''Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaauč!'' Wen je grobo treščila na tla in zajavkala. Znašla se je v neki votlini, ki je bila po njenem mnenju globoko pod zemljo. Želela se je razgledati naokoli vendar ni videla niti prsta pred svojim nosom. Poskusila je vstati vendar je z glavo treščila ob strop in zaklela. Nekje v temi je zagledala svetlečo lučko in se po kolenih odpravila tja.
Lučka se je izkazala za baklo in Wen jo je prijela. Nenadoma jo je prešinilo 'Podzemlje...podzemlje je območje VAMPIRJEV!' Sesedla se je na tla in po licih so ji pritekle solze. Zopet se je spomnila mame.
'Ne! Ne bom jokala! Nekako se moram spraviti ven' Malo se je razgledala in ugotovila, da je sredi nekakšnega zelo starega hodnika. Niti sanjalo se ji ni kje se nahaja in ali jo bo kdo sploh našel.
Bakla ji je nudila zelo slabo svetlobo zato je z glavo zopet trčila ob strop, ki je bil na nekem mestu slučajno znižan. Dej stropa se je odkrušil in Wen pred noge je padel kos kamna, ki ga je takoj prepoznala. Rubikalni premog! Kamen ni imel neke pretirane velikosti, vendar je bil zelo dragocen. ''Mogoče pa mi moja betica le v nečem dobro služi'' si je rekla in se zahehetala. Premog je zavila v nogavico in si ga vtaknila v čevelj.
Razgledala se je in v daljavi zagledala še nekaj luči. Počasi se je odpravila naprej saj se ni želela zopet udariti.
Ko je prišla do naslednjih bakel je zaslišala korake, ki so se ustavili točno za njenim hrbtom. Zmrazilo jo je saj je vedela, da za njo stoji neko bitje, po možnosti vampir. Počasi se je obrnil in posvetila z baklo. Zagledala je obraz vampirja, kar jo je še bolj prstrašilo. Postalo ji je slabo in noge so ji začele klecati. Izgubila je zavest.