(de)Lux vogal

Jade se je iz knjižnice vračala proti svojim prostorom. Podzemne hodnike je poznala že na pamet, zato je med hitro hojo prebirala knjigo. Niti v sanjah ni pomislila na morebitno zasedo v obliki dolgih nog, ki so čakale na neprevidnega vampirja kakršna je bila ona. Ob presenečenem kriku je zletela naprej kolikor je bila dolga in široka. Saj ne, da je bila pretirano široka, vseeno pa ni imela nobene želje po bližnjem srečanju s tlemi. Zadnji trenutek se je spomnila in v iztegnjenem položaju zalebdela nad tlemi. Nekaj trenutkov je obvisela v zraku kot lutka z zavozljanimi vrvicami.Ko se je zavedla, da je še vedno v enem kosu, je jezno skočila na noge.
"Kateri kreten?!" Z očmi je prebodla postavo na stolu. "Se ti je zmešalo? Kdo si bo še glavo razbil zaradi tvojih nog!" Skeleča bolečina na palcu desne noge jo je spet opomnila, da po podzemlju ni pametno hoditi bos. Niti sanjalo se ji ni zakaj hudiča nekdo drema na stolu ob vogalu namesto v svoji kripti. Je šlo za lenobo ali nameren upor proti vodji klana?

Glava osebe Lux se je nagnila najprej v levo, potem pa še v desno, ko je secirala podobo padajoče vampirovilinke. Seveda so jo oči videle že večkrat, a roka še ni segla v njeno in najbrž tudi nikoli ne bo. Gospodična, ki je besno zmerjala Lux z norcem, je bila na preveč pomembnem položaju, da bi se menila za male ribe.

"Lux prisega, da lahko popravi vsako razbito glavo z nekaj šivi," so rekla usta, nad katerimi je ždel zavihani navihani nos, ki je še predobro govoril, da je Lux vampir že od rosnega nepolnoletstva. Kljub vsemu ni bilo razloga za laži. Doktorat, ki je bil že dobro stoletje in pol v lasti osebe Lux je pričal o tem, da so obstajale izkušnje, ki so se z leti le okrepile. "Kljub temu ni na teh tleh obležala še nobena razbita glava, ki si ni tega dodobra zaslužila," je bilo dodano po kratkem premisleku.

"Kako se lahko opravičim Vam, ki se tako izvrstno izogibate tlem?"

Jade je zmedeno poslušala odgovor. Zakaj je o sebi govorila v tretji osebi? Ali je govoril? Morala je priznati, da ni bila čisto prepričana s katerim spolom ima opravka. Tudi po glasu ni mogla presoditi. Bilo pa bi skrajno žaljivo, če bi se odločila napačno in z njeno srečo bi točno to tudi storila.
"S šivi? Hvala, ampak moja glava se lahko zaceli sama, zato k sreči ne bi bilo potrebe po čem tako nasilnem," je nekoliko mirneje odgovorila. Misel, da bi nekdo s šivanko in nitjo šaril po njeni glavi in ji dejansko zašil kožo, je bila celo za vampirko nekoliko... moteča.
"Bi selitev v eno izmed praznih kript mogoče prišla v poštev? Tako bi se lahko izognili bodočim poškodbam. Če pa si kdo zasluži razbito glavo, lahko to storiš tudi kako drugače." Ni ji bilo čisto jasno, kako da še ni naletela na Lux, saj je zadnje čase velikokrat zavila po tej poti. Res pa je bilo to večinoma ponoči, ko so bili ostali vampirji zunaj.
"Pa prosim ne vikaj me. Že res, da sem stara, ampak toliko pa spet ne!" Komaj opazno se je namrščila, saj ni bila navajena, da jo je kdo vikal.

"Selitev v prazno kripto?" se je začudeno izvilo iz ustnic na obrazu Lux. Ozke roke so se ovile okoli nog stola in noge so se potegnile k rokam (a ne stola, kajti vsi vemo, da so stoli brezročna bitja). Če bi oseba, ki je Lux, ne bila videti tako ljubka v svoji blazni blaženosti, bi bila najbrž videti strašljiva. "A vendar je ta stol tako udoben. Lux se boji, da bi ga zasedel kdo drug, če bi ne pripadal tako vestni zadnji plati. Gotovo tudi Vi," rahel ugriz v jezik in poved je bila hitro spremenjena, "...Ti ne bi bila izjemno zadovoljna, če bi kak nebodigatreba sedel na Tvoj stol."

"Da, selitev v prazno kripto," je prikimala in opazovala čudno početje. Za trenutek se ji je zazdelo, da ima opravka s precej zmešanim človekom. Nehote se je popraskala po glavi. Zoprne geste, h kateri se je zatekla kadar je bila v dvomih o nastali situaciji, se ni mogla znebiti niti po dveh stoletjih.
"Glede na to, da je stol tvoj, ga lahko vzameš seboj v kripto. Ali pa gre za čustveno navezanost na ta vogal?"


((aja pozabila sem vprašat. trapasto vprašanje, ampak vseeno. a so mel doktorate že mnogo let pred osnovno tehnologijo??))

((Če so imeli doktorje, so imeli doktorate - doktorat ni nujno doktorska dezertacija, lahko gre za prakso, ki jo izvaja doktor.))

"Toda ta stol je tu doma," se je utrnil iskren smehljaj. "In ta kot res prija osebi, ki je Lux. Ni prepišen, prevlažen ali prenatrpan. Tu je vse, kar Lux potrebuje." Udi so se pretegnili in se zravnali, da so postavile Lux na noge, roke pa so pokazale hkrati na toplo, svetlo baklo, ki je žarela na enem zidu in nekoliko okrvavljene okove, ki jih je nek vesten vampir nekoč vkoval v obzidje. Trenutno so bili sicer prazni, a še neposušena kri je kazala na to, da Lux obožuje polnočne prigrizke (te pa je seveda obvezno treba pojesti v postelji ali na stolu, ki služi namesto postelje).

"Nočem se Ti upirati, vendar stolu res ni do selitve," je bilo dodano. "Tudi Lux najde na temu vogalu toliko zadovoljstva, da kripta nima pravega čara. Konec koncev, če bi oseba, ki je Lux, ne sedela na temu stolu v tem kotu, bi nikoli ne srečala neustrašne voditeljice, ki si Ti, ki se izvrstno izogibaš tlem."

Možnosti za selitev je bilo vse manj. Verjetno je bila ta bitka izgubljena še preden se je sploh začela. Očitno je bilo Lux tu čisto udobno, čeprav Jade ni bilo jasno kje hrani svoje stvari. Ampak ni se hotela spuščati v to, saj ji ni bilo do še enega napol šifriranega odgovora.
Poleg ji je od bakle zataval k okovom. "Priročno," je prikimala. "Se strinjaš vsaj s še eno baklo, da bi bilo malo več svetlobe?" je poskusila svojo srečo. Res ni hotela, da bi še kdo tako poletel kot je ona in bi po možnosti prišlo še do prepirov.
"Em, hvala," je dodala nekoliko neprepričljivo, saj se ji je dozdevalo, da se Lux norčuje iz nje.

Ob njenem zadržanem odgovoru se je prek obraza za trenutek razširila senca zmede. Je bila užaljena? Morda je mislila, da Lux zganja norčije? Norčuje pa se vsekakor ne, Lux. Preveč jih je že telebnilo na tla, da bi ne resnično spoštoval Te, ki se tako izvrstno izogiba tlem. Kljub temu te teme najbrž ni bilo pametno pogrevati. Ljudje so si mnogokrat napačno razlagali navihano toplino, ki jo je izžarevala barvita osebnost, ki je Lux.

Iskren nasmeh se je razlezel prek navihanega obraza. "Dodatna bakla zveni zelo dobro. Lux lahko tudi nekoliko pokrči noge, da ne bo več toliko spotikljajev, če bi Ti bilo to po godu." Sklonjene drže se je oseba, ki je Lux, spustila nazaj na stol in nekoliko pokrčila noge, da niso štrlele prek hodnika. "Če pa bi Te kdaj zamikalo nekje sedeti v tišini in razmišljati, ti Lux z veseljem odstopi svoj sedež. Z zagotovilom, seveda, da ga dobim nazaj. Tako dober stol je vendar res težko najti."

"Krasno," se je nasmehnila Jade in se obrnila proti hodniku s katerega je prišla pred nesrečnim spotikom. Iz hodnika je prilebdela prižgana bakla in vampirka jo je zataknila v enega izmed stenskih obročev, tako da je bil vogal bolj razsvetljen, hkrati pa dovolj daleč od Lux, da svetloba plamena ne bi motila spanca.
"Seveda, če ti ni odveč, lahko pokrčiš noge, ampak mislim, da to ne bo več potrebno, tako da se mirno razkomoti kolikor ti srce poželi." Vogal je bil čisto dovolj svetel, da ni bilo razloga, da bi se še kdo spotaknil, tako da tudi ni bilo razloga, da Lux ne bi bilo udobno.
"Čisto možno, da te bom kdaj prijela za besedo," je dobre volje prikimala. Kdaj, ko bo spet tuhtala o svoji preteklosti, se spraševala kaj je narobe z njo ali pa se krivila za Julianovo smrt.

Zadovoljen izraz na Jadinem obrazu, ko je priklicala še eno baklo je bilo komaj kaj podobno navdušenju, ki se je ob predstavi risalo na obrazu osebe, ki je Lux. Noge so se kar same od sebe spet zravnale, da so segle prek hodnika, res pa se jih je zdaj veliko bolje videlo in Lux, ki sicer na tuje razburjenje nič kaj ne da, bo zaradi tega gotovo veliko manjkrat tarča tujega razburjanja. Nezavedajoč se težkih misli, ki so se podile po glavi Tiste, ki se tako izvrstno izogiba tlem, se je iz ustnic pojave, ki je Lux, izvil sproščen vzdih, roke pa so se sklenile za košato grivo las in podprle navihano glavo. "Hvala Ti za Tvojo pomoč. Lahko jaz kako pomagam Tebi?"

Lux se je tako uživansko razkomotila, da se je Jade morala toplo nasmehniti. Kako osvežujoče je bilo srečati nekoga, ki je tako izjemno užival v drobnih stvareh. Malo je bila naveličana čemernosti in turobnosti, ki so jo nekateri širili okrog sebe kot kakšno nalezljivo bolezen.
Ob vprašanje glede pomoči, ki je bilo morda zgolj vljudnostno, pa je dobila idejo. "Pravzaprav je res nekaj kar lahko storiš pa ne samo zame pač pa za celoten klan. Ampak o tem ne bova danes. Nekaj bi bilo potrebno storiti in mislim, da bi tebi najbolje uspelo. Nisem še do konca premislila vsega, zato ti bom sporočila čez nekaj dni, če se strinjaš." Zoprni trgovec je njo poznal, ampak Lux pa ne, zato bi stvar dejansko lahko uspela.
"Kakor koli, sedaj vem kje te najti, tako da se sigurno kmalu vidiva. Vsekakor pa me poišči, če bi kdo po nepotrebnem zganjal kakšne probleme." Čeprav je bila prepričana, da Lux ne bi bil problem opraviti s kakšno tečnobo, bi kakšen starejši vampir lahko postal zoprno nasilen, tega pa Jade ni dovolila.

Odziv je bilo veselo prikimavanje. To je bilo vendar čudovito. Osebi, kot je Lux, je redkokdaj uspela kakšna stvar, ki bi pomagala celemu klanu. Pa ne zato, ker za kaj takega ni bilo motivacije. Ne, le priložnost se je pojavila tako redko kdaj. Počakati še nekaj dni je bil še najmanjši problem. Konec koncev, stol je bil res izjemno udoben.

"Res me veseli, da si se oglasila tu. Prav gotovo Te obiščem, če misli kdo zganjati kraval na mojem ovinku. Morda pa tudi sicer, in lahko izmenjava kakšno o najnovejšem dogajanju."

"Super, zmenjeno," se je nasmehnila Jade. Bila je trdno prepričana, da bo Lux uspelo uresničiti zadano nalogo in vedela je, da bo od tistega dne dalje mirneje spala.
"Seveda, kadar koli se lahko oglasiš v moji kripti, četudi samo iz dolgčasa." Na obrazu ji je pisalo kako vesela je ob tem predlogu, saj se je njenih prostorov večina vampirjev izogibala. Kot da bi že kdaj koga vrgla ven ali pa bila ne vem kako strašna vodja klana.
"Tudi mene veseli, da sem se spotaknila čez tvoje noge, sedaj pa ti želim prijetno dremanje še naprej in se kmalu vidiva," se je poslovila. Še enkrat je dobre volje pokimala, potem pa odšla naprej po hodniku.

Ozka senca Luxoriozne pojave se je metala prek ozkih sten hodnika in ko je končno prispela do domačega vogala, je iz navihanih ust ušel olajšan vzdih. Kar nekajkrat je bilo videti, da naloga ne bi uspela. Na srečo je bil trgovec toliko naiven kot je bil plešast. Suho bitje je odložilo sadike preobjede na tla, potem pa sedlo na svoj stol in raztegnilo noge. Ljubo doma, kdor ga ima! Najbrž bi bilo sadike bolje čimprej odnesti Jade, toda Tista, ki se izvrstno izogiba tlem je imela gotovo še vedno na obisku očaranega Armindala in ponovno ju motiti bi bilo nadvse nevljudno. Mnogobarvne oči so se zaprle in misli so ušle v sanje, polne sočnih zalogajev.