Zgornje nadstropje Stare kavarne

Zgornje nadstropje je prostor v katerem se lahko prirejajo zabave.


*************************************
WENIN ROJSTNI DAN


(Ker se Event začne takoj po polnoči sem se odločila, da se Wenin rojstni dan prične že danes-tako boste imeli čas priti še v normalnem stanju- in traja do nedelje:)

Wen je sopihajoč pritekla v Staro kavarno, ki jo je najela. Z vodjo kavarne se je zmenila, da so natakarji pripravili hrano in okrasili kavarno.
Toda kar je videla ni pričakovala. Mize so bile postavljene skupaj po sredini sobe, okoli pa so bili postavljeni stoli z imeni:
P.A.M., Alexis Dowling, Ain Roel, Armadal, May A. Moore, Dalton Letton, Morrigan, Lux Dakota, illidan in Jade MacKenzie. Upala je, da jih pride čim več.

Na mizi pa je bilo več vrst sladoleda, vroča in navadna čokolada, kokosova, sadna, smetanova, jagodna, marelična in sladoledna torta, bomboni, lizike, kremšnite, karamele, princeske, kokosove kroglice in mnoge druge slaščice. Prav tako so ji pripravili skledo prav posebnih rdečih lizik narejenih iz strjene živalske krvi. Bile so postavljene v kot sobe, tako da jih nihče ni mogel zamenjati z navadnimi lizikami.

Po stropu pa so bili razni svetleči napisi z njenim imenom, ki so se pod dnevno svetlobo bleščali prav tako kot njena srebrna obleka. H obleki je dodala še črn nakit, lase pa je napol spela v čop.

Bila je navdušena. Odhitela je nazaj h lastniku in mu plačala. Pokimal ji je, se nasmehnil nato pa odšel ter ji pustil proste roke.

Wen se je usedla na stol in čakala.

Arm je dobil povabilo na rojstni dan samanke, ki so jo nekaj dni nazaj imeli zaprto v jecah. No, to pa je hvaleznost, da je nismo pojedli, je namuznjeno pomislil in pisemce pospravil v zep. Poravnal si je ovratnik plasca, ki si ga je ze nadel in si do konca zapel belo srajco pod plascem. Z lahkotnim korakom in noto na ustnicah je zapustil svojo kripto in se napotil proti mestecu, kjer naj bi se zabava odvijala.

Nasmehnil se je natakarju in mu stisnil roko, nato pa je odkorakal po stopnicah navzgor, kot mu je pokazal natakar. Vstopil je v lepo okrasen prostor in si nekaj trenutkov ogledoval razporeditev stvari, nato pa smeje stopil proti slavljenki. "Vidim, da sem prvi." segel ji je v roko, z drugo pa v notranji zep plasca. "Cestitam za rojstni dan, katerikoli je ze." Stresel ji je dlan, nato pa ji je ponudil v temen papir zavito darilo. "Nisem vedel, kaj bi prinesel, amapak ker sem ze spoznal eno samanko, se mi je zdelo, da za svoje...stvari,"zarezal se je, "potrebujete tole redko kamnino...mislim, videl sem, da je tista druga samanka, Dragoony mimogrede, morda jo celo poznas, kot nora stekla, ko jo je opazila, pa sem mislil, da ti bo morda prislo prav."namenil ji je se en sirok nasmesek, nato pa je odstopil za korak.

Živahno bitje z razmršeno črno-belo grivo se je po stopnicah vzpelo v zgornje nadstropje dobro poznane kavarne. Tu sicer ni še nikoli bilo, a prostor je bil prijazen in na enem od stolov je pisalo Lux Dakota in za Lux je bilo to dovolj, da se je pojava ponovno raznežila.

Potem je Luxoriozna postava opazila Wen in stekla k njej ter jo objela. "Vse najboljše, najlepše in najsuperejše," je vampiski pojav veselo čestital slavljenki, potem pa iz žepa potegnil ročno narejeno rdečo veternico iz papirja in ji jo pomolil. "Zate!"

Počasi je odrinil vrata in se ob tem mimogrede ozrl po kavarni, v katero je prišel. Ni točno vedel, na kakšen način je vabilo za to zabavo prišlo do njega, a enkrat za spremembo je premagal svoj odpor to takšnih ali drugačnih zadev in se odločil, da se bo zabave udeležil. Ker je vabilo jasno naznanjalo, da je to bila zabava za rojstni dan, je imel s seboj tudi darilo, ki mu ga je za povrh vsega uspelo tudi zaviti. Ponavadi ni imel preveč potrpljenja za zavijanje stvari v papir, ki se je pozneje tako ali tako strgal, da je bitje dobilo darilo, zato je bil droben paket v rumeno-belih barvah tudi precej lahkotno zavit, a za to je bilo Daltonu vseeno.
Šele takrat je ugotovil, da natakar skuša pritegniti njegovo pozornost, zato mu je sledil v zgornje nadstropje, medtem ko je v mislih prešteval stopnice.

Končno je prišel na kraj dogajanja in na njegovem obrazu se je kot vedno pojavila maska hladne vljudnosti, ko je vstopil in v trenutku s pogledom ošinil prav vsako osebo v notranjosti. Takoj je prepoznal nenavadno vampirko pojavo po imenu Lux, ki jo je imel priložnost spoznati pred kratkim, ko se je brez kakšnega posebnega dovoljenja potikal po vampirskem ozemlju. Nikogar drugega ni prepoznal, a takoj je sklepal, da je slavljenka temnolasa vilinka, ob kateri je stal tudi vampir, zato se je z odločnimi koraki napotil proti njima. »Lep pozdrav,« je obenem pozdravil vse prisotne, pokimal Lux, potem pa se obrnil k temnolaski in ob tem iz žepa spretno potegnil darilo. »Vse najboljše.« Topel nasmešek, ki se je pojavil na njegovem obrazu, je nekoliko otoplil hladno masko, že v naslednjem hipu pa je izročil darilo temnolaski. »Mimogrede, jaz sem Dalton,« je še povedal, preden je pogled umaknil iz njenih oči in zaokrožil po prostoru, ki bi ga najverjetneje lahko označil kot precej dobro urejenega.

Morrígan je prispela nekoliko kasneje, kot je sprva nameravala, saj je imela nemalo težav z iskanjem obleke, ki bi bila za tako slavje najbolj primerna. Glede na to, da je bila dekle, ki je večino svojega življenja preživela v gozdu, res ni bila ravno vešča v tem. Nazadnje je pristala na preprosti, a elegantni snežno beli obleki, ki si jo je pravzaprav sposodila od ene izmed svojih redkih prijateljic. K temu je dodala še nekaj doma izdelanega nakita iz zelenih mineralov, ki so izvrstno pristajali njenim smaragdnim očem. V roki je držala majhno darilno škatlo, v kateri se je nahajalo nekaj posebnih in izjemno redkih zeliščnih pripravkov. Mogoče se marsikomu ne bi zdelo nič posebnega, toda Morrígan je kot zdravilka vedela, da so take reči lahko še kako dragocene, če jih človek le zna uporabljati. Z zadržanim nasmeškom je ob vstopu v kavarno pozdravila natakarja, ki je bil očitno očaran nad njeno pojavo, nato pa odkorakala proti stopnicam, ki so vodila v zgornje nadstropje, kjer naj bi se odvijala Wenina rojstnodnevna zabava. Previdno je prestopila vsako stopnico, nato pa samozavestno vstopila v okrašen prostor, kjer je bilo že zbranih nekaj ljudi. Z nasmeškom jih je bila že vse skupaj pripravljena pozdraviti, nakar je njen pogled obstal na moškemu, ki ga nikakor ni pričakovala tu. Ali pa sploh kjerkoli v bližini! ''Dalton,'' je neslišno izgovorila njegovo ime in se zalotila pri tem, kako kljub zadregi še vedno nepremično strmi vanj. Toda le kaj drugega naj bi naredila?

Ker je že pred tem sklepal, da je gostiteljica zabave šamanka, je ves čas tudi domneval, da ne more zgrešiti, če ji za darilo nameni neko precej redko rastlino, za katero je po naključju izvedel iz knjige, hkrati pa je na njegovo srečo rasla samo na tistem delu otoka, ki so ga v lasti imeli čarovniki, zato je upal, da temnolasa vilinka že ni imela rastline v lasti, saj je bilo do nje precej težko priti. Še sam Dalton se je moral precej namučiti, da je naposled le našel rastlino na najbolj oddaljenemu delu obale. Med izročanjem darila je svoj pogled znova usmeril nazaj k jasnimi očmi vilinke. Ime ji je bilo Wen, kot je naznanjalo tudi njegovo vabilo. Še preden pa bi lahko izrekel kakšno izmed tistih klasičnih vljudnostnih fraz, so je v prostor vstopil nov povabljenec in Dalton je samodejno svoj pogled usmeril proti postavi, ki je šele prišla.

V trenutku je začutil nekaj precej nenavadnega- skoraj tako, kot da bi ga kdo boksnil v trebuh. Tam je stala Morrígan. Bil je povsem prepričan, da je ne bo več kdaj videl, a očitno se je motil. Ker je tudi ona izgledala enako presenečena, je lahko sklepal, da ni pričakovala njega tukaj. In nenadoma se je spomnil na vse, kar se je zgodilo, in presenečenje ter delček veselja, da jo ponovno vidi, ki sta se na njegovem obrazu zrcalila nekaj trenutkov, je v hipu zamenjala hladna maska, ki je bila še nekoliko bolj pristna kot prej, saj so bile slike preteklosti v njegovih mislih še vedno veliko preveč žive. Vse to se je zgodilo v nekaj sekundah, a temnolascu se je vsekakor zdelo, da se vleče že leta. Obrnil se je in svoj pogled usmeril nazaj proti Wen. Navsezadnje so bile Morríganine besede v njegovih mislih še veliko preveč sveže in ni želel, da bi se zaradi njega počutila neprijetno. Tako ali tako jo je stal že preveč vsega- in tega tako ali tako ni bil vreden. Tudi v njegovem pogledu je bilo moč slutiti hlad, ki je izviral iz njegovih misli, a pravzaprav je bilo v tistem trenutku zanj veliko lažje usmeriti pogled v gostiteljico zabave in se ji precej vljudno nasmehniti, čeprav je bilo jasno, da je bil z mislimi kilometre stran.

Le kako je bilo mogoče, da je lahko ena in ista oseba v človeku vzbudila dve hkrati popolnoma nasprotujoči si čustvi - željo po bližini in nujo po umiku. Kajti točno to se je dogajalo Morrigan, ko je ugledala njegov obraz in tiste ustnice, katerih dotik je še sedaj lahko čutila na svojih... Potem pa kot da bi jo nekdo prebodel z ledenim mečem. Morrigan ni pomnila, da bi na Daltonovem obrazu kdajkoli zaznala tolikšen hlad, kot ga je ravno v tistem trenutku, tik preden je dokončno pretrgal očesni kontakt z njo in se kot da ne bi bilo nič obrnil proti Wen. Bolečina, katero ji je s tem nevede prizadejal, pa je bila naravnost neznosna. Morrigan se je za hip zatresla roka, v kateri je držala darilo, zato ga je raje poprijela kar z obema, ob tem pa mrzlično razmišljala, kaj naj stori. Naj oddide? Naj se pretvarja, kakor da ga sploh ni v istem prostoru? Naj ga udari, ker jo on ignorira? Ali pa si najde boljšo družbo za šankom? Navsezadnje se tam vsaj nihče ne bi branil njene družbe... Saj nisi več majhno dekle, Morrigan, se je naposled oglasil njen ego, ki je bil lahko enako hladen kot izraz na Daltonovem obrazu. Kdo pa misli, da je? Človeški mladič... Oklepajoč se te žaljivke je Morrigan ignorirajoč ranjeno srce ponosno dvignila glavo in se samozavestno odpravila naravnost v smeri proti Wen in Daltonu, ki stal ob njej. ''Wen, prijateljica moja! Vse najboljše!'' je s pretirano poudarjenim veseljem pristopila do šamanke in se pri tem dobesedno vrinila mednjo in med Daltona, s tem da je slednjemu pri tem jasno obrnila hrbet. ''Nekaj malega za v tvojo zbirko,'' je dodala in ji izročila darilo, potem pa jo v iskanju opore še močno objela.

Arm je brezizrazno spremljal dogajanje v prostoru. Prudruzil se jim je se nenavadni vampirski pojav Lux, ki mu je Arm tiho pokimal v pozdrav, nato pa je njegov pogled zopet zaplaval po okusno okraseni sobi. Do sedaj se ni zgodilo se nic posebno zanimivega, zato je dokaj neosredotoceno spremljal delcke pogovora, ki so vijugali mimo njega. Njegovo pozornost je pritegnil sele nenavadni, tihi in kratki dvoboj med dvema prislekoma, ki jima je bilo, po vseh podatkih, ime Dalotn in Morrigan. Z zanimanjem se je vzravnal ob ograji, na katero se je naslanjal in z majcenim smehljajem v koticku ustnic spremljal ledene poglede, ki sta si jih clovek in vilinka izmenjala. Vsakdo z njegovimi izkusnjami bi prav tako hitro kot on ugotovil, za kaj se gre. A po drugi strani je v svojem dolgem zivljenu opravil ze dovolj vmesavanja v zadeve drugih ljudi in se ga stvar pravzaprav ni zares tikala. Ozrl se je drugam, da ga ne bi prevec mucila radovednost, kaksna je celotna zgodba ga je namrec ze grizlo. Z vzdihom je stopil k edinemu bitju v prostoru, ki ga je poznal in ni bilo zasedeno z objemanjem slavljenke ali ignoriranjem bivsega. Z mehkim nasmeskom je pozdravil Lux "Kaj mislis, da so tiste rdeckaste lizike v kotu?"je vprasal nenavadni pojav.

Vstopil je še zamudnik ki se je v mislih kregal, ker ga je tisto neko sranje zadržalo. Vstopil je in se vrgel na najbližiji stol. Momljal je neke nerazumljive besede za latere še sam ni imel pojma kaj v bistvu pomenijo. S pogledom je iskal še koga znanega razen Lux, ki jo je poznal zgolj bežno in so bile njegove izkušnje z Lux zelo zabavne in zanimive. Opazil je osebo, najverjetneje vampirja, ki mu že na prvi pogled ni bil všeč. Pogovarjal se je z Lux, očitno sta bila oba vampirja, tako sta vsaj zgledala Ainu. Zakopal se je nekoliko bolj v svoj stol in zlovoljno opazoval ljudi okoli sebe. Lase je imel na srečo spete v čop, zato bi z majico lahko izgledal skoraj kot dekle ampak je bil na srečo brez majice in se je videl njegov zgornji del telesa. Opazoval je ljudi okoli sebe in ni opazil nobenega drugega volkodlaka.

Wen je z nasmehom sprejela vse, ki so prišli. Zabave za rojstni dan ni imela že več kot deset let, zato je bila zelo vesela, da so se nekateri sploh udeležili.

''No ker nas je malo več lahko pričnemo s prvo igro, ki sem jo imela v mislih. To je Čaša resnice...''

Njen govor je prekinil glasen pok, nato pa se je vse rdeče zasvetilo. Brez razmišljanja je stekla h oknu, da bi videla, kaj se dogaja. Zagledala je svetleč prah, ki je padal proti tlom. Odprla je okno in stegnila roko, da bi ga ujela. V trenutku ko je pristal na njeni roki se je rdeče zasvetil. Wen ga je v strahu stresla s sebe in preh je poletel v notranjost prostora. Na roki, kjer je prej pristal je začutila toploto, ki se je razširila po njenem telesu nato pa ugasnila.

Le kaj je to bilo?

Pravzaprav je bilo skoraj neverjetno neumno od njega, da Morrigan tukaj ni pričakoval. Navsezadnje je bila šamanka in ni bilo potrebno prevelike bistrosti, da ni ugotovil, da je bila to tudi gostiteljica zabave. Tako ali tako pa mu je Morrigan na njunem zadnjem srečanju še preveč dobro pokazala, kaj čuti do njega, to pa je Dalton trenutno enačil ničli. Ko se je nenadoma Morrigan dobesedno vrinila med njega in Wen, je Dalton po nekaj trenutkih precej hitro še sam obrnil hrbet dvojici in se odpravil do velikega okna, ob tem pa dobesedno ignoriral preostanek bitij v prostoru.

Obstal je pri oknu in svoj pogled usmeril ven. Bilo so v središču mesta, a zaradi precej pozne ure ni bilo nikjer videti veliko ljudi. Dalton se je povsem zbral in skušal ignorirati vse misli o Morrigan. Nehaj misliti na njo, si je skušal dopovedati, čeprav je vedel, da se nahaja samo nedaleč stran in bi se lahko z njo soočil v trenutku, če bi si to zaželel. Jezen vzdih se je izvil iz njegovih prsi, potem pa je nenadoma zagledal nenavaden prizor, ob katerem je za nekaj trenutkov povsem pozabil na privlačno vilinko. Nenavaden pok je povsem preusmeril tok njegovih misli. Kaj za vraga? Zunaj je bilo nekaj trenutkov videti samo rdečkasto svetlobo, potem pa je temu sledil nenavaden prah. Vse to je pritegnilo tudi pozornost ostalih in ob njem se je pojavila tudi Wen. Ker je odprla okno, je prah počasi pristal tudi na njegovi koži. V trenutku se ga je znebil, a bilo ga je preveč. Nenadoma ga je lahno zaskelelo, že v naslednjem hipu pa je pozabil na to, saj se je nenadoma v njegovi glavi pojavila misel, da bi ustvaril ognjeno kroglo in jo vrgel. Del njegove podzavesti, ki se je glasno spraševal, zakaj bi to storil in mu obenem dopovedoval, da je to narobe, je zatrl, potem pa je njegov pogled obstal na Morrigan. Ali se mu je samo zdelo ali je bilo v pogledu bitja, ki jo je prav tako kot on opazovalo, nekaj lakomnega?

Morrigan je stalo kar precej truda, da je na svojem obrazu zadrževala prisiljen nasmešek, s katerim je sama sebi želela dokazati, da je situacija z Daltonom ni niti malo prizadela. Kljub temu, da ga je poskušala popolnoma ignorirati, ji ni ušel njegov odmik na samo, nekam proti oknu. Ne glej ga, si je ukazala in svoj pogled prisiljeno sprehodila po drugih članih zabave. Na žalost so bili zanjo vsi tujci, zato je kaj hitro svoj pogled obupano vrnila k Wen, ki je v tistem napovedala pričetek iger. Toda nenadoma se je iz daljave zaslišal nenavaden pok, ki je pritegnil pozornost vseh prisotnih. Morrigan je začudeno opazovala Wen, ki je stopila proti oknu in ga odprla, pri tem pa na skrivaj ošinila Daltona, ki je stal poleg nje. V prostor je v tistem zavel lahen sunek vetra, ki je s seboj prinesel nenavaden rdečkast prah, le-ta pa se je v nekaj trenutkih posedel na njeno telo in snežno belo obleko. ''Prekleto,'' je jezno zamrmrala, saj je bilo zadnje, kar bi si želela, da se prah vtre v tkanino. Z dlanjo si je hitro začela otepati blago, nakar se je v njeni notranjosti nekaj premaknilo. V trenutku je začutila nekakšno olajšanje, kakor da bi se v njej porušil zid, za katerim se je vsa ta leta disciplinirano držala. Začudeno je zato dvignila svoj pogled, ki je avtomatično poiskal Daltonovega. Pri tem ga je zalotila, kako tudi on zre vanjo, oziroma bolje v nekoga, ki je v tistem stal precej blizu nje. ''Kaj? Mar se nisva zmenila, da me ignoriraš?'' je Morrigan sarkastično vprašala Daltona, potem pa se vseeno ozrla v smeri proti bitju, ki je stalo nekje za njo. ''Kaj pa ti tako gledaš?'' je vprašala sitno.

Wen se je zatopila v svoje misli in preučevala nenavaden prah. Občutek je imela, da to ni nedolžna stvarca. Opazovala je ostale, ki so na prah reagirali prav tako kot sama. Iztegnila je roko in si pobližje ogledala prostor kamor je prah padel. Nobene razlike ni bilo. Naj se je še tako trudila razlike ni opazila in to jo je rahlo razjezilo.

Nato pa je zaslišala Morrigan, ki je tečnarila Daltonu in se postavila vmes.
''EJ! NOBENIH PREPIROV NOČEM!''
Nato pa je Daltonu namenila grd pogled. Navsezadnje je bil moški. In moški, so pač vsega krivi.


(Event se je začel in recimo, da je bil to tak začetek prepira-Wenino komandiranje p.s. Karkol bo izrečeno oz. napisano s strani Wen ta vikend ne jemljite resno:D)

Nenavadno, skoraj začutil je lahko prah, ki je počasi pronical skozi njegovo kožo v notranjost. Srbeči občutek mu ni bil všeč, a svoj pogled je usmeril proti Morrigan, ker je nenadoma spregovorila in pritegnila njegov pogled. Prvič, odkar je vstopil v prostor, je začutil jezo. »Ne, nisva se tako zmenila,« je spregovoril in se odrinil od okna, da se je postavil pred njo. »Le da ti nisi zmogla tvegati in morda prvič v življenju dovoliti nekomu, da bi te imel rad.« Bil je jezen in razočaran nad njo, vse to pa se je jasno kazalo v njegovem tonu glasu. Želel je nadaljevati, a v tistem se je Wen precej besno postavila med njiju in mu namenila grd pogled, da se je s prezirljivim izrazom na obrazu obrnil in počasi zakorakal po prostoru, ob tem pa s pogledom ošinil prav vsakega, ki se je nahajal tam.

»Oh, prosim,« je znova spregovoril, ob tem pa svoj pogled zapičil naravnost v Wen. »Tukaj smo zbrani pripadniki vseh ras in vrst na otoku. Si res pričakovala, da se bomo mirno igrali Čašo resnice? V nas je preveč svobodnega, da bi sploh zmogli biti v tem prostoru več kot pet minut, ne da bi se ob tem sprli. Ali pa si pričakovala, da bo tvoj rojstni dan nekaj posebnega?« Ni vedel, od kod je jemal besede, in v njegovi notranjosti je še vedno bil tisti del, ki sam sebe sploh ni prepoznal. Dalton ni bil takšen in nekaj ga je povsem spremenilo, a tisto nekaj je bilo močnejše od njega.

[ tud to ni za jemat resno. it's the dust! ]

Morrigan je odvrnila svoj pogled proč od bitja, ki je stalo poleg nje ter ga v obrambi lastnega ega zapičila naravnost v Daltona, kateremu se je očitno povrnil dar govora. ''Oh, a tako torej!'' je Morrigan zasikala nazaj, svoje roke pa kljubovalno uprla ob boke. ''Tisti, ki naj bi me imel rad.. pardon, tisti, ki me je pred koliko leti že? malomarno že enkrat zapustil, mi sedaj pravi, da se jaz ne morem odpreti ljubezni?!'' mu je prhnila v obraz, pri čemer je malo manjkalo, da ga ne bi zaradi njegove nesramnosti kar udarila, če se ne bi v tistem trenutku mednju vmešala Wen. ''Misliš, da je to prepir? Počakaj, da ti pokažem, kaj je to prepir!'' ji je jezno odvrnila Morrigan, čigar pozornost je bila še vedno osredinjena na Daltona, kateremu se je zopet razvezal jezik. ''Če ti je tako naporno, lahko tudi oddideš. Saj te nič ne zadržuje tukaj,'' mu je Morrigan odločno odvrnila ter zavrtala vanj s svojim pogledom češ, in kaj boš storil zdaj?

Ob svetlolaskini pripombi je samo privzdignil obrv, medtem ko je začutil tujo jezo, ki je vrela v njem. »Tako torej,« je s povsem hladnim glasom pritrdil njenim besedam, preden je za nekaj trenutkov svoj pogled uprl v njene oči, ki jih zaradi vseh čustev, ki so se tam zrcalile, najprej sploh ni prepoznal, potem pa je nadaljeval, saj ni mogel ostati tiho ob njenih besedah. »Tistemu, ki te je rešil, bi lahko izkazala nekaj hvaležnosti. Sama veš, da je bilo tako najbolje, in nehaj mi metati dejanja iz preteklosti v obraz.« Zajel je sapo, preden se ji je znova približal. »Ali pač ne. Veš, ne vem, zakaj si tako obremenjena s tem. Navsezadnje si me po tem dvakrat pustila sredi ničesar in zdaj sva si vsaj nekoliko bolj bot, kajne?« Njegov jezen glas je izdajal vso jezo, ki jo je nosil s seboj, a hkrati je ni povsem prepoznal. Nekaj je bilo narobe, a Dalton je bil preveč osredotočen na Morrigan, da bi sploh lahko mislil na to.

»Le zakaj bi odšel? Navsezadnje imam končno priložnost za pošten pogovor s teboj. Razen če ne boš ponovno zbežala.« Rahlo je nagnil glavo, medtem ko je nenavadna hladnost na njegovem obrazu izrisala masko, ki je niti prepoznal ni več. »Potrebovala si me, zapustil sem te, bedarije! Navsezadnje je veliko lažje to reči, kot pa da se soočiš z resnico.« Na njegovem obrazu se je pojavil nasmešek, medtem ko je počasi izrekel še zadnje besede in opazoval njihov odsev v njenih očeh, ki mu je potrdi vso resnico izrečenega. »A kaj bi pravil? Saj sama odlično prepoznavaš svoja čustva,« je dejal, medtem ko je povsem pozabil na vse okrog njiju, saj je zdaj stal povsem blizu njene postave in ji zrl naravnost v oči.

''Veš kaj, kar se mene tiče, bi me lahko tudi pustil zgoreti. Tako bi bilo vsaj meni prihranjeno,'' se Morrigan ni dala, saj je v njej vse preveč vrelo, da bi se kar tako pustila. V tistem trenutku ni bilo pomembno, kako močno ga je pravzaprav še vedno ljubila, saj se je le želela znebiti vsega bremena, ki jo je vse do pred kratkim dušilo. ''Sicer pa sem se ti že zahvalila. Kaj bi še rad? Da ti naredim spomenik hrabrosti?'' je suvala dalje z besedami, potem pa ga pogledala v vsej svoji nejeveri. ''Bot?'' je bila ogorčena. ''Če misliš, da se to lahko kakorkoli primerja s tistim, kar si ti storil meni, potem je res nekaj narobe s tabo in tvojimi človeškimi možgani,'' se mu je trmasto zoperstavila. ''Sicer pa res ne vem, zakaj se sploh še čudim. Moški si. Le kako bi lahko razumel?'' je zmajala z glavo in bila tik pred tem, da mu obrne hrbet, ko jo je zaustavil s svojimi besedami. Naveličano je zavzdihnila in zavila z očmi ter se namuznjeno obrnila nazaj k njemu. ''Jaz ne grem nikamor,'' mu je zatrdila ter se mu kljubovalno zazrla v oči. Le kaj za vraga se je dogajalo z njima? Od kje so prihajali vsi ti očitki in te grde besede? ''Potem mi pa povej, kaj je resnica, Dalton,'' je stopila proti njemu, tako da sta si bila v razmaku obrazov zgolj nekaj centimetrov. Če je mislil, da bo kar tako zlahka dobil to besedno bitko, se je pošteno motil. ''A? Povej mi!'' mu je velela in s svojim pogledom še vedno divje vrtala vanj. ''Je resnica to, da te ljubim že vse od dne, ko si me rešil iz požara? Je resnica to, da se na smrt bojim dejstva, da v sebi nosiš ogenj? Je resnica to, da moje srce ne bi preneslo, če bi me še kdaj vzljubil in nato zavrgel?'' Med metanjem vseh teh besed v njegov obraz se mu je z ustnicami približala že na centimeter in se šele takrat zavedla, kako zelo blizu sta se znašla. Dobesedno je lahko slišala bitje njegovega razburjenega srca in čutila vročino, ki jo je oddajalo njegovo telo. Njen pogled se je spustil na njegove ustnice, ki so bile tik nad njo, in tam tudi obstal, ko je šepetaje še dodala: ''Je resnica, da ne mine trenutek, ko te ne bi želela poljubiti na te tvoje vroče ustnice..?''

Še preden bi Luxoriozni pojav uspel vampirju poleg njega razložiti, da so lizike najbrž namenjene prav njima in njim podobnim, se je prek neba razpela rdeča svetloba. Oseba, ki je Lux, je kakor otrok opazovala rdeči ognjemet, potem pa glasno kihnila, saj je svetleč se prašni delec pristal na konici njenega nosu. Še nekaj prašnih delcev se je kakor da bi bili magnetni, prilepilo na divjo grivo vampirskega pojava in njegovo kožo ter oblačila.

"Lizike!" je zatulil vapirski pojav veselo in skledo z lizikami zgrabil ter jo umaknil Armadalu izpred nosa. "Moje so, poberi se!" je siknil živobarvni osebek in z užitkom snedel kar dve naenkrat. Potem se je razgledal po prostoru in opazil, da je bilo po celi sobi polno lizik nekoliko večje velikosti in še živih. Dve izmed njih sta se pravkar divje prepirali in bilo je videti, kot da si bosta pravkar skočila v objem vsem prisotnim navkljub. Luxoriozno bitje je udarilo z nogo ob tla, ki so se glasno zatresla, kakor da bi bil potres. "Najdita si sobo!" je zatulilo na parček in jima pokazalo jezik.

Daltonove zbadljive besede o Čaši resnice in sporu med vrstami, bi Wen kakšen drug dan pripravile do tega, da bi ga klofnila. Ampak ne danes. Na današnji dan so ji po glavi mrgolele različne druge misli. Lahko bi ga zastrupila. Ja. Ali pa bi mu vsaj povzročila kakšne trebušne bolečine. Konec koncev sem zdravilka in on je trenutno na mojem rojstnem dnevu. Ni dvakrat za reči, da nebi še česa spil. Ker pa s seboj ni imela nič temu podobnega v njen pa je vrela jeza se je obrnila in z mize vzela nož ter ga zalučala proti Daltonu. Zgrešil ga je za kakšnih deset centimetrov in to je Wen še bolj podžgalo. Ni bila več jezna, bila je besna. Prijela je krožnik s največjo torto in mu ga vrgla v glavo. Glasno je počilo nato pa se je po hiši razlegla tišina.

Nato pa se je obrnila h Morrigan: ''Rekla sem, da UTIHNITA!'' je zakričala nanjo, pograbila vrč borovničevega soka in ga zlila na njeno snežno belo obleko.
Zacepetala je.
Nato se je oglasilo bitje Lux: ''Najdita si sobo!'' Wen se je potihem strinjala z njim, nato pa jo je zmotilo nekaj drugega. Tisti pogled. Vampirski pogled, ki sporoča, da je bitje lačno krvi. Dobila je kurjo kožo in stopila korak nazaj in razmišljala kaj lahko stori. Nato je v kotu zagledala vrv. Bingo! Če bo kdo kaj poskušal, ga lahko zvežem. In USPELO MI BO! Namrščeno je zijala v Lux.

»Tipično, moški smo krivi vsega.« Nasmehnil se je in pri tem ni skrival strupenega tona v njegovem glasu. Ob njenih besedah je molčal in jo spremljal s pogledom, medtem ko se mu je približevala, potem pa je skomignil z rameni. »Resnica je precenjena. A hkrati je vsaka od teh stvari resnična in oba to veva.« Z roko je zdrsnil prek njenih ustnic, a se je zadržal, saj je užival že samo v tem, da jo je dražil, medtem ko ni nameraval storiti česa drugega. Nenadoma je mimo njegovega ušesa priletel nož in ga dobesedno zgrešil za nekaj centimetrov, medtem ko je osuplo obrnil glavo, da bi našel osebo, ki ga je ciljala. Opazil je torto v roki Wen, a še preden bi lahko glede tega karkoli storil, je torta pristala na njegovem obrazu in zaradi sunka tudi na Morrigan, ki je v naslednjem hipu dobila še porcijo borovničevega soka.

Obrisal si je torto iz obraza in ob tem opazil poglede, ki so leteli skozi sobo. Vampirski- povsem lačni krvi, pa tudi Wen ni mogla prikriti, da jo je strah. A za to mu je trenutno bilo vseeno. Povsem se je znebil ostankov torte in se obrnil nazaj proti Morrigan. »Ali se res tako bojiš tega?« Ob tem je dvignil roko in ustvaril plamen na koncu svojega prsta, potem pa se zazrl v svetlolasko. Ni ga bilo strah, ker je bil prepričan, da bi tako ali tako zmogel opraviti s komerkoli, ki bi se spravil nanj, potem pa se je nenadoma spomnil na torto in jeza je povzročila rahlo valovanje plamenčka. Ugasnil ga je in se obrnil proti Wen in vampirskemu bitju. »In vidva se ne vmešavajta!« Mimogrede je pograbil posodo z vročo čokolado in jo zalučal proti rjavolaski, da se je vroča čokolada počasi zlila po njej, ob tem pa je nekaj čokolade prihranil tudi za vampirsko bitje. Navsezadnje so bili vsi njegovi sovražniki.

May je povsem sproščeno sledila pogledu nekoliko zmedenega natakarja, ki ji je nemo nakazal ozke stopnice, ki so vodile v zgornje nadstropje kavarne. Sploh ni vedela zakaj točno je prišla. Rojstnodnevne zabave niso bile ravno 'njena' stvar, navsezadnje pa šamanke, ki je praznovala, niti ni dobro poznala. Zatopljena v svoje misli je prestopala eno stopnico za drugo, nato pa na vrhu podesta odrinila nihajna vrata in končno dvignila pogled. Prizor, ki jo je pričakal, je bil tako neverjeten, da je May potrebovala nekaj sekund, da je sploh prišla k sebi. Sredi sobe so si nasproti stali sovražno nastrojeni čarovnik, dve šamanki in vampir, da se na prvi pogled ni mogla odločiti, kdo je bil bolj razburjen, ali po drugi strani ... na kom se je znašlo več ostankov rojstnodnevnih jedil. Široko odprtih oči je May nejeverno še enkrat prečesala prostor in bitja v nenavadno kočljivih položajih, ki so ob njenem vstopu otrpnila in se zgroženo zazrla vanjo.
Ni si mogla pomagati, da ne bi planila v smeh. "Oprostite, ampak ..." je uspela izdaviti med napadom hihitanja. Naredila je nekaj korakov naprej in pograbila vrč z vodo, ki je nič hudega sluteč stal na mizi, ter ga obrnila in zlila na njej najbližjega gosta. "Zakaj niste pustili nekaj čokoladne torte še zame?" je še dodala in se namuznila ob pogledu na njihove šokirane obraze, potem pa dlan sunkovito potegnila izza hrbta in v naslednjem trenutku sta bili mokre pošiljke deležni še Wen in neka druga šamanka, ki je na prvi pogled ni prepoznala. "Tako, da si bomo vsaj lahko gledali v oči, ko se pogovarjamo."

V očeh mu je pisalo, da je naravnost užival ob njeni reakciji, kar je Morrigan samo še bolj razkurilo. Morda v sebi res ni imela ognja v takem smislu, kot ga je imel on, a to niti ni bilo potrebno. Bila je vilinka, s katero se ni bilo niti pod razno pametno šaliti. Vendar pa sedaj ni bilo časa za maščevanje. Nož, ki je zarezal mimo njene in Daltonove glave, je hitro preusmeril njeno pozornost in ogorčeno se je ozrla, da bi našla napadalca, ki se je po njenem mnenju še vedno povsem nepotrebno spravil na Daltona. Navsezadnje je bila dovolj sposobna, da bi sama obračunala z njim. ''Ti!'' je zakričala na Wen ravno v tistem, ko je zalučala torto proti njenemu srčnemu izbrancu. ''Kako si drzneš..!'' je zarenčala, toda sredi stavka jo je prekinila Wenina naslednja poteza, s katero je Wen poskrbela, da njena sposojena snežno bela obleka nikoli več ne bo bela. ''SI ČISTO ZMEŠANA ALI KAJ?!'' je besno zavreščala na vilinko in se s telesom zasukala proti njej, v naslednjem trenutku pa se že ozirala za čemerkoli, kar bi lahko uporabila kot maščevalno orožje. ''Ti bom že pokazala..'' je besno mrmrala, nato pa opazila Daltona, ki je s svojim dejanjem dokazal, da je daleč od tega, da bi bil na njeni strani. Njen pogled se je v grozi fiksiral na plamen ognja, ki se je vzdignil iz Daltonove dlani ter Morrigan za trenutek popolnoma paraliziral. Skušala je izjecljati nekaj takega kot 'pojdi proč od mene', a vendar ji je na koncu uspelo zgolj to, da se je preventivno odmaknila nekaj korakov nazaj, tam pa s hrbtom zadela ob rob mize. Čisto je pozabila na to, da ima z Wen še neporavnane račune z obleko, zato pa ji je v glavo šinilo nekaj drugega. S kotičkom očesa je ob sebi opazila vrč z vodo in ga takoj vzela v roke. Z njim pred seboj se je z ubijalskim nasmeškom počasi odpravila nazaj proti Daltonu, ki se je sedaj ubadal s povsem drugimi zadevami. Tako mu je v vsem tistem kaosu prišla za hrbet, nato pa mu v velikem loku na glavo zlila celotno vsebino vrča. ''Tu imaš, ti trapasta rojstno-dnevna svečka,'' se je nesramno zarežala, potem pa vrček zabrisala nekam na drugo stran prostora, kjer je treščil ob enega izmed vampirjev. ''Ups..'' se je namuznila Morrigan, potem pa hitro odšla do Wen, ki je bila tudi že vsa popackana s hrano. Brez uvodnega pozdrava jo je zagrabila za lase in jo z močjo besa porinila proti mizi, da se je opotekla in tako nerodno pristala na kupu slaščic.

Vse skupaj je veliko bolj postajalo podobno pretepu kot pa prijetnemu praznovanju rojstnega dne, kar naj bi dogodek sprva bil. Prek prostora so švigali različni pladnji s hrano, voda in vrči. Besno je strmel proti Wen, v tistem trenutku pa je začutil ledeno mrzlo vodo, ki mu jo je nekdo zlil za hrbet. Jezno se je obrnil in opazil Morrigan, ki je vrč vrgla v enega izmed vampirjev. »Hej!« Besno se je zadrl in ob tem opazil prihod desne roke njihovega klana, a trenutno mu je bilo za to povsem vseeno. Njen smeh ga je pripravil do tega, da je pograbil bližnji pladenj s torto in ji ga zalučal v obraz. »Ni ravno čokoladna, a morala bi se sprijazniti s tem,« je izjavil, medtem ko se je obrnil in s pogledom poiskal Morrigan.

»Morrigan!« Njegov glas je znova odjeknil prek prostora, sam pa je naredil nekaj odločnih korakov proti svetlolaski, ne da bi ob tem kaj veliko premišljal. Čeprav ji je v obraz zmetal veliko žaljivk, se mu je v tistem trenutku zdelo povsem naravno, da se je, še preden bi se vilinka sploh obrnila, pojavil za njo in jo prijel za ramo ter jo prisilil, da se je obrnila, potem pa jo je poljubil, še preden bi se lahko uprla. Kljub grobemu poljubu je Dalton užival, potem pa se je umaknil in s pogledom svareče ošinil vampirja, ki je prej s sumničavim obrazom opazoval Morrigan, kot da bi mu želel sporočiti, da jo mora pustiti pri miru. Kljub vsemu je bil pripravljen na vse, hkrati pa je bil tudi prepričan, da se bo tudi Morrigan nekako maščevala za poljub, v katerem je kljub vsemu uživala.

Luxoriozno bitje je bilo izjemno užaljeno. In nekoliko lačno. V usta si je potisnilo še eno liziko, potem pa sprostilo vse svoje čute. Srca so bila kakor nora, sploh srce enega izmed deklet. In presneta.... ob Lux se je zadel vrček ter se razpočil. In čeprav vampirskemu osebku ni bilo nič, ga je to nekoliko razjezilo. Z vampirsko hitrostjo se je pognal prek sobe, zgrabil Morrigan za pas ter jo strgal iz objema prenapihnjenega čarovnika in si jo zavihtel prek rame. Čarovnika je z nemogočo hitrostjo odrinil preko sobe, da je priletel v nasprotno steno, potem pa, še preden bi ga lahko kdo ustavil, razbil okno in skupaj z Morrigan skočil na tla.

Ne da bi se kaj dosti oziral na počutje besne ženske, je z vampirsko hitrostjo stekel v gozd. Tekel je tako hitro, da se sploh ni dotikal tal.

Morrigan, ki je bila zaposlena z Wen, ni opazila, kdaj jo je doletel pljusk vode, niti se ni za to pretirano zmenila. Obleka je bila tako in tako že uničena in vse, kar je ostalo od prej urejene vilinke, je bila sedaj od sladkarij in borovničevega soka zapacana pojava. S čela si je ravno brisala ostanke torte, ko je za seboj zaslišala dobro poznan glas, ki je klical njeno ime. Toda še preden bi se utegnila obrniti in lastniku glasu povedati še nekaj krepkih, jo je le-ta že zgrabil in naslednje, česar se je zavedala je bil grob, a za njene pojme tudi izjemno strasten poljub. Ko se je Dalton le odmaknil, je morala najprej globoko zajeti sapo, potem pa se brez besed napol zgroženo, napol občudujoče zazrla v Daltonove oči, ki pa so v tistem trenutku svareče pogledovale za njen hrbet. ''K vragu z ognjem!'' je Morrigan zamrmrala v želji po nadaljevanju poljuba in ga že zgrabila za ovratnik, da bi si Daltona prižela nazaj k svojim ustnicam. Toda v tistem jo je nekaj sunkovito zgrabilo za pas in jo dobesedno iztrgalo iz njegovega objema. Videla je še, kaj se je zgodilo z Daltonom, toda zaradi hitrega razvoja dogodkov ni v pljučih premogla zraka, da bi sploh lahko zavreščala. Uspel ji je komaj slišen 'Na pomoč!', ko je njen prestrašen in hkrati zgrožen pogled še zadnjič dosegel Daltona, nakar pa je kot ujetnica na vampirjevih ramenih že izginila skozi razbito okno. ''Pusti me ti vrag prekleti!'' je nemočno kričala in brcala z nogami ob vsiljivca, medtem ko jo je le-ta kot svojo trofejo odnesel nekam proti gozdu.