Sprehajalna pot

Ain je nejevolno hodil po že močno uhojeni potki. Veliko ljubši mu je bil vonj morja ali vonj gozda. Saj sploh ni vedel zakaj je tu, kar hodil je nekam. Opazoval je jezero, valove veliko mnajše kot pri morju kamne, tako vidne veliko bolj ker so bili vidni po celem. Jezero mu ni bilo všeč raje je imel prostrane širjave morja in vonj soli ter rib v zaraku kot pa to majceno jezerce in vonj ločja. Nič ni imel proti vonju borovcev in podrastja v gozdu ampak jezera je sovražil. Preletel je celotno potko s pogledom in se skremžil. Ne bi se rad preobrazil pred veliko količino ljudi, ki jih je tukaj vsekakor bilo na pretek. Obrnil se je na petah in odšel po enaki poti nazaj. Ob poti je zagledal kamenček in ga brcnil v jezero. Pogrešal je metanje žabic, ki pri majhnem jezeru nikakor ni prišlo v poštev. Opazoval je krigce, ki so se pojavili ob padcu kamna v vodo. Približal se je vodi in preiskusil kako topla je. Ni mu bilo všeč voda je bila premrzla za njegove tople roke. Občutek je imel, da je roko potisnil v led. Hitro je umaknil roko in skočil nazaj na potko. Odšel je dalje in hotel čimprej priti do morja ali vsaj do gozda, dovolj je imel tega vonja ločja in regljanja žab naokoli. Slabo mu je postajalo že samo ob misli, da bi dlje ostal tukaj. Stopil je iz potke in hodil po mehki svetlo-zeleni travi. Iskal je vonj po morju ali borovcih, in v katero smer bi moral iti, da bi prišel do gozda ali morja. Noge so mu podrsavala po travi, ki je bila za njegov okus premehka in prenežna raje je imel grobo podrastje ali ostre školjke v pesku. Grdo je gledal potko na kateri je bilo ogromno ljudi in tako mehek pesek, da se je začel skoraj mehkužiti. Opazil je košček še nedotaknjenega peska. Počasi kolikor je mogel je odšel tja in se tam ustavil. S prstom je oočasi začel risati v pesek. Narisal je lepo risbo. Ampak spet se je dolgočasil. Zmajal je z glavo in odšel do veje, ki je izgledala dokaj trdo. Odrezal je en košček in začel rezljati majhnega zajčka iz lesa. Stlačil ga je v žep in odšel nazaj na potko. Marskiateri pogled je pristal na njem zaradi kratkih hlač, ki so bile priročne pri spreminjanju v volka. Za nobenega se ni zmenil in je samo nejevoljno hodil.

Silver je morala kar nekajkrat zamežikati, preden je dojela, da je prečudovito jezero pred njenimi očmi resnično in da ne gre le za privid. Voda je bila videti tako čista in tako vabljiva, da bi se Silver najraje na glavo pognala vanjo, plavala in se potapljala, dokler ji ne bi pošle moči. Če po poti okoli jezera ni bi neprestano hodili ljudje, neznanci. V glavnem zaljubljeni pari. Ki pa po navadi niso nevarni in te največkrat niti ne opazijo. Zato se je tudi Silver odločila, da bo tvegala krajši sprehod po potki in se naužila sončnega zahoda, dokler je trajal. Kdo ve, morda pa bo celo naletala na kaj, kar bi jo povedalo, kje bi lahko našla druge volk- druge takšne, kot je bila sama. Ob misli na to se je rahlo stresla. Že res, da se je srečanja z njimi veselila, a kaj če bodo čisto drugačni, bolj divji od nje, ki je odraščala med ljudmi in vilinci? In kaj, če je ne bodo sprejeli medse? Premagala je neprijetne misli in se napotila ob jezeru. Kot je predvidevala, ni pritegnila veliko pozornosti, le vsake toliko je začutila na sebi začuden pogled, kar pa zaradi njene nenavadne zunanjosti niti ni bilo čudno. Globoko je dihala in uživala v vetrcu, ki ji je mršil lase in se poigraval z listi na bližnjem drevju. Potem pa je nenadoma obstala kot odrevenela. Še trenutek prej se je počutila neverjetno srečno, skoraj blaženo, zdaj pa sta to čustvo kar na lepem zamenjali zdolgočasenost in nejevolja. Tuja čustva... Šele tedaj je Silver opazila fanta, ki ji je prihajal nasproti. Imel je dolge črne lase, oblečen pa je bil samo v kratke hlače... Silver je priprla oči in pobrskala po spominu. Vse skupaj se ji je zdelo znano, preveč znano...seveda. Tako se je imel navado oblačiti tudi njen brat, kadar se je nameraval v bližnji prihodnosti preobraziti v volka... Silverino srce je pričelo hitreje biti. Kaj pa, če je bil to eden izmed njih?! Za razmišljanje ni imela veliko časa, saj je bil neznanec že skoraj tik ob njej. Čeprav jo je njegova nejevolja močno vrgla s tira, se mu je vendarle nasmehnila in mu pomahala.
"Živjo, oprosti, da te motim. Malo sem izgubljena in me samo zanima, če mogoče veš, kako se pride do tistih gozdov?"
Z roko je pokazala v smer, kjer so se v daljavi dvigali v nebo mogočni vrhovi pragozdnih dreves.

Počasi se je približeval dekletu malo čudnega izgleda in kmalu je začutil zadovoljstvo in srečo. Ugotovil je, da to zagotovo niso njegova čustva, ker on nikakor ne bi mogel biti ob tem jezeru in mahu srečen. Očitno ga je dekle opazilo zato ni mogel računati ne neopaženo približevanje. Iz glave je skušal pregnati srečo in zadovoljstu pa mu je bolj slabo uspevalo. Kmalu se je dekletu že zelo približal in ugotovil je, da ga dekle opazuje. Pozdravila ga je. "Živijo, oprosti, da te motim. Malo sem izgubljena in me samo zanima, če mogoče veš, kako se pride do tistih gozdov?" Nakazala je na gozdove h katerim je šel tudi Ain preden se je odločil, da se mu zdi dekle zanimivo. Premeril jo je od glae do peta in se šele nato odločil, da bo vseeno odgovoril:"Ojla, brez skrbi, tudi jaz sem izgubljen ampak mislim, da bom vseeno uspel priti do njih. Tudi sam sem bil namenjen tja ampak se mi je zdelo, da bi lahko bila ti zanimiva in me je zmotilo pa sem te prišel pozdravit." Nasmehnil se je in se spomnil, da rad ve imena vseh s katerimi govori zato je dodal:"Aja saj res, jaz sem Ain. Kako je tebi ime?" Počasi se je začel bližati gozdu in skušal je zavohati gozd, kar mu ni pretirano uspevalo saj sta bila še zelo oddaljena. Še vedno je čakal na njen odgovor in razmišljal o Ethanu, ki ga je spoznal ampak se mu ni zdel njegov tip. Še vedno se je naprezal, da bi zavohal gozd ampak se je hkrati zavedal, da sta še predaleč.

[predvidevam, da sem bila mišljena jaz ane??]

((tako je ))

"Silver sem... ja vem, malo hecno ime," se je nasmehnila. Ob omembi gozda so se Ainova mračna čustva nekoliko pomirila in Silver je imela to za dobro znamenje. Tudi sama je ljubila gozdove in predvidevala je, da si to ljubezen delijo vsi pripadniki njene vrste. "Kar pa še ni noben dokaz, da je Ain res eden izmed nas,", se je opomnila. Poleg tega je rekel, da je tudi on izgubljen, kar najbrž pomeni, da otoka niti sam še ne pozna preveč dobro... Silver je za hip oklevala, potem pa se je odločila, da bo o svojem novem znancu vendarle poskusila izvedeti še kaj več. Navsezadnje je bil do nje čisto prijazen, poleg tega pa jo je iz neznanega razloga navdajal s prijetnim občutkom varnosti.
"Bi te kaj motilo, če grem s tabo?" ga je vprašala in nekoliko pospešila korak, da ne bi preveč zaostala za njim. "Mislim, ker greva ravno v isto smer." Sicer ji je bilo nekoliko žal, da se bo morala tako hitro posloviti od prečudovitega jezera, po drugi strani pa se ničesar ni veselila bolj kot zavetja skrivnostnega gozda, ki ju je čakal na obzorju. Še posebej, če je bilo res, da so vsi volkodlaki ljubili gozdove, saj bi to pomenilo, da je na dobri poti k njim.
"Že dolgo živiš tukaj na otoku, ali si še bolj svež, tako kot jaz?" je vprašala Aina in se skušala hkrati čim bolj odpreti njegovim čustvom, da bi ugotovila, v kakšno voljo ga bodo spravila njena vprašanja.

Modro je pokimal, ko se mu je dekle predstavilo. Naenkrat je začutil njeno žalost in hkrati veselje, predvideval je, da ji je bilo jezero všeč, ampak se veseli gozda. Hodil je dalje in se bližal gozdu. Naprezal se je, da bi zavohal vonj gozd ampak se je zavedal, da je še predaleč in ne more tako močno vohati. Namrdnil se je ob stalnem vonju jezera in ločja. Ob Silverinem vprašanju se je zdrznil in kratko pokimal. Prav tako je pokimal ob njeni trditvi, da grest v enako smer. Ko pa je postavila naslednje vprašanje se je sunkovito ustavil. "Svež," je rekel in se po nekaj trenutkih spet odpravil dalje. Čutil je njena čustva in nekako se mu je zdelo, da tudi ona čuti njegova čustva, zato se je ponovno ustavil in jo pogledal. "Ali si volkodlak?" Je vprašal odrezavo in se ustavil, v namenu počakati na njen odgovor stoje. Zrl je v njo in se ni mogel odločiti ali se mu zdi, da Silver je volkodlak ali pa se mu zdi, da ni. Ob svojih poskusih, da bi to ugotovil, se je malce utrudil in odnehal. Čakal je na njen odgovor in stal popolnoma nepremično.Njegov obraz je bil kamnit telo pa trdno, mišice je skušal imeti ne-napete pa mu ni popolnoma uspelo.

Silver je kmalu opazila, da postaja njen sogovornik z vsakim odgovorom bolj odrezav in zaprt vase, kot bi čutil, da lahko zaznava njegova čustva. Rahlo je namrščila obrvi in se odločila, da bo njegovo nejevoljo zaenkrat ignorirala, čeprav se je začela nezadržno prenašati tudi nanjo, kot kakšna bolezen.
Potem pa se je nenadoma ustavil in njegovo vprašanje jo je zadelo tako nepričakovano, da je sunkovito obstala in nekaj trenutkov samo zmedeno strmela vanj.
"V-volkodlak?" je ponovila in se skušala nasmehniti, a ni ji najbolje uspelo. Še vedno je okamenelo strmela v Aina, kot bi upala, da bo v njegovem pogledu razbrala pravi odgovor, a njegove oči so bile temne in neizprosne in niso izdajale ničesar.
"Zakaj pa misliš, da sem volkodlak?" je bilo najbolje, kar je spravila iz sebe, potem pa je iz nje udarila tudi slaba volja, ki se je je nalezla od Aina: "Če misliš, da sem neumna turistka, iz katere se lahko delaš norca, se hudo motiš," mu je jezno zabrusila.

Tudi ona se je ustavila ob vprašanju zakaj je odprl usta ampak ge je preglasila. Počakal je, da je povedala svoje nato pa umirjeno odgovoril:"Nekako se mi je zdelo, da čutiš moja čustva, če sem bil napačen pa mi povej," je odvrnil in začel spet hoditi proti gozdu. Spomnil se je, da še vedno čaka na njen odgovor zato se je ustavil in obrnil nazaj k njej. Zdelo se mu je, da slaba volja ni bila njena last ampak last Aina samega zato je bil bolj potrpežljiv. Ugotovil je, da bi mogoče lahko najprej on povedal, da on je. "Če te zanima, jaz sem volkodlak," je povedal in se počasi vsedel na tla v pričakovanju na njen odgovor. Z nežnim nasmeškom jo je opazoval od strani in počasi pulil travo. Ni mu bilo všeč, da čaka na poti v gozd zato je bil še malo bolj slabe volje. Opazil je polža in ga nekaj časa opazoval nato pa pogled spet z nežnim nasmeškom usmeril v Silver. Ni se mu zdela hudobna ali nevarna, le zanimva je bila. V njo je zrl z neko otroško radovednostjo. Iz njegovega obraza pa so tokrat za razliko od skorajda vedno bila prikazana vsa čustva.

Umirjeni ton Ainovega glasu je Silver nekoliko streznil in postalo ji je žal, da je tako vzkipela nanj. Empatijo je imela za prekletsvo in najbolj je sovražila, kadar je zaradi svoje neodpornosti na tuja čustva koga nehote prizadela. Ravno se mu je nameravala opravičiti, ko ji je njegovo nepričakovano priznanje ponovno vzelo sapo. Na kaj takšnega je bila še manj pripravljena kot prej, zato je potrebovala kar nekaj trenutkov, da je ponovno prišla k sebi. "Torej je res!!" je vzkliknila v mislih in preplavil jo je val veselja, a že naslednji hip so jo ponovno obšli dvomi. Kaj pa, če se le pretvarja, zato, da bi izvabil priznanje tudi iz nje? Potem pa bi se izkazalo, da je kakšen lovec na volkodlake ali pa kaj podobnega... Ob misli na to jo je spreletel srh in ponovno je nezaupljivo premerila Aina. Potem pa je nenadoma presenečena odkrila, da se njen novi znanec mirno smehlja. Za njegovim smehljajem se je sicer skrivala neučakanost, hkrati pa tudi čisto nič prikrita radovednost in Silver je bila nenadoma povsem prepričana, da govori resnico.
"No prav, dobil si me, tudi jaz sem volkodlak. Če si lovec na volkodlake me zdaj lahko poskusiš ubiti, ampak pazi, nevarnejša sem, kot si najbrž misliš. Poleg tega pa tudi dobro bežim," se je nasmehnila.

Po tistem ko je povedal, da je volkodlak je začutil neizmerno veselje v naslednjem trenutku pa dvomi. Dvignil je eno obrv in jo še naprej opazoval. Ob priznanju, da je volkodlak se je njegov nasmeh okrepil ko pa je začela govoriti, če je morda lovec na volkodlake je nasmešek malo splehnel. "Dvomiš v mene? Morda te bo tole..." je rekel in se začel skoraj v enakem trenutku ko je izrekel zadnjo besedo preobražati in slačiti hlače, da se ne bi strgale. Hlače je v zadnjem trenutku zatlačil za usnjeni pašček na nogi in se preobrazil v rjavega volka. Pogledal jo je in se spremenil nazaj. Hlače je spet nataknil in dokončal svoj stavek:"...prepričalo, če te ni pa nimam drugih dokazov, da sem volkodlak." je rekel in si jo še enkrat ogledal z popolnoma neprikirtimi čustvi, ker mu je bilo vseeno, vedel je, da bo njegova čustva začutila. Vstal je in vprašal:"Torej, greva v gozd?" Namuznil se je in počakal na njen odgovor.


[rabiš boljše dokaze?]

Silver je prepozno opazila, da je Ain tisto z lovcem na volkodlake vzel bolj resno, kot je bilo mišljeno. "Ne ne, saj ti verjamem," je rekla hitro, a še preden ji je uspelo dokončati stavek, se je Ain že začen spreminjati. Silver je zardela in hitro pogledala v tla. Očitno ga pred njo ni bilo niti malo sram in spraševala se je, če je to med volkodlaki, ki jih v nasprotju z njo niso vzgajali po človeško, nekaj povsem običajnega. Pogled je spet dvignila šele, ko je pred njo namesto črnolasega fanta stal orjaški volk divjega videza. Silver so se od navdušenja zaiskrile oči - navsezadnje je bil prvi volkodlak, kar jih je srečala, če ni štela svoje družine. Potem pa se je nenadoma spomnila, da še zmeraj stojita sredi poti in panično se je ozrla okoli sebe, a na srečo nikjer ni bilo videti nikogar.
"Se ti je zmešalo?! Kaj, če bi te kdo videl!" je ostro zašepetala Ainu, ki se je medtem že spremenil nazaj v človeka. Potem pa je nekoliko boljše volje dodala: "No, ampak zdaj si me vsaj dokončno prepričal. Greva ja," je prikimala in se odpravila naprej po poti.

[nope, tale je bil čis dost prepričljiv ]

Zahihital se je, ko je Silver vprašala, če se mu je zmešalo. Moral pa je priznati, da si je oddahnil, ker mu zdaj verjame. Počasi je iz potke stopil na travo, ki se mu je zdela boljša pot od potke na kateri sta bila vsem na očeh. Hodil je vedno hitreje ampak pazil, da ga je Silver še vedno dohajala. Skušal je njena čustva pregnati iz sebe ampak mu ni ravno uspelo. Razmišljal je kako bi načel pogovor:"No, pri kom si živela preden si prišla na otok?" Se ji je nasmehnil. "Mene je vzgajal oče, marsikdo bi rekel, da je čisto zmešan ampak meni se ni zdelo tako, oboževal sem ga." Je povedal in se pri tem zatopil v svoje misli. Gozdu sta se nezadržno bližala kar je Aina spravljalo v neverjetno dobro voljo. Še malo, pa ga bom lahko zavohal, je razmišljal in se naprezal, da bi ujel vonj po gozdu. Hkrati je hodil naprej in ko se je gozdo močno približal je končno zavohal vonj gozda, podrastja, lubja in malo tudi gnilobe. Zraven morja mu je bil to najljubši vonj. Smehljal se je in se napajal z vonjem gozda.

[dobro potem pa ne bom dokazovala]

Takoj ko sta zavila s steze se je Silver začela počutiti veliko bolje in nelagodje, ki se ga v bližni ljudi nikoli ni mogla povsem znebiti, je počasi začelo popuščati. Uživala je v mehki travi, ki jo je božala po nogah in opazovala, kako se je na bližnje travnike in drevesa počasi začenjal spuščati mrak. Lepote narave so je vedno tako prevzele, da je za trenutek ni mogla misliti na nič drugega in tudi tokrat bi skoraj pozabila na svoga vodnika, če je ne bi zbudil iz zamaknjenosti s svojim vprašanjem.
"Preden sem prišla na otok? To je pa kar dolga zgodba," je rekla in se otožno nasmehnila, saj se je njenega prvega dela le nerada spominjala. "Ampak lahko ti jo povem na kratko: najprej sem živela na samem s svojo družino, a ker smo bili volkodlaki, so nas nekega dne napadli ljudje in ubili moja starša, jaz in moj brat pa sva se rešila in od takrat so za naju skrbeli sorodniki moje mame, vilinci."
Za trenutek je umolknila, potem pa se je obrnila k Ainu. "Kakšna pa je tvoja zgodba? Je bil tvoj oče tudi volkodlak in so mislili, da je zmešan, ker je bil... drugačen?"

Začutil je tudi Silverino boljšo voljo ko sta odšla iz poti. Oba sta bila srečna, ker nista bila med ljudmi. Ob vprašanju pa je začutil rahlo nealogdje in tudi sam je postal neprijetno nelagoden. S vprašanjem pa ga je zmedla. Razmislil je, kako bi vse skupaj razložil. "No, to je težko. Moj oče je invalid in mislim, da je zato volkodlačstvo preskočilo njegov rod in se spet prikazalo pri meni. Da je čuden so menili zato, ker sem bil jaz čuden in me je razumel, no," malo se je zamisli,"vsaj poskušal me je razumeti." Se je Ain nasmehnil. Počasi sta se bližala gozdu in Ain je menil, da bo kmalu lahko zvohal gozd, plesen in podrastje. V naslednjem koraku je do nje priplaval vonj podrasti, plesni in dreves. Čez obraz se mu je ratlezel nasmešek in bil je že tako blizu gozda, da sta bila že skorajda tam. Čez dva koraka sta bila v gozdu.

[nadaljuješ v gozdu?]

[sem nadaljevala v Gozdu na ozemlju volkodlakov ]

Jade in Armadal sta nekaj časa ostajala v sencah, da zahajajoče sonce ne bi slučajno kako škodovalo Armadalu. Res je bil že močan vampir, ampak previdnost ni nikoli odveč. Ko je sonce končno zašlo, sta si v mraku dovolila vso svobodo, ki jo je nudila prostrana pokrajina. Nekaj časa sta zgolj pohajkovala naokrog in klepetala o vsem kar jima je padlo na pamet, potem pa sta zavila na nevtralno ozemlje in tam krenila proti jezeru. Prijetno hladno jezerce je vedno privlačilo številna bitja, tudi ob taki uri. Poleg tega je bil lov rahlo umazana zadevica, Jade pa je bila rada vsaj kolikor toliko čista.
Ni trajalo dolgo in naletela sta na mlad par, ki je sedel ob vodi. Po kretnjah in povzdignjenih glasovih sodeč sta se prepirala in to vedno bolj vneto. Bližale so se zadnje minute njunih življenj, onadva pa sta jih takole neumno zapravljala. Jade in Armadal sta se ustavila na ovinku, dovolj daleč, da ju par ni mogel ne videti ne slišati. "Kaj praviš, koliko prednosti jima dava?" se je obrnila k vampirju.

Njuno brezciljno pohajkovanje in pogovorcki so ju koncno pripeljali do jezera. Ceprav je bilo ze nekoliko pozno, so se na tem kraju rada zadrzevala vsa mogoca bitja. Z oddaljenega konca jezera je na njegovo uho pripravalo celo tuljenje volka, a pozornost mu je pritegnil par, ki je sedel ob robu jezera. Vse glasneje sta motila vecerno spokojnost, brez da bi se zavedala, da bodo niti njunih zivljenj kaj kmalu prezezane. Ali, bolje receno, pregriznjene. Obstala sta dovolj dalec, da ju parcek ni opazil in z enim pogledom je bilo vse jasno. No, skoraj vse. Za trenutek se je zamislil, nato pa pocasi, z vedno bolj ukrivljenim nasmeskom na obrazu odvrnil "Kaj pa, ce bi se malce poigrala s svojim zajtrkom?"se je namuznil in si obliznil ustnice. Prijel jo je za dlan in si na obraz narisal nekoliko zasanjani pogled do uses zaljubljenega mladenica, kakor je na videz tudi izgledal. Tako kot je predivdeval, si je tudi Jade nadela pdobno masko in zasanjano sta se priblizala parcku na obrezju. Z nekoliko napora je stopal nerodno in glasno, tako da sta ju lahko slisala. Arm se je komajda pripravil do tega, da se jima je bebavo nasmehnil, ko sta se ozrla proti njima, nato pa sta sedla na tla zraven njiju. Nekoliko je spremenil taktiko in svoje vampirske care usmeril na clovesko dekle, medtem ko je Jade svojo sarmantno pozornost namenila moskemu. Nasmehnil se je in sosednji parcek vljudno pozdravil "Dober vecer." Njegov pogled je zataval k ocem zenske, ki je bila ze tako custveno razvrana, da mu je ni bilo tesko priceti podrejati svoji moci. "Kako vama kaj gre?"je bedasto vprasal, saj kot navaden clovek ne bi mogel vedeti, da sta se prepirala. Medtem ko je cakal na odgovor je se naprej intenzivno omrezeval svoj bodoci zajtrk.

"Sicer se ni lepo igrati s hrano, ampak enkrat za spremembo - zakaj pa ne," se je nasmehnila Jade in svoje prste prepletla z njegovimi. Sledila je Armadalovemu zgledu in glasno naznanila svojo prisotnost. No, glasno za vampirko. Nadela si je nek pocukran izraz zaljubljenosti, kar je bilo presenetljivo lažje kot je mislila. Verjetno je pomagal spomin na nedavno noč. Tako kot Art je prisedla in vljudno, a sramežljivo pozdravila. Velike oči je uprla v nekam namrščenega moškega in bila izvrstno podobna ranljivi srnici. Ob njegovem godrnjavem odgovoru ga je razumevajoče pogledala. Zdaj je bilo že očitno, da se je par pred njunim prihodom prepiral, zato ga je sočutno prijela za roko in poglasno zašepetala nekaj spodbudnih besed. Vampirski šarm je uporabljala zmerno, saj se ji je zdelo, da je moškemu trenutku bolj do nežne dušice, ki potrebuje viteza na belem konju, da jo varuje, kot pa do samozavestne ženske, ki se dobro zaveda svojih čarov. Ni minilo dolgo in mladi par je vampirjema izlival svoje srčne težave. Jade in Armadal sta sedela ob jezeru, vsak s svojim stokajočim človečkom na rami.

Jade se je spretno in situaciji primerno lotila moskega, medtem ko je sam socutno trepljal dekle, ki mu je prav nesramno zmocilo ramo plasca. Nekaj trenutkov po hlipajoci pripovedi je Arm uspel razvozlati, kaj mu je pravzaprav povedala in je se naprej trepljal punco, temu pa je dodal se nekoliko neumen nasmeh. Ker je cutil, da slane solze prodirajo skozi temno usnje in ze vlazijo srajco je svoj pogled pocasi usmeril k Jade. Razlocno ji je sporocil, da je morda cas, da se nehata igrackati in preideta k stvari, zaradi katere sta sploh prenasala tecni parcek - hranjenju. Arm se je nezno, a odlozno izvil iz pozicije naslonjala, v katero ga je prisililo clovesko dekle in z mehkim nasmehom obstal pred njima. "Vidita,"je zacel in staknil blazinice prstov, "po malem se ukvarjam s prerokovanjem in lahko vama povem,"na tem mestu je obstal, da bi naredil vecji vtis na sedaj ze napeto strmeci parcek, "da se nikoli vec ne bosta skregala."ko je koncal, se jima je nasmehnil tako siroko, da je razkril, lep, popolnoma bel set zobovja prav do kocnikov. Potrudil se je, da so se podocniki se posebej zasvetili v lunini svetlobi in jih podrezal, da so se bolj izpostavili svojo nenormalno dolzino. Moski in zenska sta se nekaj trenutkov bebavo strmela v Arma, nato pa ju je dejstvo koncno zadelo kot mrzel tus in z divjim krikom sta planila na noge.

Jade se je popolnoma strinjala z Armadalom, saj se je komaj še zadrževala, da ni moškemu povedala kar nekaj krepkih na račun njegovega pritoževanja čez ženske. Z žarečim pogledom je spremljala vampirjeve preroške besede in razločno prikimala, ko se je mladi par ozrl proti njej. Končno sta ugledala še dva para dolgih podočnikov in njuna zarjavela človeška kolesca so se končno zavrtela. Ob predirnem kriku se je samo zahaljala, potem pa tudi sama vstala. "Tecita v hribe, tecita za svoje življenje," je v smehu zaklicala, potem pa zmajala z glavo. "Nista najbolj bistra primerka svojih vrst. Upam, da se ne bosta poskušala rešiti s plezanjem na drevo, ker bi ubila vse veselje lova." Bila sta glasna in nerodna, po zvokih sodeč pa sta se tudi že ločila. "Dober tek," je vljudno zaželela Armadalu, potem pa lagodno stopila za neznanim moškim. Navsezadnje mu je lahko dala še nekaj prednosti.

Namuznil se je ob Jadinem komentarju in se ji narahlo priklonil "Hvala enako."se je zarezal in se usmeril po poti razdejanja, ki je vodila skozi hosto. Polomljene vejice, tiho preklinjanje gozdnih zveri in glasni kricanje neumnega cloveskega dekleta so mu jasno kazali pot. Kot ladja, ki jo v noci vodi svetilnik, jo je lahkotno dohiteval. Videl je, da njena hitrost pesa in nekje na sredini valovitega travnika, v katerega se je razpustil majhni gozdic. Dekle se je opotekajoce blizalo reki, kot da bi upalo, da ga bo voda zaustavila. Malce se je nasmehnil, nato pa kot neslisna senca sinil do nje in jo povsem brez bolecin potegnil k sebi. Na njeno uho je hripavo zasepetal "Boj se teme..."nato pa svoje zobe zasadil v njen sladki vrat. Krhko, povsem bledo telo je izpustil sele, ko ga je ozel do zadnje kapljice bozanske tekocine. Obliznil si je ustnice, na katerih se je se vedno cutila aroma njene krvi, nato pa si je poravnal plasc, ki se mu je nekoliko pomeckal in se napotil k najblizjemu drevesu. S smahljajem na ustnicah in zarecimi rdecimi ocmi je cakal, da se Jade opravi s svojim cloveckom.

Jade je sledila huronskemu hrupu, ki ga je povzročal bežeči človeček brez kakšnega posebnega truda. Čez nekaj časa pa se je hrup umiril in lahko je slišala kako brezglavo teka sem ter tja. Očitno je izbiral pravo drevo, saj je kaj kmalu slišala kako se vzpenja. No pa ji je uničil veselje. Neslišno se je ustavila pod drevesom na katerega se je povzpel ter zalebdela tistih nekaj metrov, ki jih je uspel preplezati. "Živjo," je nasmejano pozdravila in moški je med prestrašenim krikom zgrmel na tla. "Oh neumni človeček... Še tega veselja, da bi te sama vrgla z drevesa mi nisi pustil," je potožila in se spustila nazaj na tla. Z enim pogledom v njegove velike, od strahu in adrenalina razširjene, oči ga je paralizirala in namrščeno pristopila. "Solit se pojdi, uničevalec zabave." Nekoliko razočarano, ker je bil tako lahek in neumen plen, je svoje dolge podočnike zasadila v utripajočo vratno žilo in spila sladko kri, ki je kot ponorela divjala po njegovih žilah.
Kakor vedno je prenehala piti še preden je srce prenehalo biti, potem pa izžeto telo odrešila paralize, da je zdrsnilo na tla. Moški je bil že zdavnaj nezavesten in po dveh komaj zaznavnih vdihih se je njegovo brezpredmetno življenje končalo, Jade pa je odšla nazaj k jezeru, kjer jo je že čakal Armadal. "Res je splezal na drevo in mi uničil vso zabavo," se je žalostno pritožila. Z izvezenim robčkom si je popivnala kotičke ustnic. "Je bilo pri tebi kaj bolje?"

Namuznil se je, ko si je po damsko obrisala nekaj kapljic rdece krvi, ki so ji se ostale na ustnicah in zmajal z glavo ob tej prefinjeni gesti. "Bonton na prvem mestu, kaj?"jo je zbodel in se odmaknil od debla, na katerega se je naslanjal. Sam je preprosto rad lovil tako, da se pri tem sploh ni ponesnazil, saj s seboj, za razliko od Jade, ni nosil izvezenih robckov, s katerimi bi se potem ocedil. Ob njenem vprasanju je skomignil z rameni in odvrnil "Ne morem reci, da se je kaj dosti trudila zbezati."v njegovem glasu je bil pridih razocarjanja. "Zdi se mi, da plen preprosto nima vec take volje do zivljenja kot nekoc. Spoh se ne potrudijo preziveti."malce uzaljeno se je namrscil, nato pa stresel z lasmi. "Kar je je."se je nasmehnil in objel preko ramen. "Kam greva?"jo je radostno vprasal, medtem ko se ga je ze poloteval tisti krasni obcutek nirvane, ki je vedno nastopil po pitju krvi. Za trenutek je zaprl oci in cutil, kako ga vzneseno obcutje koscek za kosckom prepljavlja.

"Seveda, dama mora biti vedno urejena," se je nasmehnila Jade. Lahko bi se reklo, da je vampirka stare šole. Poleg tega se je v časih bega naučila, da ne sme nobena kapljica krvi v nič, saj je bil vir hrane vprašljiv in vedno je bilo veliko lačnih ust. "Niso navajeni, da jih lovimo, zato se ne borijo za življenje. Niti niso pozorni na okolico niti se ne zavedajo kako krhko je njihovo življenje." Z Armadalom sta se nocoj nekoliko prekršila, ampak menila je, da posledice ne bodo prehude. Navsezadnje se ni prvič zgodilo, da je kdo končal kot večerja lačnega vampirja. "Ko boš močnejši, te bom odpeljala na celino in lahko boš izkusil pravi lov. Ampak boš moral najprej res še malo razviti svoje moči, da ne boš ti končal kot plen," se je nasmehnila. Enkrat mu je že obljubila, da ga bo popeljala na celino in svojo obljubo je nameravala držati. Le tvegati ni hotela preveč in dokler ni bila prepričana, da je dovolj močan, ga ni nameravala spustiti z otoka. Samodejno ga je objela okrog pasu in ujela korak z njegovim. "Lahko greva v mestece pogledat, če se kaj dogaja, kaj praviš?"

Namuznil se je in jo potegnil blizje k sebi. "Z veseljem. In seveda bom pazil, da ne koncam kot plen." Jade je imela prav. Preden bosta lahko odsla na celino, se bo mogel se marsicesa nauciti. Medtem, ko sta se z lahkotnim korakom namenila proti obalnemu mestecu, se je zopet obrnil k njej z vprasanjem "Kako pa je izkusiti pravi lov?"na njegovem obrazu je zaigral vznemirjen nasmeh. Jade je za razliko od njega izkusila ostrino celine, njeno miticno divjost in nevarnost. Ze ob sami misli na to, da bo ta kraj nestetih legend obiskal ob njeni strani, ga je razganjala od navdusenja.

Namenila sta se proti mestecu, a ko sta se vracala nazaj ob obali jezera, je Arm postal in osinil mirno gladino. Potem se je ozrl se k Jade, ustnice pa so se mu raztegnile v hudomusen nasmeh. "Kaj pravis na polnocno kopel?"se je namuznil in ji ukradel poljub, takoj zatem pa se oprijeto obleko, ki je zacuda ni okrasila niti ena kapljica krvi. Nezno jo je odrinil v vodo, nato pa se je bliskovito slekel se sam in se ji pridruzil v nekoliko razburkanem jezeru. V primerjavi z njegovim mrzlim telesom je bila voda prijetno topla in v naslednjem trenutku je svoje roke tesno ovil okoli vampirke poleg njega in jo potegnil pod gladino. Ustnice je pritisnil ob njen vitki vrat in jo nezno potegnil v svoj objem.