iskreno in pristen je bil tudi Mayin namen, zato je verjela, da jo bo Armadal pravilno razumel. "Ne gre zate. Res, čeprav mogoče ne verjameš. Sploh pa ni nič v povezavi z dejstvom, da sva različnih ras. Nikoli nisem imela takih predsodkov." Za nekaj sekund se je ustavila in pogledala stran ter s prstom odsotno risala kroge po umazanem prtu.
"Stvar je v tem da ... Sem bila naučena, naj nikomur ne zaupam." May se nikoli ni znala prav dobro vključiti v družbo, večina vilincev jo je podcenjevala, ljudje pa je niso razumeli, zato je večji del svojega življenja preživela v samoti. "Nisem navajena bližine. Že Alexis je bila po dolgem času prva, ki mi je uspela priti blizu in ... Si vedel, da sva v sorodu?"
May se je zavedala, da ji ne bi bilo treba razlagati tega, a mogoče bo le na tak način Armadal vendarle začutil, da ne želi ničesar skrivati. "Ne vem, če razumeš, kaj ti želim povedati." Medtem ko je iskala prave besede, se je domislila še enega vprašanja zanj: "Koliko časa si že vampir?" je z očitnim zanimanjem z glasu vprašala in se nato hitro popravila: "Mislim ... če ni skrivnost."

Tiho je pokimal in jo brez besed poslusal. Prav dobro je vedel, kako je biti odrezan od vsega, kar ti nekaj pomeni, ali pa da tega sploh nimas. Tudi njega niso sprva nikjer sprejeli. "Cudak."so rekli in mu zaprli vrata pred nosom. Zelo je cenil, da mu je tako iskreno zaupala delcek svoje zgodovine. "Ne, nisem. Kako pa?"je z zanimanjem vprasal, ko je omenila, da sta si z Alexis v sorodu. Grenko se je nasmehnil in tiho odvrnil "Mislim, da vem. Tudi sam sem dozivel precej podobnega."pogledal jo je v njene iskrene oci, iz katerih je vidno sijala zelja po tem, da bi jo razumel. Nenadoma je izustila se eno vprasanje, ki ji je ocitno padlo na pamet "Koliko casa pa si ze vampir?" Nasmehnil se je in se naslonil na trdo klop za seboj. "Ni skrivnost. Sicer ne stejem natancno, a tam okoli 160 let, bi rekel."zarezal se je. "Cas ne tece kot ponavadi, ko si sam."je tisje dodal. Se sam se je odhrkal, da bi njej postavil malce bolj osebno vprasanje "Pa ti, od kdaj ves, da si carovnica?"jo je z zanimanjem vprasal. Srbelo ga je tudi, da bi jo vprasal, kateri element obvlada.

May se je tiho nasmehnila, ko je na Armadalovem obrazu opazila vsaj kanček odobravanja. "V bistvu ne vem točno, kako sva si v sorodu, čeprav bi zelo rada vedela, verjemi. Problem je v tem, da večjega dela svoje družine sploh ne poznam," je odgovorila na vprašanje, nekaj sekund počakala in nato z enako mirnim tonom nadaljevala: "Izkazalo se je, da je del mojih sorodnikov po očetovi strani precej večji, kot sem si sprva predstavljala."
Ko je Armadal omenil, da je imel tudi sam podobne probleme z bližino drugih bitij, je May presenečeno razprla oči in vprašala: "Res? Zate pa nikoli ne bi rekla, da nisi bil že od nekdaj v središču družbe." Kakorkoli ga je pogledala, ni se ji zdel eden izmed tistih, ki bi ga lahko imeli za čudaka. "160," je še enkrat ponovila njegovo približno 'vampirsko' starost in zmajala z glavo. "Samo približno 140 let več od mene. Zdaj se mi sploh ne zdi več čudno, da sem v primerjavi s tabo včasih tako otročja," se je zasmejala May. "Da sem čarovnica, sem ugotovila že precej zgodaj. Tam nekje pri štirih letih starosti, se mi zdi, to pa je za čarovnike tudi nekako povprečje." Par trenutkov je še premišljevala, koliko lahko pove Armadalu, nato pa je še dodala: "Nesreča z vodo." Vedela je, da bo Arm iz tega hitro sklepal na njen element, a si ni znala predstavljati, kako bi to vampir lahko uporabil proti njej.
"Vidva z Alexis sta torej par?" ga je nato vprašala in ga spet z zanimanjem pogledala. Če sta bila že tako odkrita drug z drugim, ni videla razloga, zakaj bi ob tem vprašanju lahko Armadalu postalo nerodno in v resnici je May zanimalo, kaj ima z njeno prijateljico.

Svoje dolge prste je prepletel na mizi in z zanimanjem opazoval May. Ko je podvomila v to, da bi ga lahko kdajkoli izlocili iz druzbe, se je grenko nasmehnil in tiho odvrnil "Ja, res. Polvilinci v mojem casu niso bili dobrodosli prav nikjer."potem pa, ko so se tej polvilinci spremenili v vampirje, jih ni prav nihce vec sprejel. Z vzdihom se je naslonil na pest in odgnal neprijetne spomine. Poslusal je nadaljevanje Mayine pripovedi in se nasmehnil, ko mu je sama namignila, kateri element obvlada. Ocitno se mu je le odlocila zaupati. Naslonil se je nazaj na trdo naslonjalo klopi in se nasmehnil. "Vidva z Alexis sta torej par?"ga je z zanimanjem vprasala. Arm sicer na tako vprasanje ni bil pripravljen, a tega ni pokazal. Da bi si pridobil nekaj casa za odgovor, je nespametno segel po ogabnem pivu. Malce se je nakremzil in ga zopet potisnil stran, nato pa odgovoril "Lahko bi se tako reklo, ja. Ceprav se mi zdi, da je zadnje case malce izgubljena..."skomignil je z rameni. Glede na to, kar mu je May ze povedala o sebi, je sklepal, da se nikdar ni bila z moskim. "Ce smem vprasati, kako pa izgleda, ko svoje moci uporabljas na vodi?"Arma je ze od nekdaj zanimala magija, a se nikdar ni videl kakega carovnika, kako bi caral. Ce ze ne bo videl, pa ga je vsaj opis dogajanja zanimal.

"A," je pokimala May in se rahlo namrščila, njene oči pa so komaj opazno rahlo potemnele, ko je Armadal omenil nesprejetnost polvilincev nedolgo nazaj. Čeprav je bila dosti premlada, da bi to izkusila na lastni koži, je o sporih med rasami veliko prebrala in slišala, ker so se drugi večinoma povsem sproščeno pogovarjali pred njo, prepričani, da jih sploh ne posluša.
Obrnila se je nazaj k sogovorniku in se zastrmela vanj s svojimi globokimi, zelenimi očmi. Barva Armadalovih oči je bila zelo podobna njeni in skoraj tipično vilinska, le malokdo bi lahko opazil temnejši smaragdni odtenek, ki se je zalesketal v njih, ko se je obrnil proti svetlobi. Za hip se je nasmehnila.
Z nenavadno intuicijo je May hitro opazila Armadalovo trenutno zmedenost, ko je sicer le za delček sekunde pokazal, da ga je njeno vprašanje o Alexis presenetilo. Nežno se je zasmejala, ko se je skremžil ob požirku piva. "Verjemi, tukaj je samo voda pitna," je v šali dodala in nato bolj resno nadaljevala: "Hmm ... Najbrž ti ni treba preveč skrbeti. Samo veliko stvari se ji zadnje čase dogaja." Njene besede so bile pomirjujoče, prepričana je bila, da je bila Alexisina izgubljenost le začasna, a si je kljub temu prisegla, da bo Alexis o tem še vprašala.
"Ko uporabljam svoje moči na vodi?" je May ponovila Armadalovo vprašanje, ko je le ta spet zamenjal temo. Skomignila je z rameni, izraz na njenem obrazu je še vedno ostal skoraj nedotaknjen, a je bila kljub temu očitno njen interes. O magiji se je vedno rada pogovarjala. "Lahko ti pokažem," je odgovorila prepričana sama vase. Arm očitno le ni bil vreden njenega nezaupanja, tako ali tako pa mu ne bo pokazala česa, kar bi lahko kdor koli uporabil proti njej.

(uu, sori d nism prej odgovoru, sploh nism vidu do zdej xD)

Zalostno je pokimal ob omembi pitnosti "Na zalost je to se kako res...Vcasih je na tem mestu stala dosti boljsa gostilna."je tisje dodal in se nasmehnil. Ceprav svoje nravi ni ravno skrival, pa ne bi bilo zares prikladno, ce bi nenadoma cela gostilna vedela, da so v prisotnosti vampirja. Gotovo je bil vsaj eden izmed tistih zarascenih pivopivcev hitre jeze, mlatenja pa si res ni zelel. Saj ne, da bi ga skrbelo, da bi ga lahko kdo izmed napol pijanih mozakov premagal, a v pretepaskem vrvezu so ljudje radi primazali kako tudi komu, ki ni bil nicesar kriv. Od strani se je ozrl k May, ki ni izgledala prevec vesca v gostilniskih pretepih. Ko je dejala, da mu lahko pravzaprav pokaze, so se mu zaiskrile oci. "Res?"je navduseno vprasal in se nasmehnil. Se nikdar ni videl carovnika - ali carovnice, ce smo ze pri tem - v akciji, zato ga je zelo zanimalo. Magija ga je ze od vedno privlacila, in ceprav so bili tudi vampirji po svoje nekako magicni, je bila prava carovnija nekaj povsem drugega. Namuznil se je in nato na sredino mizice potegnil vrcek tistega ogabnega piva "Ali lahko tole spremenis v vodo?"jo je smeje vprasal in pomignil proti rumenkasti zlobodri, na vrhu katere je plavala sivkasta pena.

Z zdolgočasenim izrazom na obrazu, čeprav je bila v resnici navdušena nad tem, da se še kdo tako odkrito zanima za magijo in posebnosti drugih vrst, je May počasi iztegnila roko. Še enkrat je s kotičkom očesa preverila Armadalov vprašujoč pogled, potem pa ji je vendarle ušel droben nasmešek. Za hip so se ji sicer vedno ledene zelene oči omehčale, potem pa se je spet zbrala. V drobnem delčku sekunde, da ji Armadalove oči najbrž sploh niso mogle slediti, je na njeni beli dlani iz ničesar zrasla srednje velika vodna krogla. Nekaj časa jo je zamaknjeno opazovala, v njenih očeh občudovanje in skorajda ljubezen do hladne, bistre tekočine, ki je božala njeno dlan, potem pa je z enim samim hitrim gibom roke kroglo nalahno vrgla, da je pljusknila v Armadalov kozarec z pivom. Večina piva se je izlila preko roba kozarca in rahlo poplavila že tako ali tako umazan prt, nekaj kapljic je poškropilo Armadalov plašč, ostale pa so se razpršile v zraku.
Iz Mayinih ustnic je ušel tih smeh, potem pa se je namuznjeno obrnila nazaj k sogovorniku, da bi preverila njegovo reakcijo. "Ne, v bistvu piva ne morem spremeniti v vodo. Najbrž nobeden od čarovnikov tega ne zna, ampak za vsak slučaj ... Če kdaj srečaš koga s takimi sposobnostmi, mi ga prosim predstavi." Njen glas je bil sproščen in igriv in prepričana je bila, da bo Armadal dobro sprejel njeno šalo in ne bo mislil, da se je želela norčevati iz njega. "Ampak saj si hotel vodo v kozarcu, ne?" je še dodala z komaj opaznim nasmehom, roke prekrižala na mizi in se zazrla vanj.

Arm je z zanimanjem spremljal vsak njen gib, ko je razklenila svojo pest in dlan polozila na mizo. V drobnem delcku sekunde se je v njeni dlani iz nica izoblikovala ocarljiva vodna krogla. Zamaknjeno je opazoval vodo, ki se je tako brezpogojno uklanjala carovnicini volji, nato pa se je namuznil, ko je cista voda pristala v popolnoma nepitnem pivu. Vecina umazano rumene tekocine se je razlila po ze tako povsem umazanem prtu, ostalo pivo pa se je zmesalo s pricarano vodo. Nasmehnil se je in dejal "Neverjetno..."pri tem pa se vedno nejeverno zmajal z glavo. Svoj pogled je pocasi le odtrgal od njene dlani, kjer se je se pred nekaj trenutki vrtincila vodna krogla in se zazrl nazaj v njene zelene oci. "Kaj pa je..."postal je, saj ni vedel, ce naj vprasa ali ne, nato pa je le spregovoril, "kaj pa jenajvec kar zmores?" Magija ga je begala in v njem zbujala obcudovanje, hkrati pa tudi nekaj strahospostovanja. "Ja...voda v kozarcu je precej boljsa od piva, se strinjam."je smeje odvrnil na njeno pripombo in segel po vrcku. Odpil je pozirek in se nasmehnil "Dosti bolje kot prej."

"Največ kar zmorem?" je May ponovila Armadalovo vprašanje. Sproščen nasmeh, ki se ji je še pred nekaj sekundami igral na ustnicah, je za trenutek zamrl, potem pa se je vendarle spet nasmehnila, bolj diskretno in namuznjeno. "Kaj pa bi rad, da bi zmogla?" je namuznjeno vprašala in privzdignila obrvi in dodala: "Sicer pa sem zdaj jaz na vrsti za vprašanja." Vedela je, da Armadala neskončno muči radovednost in po eni strani je bila vesela, ker je našla osebo, ki se je prav tako kot tudi sama, zanimala za druge vrste in za magijo. Po drugi strani pa mu ni nameravala izdati vsega. To je bila za čarovnike precej občutljiva tema in še med sabo so redko govorili o svojih sposobnostih.
"Torej, kako močen pravzaprav si?" je vprašala, tokrat je bil njen ton malo bolj resen in zven njenega glasu nekoliko tišiji, čeprav ni zares verjela, da ju kdo sliši. Povsem nezavedno se je njena tanka, bela dlan, skoraj tako bleda kot njegova, premaknila k Armadalovi, njeno telo pa se je nagnilo še nekaj centimetrov naprej. O neverjetni moči vampirjev, sploh po pitju krvi je slišala že veliko in prvič je imela priložnost o tem povprašati osebo, ki bi ji znala odgovoriti iz prve roke. Čeprav moči vamprija zaenkrat še ni želela izkusiti na svoji koži. Brez premišljevanja je nadaljevala: "Kaj pa telekineza?" Z več kot očitnim pričakovanjem v očeh je strmela vanj in čakala na njegov odgovor.

Smeje se je naslonil na mizo in spremljal igro njenega obraza. Za nekaj trenutkov je nasmeh izginil, nato pa se je zopet pojavil, zavit v tancico skrivnostnosti. "Koliko sem mocen?"namrscil se je in pogledal v strop. Malce je zvecil svojo spodnjo ustnico, nato pa skomignil z rameni "Tezko recem...nikdar nisem sel zares merit moci."dvignil se je in odpil pozirek vode, ki se je po Mayini zaslugi sedaj nahajala v vrcku in je bila mnogo bolj pitna od tiste zlobodre, ki so ji popolnoma neprimerno dali ime pivo. "Rekel bi, da...hm. No, brez posebnega problema bi gotovo porusil tole pivnico. Bolj natancen pa ne morem biti. Glede telekineze..."tokrat se je namuznil sam. To je bila vampirska magija, ceprav so bili verjetno carovniki zraka sposobni podobnih stvari, le da so to poceli drugace. "No..."se enkrat se je nasmehnil, nedtem ko je vrcek vode zalebdel v zrak nekaj centimetrov od mize. Tam se je negotovo tresel nekaj sekund, nato pa ga je Arm pocasi in previdno spustil nazaj na mizo. Na njegovem obrazu je vladal zmagoslaven nasmeh, saj je bil to zanj velik uspeh.

Ko je May že mislila, da ji Armadal ne bo želel povedati ničesar več o sebi, je ustnice oblikovala v trmast nasmešek, komolce oprla na mizo, glavo položila na dlani in se z najbolj prepričljivim pogledom zazrla vanj. Ravno ko je nameravala spet spregovoriti, jo je Arm po požirku vode, ki mu je očitno prijala veliko bolj kot smrdljivo pivo, prehitel. "Res?" je z iskrenim občudovanjem v glasu tiho dahnila May in široko razširila oči. "Celo pivnico?" je še enkrat ponovila z nejevero v glasu. "Moram priznati, to pa je res nekaj. Čeprav ... Ko takole pogledam naokrog, mogoče bi tudi tej stari pivnici koristila temeljitejša prenova in rušenje bi bilo dober začetek," je dokončala svojo misel v šali. Vesela je bila, ker je bil Armadal tako odkrit z njo in zdaj je bilo ozračje med njima že občutno bolj sproščeno. Ni ji bilo žal, da mu je dala priložnost.
Ob Armadalovem praktičnem prikazu telekineze je Mayin obraz razsvetlil še bolj navdušen nasmešek. Skoraj bi kot otrok zaploskala z rokami in prosila, naj naredi to še enkrat, a se je zadržala. "Hvala, to je bilo popolno." Želela je dodati še nekaj, a si je premislila, čeprav ni dvomila, da je Armadal opazil, kako so se njena usta za malenkost odprla ko je stotinko sekunde premišljevala, potem pa je ustnice spet stisnila skupaj. Dovolj je bil že trenutek oklevanja, da bi tako izkušen sogovornik opazil premor v njenem govoru, a May ga enostavno ni upala vprašati naravnost. Če bi se to dalo naučiti? Malo verjetno, ampak nič ji ne bi bilo bolj v veselje kot to, da bi ji Arm zaupal vsaj delček o tem, kako deluje njegov um pri procesu telekineze.
"Potem se v resnici ni dobro šaliti s tabo, ne? Stavit grem, da bi se moje sposobnosti obvladovanja vode izkazale za povsem neuporabne, če bi me na primer želel že samo premakniti," se je zasmejala, čeprav je mislila povsem resno. Ni želela govoriti o boju, nikakor ne, njuna tema je bila vendarle zelo lahkotna in prijateljska a zavedala se je, kako krhka je v primerjavi z njim. "Seveda ti najbrž ne bi uspelo s telekinezo," se je nato hitro popravila in nadaljevala na pol v šali: "Nisem tako lahka, kot mogoče izgledam na prvi pogled. A stavit grem da bi me premaknil vsaj če bi rahlo trenil z mezinčkom prsta."

Tiho je pokimal in pustil majcenemu nasmesku, da je zavihal koticke njegovih ustnic. Malce je skomignil z rameni "Videl semze mocnejse."je dodal nekoliko tisje, saj sta bila se vedno v pivnici, kjer so celo stene lahko imele usesa. Zasmejal se je ob otroskem navdusenju, ki je zasijalo z njenega obraza ob lebdenju vrcka. Za karatek trenutek je njen glas zastal in Arm je opazil, da je malce razprla ustnice, kot da bi hotela dodati se nekaj, potem pa si je premislila. Njegov preiskujoci pogled je postal na njenih zelenih oceh in nagnil je glavo vstran. Ugriznil se je v lice in zadrzal jezik za zobmi. Zopet se je naslonil na dlan in se v smehu zazrl v umazani prt na mizi "Odvisno za kaksno salo gre."je dejal in v oceh mu je zaigrala majcena iskrica. Vcasih se je salil tako zelo, da je presegel vse meje. Se posebej zato, ker so bile te sale zabavne samo moskim. Stresel je z glavo, da bi odgnal nadlezne misli "Ne, telekineza res ni moje mocno podrocje."je zmajal z glavo. "Nikdar se nisem posebno posvecal psihicnemu delu svoje vampirskosti...kar pa je znala biti napaka."je se dodal. Resnicno se je nameraval lotiti redne vadbe telekineze, pa tudi vseh ostalih vampirskih sposobnosti. "Ja, verjetno to ne bi bil velik problem."je pokimal na Mayino salo. Z zanimanjem si je ogledal mezincek svoje desnice in ga nekajkrat preizkusno premaknil. Dvignil je pogled in hudomusno pripomnil "Lahko pa seveda poskusim, ce se vedno nisi prepricana." Odpil je se en pozirek vode, nato pa ji sam zastavil vprasanje "Ali lahko carovniki obvadujete samo po en element, ali je samo tisti najmocnejsi in lahko po malem kaj ustvarjate tudii z ostalimi?"

May je skomignila z rameni. Verjela je, da so obstajali tudi močnejši vampirji, čeprav si je bilo težko predstavljati, do kam sploh bi lahko segala njihova moč. "So torej vaša moč in sposobnosti že določene, ali se jih da še razviti?" Zaenkrat je bilo že to, kar ji je pokazal in povedal Armadal, občudovanja vredno, a je vseeno želela vedeti, če se tudi vampirji lahko urijo v svoji moči, kot se morajo obvladovanja elementa naučiti čarovniki.
Ob omembi Armadalove "šale" se je tudi sama sproščeno zasmejala. "Ne vem, kakšne šale imaš ti v mislih, jaz nisem s tem mislila nič slabega," je rekla z nedolžnim otroškim glasom potem pa mu pomežiknila in njen obraz je zopet razsvetlil velik nasmešek. Ni ji ušlo, kako so se Armadalove oči zasvetile ob njenem komentarju.
Čeprav je skromno trdil, da telekineza ni njegovo močno področje, je bila May prepričana, da je že to, kar ji je do sedaj pokazal, veliko. "Lahko ti pomagam vaditi," se je z neprikritim navdušenjem v glasu javila. "Seveda če mi dovolj zaupaš," je še dodala, in se, tokrat nekoliko manj prepričana sama vase, spet zazrla v njegove oči, potem pa stresla z lasmi in hitro odgnala neprijetne misli.
"Mm ..." je nato pomislila in zmajala z glavo, ko ji je Armadal ponudil, da ji pokaže, kaj vse bi lahko naredil samo s premikom mezinca. "Mislim, da za enkrat nimam nobene posebne želje izkusiti kakšne od tvojih šal na svoji koži. Če bom potrebovala hiter transport iz enega mesta na drugega ali dodatno dozo adrenalina, te bom pa res prosila za pomoč." "Ampak ne pozabi, tudi jaz imam svoje prednosti in svoje čare," je še dodala in se navihano nasmehnila ob dvojnem pomenu zadnje besede.
Tudi sama je spet segla po kozarcu in popila še zadnji ostanek limonade, potem pa kozarec potisnila stran, da se je z rokami spet lahko naslonila na mizo. "Načeloma vsak čarovnik lahko bolj ali manj obvladuje en sam element," je počasi začela in sproti tehtala, koliko naj Armadalu pove. "To je tisti element, s katerim se je rodil, ki ga je začel odkrivati že z zgodnjimi otroškimi leti in katerega poznavanje in obvladovanje je z leta v leto vedno bolj raslo. A nekateri lahko obvladujejo tudi po več elementov hkrati. Z 'nekateri' mislim predvsem na vodje čarovniškega klana. Nisem še slišala, da bi kdo drug obvladoval vse štiri elemente." Za nekaj trenutkov se je ustavila in pustila, da jo je preglasil žvenket kozarcev, potem pa še dodala: "A tudi tisti ne obvlada vseh enako dobro." Ni bila prepričana, da Armadal ve, kakšna je njena vloga v čarovniški družbi, zato je za konec le še namignila: "Jaz še vedno najbolje obvladujem vodo," potem pa se zopet zastmela v njegove oči in počakala na odziv.