Opisi vampirjev

V tej temi vampirji opišete svoje like. Za prijavo izpolnite spodnji obrazec in počakajte na odobritev opisa.

Ime in priimek:
Starost, ko je postal/a vampir:
Dejanska starost:
Rasa:
Izgled in fizične značilnosti:
Značaj:
Zgodovina:

~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~ ~
OPOMBE:
Dejanska starost ne sme biti manjša od 15 let in ne višja od 160 let.
Izberete lahko katero koli raso razen vilincev.
Pri izgledu opišete višino in težo svojega lika, postavo, barvo las in oči, kakšna oblačila nosi, ali nosi nakit ter morebitne druge značilnosti. Pri vsem tem obvezno upoštevajte značilnosti izbrane rase.
Pri značaju opišete značaj svojega lika, logično. Kaj mara, česa ne, s kakšnimi osebami se razume in s kakšnimi ne, njegove skrite želje in skrivnosti, močne in šibke točke in tako dalje. Obvezno upoštevajte značilnosti izbrane rase.
Pri zgodovini obvezno opišite vse dogodke, ki so bili pomembni v življenju vašega lika. Kdaj je postal vampir ter kdo ga je spremenil, če ve, kje je živel preden je prišel na otok, v kakšnih okoliščinah je prišel na otok, ali je prišel preventivno ali so ga ljudje že kdaj preganjali, kaj je počel preden je prišel in tako dalje.

Prosim vzemite si čas in se potrudite pri pisanju opisa. Opis je prva stvar, ki jo bomo prebrali vodje klanov pri iskanju svoje desne roke, in če boste pri opisu skoparili nimate nobene možnosti, da ste izbrani. Ne bomo pisali koliko vrstic morate napisati, ampak če bo pomanjkljiv, bo vaš opis zavrnjen in ga boste morali dopolniti. Pa pišite cele stavke, ne samo naštevat.

P.s: Se opravičujem, ker so opombe napisane kot da gre za moški lik, ampak če bi vsak glagol pisala za oba spola, bi bila zadeva popolnoma neberljiva.

Ime in priimek: Jade MacKenzie
Starost, ko je postal/a vampir: 22 let
Dejanska starost: 147
Rasa: polvilinka

Izgled in fizične značilnosti:
Jade je visoka slabih 170 centimetrov, kar za polvilince niti ni nenavadno. Svojo suho postavo in svetlo zelene oči je podedovala po mami, ki je bila vilinka. Ker pa je bil njen oče človek, je njena postava nekoliko bolj polna kot pri vilincih, čeprav nihče razen vilincev ne opazi razlike. Ima dolge temno blond lase, ki zakrivajo nekoliko zašiljena ušesa in jih vedno nosi spuščene. Dve drobni brazgotini, ki ju je imela na vratu zaradi ugriza, sta izginili pred dobrimi osemdeseti leti. Razen srebrnega pečatnega prstana s simbolom klana ne nosi nakita. Ta prstan je tudi edina stvar, ki izdaja, da ne gre za navadno dekle. Njena garderoba je sestavljena iz tesno prilegajočih se oblek toplih barv in na prvi pogled je Jade poosebljena milina in nežna duša. Globoko v očeh pa ji piše, da je doživela že marsikaj in ni zgolj naivna blondinka. Njeni nasprotniki jo vedno podcenjujejo, za kar plačajo z življenjem. Na njej ni ničesar posebnega, razen mogoče tega, da je vedno bosa.


Značaj:
Njen značaj je precej raznolik. Včasih je dobre volje, se smeje na ves glas in je pripravljena vsem pomagati, včasih pa je hujša kot osje gnezdo in pripravljena napovedati vojno celemu svetu. Človek bi pričakoval, da bo nekdo njene starosti potrpežljiv, a temu še zdaleč ni tako. Vampirka nima nobenega potrplenja, ne prenese čakanja in naravnost sovraži ljudi, ki ne povedo bistva, ampak okolišijo. Nekaj potrplenja ima samo z mladimi vampirji, ki še nimajo popolnoma razvitih sposobnosti. Razen, če so površni. Tudi tega ne prenese. Ne prenese mevž in slabičev. Izdajstvo kaznuje s smrtjo.
Od članov svojega klana zahteva popolno vdanost, saj je tudi ona popolnoma vdana klanu in vedno misli na skupno korist. Člane klana bi vedno zaščitila ne glede na posledice. Čeprav napake vedno kaznuje, dobro opravljene naloge pa ponavadi navidez spregleda, je to resnično samo navidez. Nikoli ne pozabi kdo je izpolnil njene ukaze in kdo največ prispeva za dobrobit klana.
Njen značaj je zelo temperamenten in vedno je polna energije. Vseeno pa svoja čustva in misli odlično skriva pred drugimi, tako da nikoli ni mogoče zagotovo reči kakšne volje ali kaj si misli. Do večine je zaradi slabih izkušenj skrajno nezaupljiva in nikomur ne pove vsega o sebi. Nihče ne more trditi, da jo resnično pozna, čeprav peščici vampirjev zaupa bolj kot ostalim.

Zgodovina:
Jadina mama je bila pripradnica starodavnega klana vilincev, ki ni dovoljeval mešanja njihove krvi s človeško. Niama se je vseeno zaljubila v človeka in kmalu sta spočela ljubko hčerko. Ko se je Jade rodila, so ostali vilinci takoj prepoznali človeško kri, a so jo vseeno sprejeli medse. Raje so živeli s polčlovekom, kot pa da bi ta polčlovek, po starodavnih pravilih pripadnica njihovega klana kljub nečistosti, živela med ljudmi. Ko pa je njen oče prišel pogledat svojo novorojeno hčerko, so ga vilinci pregnali. Tako je Jade odraščala z mamo pri ostalih vilincih, čeprav ni nikoli resnično spadala med njih. Ko je dopolnila 20 let, je bila po starostnih merilih odrasla, ampak še zdaleč ni vedela dovolj, da bi lahko preživela na njihovem ozemlju. Jezika ni poznala tako dobro kot drugi odrasli, za umetnost je bila manj nadarjena od svojih vrstnikov in končno je sprejela odločitev, da bo poiskala svojega očeta in poskusila živeti med ljudmi.
V tistih časih je bilo to dokaj neobičajno in Jade je kmalu spoznala, da so vilinci med ljudmi - kajti ljudje so jo imeli za čistokrvno vilinko - taka redkost, da je bilo potovanje med njimi nevarno. Začela je potovati samo ponoči, neslišno in skrita pod tančico noči. Minilo je skoraj leto dni preden je očeta našla v Firencah. Ampak namesto, da bi jo Arnold sprejel in zaščitil, je ni priznal za svojo hčer in jo nemudoma odslovil. Preveč ga je spominjala na Niamo, ki ni naredila ničesar, da bi bila oče in hči lahko združena. Tako je Jade potovala dalje po svetu še eno leto.
Potem pa je na Siciliji naletela na manjšo skupino za katere je sklepala, da so vilinci. Tudi oni so potovali ponoči, bili so polni miline in vsi so imeli veliko lepše poteze kot ljudje. Po slabem tednu nočnega druženja je napočil njen 22. rojstni dan, ki so ga proslavili skupaj, saj družine ni imela več. Po preveliki količni alkohola in vedno bolj privlačnem Julianu, jim je končno zaupala svojo življenjsko zgodbo. Julian je bil nadvse razumevajoč, sočuten in sploh vse kar potrebuje mlado dekle z zlomljenim srcem in brez občutka pripadnosti. Pridobil si je njeno zaupanje in še preden se je zavedala je začutila ugriz, ki ga je nemudoma zamenjala ostra bolečina, ki je pretresla njeno telo. Naslednjo noč se je zbudila v lepo opremljeni sobi, s strahotnim glavobolom in neskončno šibka. Ob postelji je sedel Julian, ki ji je nemudoma na ustnice pritisnil časo s svežo krvjo. Ko je prišla nekoliko k sebi, ji je pojasnil kaj se je zgodilo. Na svoj 22. rojstni dan je postala vampirka.
V nasprotju z njenimi strahovi, je Julian ni nameraval zapustiti. Izkazalo se je, da jo je spremenil, ker je iskal družico. Ko je prvotni šok ob tem, da je vampirka minil, si je morala priznati, da ji je ta misel zelo všeč. Tako sta od tiste noči dalje skupaj potovala kamor so ju zanesle noge in uživala življenje. Sčasoma sta se vrnila v Julianove kraje in Jade je izvedela, da je njegov oče vodja klana. Takoj so jo sprejeli medse in končno se je nekje počutila kot doma ter kmalu tudi sprejela družinski priimek. Dokler ni nekaj deset let - ki so minila kot bi mignil - kasneje izbruhnila manjša vojna z ljudmi, v kateri je bil Julian umorjen. Jade je bila zlomljena in dolgo je potrebovala, da je nehala objokovati njegovo smrt ter zavzela njegovo mesto desne roke. V spomin na ljubljenega je bila njegovemu očetu najboljša desna roka kar bi si lahko želel.
Stanje miru je zopet trajalo samo nekaj deset let. Tokrat je izbruhnila veliko večja vojna. Ker je bil Julianov oče že na moč naveličan bojevanja, Jade ni preostalo drugega, kot da ona vodi klan. Od začetka so se celo uspešno borili in branili svoje ozemlje. A ljudi je bilo veliko več kot njih. Naposled se je Julianov oče, še zadnji iz nekoč velike rodbine odločil za junaško maščevanje smrti svojega edinega potomca. Zbral je vso svojo moč in napadalce zadržal dovolj dolgo, da je Jade lahko člane klana odpeljala na varno in tako sama postala vodja klana.

Ime in priimek: Raven Isilmeriel Ambarien

Starost, ko je postal/a vampir: 20

Dejanska starost: 69

Rasa: polvilin

Izgled in fizične značilnosti:
Ima nekoliko bolj vitko različico atletske postave, visok je dobrega 1,77m tehta pa 66kg. Zgornjo polovico njegovega hrbta krasi detajliran tatu v temnozelenem črnilu, ki predstavlja mitološkega zmaja Qīnglóng v plamenih objetega s feniksom Fènghuáng, njun ognjeni ples pa simbolizira pola yin in yang. Kostanjevi lasje mu v dolgih, gostih kodrih padajo do višine brade, zakrivajoč njegova rahlo zašiljena ušesa. Njegove oči so zelo temno zelene barve, odtenka bogatega žada, in sploh v temi potegnejo že skoraj na temnejšo zeleno-rjavo. Spodnji del obraza mu krasi kratka, dan stara brada, katero si popolnoma obrije le ob redkih priložnostih. Povečini nosi bele ali živobarvne srajce, čeznje pa suknjiče temnih barv z ujemajočimi hlačami, predvsem v črni, občasno pa tudi za odtenek svetlejše barve. Redka kosa nakita, ki ju nosi, sta srebrna verižica z obeskom v obliki polmeseca, na krajcu katerega sedi vran iz oniksa z drobnim rubinom za oko, ter manjši zlat prstan z žadom, ki le redkokdaj zapusti kazalec njegove desnice. Vendar pa nakit ni najdragocenejši del Ravenove oprave; ta položaj pripada daljšemu enoročnemu meču iz dežele Wa, z rezilom iz temnega jekla, ostrim na eni strani in poševno konico, ki le redko zapusti nožnico iz polirane ebenovine ob njegovem pasu.

Značaj: Raven je kompleksna osebnost, ki jo je relativno težko razumeti. Je iskrega duha in svetovljanski, kljub temu da je videl že veliko sveta vedno išče kaj novega, kar bi ujelo njegovo zanimanje. Pozorno opazuje ljudi in svet okoli sebe in se iz vsega poskuša kaj novega spoznati ali naučiti, pridobljeno znanje pa s pridom izkoristi in s tem pripravi ljudi, da se obnašajo ali ravnajo kakor mu najbolj ustreza. Nanje ne pritiska, ampak predlaga; ne vztraja, temveč obrazloži; ne laže, le ukrivlja resnico; ne vsiljuje, temveč zapeljuje. Ima podzavestno težnjo po tem, da je ljudem všeč in da se v njegovi družbi dobro počutijo, zaradi česar v manjši meri tudi prilagaja svoje obnašanje glede na družbo. Uživa v finih stvareh in obožuje razkošje, vse od bogatih vin, okrasja, plemenitih kovin in dragega kamenja, mehkih tkanin, sladkih priboljškov, družbe lepih dam, inteligentnih debat ter miselnih iger, kakršna je na primer šah. Kljub temu, da ima še vedno močne hedonistične težnje, pa ukrepa premišljeno ter najraje vidi, da je potek dogajanja pazljivo načrtovan in načrt izpeljan brezhibno. Vendar pa se zaradi težnje po tem, da poskuša vse predvideti vnaprej in načrtovati za vsak verjeten razplet, kljub hitremu razmišljanju kdaj pa kdaj zgodi, da se preveč zamisli in za premislek porabi več časa, kot bi bilo optimalno.

Zgodovina:
Najzgodnejši spomin, kar ga Raven pomni, je bila nevihtna noč v ladijski kajuti. Veter je nosil težke dežne kaplje in jih butal ob majhna, z lesom obdana okna kabine, on sam pa se je stisnil ob kot postelje in se še bolj ovil v odejo. Zunaj je kapitan bevskal ukaze mornarjem, pa tudi trgovcem, med katerimi je bil tudi g. Ambarien; v neurju so morali vsi sposobni priskočiti na pomoč. Raven ni pomnil časa, ko z očetom nista bila na poti. Kadila z Arabije, zlato z Egipta, slaščice s Turčije, vezenine s Perzije, čaj z Indije, svila s Kitajske... vedno se je našlo nekaj, kar je bilo ugodno kupiti kjer sta bila in se je dalo dražje prodati drugje. Gospod Ambarien je bil za trgovca dokaj premožen. Resda ni premogel razkošnejšega bivališča kot preproste meščanske hiše v Antwerpnu, vendar je še to le redko obiskoval. Žene g. Ambarien ni imel, in kdorkoli je že bila njegova mati, je Raven sklepal da je moral po njej podedovati svoja rahlo zašiljena ušesa, saj pri očetu te lastnosti ni bilo opaziti. Njegovo življenje je bilo na poti, bodisi v sedlu konja karavane nekje sredi Perzije, bodisi na krovu Krilate Sirene na poti med Makaom in Šri Lanko. A ena vrsta trgovske robe se ni nikoli spremenila; g. Ambarien je širom cele Azije in Bližnjega vzhoda prodajal okraske in igrače. Od lutk pa do rezbarij, če je bilo očesu prijazno, otrokom zanimivo, in ceneje v Evropi, je imel g. Ambarien to na zalogi. Prav to pa je njegovega sina navdušilo nad vsem, kar se je dalo izdelati iz lesa ali jekla in je imelo gibljive dele. V vsaki deželi ki sta jo obiskala je Raven vedno prečesal tržnico za igračami in hitel očetu pokazati čim je našel kaj novega ali drugačnega. G. Ambarien si je takšne posebnosti zapomnil, nato pa skupaj s sinom na poti nazaj izdeloval igrače vedno bolj pristnega videza in z vedno bolj živimi gibljivimi deli. Formalne izobrazbe njegov sin sprva ni imel, vendar pa je g. Ambarien poskrbel, da je mali Raven znal računati, brati, pisati in barantati kot le kdo. Zaradi stalne grožnje roparjev in razbojnikov na poti se je že zgodaj naučil streljati s samostrelom, kasneje, ko je bil močnejši in doseg njegove roke daljši, pa tudi ravnanja z mečem in sabljo. V premnogih deželah sveta je Raven videl marsikaj in spoznal prenekatere jezike in navade tamkajšnjih ljudi, vendar pa nikoli nista nikjer ostala dovolj dolgo, da bi katero teh kultur ali ljudi bolje spoznal.

Končno je g. Ambarien tako obogatel, da ni mogel več prisostvovati vsaki odpravi, katero je bil odposlal. Vedno več je ostajal v Evropi in upravljal s papirji in poročili in vedno manjkrat je sam odrinil s trgovsko karavano na pot. Tedaj 15-letnega sina je poslal na Nemško študirat klasičnih znanosti (jezikoslovja, retorike, medicine, prava, etikete, teologije, zgodovine...) - tam je tudi pet let kasneje izvedel preko kurirja o nezgodi, ki se je pripetila njegovemu očetu. Po dolgem času je bil zopet krenil na pot s trgovci, vendar pa je z leti krepko pridobil na teži in izgubil na kondiciji, in ko ga je na poti med Perzijo in Indijo zadela vročinska kap mu ni bilo več pomoči. Po prvotnem šoku se je Raven znašel v posesti bajnega premoženja in goro poslov, katerim naj bi predsedoval. Pa ne da tega ne bi bil sposoben, a deloma se je ustrašil odgovornosti, deloma pa ga je zamikalo bohemsko življenje, in posledično je očetovemu najbolj zvestemu prijatelju zaupal vodstvo trgovske družbe, sam pa jo s prijatelji mahnil v Pariz.

Več tednov so se razdajali užitkom in razvratu, vendar pa nobena posamezna izkušnja Ravenu ni življenja spremenila tako zelo, kot tiste noči ko mu je bleda privlačna rdečelaska na stopnicah Montmartra na vrat pritisnila dolg, strasten in boleč poljub. Ko ga je prebudila zora, je bila njegova koža nenavadno občutljiva, njegove oči pa prav nemarno skeleče. Utrujen se je zavlekel v sobo, katero so imeli s prijatelji najeto par ulic stran, in odspal več dni. Tretji dan se je prebudil preplavljen z nepoznano energijo in žejo po življenju... ter nečem več. Njihove avanture prejšnjih dni so obledele v primerjavi z zabavami, pustolovščinami in perverzijami kakršne so sledile; a vedno bolj pogosto se je zgodila nesreča in je kakšno lepo dekle končalo z okrvavljenim vratom, za vzrokom katerega ni bilo pojasnila, od prisotnih pa nihče ni ničesar videl, medtem ko so se njihovi žepi čudežno odebelili. Kljub temu se takšno dogajanje ni moglo nadaljevati v nedogled in nekega dne se je celotna druščina znašla v okovih in na sodišču. Proces, če bi temu sploh lahko tako rekli, je bil farsa in kljub pomanjkanju dokazov so bili vsi po vrsti obsojeni na smrt. Vsak dan opoldne je bil obešen en član druščine; Raven še skozi rešetke ni mogel gledati, da bi videl njihove zadnje trenutke, brez da bi mu sonce ožgalo oči. Kljub temu je poskušal, in vsakič ga je svetloba boleče zaslepila, ko je ponovno pridobil sposobnost vida pa je bilo že vsega konec. Za nameček je tekom svojega pripora dobil še pismo od družabnika, kateremu je prepustil upravljanje trgovske združbe, da je bil zaradi slabega ugleda odrezan od vseh prihodkov in sodelovanja združbe. Na koncu so ostali le še trije; a že naslednji dan je bil Raven v celici sam in čakajoč svoj konec, zakaj sodruga sta bila celotno krivdo zvalila nanj, on pa obtožbam ni ugovarjal.
Tedaj je k rešetkam njegove celice kot od nikoder stopila drobna, vitka ženska v snežno-belih oblačilih in zakrinkana s kapuco enake barve. Njena oprava je bila navidez preprosta, a dovršene čipke na robovih in tako čista in žareča bela barva sta bili za trgovčevega sina jasna pokazatelja premožnosti. Njen obraz in njena koža sta bila mlada, a njene oči so zrcalile zvedavost in modrost, kakršna pride le z desetletji izkušenj. Njena ušesa pa... Raven je prvič videl nekoga, čigar vrhovi ušes so bili zašiljeni kot njegovi - ne, celo bolj! Že je nameraval nekaj reči, a mu je ženska prislonila prst čez ustnice in ga s tihim "ššš" utišala.
"Nimava časa, Isilmeriel, zatorej poslušaj: čez nekaj minut bo prišel ječar ob spremstvu moškega v črnem plašču in s črno kapuco. Ne zmeni se za ječarja, temveč glej le moškega v črnem ter mu reci: 'kar je mrtvo ne more nikoli umreti'. Karkoli se zgodi potem se ne obotavljaj, temveč zbeži iz dežele kakor hitro moreš, da te ne ulove. Če ne veš kam, pojdi sem." Osuplega Ravena je nato objela in mu pritisnila poljub na lice medtem ko mu je v dlan stisnila kos pergamenta, takoj zatem pa stekla stran iz njegovega vidnega polja. Mladi mož se je spraševal le kdo bi ženska lahko bila, ko je, natanko kot je bilo napovedano, predenj stopil stražar na čigar levi je molče stal nekdo, za kogar je bilo težko reči, če je pod kapuco sploh bilo kaj razen sence. Ječar je začel odklepati celico, ko se je Raven spomnil kar mu je bilo naročeno, zapičil svoje oči naravnost v temo pod kapuco, kjer je presodil da bi morale biti oči ječarjevega spremljevalca, ter izrekel: "Kar je mrtvo ne more nikoli umreti."
Naslednji trenutek se je ječarjeva glava že kotalila po tleh medtem ko je njegovo telo s treskom omahnilo na tla, veriga med Ravenovimi zapestji pa presekana. Refleksno je segel po ključih in si hitro snel okove, medtem ko ga je molčeči človek v črnem že vodil po stopnicah iz zapora in v svobodo.

Dva tedna kasneje je bil Raven že izpraznil sef v Antwerpnu in na ladji potoval iz Benetk proti Bližnjemu vzhodu. A tudi tam se je ustavil le toliko, da je del premoženja zamenjal za dragotine, nato nadaljeval pot v Indijo, kjer je del blaga prodal in nakupil novo, in se končno ustavil na Makau. Tamkaj je na svoje presenečenje ugotovil, da njegov oče iz Indije ni uvažal le čaja, temveč tudi opij, za kar pa ostali družbeniki niso vedeli. Z nadaljevanjem tradicije je Raven v roku nekaj tednov na otočju zgradil trgovski imperij, ki bi se po prihodkih lahko kosal z očetovim. Poleg opija so njegov glavni dohodek prinašale ure; Kitajci so bili naravnost mahnjeni nanje, in kot prvi na trgu s to evropsko noviteto je Ravenu je uspelo kaj hitro pridobiti potrdilo s cesarjevim pečatom, ki mu je zagotavljalo ekskluzivno pravico dobavljanja in prodaje mehaničnih priprav na Kitajskem. V dobrih treh letih kar je mirno in odgovorno živel ob obali Kitajske je Raven dozorel v premišljenega in premetenega človeka, ki kljub temu, da ga prejšnji avanturizem in hedonizem ni nikoli zapustil, ni več pustil svojim instinktom nadvladati umu. Njegovi možgani so sedaj delovali hitro in neutrudno kakor kolesca mehanizmov, s katerimi je eksperimentiral in bogatel. Tako mu tudi ni ušlo izpred oči in ušes, ko so se začele širiti govorice o njegovih težavah v Evropi in da so ga še vedno iskali; čemur so se pridružile še govorice o tem, da je v roku treh let na otočju izginilo opazno več ljudi kot prej. Ko je na Makao pristala bojna ladja francoske kraljeve mornarice in zahtevala njegovo izročitev, je Raven že odplul s svojo največjo in edino preostalo ladjo, natovorjeno z vsemi papirji in večino premoženja, medtem ko so Francozi prepozno zasačili domačine, ki so jim naluknjali trup ladje in scefrali jadra.

Dobro desetletje je potoval po svetu vendar se nikjer ni ustavil za dlje časa, kajti roka zakona mu je bila stalno za petami. Končno se je, ne vedoč kam se obrniti, vendarle odpravil v smer koordinat na zdelanem listu papirja, ki mu ga je dala ženska v zaporu, njegov angel varuh, in katerega je vedno nosil v prsnem žepu jopiča. Po dolgi plovbi po neznanih vodah so v mesečini končno ugledali še bolj neznano kopno. A ko se je ladja približala, je nekakšna nevidna sila nenadoma začela ljudi metati s krova. Kakor da bi udarili ob nekakšen ščit, ki je ladjo pustil skozenj ljudi pa ne, je mornarje enega za drugim vrglo proti zadnjemu delu ladje. Veliko večino je odneslo v morje, nekaj nesrečnikov pa je s takšno silo vrglo ob steno kapitanove kabine, da so na mestu izdihnili. Raven je nemočno gledal in čakal, da tudi njega in krmarja odnese z ladje v morje... a tudi ko je ladja zaplula bližje otoku in se je zaslišal krik krmarja, je Raven ohranil tla pod nogami. Niti malo ni razumel kaj se je dogajalo, a zavedal se je, da karkoli je zmetalo posadko v zrak in čez krov očitno nanj ni imelo učinka. Seveda pa kljub temu nevarnosti ni popolnoma ušel, kajti ladja kakršna je bila Bela Devica je potrebovala polno posadko, in en moški niti slučajno ni zadostoval. Vseeno pa je ladja ohranjala hitrost od prejšnje plovbe in Ravenu jo je uspelo usmeriti na obalo tako, da se je kar čim manj raztreščila. Kljub temu je bil pristanek nič manj kot brodolom in zadnjemu članu posadke je bilo jasno, da brez dobre ladjedelnice nikoli več ne bo plula. Izkoristil je noč in iz ladje postopoma rešil skrinje s svojim premoženjem ter jih zakopal na različnih mestih po obali, vsako njih pa si je vrezal v spomin.
Dan je prespal v svoji kabini, ki je bila povečini nepoškodovana, izvzemši novo-pridobljen nagib celotnega prostora, po sončnem zahodu pa se je odpravil v mesto, katerega je zasledil nedaleč od kraja pristanka. Kaj hitro je izvedel, da ni bil edini na otoku, ki je imel svoje zrezke najraje vroče, zelo krvave, in po možnosti še migajoče. Ko je izvedel kam iti, ni bilo težko izslediti njemu podobnih in po nekajkrat ponovljeni zgodbi o tem, kako se je znašel na otoku, so ga sprejeli medse. Šele takrat je izvedel, da njegova ušesa niso posledica nekakšne genske mutacije, temveč so pomenila, da je bila njegova mati vilinka. Tedaj je, še bolj kot je sumil prej, začenjal verjeti, da je bila ženska v belem, ki ga je rešila pred usmrtitvijo, njegova izgubljena mati. Najsi je sklepal prav ali ne, ponovno je ni več videl.
Raven zdaj že leta živi med vampirji, med katerimi si je počasi ustvaril dobro ime s svojimi sposobnostmi opazovanja, načrtovanja, presojanja ter vrednotenja, in pa z mehaničnimi napravami, katere izdeluje iz medenine in drugih kovin. Večji del skrinj je že odkopal, sploh tiste z uporabnimi predmeti in kovinami, katere je uporabil za opremitev svojega novega bivališča in za svoje eksperimente, vendar pa je na plaži še vedno zakopanih nekaj, katere namerava izkopati šele, ko bo nastopil pravšnji čas.

Zelp izčrpen opis Dobrodošel na forumu.

Ime in priimek:
Sky, priimek je še njej sami neznan

Starost, ko je postal/a vampir:
18 let

Dejanska starost:
113 let

Rasa:
polvilinka

Izgled in fizične značilnosti:


Pravzaprav je popolne besede, ki bi lahko opisale Sky, zelo težko najti. Njena postava je povsem suhljata, drobna in nežna, na njej pa je najbolj izstopajoč obraz, ki ima tiste značilne poteze, ki jo v trenutku vtisnejo v spomin vsakega, ki naleti nanjo. Njene oči so nežno zelene barve, a kljub temu je nekje v globini njenih oči tudi nekaj temačnega, kar kljub dolgim trepalnicam in gracioznimi potezami njenega obraza daje Sky pridih skrivnostnosti in nevarnosti, ki ga je nemogoče prezreti, čeprav je pogled njenih oči večino časa iskrivo radoveden. Ima dolge, svetlo rjave lase, ki so nežno skodrani in večino časa nekoliko razmršeni. Svoje lase ponavadi nosi prosto razpuščene, ker obožuje občutek vetra v laseh, čeprav si včasih v lase ali pa okrog glave nadene trak, ki naj bi poskrbel za vsaj navidezno urejenost njenih las, čeprav Sky za to ni preveč mar. Poleg tega veliko raje v svojih laseh nosi rože.
Vse na njej je precej preprosto, a ravno zaradi svojega odnosa do sveta daje Sky večino časa vtis, da lebdi nad tlemi. Čeprav je tega kot vampirka tudi sposobna, se tega ponavadi ne poslužuje, saj je povsem prepričana, da je veliko zabavneje stvari početi z obema nogama trdno na tleh. Na njenem obrazu se večino časa poigrava nasmešek, kretnje njenih rok pa so vedno elegantne. Glede oblačil ni posebej izbirčna, saj ima ponavadi na sebi preprosto, krajšo obleko, ki nežno objema njeno postavo in poudarja njeno bledo kožo. Nakita ne uporablja, ena izmed posebnosti na njej pa je tatu, ki se razprostira čez njen hrbet v nenavadnih oblikah, a ker Sky ne pozna njegovega pomena ali priložnosti, kjer ga je pridobila, zato ga ponavadi ne razkazuje. Po svojem telesu ima tudi veliko najrazličnejših brazgotin, ki na njeni bledi koži jasno nakazujejo na to, da ni imela ravno najlepšega življenja.


Značaj:
Svetlolaskin karakter je prav tako razprostrani kot pomen njenega imena. Ni ena izmed tistih bitij, ki se zanimajo samo za lastno korist, a prav tako ne bi mogli trditi, da ji je mar za vse naokrog. V resnici je večino časa v nekem povsem svojem svetu, zato se – razen ne tako redkih svetlih trenutkih – ne zaveda, kaj se dogaja okrog nje. Zanjo je življenje kot igra in s širokim nasmeškom se podaja v najrazličnejše nevarnosti, samo zato, da bi izkusila vse to na lastni koži. Lahko bi rekli, da je nekoliko zmešana, a nikakor ne na slab način. A ni bilo vedno tako. Pred dolgimi leti je bila Sky ena izmed najbolj normalnih bitij. Pravzaprav sta dobrovoljnost in sposobnost, da vsakega omehča s svojim širokim nasmeškom, edini sposobnosti, ki jih je obdržala. Na njo je velik vpliv imela nesreča, v kateri je izgubila vse, kar ji je nekaj pomenilo. Komaj jo je preživela in ob tem zaradi udarca izgubila vse spomine, a kljub vsemu ni nikoli pozabila vampirja, ki jo je spremenil in jo ob tem prav sadistično mučil, da je skoraj izgubila vso razsodnost.
[size=11]Sky obožuje samoto in družbo. Pravzaprav je vse odvisno od njenega razpoloženja, ki se menjava preveč hitro, da bi mu kdorkoli bil sposoben slediti. Na njenem obrazu se vedno poigrava nasmešek, večino časa predvsem zaradi dejstva, da je dobre volje, a vsekakor ne gre prezreti tudi navdušenja, ki jo včasih obda, ko zagleda nekaj slabega ali temnega. Obožuje kri in dejstva, da je mrtva, nikoli ni preveč obžalovala. Je zgovorna, ampak njenim besedam ni mogoče vedno slediti, ker se v njeni glavi večino časa vrti film, v katerem se prizori menjavajo veliko preveč hitro, da bi bila Sky povsem prepričana sama vase. Najbolj od vsega se boji ljubezni. Čeprav se to morda sliši nenavadno, je bila ljubezen ena izmed tistih stvari, pred katerimi je od znotraj vedno trepetala. Navsezadnje si ni nikoli mogla predstavljati, da bi nekomu obljubila svoj svet in v zameno prejela njegovega. Zna biti precej sebična in zaradi tega stvari včasih ni pripravljena deliti, čeprav večino časa sama od sebe razdaja delčke svoje razdrobljene duše zgolj zaradi dolgčasa. Lahkotno poplesavanje po dežju je nekaj, kar ima najraje, svojih čustev pa si ponavadi ne razlaga, ker jo to utruja. Živi za vsak trenutek posebej in je najbolj srečno bitje. Vsaj ne dokler ima dobro dozo krvi in tisto, kar naredi njeno življenje zanimivo.

Zgodovina:
Bila je ena izmed tistih noči, ko je dež nežno tekel iz neba, da se je zdelo, kot da bi z nekim nenaravnim veseljem tudi nebo pozdravljajo rojstvo deklice, ki so jo poimenovali Sky. Njena starša sta bila polivilinca, ena izmed tistih iskreno srečnih bitij, ki so imeli vse, kar so si vedno želeli, njuna sreča pa je bila z rojstvom hčerke še okronana. Bila sta tudi precej premožna, a vse njuno premoženje je izviralo iz trdnega dela. Svojo hčerko sta vzgajala ljubeče in ji privzgojila ljubezen do narave in ostalih bitij. Vedno je bila njuna mala punčka in nikoli ji ni nič manjkalo. Poskrbela sta tudi za njeno izobrazbo in tako je Sky že pri petnajstih letih vedela veliko več, kot se je marsikdo naučil v svojem celotnem življenju. Vedno je bila srečna in ko je dopolnila osemnajst let, sta ji starša povedala, da se bo kmalu poročila, saj je za njeno roko v tistem obdobju zaprosil možakar, ki se je v njihovo vas priselil šele pred kratkim. To je mlado svetlolasko povsem zbegalo, saj je njeno srce v tistem času pripadalo drugemu – mladeniču iz vasi, ki jo je spoštoval in ljubil zaradi tistega, kar je bila. Ko je to povedala staršema, sta jo popolnoma razumela in odpovedala poroko. Navsezadnje sta vedno želela samo najboljše zanjo, a odpoved poroke je bila najslabša odločitev izmed vseh, kar sta jih sprejela v življenju. Moški, ki je zaprosil za roko njune hčerke je bil v resnici bogat vampir, ki je samo iskal nove žrtve, v Sky pa je videl nekaj posebnega. Prepričan je bil, da bo postala njegova prava ljubezen – njegova porcelanasta punčka, saj jo je z njo primerjal zaradi podobnega izgleda. Ko so bile njegove sanje zrušene, je bil besen, a hkrati odločen, da bo svoj cilj dosegel v vsakem primeru. V iskanju maščevanja svetlolaskinima staršema je podtaknil požar v njihovo hišo in pri tem povsem prezrl dejstvo, da je bila tam tudi Sky. Njena starša sta umrla, ona pa je uspela pobegniti, a jo je ob tem poškodoval eden izmed podpornih stebrov in ji izbrisal spomine na vse, kar se je dogajalo pred tem, zato se ji nikoli ni sanjalo nič o njenih starših ali vzroku, zaradi katerega je pred neznano hišo večkrat hodil nek mladenič in klical njeno ime. A vampir ni pozabil na njo in ko jo je končno našel, ji ni pojasnil ničesar. Odpeljal jo je k sebi in ji povedal samo, da ji je ime Sky, potem pa jo nenormalno, skoraj sadistično mučil, da jo je pripeljal na rob pameti. Navsezadnje je bila zanj prazna – brez spominov je bila samo še ena izmed mnogih deklet z lepim obrazom. Spremenil jo je in jo tudi med preobrazbo v vampirja z užitkom mučil, dokler je ni naposled odpeljal v nek gozd in jo tam tudi pustil. Njeno življenje je bilo sprva podobno igri. Bala se je sonca, oboževala je dež in nikoli se ni naveličala spoznavanja novih bitij, ki so nasedla njenemu izgledu nedolžnega dekleta in končala kot njena večerja. Sky ni nikoli želela nikogar poškodovati, a igra s čustvi in bolečino ostalih jo je popolnoma očarala in tako je preživela velik del svojega življenja kot vampirka. Potem pa je slišala za Etherness in to ime jo je vleklo k sebi. Morala je priti na otok in storila je vse, da je končno stopila na tla otoka. In nenadoma se je počutila tako, kot da bi po dolgem času prišla domov. Navsezadnje je vse tako zabavno, kajne?

Dobrodošla nazaj

Opisi vampirjev se ob zaklepajo, dokler tudi druge vrste ne dobijo novih članov.