Stolp za opazovanje zvezd

Naslanjal se je na steno ob vhodu v podzemne sobane vampirjev. Sonce je komaj zašlo in na nebu so se pojavljale prve zvezde. Razmišljal je, kako bi opravil nalogo. Ker je vedel, da pot ni tako kratka, je pričel hoditi v smeri, v katero je vedel, da leži tempelj. Spotoma je iz tal iztrgal mlado, a prožno ter čvrsto mladiko jesena in jo nalomil. Medtem, ko je noč zagrinjala pokrajino, si je oblikoval palico, nato pa tiho in napol sklonjeno prišel do meje. Najprej je pet minut pozorno poslušal zvoke noči, da je razbral, kaj je naravno in kaj ne, nato pa je še povohal zrak. Bila je tema in čeprav je bil vampirski vid veliko boljši od vida drugih bitij, je bil najmanj zanesljiv od vseh čutov. V zraku se je mešal oddaljen vonj po morju in slani vodi, pa tudi po obmorskem rastlinju. Z majcenim nasmeškom je eno nogo položil na drugo stran meje. Počakal je nekaj trenutkov, a nobena magična strela ga ni sklatila na tla, za to se je previdno, nizko sklonjen in pozoren odpravil dalje. Ponoči verjetno niso sprejemali obiskovalcev, podnevi pa ni mogel priti. Kakšna škoda, pa tako si ni želel ukrasti knjige. A nekaj adrenalinskega mu gotovo ne bo škodilo, prav tako pa že dolgo časa ni počel ničesar zanimivega.

Po kake pol ure hoje je v daljavi zagledal bled soj svetilke. Očitno so imeli nekoga, ki je bil tam in je bil buden. Oziroma, je skušal dajati tak vtis, da bi odgnal nočne obiskovalce. Za trenutek se je namrščil, nato pa je naredil velik ovinek in se izognil krogu svetlobe, ki ga je metal plamen. Svoj hrbet je pritisnil ob hladno steno templja in se ozrl navzgor. Stene so bile visoke kaka dva metra in pol, nato pa so se nagnile v streho. Ko se je odmaknil nekaj metrov, še vedno v počepu, se je najprej skril za grm, nato pa je s pogledom prečesal streho. Na vrhu je bil majhen stolpič, morda za opazovanje zvezd. No, skozi glavni vhod že ne more noter, zato bi morda splezal na streho in nato na stolp. Pretehtal je svoje možnosti, nato pa se je zopet približal templju. Z roko je zdrsnil po grobem peščenjaku in nato prste potisnil v eno izmed špranj med kamni. Enako je storil še z drugo roko, nato pa se je previdno obesil nanju. Z zadovoljnim nasmeškom se je potegnil navzgor.

Svoje dolge prste je zataknil v naslednjo spranjo med kamni. Priplezal je ze skoraj do strehe, ko je zaslisal skripanje korakov po suhi travi. Obstal je, visec na rokah in z eno nogo na kamnu. Bil je kake stiri, pet metrov nad tlemi, v senci nadstreska. Okoli vogala templja se je primajal cuvaj, ki jo moral ocitno delati obhode, saj je izraz na njegovem obrazu prical, da se je pravkar zbudil iz spanja. V eni roki je drzal svetilko, v kateri je medlo gorel plamen, druga roka pa mu je mahala ob boku, v njej pa je stiskal star mec. Plamen je bil dokaj sibek, zato ga krog svetlobe ni dosegel in dvomil je, da se bo cuvaj ozrl navzgor. Pocakal je, dokler ni izginil za drugim vogalom, nato pa nadaljeval s plezanjem, a potiho.

Cez kakih pet minut so njegovi prsti zagrabili rob strehe. Bila je pokrita s skrilavci, dokaj krusljivimi kamni, zato je bil zelo previden, ko se je vlekel navzgor. Koncno je bil preko nadstreska in je bil varno skrit pred pogledi cuvaja, razen ce bi se ta odlocil odkorakati kakih petnajst metrov dalec od templja in si ogledati streho. A po tem, kar je Arm videl, se je bolj zdelo, da si cuvaj zeli odkorakati naravnost nazaj do tja, kjer je prej spal. Ko se je soj svetilke zopet ustavil pred vhodom v tempelj in je zaslisal, da jo je cuvaj obesil na kavelj, se je tiho odpravil dalje po strehi. Prisel je do stolpa in se nejevoljno zazrl v deset metrov visoko kamnito strukturo. Plezati se mu ni dalo vec, saj je ze za sedem metrov porabil slabe pol ure. Spranje med kamni so bile plitke in dokaj ozke, zato se je bilo tezko obdrzati ob steni. Pogledal je stebre na vrhu stolpa, nato pa se vrv na svoji rami, ki je bila dolga kakih petnajst metrov. A moral bi ja za nekaj zatakniti. Stopil je do samega roba strehe, da je cim bolje videl vrh stolpa. Zdelo se je, da je tam nekaj omara iz lesa, v katero so verjetno spravljali pripomocke za gledanje zvezd. Stopil je se korak nazaj, ko je s peto skornja zadel ob nekaj trdega. Ozrl se je in ugotovil, da gre za zelezno okrasje na procelju templja. Bilo je zataknjeno v les. Zadovoljno se je nasmehnil in po nekaj poskusih izruval enega izmed zeleznih okraskov. Po nekaj poskusil ga je uspel privezati na konce vrvi tako, da je ostri del, namenjen zapicevanju v les gledal naprej. Zavihtel je vrv in previdno pociljal. Prvic je zgresil, a je vrv potegnil k sebi dovolj hitro, da ni zadel ob kamen. Se nekajkrat je poskusil, a vedno z enakim rezultatom; bodica je poletela previsoko nad omaro. Ponovno se je zbral in pociljal. Tokrat je zadel in bodica se je zadrla globoko v les. Pocakal je nekaj trenutkov, a pod njim se ni nic zganilo. Odsel je nazaj do stolpa in se nato za kako minuto obesil na vrv, da bi videl ce zdrzi. Ko je bil zadovoljen, da z vrha stolpa ni bilo nobenih skripajocih zvokov, se je pricel vzpenjati, a hitro, saj ni hotel prevec preizkusati njegovega "kavlja". Po dobrih petih minutah se je potegnil preko kamnitega roba in stal je na vrhu stolpa. Vrv je hitro povlekel k sebi, da se je z zunanje strani ne bi videlo, nato pa svoj "kavelj" hitro izruval.

Pozorno si je ogledal vrh stolpa in kmalu nasel kovinsko stvar, ki je bila pribita v tla in je imela stiri podporne noge. Zadovoljno se je nasmehnil in svoj kavelj zataknil v sam vrh sticisca. To bo gotovo zdrzalo. Na tleh je bila loputa in hitro jo je odprl. Nogo je spustil v poltemo, a tam ni bilo stopnic. Preseneceno je nogo umaknil in se skozi luknjo spustil z glavo naprej, da si je ogledal stanje v dvorani. Zadaj je zagledal stopnice, ki so bile prislonjene ob steno in so bile ocitno namenjene temu, da si prisel na stolp. Namrscil se je in pricel preracunavati svoje moznosti.

Torej, stopnice je lahko kar odpisal, zato je svoj pogled premaknil naprej po dvorani. Bila je heksagonalna, on pa je gledal vanjo naravnost iz sredine. Kak meter in pol od stene dvorane so bile stopnice, ki so vodile na dvignjen podest, nad keterim je trenutno visel Arm. Okoli vrha podesta so bili zarporejeni cudovito izrezbarjeni stebri, ki so se svetlikali v svetlobi lune in zvezd, ki je padala skozi ozka, dolga okna na stenah. In med stebri so stali...hm. Strazarji, ki niso delovali niti pol tako zaspano kot tisti, ki je delal obhode. Strumno vzravnani in s sulico v roki jih je sest stalo med stebri. Bili so v preprostih haljah, a vsake toliko je po njihovih sulicah in dlaneh sinila modrikasta strela. Bili so carovniki. Arm je nejevoljno umaknil pogled na tisto rec na sredini, ki je bila tako dobro varovana. Na majhnem stebricku, ki se je na vrhu razsiril v podstavek je pocivala stvar, po katero je prisel. Knjiga starodavnih. Samo lezala je tam, priklenjena z dvema temnima verigama. Arm se je dvignil in zaprl loputo. Sele takrat je ugotovil, da na vseh predmetih na stolpu lezi plast prahu. Ocitno ga ze dolgo niso uporabljali. Usedel se je po tursko, zaprl oci in osredotocil cute. Njegove misli so drvele s svetlobno hitrostjo in ugotavljale, kaj naj stori. Ko je dodelal nacrt, se je dvignil in potiho odprl loputo.


Strazarji se medtem niso premaknili niti za centimeter, se vedno so stali in strmeli v stene oziroma vhode, tam kjer so bili. Vrv je previdno spustil v dvorano, da je konec obstal pol metra nad knjigo. Noge je ovil okoli vrvi in se z glavo navzdol spustil v dvorano. Obstal je nad knjigo in pozorno preucil verige in kljucavnice, pri tem pa stalno pazil na strazarje. Iz zepa je potegnil kratko zicko, ki jo je na koncu ovil v blago. Prijel je se dve trski, ki ju je izpulil iz omare na stolpu, nato pa je med dve trski dal v blago ovito zicko, previdno se je dotaknil verige. Nic se ni zgodilo. Nato se je se bolj previdno dotaknil knjige. Blisk modre svetlobe je stekel po zicki, a se je zaustavil pri blagu in trskah. Tako torej, kaj?je nejevoljno pomislil in splezal nazaj gor. Vrv je potegnil za sabo in zopet zagnal razmisljanje.

Iz vsega, kar je bilo raztreseno po stolpu, je sestavil nekaksne rokavice in pa dve zicki, ki sta strleli iz kazalca vsake rokavice. Ena izmed zick je bila popolnoma ravna, druga pa je bila na koncu upognjena pod pravim kotom, pa tudi po celotni dolzini je imela grbinice. Tako opremljen se je zopet spustil po vrvi do knjige. Strazarji so kot kipi strmeli v stene in vhode, nekateri tudi skozi okna, le obcasno je preko njihovih rok in sulic sinila modrikasta strela, ki je bila edina stvar, ki je opominjala, da so zivi. Svoje vitrih-rokavice je priblizal prvi kljucavnici, ki je spenjala temnejso izmed verig in se tiho lotil dela.

Ker so bile kljucavnice naoljene in ciste, niso spuscale nobenih zvokov, ko se je posvecal kljucavniskemu sistemu. To je pocel z zaprtimi ocmi in pol sluha posvecal poslusanju kljucavnice, drugo uho pa je bilo pozorno na strazarje. Svoje uho je imel tik nad kljucavnico in pozorno cakal na zmagoslavni klik. Po kake pol minute je skoraj neopazno skrtnilo in prva kljucavnica je bila odklenjena. Sistem niti ni bil tako zapleten, kot se je Arm bal, a vseeno si je zelel, da bi delo opravil hitreje, kajti visenje z glavo navzdol na vrvi ni bilo ravno prijetno, pa tudi vsaka minuta je prinesla vec moznosti za kaksno menjavo straze ali pa tega, da ga bodo slisali. Z drugo kljucavnico je opravil hitreje, saj je bila enaka prvi. Verigi je tiho odmaknil s starega usnja in nato s pasu odvezal mosnjo ropotije, ki jo je nabral na stolpu. Ocenil je tezo knjige, skoraj ze polozil iztegnil roko, ko se je spomnil, da je to star pergament in debelejse usnje. Izza srajce je vzel se nekaj starih lec, ki jih je nasel v omari ter jih tiho dodal v mosnjo. Zopet jo je zavezal in si obrisal kapljo potu s cela. Z eno roko je prijel knjigo, a ni je se dvignil. Pocakal je, da je magija nehala cvrcati po njegovi rokavici, nato pa na hitro zamenjal mosnjo s knjigo. Hitro se je pricel vzpenjati po vrvi, knjigo pa si je dal za srajco. Povlekel se je skozi loputo in vrv potegnil za seboj. Na hitro se je ozrl navzdol in si ogledal stanje. Nihce se ni premaknil, mosnja ropotije je bila ocitno dovolj tezka. Morda pa tudi ni bilo takega varnostnega sistema, a raje ni tvegal. Zaprl je loputo in nato pocistil vse, kar je razmetal. Vrgel je vrv preko roba, a "kavelj" previdno zataknil tako, da ga bo lahko ob pravem zaporedju gibov izvlekel. Splezal je na rob stolpa in z dolgo krpo pobrisal svoje sledi na tleh, tako da je zamaknil tik na lesom in razpihal prah preko stopinj. Spustil se je ob steni navzdol in tiho pristal na skrilavcih. Najprej je dvignil roko kolikor je mogel, da je bila vrv cim manj napeta, nato pa je naredil kratek sunek, da je vrv zavalovala. Sledil je valu, ki je potoval navzgor in nastel, koliko casa potrebuje za meter in pol. Ko je izginil za rob stolpa je stel sekunde, nato pa potegnil. V trenutku, ko je val dosegel "kavelj" in ga izvlekel izmed stisisca nog naprave, je Arm povlekel in zelezni del sploh ni trescil ob tla, temvec je poletel preko roba stolpa. Armadal ga je ujel v roko in ga odvezal z vrvi. Kolikor je mogel ga je oblikoval v tisto kar je bil prej in ga zabil nazaj na njegovo mesto v lesu. Pocakal je, da je cuvaj naredil se en obhod in si pri tem se malce spocil od plezanja in visenja z glavo navzdol, nato pa se je spustil nazaj do tal in izginil v temo.

S Knjigo Starodavnih pod srajco je dokaj hitro hodil skozi goscavje, nizko sklonjen in oprezen. Zvezde na nebu se ze pricele bledeti, ko je preckal vampirsko-carovnisko mejo in se vrnil na njihovo ozemlje. Po se dvajsetih minutah pocasnega teka je dosegel vhod v jame, od koder se je zvecer odpravil. Naslonil se je na steno in opazoval, kako so zvezde do koncno izginile z neba in odkorakal v temo sele ko se je sonce pricelo dvigovati izza gora na severu.

____________________________________________________________________

Bilo je nekaj minut čez četrto uro zjutraj, a May je med sprehodom po osamljenih mestnih ulicah mislila na vse kaj drugega kot na čas. Bila je bolj samotarski in odmaknjen tip človeka, vsekakor pa nekdo, ki ga je velika gneča motila. Pogovori iz oči v oči so ji bili veliko ljubši od klepetanja ob prenapolnjenih stojnicah na glavnem trgu, a njeno delo je večkrat od nje zahtevalo ravni to. Ob taki zgodnji uri pa so bile ulice mesta še povsem izpraznjene in zares dobro ji je delo, ko je lahko sproščeno hodila in se ji ni bilo treba ves čas odmikati. Tokrat je imela čas, da se je zatopila v svoje misli in pustila sicer izostrene čute ob strani. Noge so jo zato že povsem avtomatično ponesle proti templju elementov, kjer je zavila proti južnemu delu in kot v sanjah nadaljevala pot po ozkih, zavitih stopnicah proti vrhu stolpa, ki je bil namenjen opazovanju nočnega neba. Koraki njenih bosih stopal so odmevali na velikih belih ploščah iz peščenjaka.
Ko je prispela do vrha, se je May namenila proti odprti ploščadi, stopila na prste in sa naslonila na malo višji zid. Veter je prijetno pobožal njena bleda lica, da se je nasmehnila in rahlo priprla oči. Počasi se je začelo daniti in mešanica noči in šibke jutranje svetlobe je mesto ovila v nove, temno vijolične barve. Mayina tanka obleka iz belega platna, ki je razkrivala njene rame, je plapolala v rahlem vetrcu, njene velike, zelene oči pa so se zaradi polmraka in zavese temnih las zdele še večje, njena polt skoraj prozorna, porcelanasta, obraz pa neverjetno otroški. Zavzdihnila je in pogled obrnila nad strehe hiš, ki so še spale v toplem, prebujajočem se jutru.

Pravzaprav je bilo prav nenavadno, s kakšno lahkoto je Dalton vstal zgodaj pred sončnim vzhodom, pri tem pa dejstvo, da je šel spat ob precej pozni uri, ni igralo nikakršne vloge. Nekaj časa je brezciljno hodil naokrog, potem pa se je odločil, da se bo odpravil na stolp za opazovanje zvezd. To je bil eden izmed njegovih najljubših prostorov na njihovem delu otoka. K temu ni veliko pripomoglo dejstvo, da je oboževal zvezde, ker jih ni, temveč je za Daltona veliko bolj štela samota, ki jo je tam našel. Navsezadnje stolp nikoli ni sodil med popularne prostore za druženje ali karkoli podobnega, zato je bil ponavadi precej osamljen. Tu pa so bile seveda še številne stopnice, ki dejstva, da je bil razgled na vrhu stolpa precej fantastičen, niso ravno olajšale.

Končno je prišel do vrha in kot ponavadi se je odpravil do odprte ploščadi. Užival je v občutku vetra, čeprav zrak ni bil njegov element. A to ni bilo zares pomembno. Na njegovem obrazu se je pojavil sproščen nasmešek, medtem ko je pogled upiral v nebo, kjer se je počasi danilo, zato ni opazil postave, ki je stala pri zidu, kamor je bil namenjen. Ko je s pogledom končno ujel rjavolasko, se je takoj ustavil, ampak bilo je prepozno, saj ga je opazila. Njegov nasmešek je nekoliko zmrznil, medtem ko je v njej prepoznal desno roko, torej precej pomembno čarovnico. Ni je še poznal ali kaj podobnega, a tudi on je ujel marsikatero govorico in teh tudi med čarovniki ni bilo malo. Njegov sproščen nasmešek se je spremenil v vljudnega, medtem ko je po premisleku spregovoril. »Dobro jutro,« je pozdravil rjavolasko in ji precej hladno pokimal. »Oprostite, nisem pričakoval, da bo kdorkoli tukaj. Vas motim?« Mimogrede se je pozanimal in ob tem obdržal hladno-vljuden ton glasu, saj je bila rjavolaska navsezadnje neke vrste avtoriteta nad njim, le-to pa je Dalton vedno spoštoval. Vprašujoče je usmeril svoj pogled proti rjavolaski in počakal na njen odgovor.

May je dovolj zgodaj zaslišala korake in glasno dihanje nekoga, ki je bil strmih stopnic očitno vajen, a so se mu - kakor tudi njej - še vedno zdele tako naporne, da včasih celo niso bile vredne lepega razgleda. "Vsekakor človek," je pomislila sama pri sebi. Koraki so bili pretežki za vilinca ali povilinca.
Ko je pogled vendarle uspela odtrgati s spečega mesta, je pogledala čez ramo in globoko vdihnila. Čeprav je bila radovedna, kdo bi si poleg nje še želel samote na visokem stolpu, je ni skrbelo, da bi obiskovalec utegnil biti nevaren. Kljub temu je napela svoje čute, obraz pa se ji je povsem avtomatično spremenil v hladno masko, na kateri se je poigraval le neočiten nasmešek, iz oči pa ji ne bi mogel prebrati nobenega čustva. Ko je neznanec vendarle pristopil na odprti del ploščadi, ga je May lahko natančneje pogledala. Obraza ne bi mogla pripisati nikomur znanemu, a kljub temu bi lahko prisegla, da je čarovnika že nekje videla. Zadnje čase se ji je to dogajalo prepogosto.
Rahlo je trznila z ustnicami, oči pa so se ji komaj opazno omehčale, ko je zaznala spremembo v njegovem pogledu in mimiki njegovega obraza. Očitno je vsaj on prepoznal njo. Zato je sovražila svojo novo vlogo v čarovniški družbi. Bitja so tako hitro vzpostavila distanco, kot da bi se med njo in njimi zarisala nevidna črta, ki bi dokončno ločila odkritost od golega pretvarjanja in igranja. Odločila se je, da bo ignorirala uraden ton njegovega glasu, še preveč dobro je vedela, kako prisiljene znajo biti včasih take hladne besede in kaj vse se lahko skriva za njimi. "Dobro jutro," je mehko rekla, skorajda brez spremembe na njenem popolnoma mirnem obrazu. Obdržala je enak prijazen ton: "Prosim, ne opravičuj se in nikakor me ne vikaj. Ni potrebe." Zavzdihnila je in ga ošinila s pogledom. Mislila je povsem resno in čeprav neznanca ni poznala, se ji tako zgodaj jutraj ni ljubilo ukvarjati z narejeno vljudnostjo. Glavo je nagnila rahlo postrani in si zavit pramen las popravila za uho. "May," je rekla in iztegnila roko, čeprav ju je ločevalo vsaj še nekaj metrov razdalje. Vedela je, kako je, če si prehitro prisiljen v bližnji telesni stik in želela je, da bi se ji sogovornik predstavil sam.

Nekaj časa je vprašujoče opazoval rjavolasko, potem pa se je vdal. »Prav,« je prikimal in se ob tem znebil vljudnostne maske na obrazu, kjer se je zdaj poigraval lahen nasmešek. Bilo je prav nenavadno, kako hitro se je lahko situacija spremenila in Dalton je vsekakor bil tiste vrste človek, ki se je znal prilagoditi situaciji. Ko se je rjavolaska predstavila, se ji je nekoliko bolj iskreno nasmehnil, čeprav še vedno ni bil povsem sproščen. A ni bilo mogoče, da bi to ona ugotovila, saj je bil na zunaj povsem hladen in miren, medtem ko je v njegovi notranjosti na tisoče misli in občutkov ustvarjalo pravo zmedo, ki se na njegovem obrazu ni poznala.

Ob njeni predstavitvi je za nekaj trenutkov okleval, potem pa se je z odločnimi in samozavestnimi koraki podal čez prostor in segel v roko ženski, ki je bila po vsem sodeč njegova nova znanka. »Me veseli, May. Jaz sem Dalton,« se je še sam predstavil in ji ob tem namenil nekoliko bolj iskren nasmešek, ki je omehčal poteze njegovega obraza. Ob tem se je ozrl čez zid in za trenutek obmolknil ter pustil, da se je med njima naselila tišina, ki jo je moral čez nekaj trenutkov znova prekiniti. »V bistvu res nisem nikogar pričakoval tukaj tako zgodaj. Kaj te je prineslo sem? Razgled?« To je bil veliko bolj vljudnostni klepet, saj je Dalton na nek način še vedno ohranil tisto spoštovanje do May, ki ga je v besedah nekoliko zabrisal. Navsezadnje je bila desna roka in to je bilo nekaj, kar je štelo. A kljub temu je bil veliko bolj sproščen kot pred tem in ponovno se je ozrl proti rjavolaski, medtem ko se je tišina znova razrasla med njima. »Morda bo to zvenelo preveč radovedno, ampak kateri element pravzaprav obvladuješ?« Znova je spretno prekinil tišino, potem pa se je ozrl proti njej in se ob tem naslonil na zid. Počutil se je prav nenavadno, saj se je ponavadi držal bolj zase in se nikakor ni zapletal v naključne pogovore z ostalimi čarovniki, a tokrat je bilo pač drugače.

Čeprav je z enim očesom še vedno opazovala Daltona, je May sicer povsem mirno strmela čez rob zidu nad ozemlje čarovnikov. Njen izraz na obrazu ni izdajal ničesar posebnega in kot ponavadi je bila prva reakcija ljudi taka kot je bila Daltonova - ohranili so vljudnostno spoštovanje, leden mraz v njenih očeh pa jih je slej ko prej prisilil, da so se od nje distancirali in jo pustili pri miru. Seveda so dogodki in nova vloga v čarovniški družbi, ki jo je doletela v zadnjem času, vse spremenili. Rahlo se je zdrznila, ko je pomislila na to, potem pa taka vprašanja raje pustila ob strani. Zasukala se je nazaj k sogovorniku, v eni sami hitri potezi sedla na zid in se z bosimi stopali dotaknila grobega kamna. Čeprav je bila njena drža bolj sproščena in naravna, je zamaknjen pogled v njenih očeh ostal enak. "Dalton," je v mislih ponovila njegovo ime. Kakorkoli je novega znanca opazovala in mu poskusila pripisati vsaj nekaj tipičnih lastnosti, ki jih je pri ljudeh ponavadi zlahka prebrala, ji ni uspelo. Kazal ni popolnoma ničesar in May je morala ponovno spregovoriti, če je želela o njem izvedeti še kaj. Ponavadi to ni bil ravno način, kako je spoznavala ljudi, kajti večji del izmed njih je uspela 'prebrati' že s prvim pogledom.
"Tudi jaz ne," je odvrnila in samo v svoji glavi dokončala stavek: "Sploh ne nekoga, ki se mi bo edini po dolgem času zdel zares vreden zanimanja." Radovednost kot tipična polvilinska lastnost je tokrat ni pustila na cedilu in ravno dejstvo, da je Dalton kljub Mayini občutljivi intuiciji ostal skrivnosten, jo je navdajalo z zanimanjem, hkrati pa jo je njegovo obnašanje presenečalo. Nekaj trenutkov je še počakala, da je zbrala misli, potem pa nadaljevala: "Razgled ... Je precej poseben, ja. Čeprav moram reči, da sem prihajam predvsem zaradi samote in tišine. Razgled je le še ena pozitivna točka."
Priprla je oči, ko je zapihal močnejši sunek vetra, ki je rahlo nagubal njeno belo obleko, nato pa spet spregovorila: "Voda." Čeprav izdajanje takih osebnih lastnosti navadno ni bila njena navada že ob prvem srečanju, je bila tokrat povsem prepričana sama vase. "Tvoj?" Še enkrat ga je pogledala, potem pa komaj opazno trznila z glavo. Nič. Na obrazu še vedno vljudnost, hladnost in mirnost. Kaj bi sploh lahko naredila, da bi ga prisilila, da bi pokazal vsaj malo čustev, da bi se vsaj za trenutek spozabil in se izdal? Najbrž nič. Zabavno se ji je zdelo, kako se je morala ukvarjati s problemom, s katerim so se pogosteje soočali tisti, ki so imeli opravka z njo. A vsaj razloga za njuno molčečnost in nedostopnost morata biti povsem drugačna.

Ob njenih besedah je bilo na Daltonovem obrazu zaznati samo senco nasmeška. Imela sta enega izmed tistih tako značilnih vljudnostnih pogovorov, ki je bil povsem zatrt s standardnimi frazami in mislimi, ki niso imele pravega smisla. Navsezadnje nihče ne bi pričakoval, da se bo sploh kdorkoli znašel na stolpu za opazovanje zvezd tako zgodaj, ker je bilo preveč pozno za opazovanje zvezd in hkrati še veliko preveč zgodaj za sproščeno uživanje v vetru in razgledu, predvsem pa samoti, ki je zgoraj vladala. Ob njenih naslednjih besedah je dvignil pogled in ga znova usmeril proti rjavolaski, medtem ko je v znak strinjanja rahlo sklonil glavo. »Včasih je prav neverjetno, kako malo samote in tišine najdeš na kakšnem drugem delu otoka,« je pripomnil, medtem ko se je znova naslonil na hladen zid za seboj. Ni mu ušel njen nekoliko preiskujoči pogled, ki ga je spretno zakrila s hladno masko na obrazu, ki ni izdajala njenih resničnih čustev. Je bila radovednost nekje za tem samo plod Daltonove domišljije? Pa saj mu je bilo pravzaprav vseeno. To je bila ena izmed stvari, ki ga je močno ločila od vseh ostalih. Nikoli mu ni bilo mar, kaj so si drugi mislili o njem- pa saj mu pravzaprav tudi ni moglo biti. Odrasel je sam, v najbolj okrutnem prostoru pod soncem, ki ga je naučil vsega, kar je moral vedeti. Zato je bil njegov odnos do vsega ostalega precej hladen in zadržan, ker je bilo to nekaj, kar se je moral že zdavnaj naučiti.

»Ogenj,« je na kratko pojasnil in jo ob tem znova ošinil s pogledom. Ni maral vode, ampak to je bila skoraj logična posledica tega, da je nekje v njegovi notranjosti gorel plamen. Ne zares, ampak včasih je bilo dovoljeno metaforično razmišljanje, kajne? Pravzaprav ga je dejstvo, da je May predstavnica vodnega elementa, še nekoliko bolj močno opomnilo na to, da sta si povsem različna in najverjetneje nimata niti dobre teme za pogovor, zato se je z vljudnostnim nasmeškom zazrl v njo, medtem ko ni dovolil, da bi se kakršnakoli njegova misel priplazila skozi oklep hlada na njegovem obrazu.

May je stisnila ustnice in pogled šele čez nekaj sekund odtrgala z obzorja ter se spet zastrmela proti Daltonu. Po eni strani jo je hladna maska na njegovem obrazu zabavala, spominjala jo je na njo samo. Edina razlika je bila v tem, da se je Dalton očitno trudil z vljudnostjo, medtem ko je bil izraz na Mayinem obrazu navadno brezbrižen, vzvišen celo prezirljiv. Res pa je bilo, da je bil čarovnik za razliko od nje človek in v nasprotju z njo, ki je bila polvilinka, je najbrž veliko težje nadzoroval emocije, ki so se kazale na njegovem obrazu, ker je moral hkrati biti veliko bolj pozoren na zunanje čute. Ravno zato se ji je brezhibna mirnost na njegovem obrazu zdela še bolj občudovanja vredna. Nehote je pomislila, da bi lahko skril karkoli pred komerkoli in še če bi govoril največje laži najbolj pozornim bitjem tega otoka, bi jih najbrž zmedel. Tudi ko je govoril o svojem elementu, ni z ničemer dajal vedeti, kako se počuti.
Njen pogled je še nekaj trenutkov brezizrazno počival na Daltonovem obrazu, potem pa je spregovorila: "Glej, najbrž ti je to že jasno, če sklepam po tvojem načinu obnašanja poleg mene ..." Njene besede so bile neposredne in odkrite, pravzaprav glede na to, kar mu je nameravala povedati, ni bilo več smiselno, da bi mu skušala karkoli skriti. "Na svojo vlogo v čarovniški družbi mislim," je dokončala stavek. "Nikoli te še nisem videla na katerem izmed čarovniških koncilov, koliko časa si pravzaprav že v vasi?" Dala mu je nekaj sekund za premislek in morebiten odgovor ter nezavedno stopila še nekaj korakov proti njemu, z ledenim pogledom priklenjenim nanj. "Rada bi da kdaj prideš na koncilij. Ne, ne samo kdaj, ampak naslednjič. Mogoče sem se prenaglila, ampak zdi se mi, da bi te tudi drugi radi spoznali glede na tvoje ... khm ... sposobnosti." May ni mogla nikakor vedeti, kakšni so Daltonovi nameni ali kako gleda na strukturo in ureditev celotne čarovniške družbe, kaj šele na to, kakšen odnos ima do ostalih vrst, a zdelo se ji je, da ne bo imel nič proti, če mu ponudi višje mesto v čarovniški hierarhiji.
Še vedno ga je nepremično gledala, povsem vseeno ji je bilo, če se bo zaradi ostrine v njenih temno zelenih očeh počutil neprijetno in avtomatično je njena tanka, bela dlan zdrsnila bližje k njegovi. Nagonsko je morala biti prepričana, da zdaj ne bo zbežal, tudi če bi hotel. Navsezadnje je bil on samo človek, ona pa polvilinka in najbrž bi ga v nekaj dolgih korakih lahko dohitela. "Samo še nekaj bi rada vedela ... Si v kakšnem bližnjem stiku s kakšnim pripadnikom druge vrste?" Kar jo je zanimalo, je bilo v resnici, če je bil na koga še posebej navezan. Večinoma, so bile take povezave lahko koristne, včasih pa ravno nasprotno, zato je upala, da bo Dalton vsaj glede tega z njo odkrit.

Medtem ko se je začenjalo počasi daniti, je Dalton svoj pogled upiral v okolico stolpa. Videlo se je precej daleč, saj sam stolp ni bil tako nizek. A kljub temu da je svoj pogled upiral naprej, to še ni pomenilo, da ni poslušal May. Prav nasprotno- tudi z držo telesa ji je dal vedeti, da jo posluša in da pozorno premišljuje o njenih besedah, čeprav svojih občutkov ob njih ni zares izdal. Ko je spregovorila, je prikril presenečenje nad njenimi besedami in hladnim tonom njenega glasu, potem pa se je ozrl proti njej in ji odgovoril. »Tukaj sem nekaj tednov. Vloge v čarovniški družbi so mi povsem jasne, prav tako kot tudi moje naloge. Koncilija se vsekakor skušam udeležiti, in pravzaprav bo potekal v kratkem, če se ne motim,« je s popolnoma prepričanim tonu glasu spregovoril. Po pravici povedano mu je bilo povsem vseeno za druge, a kljub temu ga je nekaj v njenih besedah zmotilo. »Moje sposobnosti? Oprosti če zvenim radovedno, ampak nisem prepričan, da imam kakšne posebne sposobnosti,« je dejal, ob tem pa je lahen nasmešek previdno razsvetlil njen obraz, medtem ko je skušal iz njenega izraza na obrazu ugotoviti, o kakšnih sposobnostih je govorila. Navsezadnje je bil čarovnik- a to so bili tudi vsi ostali.

Njen pogled ga ni spravil iz tira. Pravzaprav je bil navajen, da so ljudje strmeli vanj, a kljub temu se je zazrl v njene oči. Ob njenem naslednjem vprašanju je nasmešek na njegovem obrazu znova razgnal sence, ki so se pred tem tam zadrževale, potem pa je prikimal. »Lahko bi rekel, da poznam nekatere predstavnike drugih vrst. Poznam vodjo vampirjev, njeno desno roko in šamanko, tukaj pa se moja poznanstva zaključijo.« Tako ali tako ne bi bilo smisla v tem, da bi ji karkoli prikrival. »Zakaj?« Kljub temu je moral vedeti vzrok za njeno poizvedovanje, saj je bilo vprašanje kljub vsemu nekoliko čudno. A to Daltona, ki je v zadnjem času naletel na vse čudne dogodke, na katere je lahko naletel, to ni bilo kaj novega.

"A, nekaj tednov?" je začudeno ponovila May. Prepričana je bila, da ga je enkrat že videla, a če je bil v vasi zares komaj nekaj tednov ... Rahlo se je namrščila, potem pa stresla z glavo, kot bi želela odgnati take misli. Navdušeno je pokimala sogovorniku, ko je ta potrdil njene domneve. "Torej le ve nekaj o tem," je zadovoljno pomislila sama pri sebi in nato odgovorila: "Ja, kmalu. Saj boš dobil še uradno povabilo." Čedalje bolj je bila prepričana o tem, da bi Daltonu lahko zaupala. Sama je še istega dne nameravala poskrbeti, da se bo čarovnik zares prikazal na mesečnem srečanju.
Na Mayinem obrazu se je igral droben nasmešek, ko je spet spregovorila. "Tvoje sposobnosti? Ja ... torej... ti si pač lep, ne?" V njenem glasu je bilo zaznati drobec sarkazma, pomešanega z nedolžno šalo. Še vedno je gledala naprej a z enim očesom opazovala Daltonov odziv. "Oprosti," je nato rekla, ko ni več mogla zadržati smeha, ki je ušel njenim ustnicam. "Nisem se hotela norčevati iz tebe, res," se je popravila in še enkrat preverila Daltonovo reakcijo. Ni ga želela spoditi stran s svojimi neumnimi komentarji, a njegovo začudenje ob omembi 'posebnih sposobnosti' je bilo tako pristno in iskreno, da se ni mogla zadržati. "Malo ljudi," je nadaljevala May, tokrat je bil njen glas resnejši in tišji, "Sploh pa malo ljudi," se je še drugič ustavila ob poudarku njegove rase, "Je sposobno tako dobro kontrolirati svoja čustva, ali bolje rečeno svoj čustveni izraz. Ne bom lagala, celo jaz te ne morem prebrati ali vsaj približno razumeti, kaj si v tem trenutku misliš in to se mi ne dogaja prav pogosto. Mogoče se taka 'sposobnost' ne sliši nič posebnega, nič tako zelo čarovniškega ali magičnega, ampak včasih zna priti zelo prav. Mislim, da bi ti lahko kogarkoli prepričal v karkoli." Nekaj trenutkov je počakala, da bi Dalton razumel težo njenih besed, potem pa v bolj lahkotnem tonu dodala: "Ne razumi tega narobe, ne želim, da bi to uporabljali v škodo drugih, le ... S pravo mero znanja in izkušenj bi lahko veliko prispeval k čarovniški družbi. Tebi pa bi tudi najbrž koristilo, če bi znal svoj talent uporabiti sebi v prid."
Slonela sta na zidu, zatopljena v svetlikanje prvih sončnih žarkov na obzorju, hkrati pa je May lahko dobesedno čutila napetost, pričakovanje, ki je valovalo med njima.
Odobravajoče je pokimala sogovorniku, ko je omenil, da pozna kar nekaj pripadnikov drugih ras in vrst. "Verjetno nimaš ravno težav pri navezovanju stikov, ne?" je dejala bolj sama zase in ne namerno preslišala vprašanje, zakaj je želela vedeti, s kom vse se dobro razume.

»Nekaj tednov,« je potrdil svoje besede in ob tem prepoznal rahlo zbegan izraz na njenem obrazu, za katerega prav zares ni mogel najti pametnega vzroka. Na otoku je bil res samo nekaj tednov, čeprav se mu je včasih zdelo, da je še včeraj stal pred temno in globoko vodo, ki je sam otok obdajala in ga ščitila pred tistimi, ki tam niso imeli kaj iskati. »Uradno povabilo? Prav,« je skomignil z rameni, saj se ni preveč spoznal na to. A če je May tako rekla, je to zagotovo morala biti resnica. Bleda senca nasmeška je znova šinila čez njegov obraz, ko se je zavedel, da je to njegova napaka. Preveč je zaupal tistim, ki so predstavljali nekaj več- in navsezadnje je rjavolaska kot desna roka vodje njihovega klana bila ravno to.
Ob njeni naslednji pripombi je za nekaj trenutkov zrl vanjo, potem pa se je prvič tega dne na njegovih ustnicah pojavil nekoliko širši nasmešek. Še vedno ni bil povsem prepričan, kaj naj si o desni roki sploh misli, a tega ji ni z ničemer pokazal. Zdela se mu je zaupanja vredna oseba, ki točno ve, kaj reči v določeni situaciji, a hkrati je bilo na njej nekaj otroško nedolžnega, kar mu je zbujalo dvome o njej, ki jih je že naslednji trenutek odločno odrinil iz svoje glave. »To bom vzel kot kompliment,« je sklenil in se ob tem ozrl proti May, ki je že v naslednjem trenutku znova spregovorila in Dalton ji je vsekakor pozorno prisluhnil. »To bi se najverjetneje štelo pod posledice mojega otroštva,« je bolj sam pri sebi zamrmral. Navsezadnje se je brezizraznosti moral precej hitro naučiti, če je sploh želel preživeti med volkodlaki, ki so ga bili pripravljeni dobesedno pojesti v vsakem trenutku. Njegov obraz ni smel izdajati ničesar, kar se je pletlo po njegovi glavi, saj bi bilo lahko to zanj precej nevarno, če ne celo smrtno.
»Če ti tako misliš,« je rahlo sklonil svojo glavo ob njenem mnenju, potem pa je s svojim pogledom znova ošinil okolico. To je bil zgolj previdnostni ukrep, ki ga je imel že skoraj prirojenega. Nikoli ni dovolil ničemur, da bi ga presenetilo, potem pa je njegovo pozornost znova pritegnila May. »Ne zares, čeprav me novi stiki ponavadi sami najdejo,« je priznal in se ob tem znova nasmehnil, ne da bi ob tem pokazal kakršenkoli interes, da bi svoje besede tudi razložil.

"Ne, oprosti, ampak prepričana sem bila, da sem te že prej videla. A če si na otoku šele nekaj tednov, je to skoraj nemogoče ..." je v odgovor zamrmrala May, še vedno zatopljena v svoje misli. Zdaj si je lažje razlagala dejstvo, zakaj Dalton deluje tako oddaljen in samoten in nehote se ji je kar naprej postavljalo vprašanje, kje je bil, preden je prišel na otok. Še enkrat se je s pogledom obrnila k njemu, vprašujoče zanimanje v njenih očeh, a rekla ni ničesar. Kje sploh bi lahko človek prej živel? Njena mati je kot vilinka precej časa živela daleč stran od otoka, a May si v okvirih svojega kratkega življenja sploh ni mogla predstavljati, da bi sama živela kje drugje. Zelene planjave čarovniškega ozemlja, obširni gozdovi, ki so si jih prisvojili volkodlaki in neskončne plaže so bile vse, kar je kadarkoli zares razumela.
"Končno," je nato ob Daltonovi spremembi izraza pomislila May in se še sama nasmehnila. "Kot kompliment je bil tudi mišljen," je potrdila njegov odziv. Po eni strani je Daltona razumela, ker je do nje še vedno ohranil določeno distanco, spoštovanje, ugled, ki bi ga sama kot desna roka zaslužila imeti. A hkrati je bilo ravno to razlog, zakaj je tako sovražila uradne nazive. Sama se skoraj nikoli ni pretvarjala in motilo jo je, kadar so to počeli sogovorniki. Sploh če je bil njen sogovornik tak kot Dalton, katerega obnašanja si sploh ni znala razložiti ali ga pripisati kakšnemu tehtnemu vzroku. Res je bilo, da je bil na otoku šele kratek čas, a če je hkrati že poznal tako veliko oseb, je bil očitno bolj podoben otočanom, kot si je mislila ali kot si je predstavljal sam. Kot odgovor na njena neslišna vprašanja, je Dalton nenadoma povsem sam pri sebi dodal, da bi lahko na njegovo vedenje gledali kot na posledice njegovega otroštva.
"Posledice tvojega otroštva?" je presenečeno vprašala May, a v mimiki obraza in v tonu glasu nekako uspela skriti osuplost. "Oprosti, ni treba razložiti, če nočeš," je še hitro dodala, ne samo iz gole vljudnosti ampak predvsem zato, ker je vedela, kako je, če se ti zamaje svet pod nogami samo če pomisliš na preteklost. Sama je šele v zadnjem času postala bolj odprta tudi pri sprejemanju svoje lastne zgodovine.
S pogledom je še enkrat ošinila Daltona, katerega pogled je takoj om omembi otroštva občutno potemnel, potem pa sledila njegovemu pogledu proti prebujajočemu se mestu. "Tako kot sem te očitno danes našla jaz ..." je dopolnila njegov stavek, potem pa se zahahljala: "Pravzaprav ne. Ti si našel mene." "Jaz sem bila prva tukaj, saj veš?" je rekla v šali. "Torej očitno le nisi tako odtujen, kot se mogoče zdiš na prvi pogled." Čeprav ga ni vprašala naravnost, je bilo v njenih besedah vprašanje več kot očitno.

Ob njenih besedah se je samo nasmehnil, saj pravzaprav niti ni imel česa reči. Možno bi bilo, da bi se že kdaj prej srečala, a Daltona to v bistvu niti ni zanimalo, saj je bil tiste vrste človek, ki je preteklost rad pustil pri miru, saj se v to pač ni šlo vtikati. Nekateri spomini so znali biti še posebej boleči in Dalton se je zavedal, da se niso vsa bitja od spominov distancirala s takšno lahkoto, kot se je on sam. Ob njenem naslednjem vprašanju je zato za nekaj sekund uprl svoj pogled vanjo, potem pa se je nenadoma odločil, da bo storil nekaj, česar ponavadi ni – ji zaupal in ji povedal najbolj osnovne stvari o tem. Na njej je bilo nekaj, zaradi česar ji je zaupal, in ko je zajel sapo da bi spregovoril, je to ohranil v mislih.
»Moje otroštvo. Moja starša sta bila čarovnika, a potem je oče umrl. Mama se je znova poročila, a njenemu novemu možu nisem bil preveč všeč. Pri sedmih me je odpeljal v nek gozd in me tam pustil. Odrasel sem tam – in verjemi, to ni bil prijeten gozd. Pravzaprav je bilo vse precej temačno in polno volkodlakov. Morda je to razlog, zakaj jih še danes ne maram kaj preveč. Ne morem si pomagati, ampak za njih sem bil vedno samo okusen obrok. Preživel sem, se po več letih podal med ljudi in pristal tukaj.« Obmolknil je in s pogledom pozorno spremljal njeno reakcijo. »Znam poskrbeti sam zase in moram priznati, da je precej nenavadno živeti med bitji, ki ti dejansko nič nočejo storiti,« se je namrdnil, potem pa se je na njegovem obrazu zarisal nasmešek.
»Prav, jaz sem našel tebe,« se je vdal, preden je zmajal z glavo. »Odtujen? Misliš? Skušam se samo brigati zase, ampak ponavadi naletim na težave.« Za trenutek je znova obmolknil. »Seveda ne mislim, da si ti težava. Le da sem zadnjič spoznal vodjo vampirskega klana in njeno desno roko. To so bile težave, ampak saj ni pomembno. Zdela sta se mi prijetna.« Nasmehnil se je sam pri sebi, potem pa je znova obmolknil in svoj pogled usmeril v May. Tako ali tako je že preveč govoril.

May je bila že povsem prepričana, da ji Dalton ne bo hotel povedati nič več. Ni ji ušlo, kako so njegove oči potemnele ob omembi preteklosti. Očitno je bil eden izmed tistih oseb, ki so menile, da je tisto, kar je že minilo, najbolje pustiti pri miru. Razumela ga je in ni se nameravala vtikati v njegove osebne zadeve, a ravno ko je že želela zamenjati temo jo je Dalton presenetil in spregovoril o svojem otroštvu. Mayine oči so ostale priklenjene na njegov obraz in ko je govoril, je bila povsem tiho, le z nepremično držo telesa in izrazom na obrazu mu je dala vedeti, da natančno sledi vsaki njegovi besedi. Ko je končal, sta bila oba nekaj trenutkov tiho, May osupla nad zgodbo, ki se ji jo je odločil zaupati, Dalton pa očitno še vedno globoko zatopljen v spomine.
Ni vedela kaj naj reče, očitno je bilo, da ni velikokrat govoril o svoji preteklosti, kaj šele da bi nekaj tako pomembnega, kar ga je najbolj zaznamovalo, razkril osebi, ki jo je šele spoznal. Hvaležna mu je bila, da je uspel potlačiti vsaj trohico nezaupanja, ki ga je ločevalo od nje. "Tudi jaz sem večino svojega otroštva preživela sama. Sicer ni bilo hudo, nikoli nisem bila zares v življenjski nevarnosti, naučila sem se kar dobro poskrbeti zase ampak ... Razumem kako je, če ostaneš sam in se ne moreš zanesti na nikogar." Tudi Mayina zgodovina ni bila najbolj prijetna in dogodki iz preteklosti so tudi njo odtujili od drugih bitij do te mere, da je bilo navezovanje novih stikov še nedolgo nazaj zanjo strah vzbujajoče in boleče. Ni se želela na koga preveč navezati, da ne bi na koncu spet ostala razočarana. "Če je zate nenavadno to, da ti bitja, ki te obkrožajo, ne želijo nič hudega, potem ti želim čim več nenavadnega," je še dodala, sočuten pogled v njenih očeh, potem pa se spet obrnila stran. Glavo so ji zdaj zapolnjevale nove misli, predvsem to, kar ji je Dalton povedal o volkodlakih. Sama je imela z njimi povsem drugačne izkušnje. Namrščila se je in stresla z lasmi.
"Včasih je brigati se samo zase še slabše, kot če se vtikaš v stvari, ki se te ne tičejo," je odvrnila May in skomignila z rameni. "Spoznal vodjo vampirskega klana in njeno desno roko?" je še enkrat nejeverno ponovila njegov stavek, ker ni točno vedela, kaj bi bilo v tem tako napačnega. Začela je razmišljati že o tem, da Dalton tudi do njih goji kakšne predsodke, ko ji je nenadoma postalo jasno. "Počakaj ... Saj jih nisi spoznal na njihovem ozemlju, ne?" Težko je bilo verjeti, da se je Dalton nepovabljen vtihotapil na ozemlje vampirjev, ki so se ga ljudje ponavadi v širokem loku izogibali. "Četudi sta bila prijetna ponavadi ni najbolj priporočljivo pohajkovanje po vampirskem ozemlju brez kakšnega predhodnega opozorila ... A prosim, ne razumi me narobe, mirno bi se lahko sestali na nevtralnem ozemlju, kajti večina bi ti zamerila tudi, če bi jih ti povabil sem ..." je nadaljevala May, bolj sama zase, čeprav je vedela, da jo Dalton posluša.