Slap Večnosti

Ko je bila Morrigan žalostna ali potrta, se je velikokrat zatekla k slapu Večnosti, ki jo je s svojim prijetnim šumenjem vedno znal potolažiti. Poleg tega ji tu ob vodi nikoli ni bilo težko pretakati solz, saj je imela občutek, da niso bile zaman. Prav lahko si je predstavljala, kako so se združile z rekami, ki so od tu odtekale v dolino. Poleg tega pa je tu imela tudi svojevrstno družbo. Ptice, metulji in srne so bili kar redni obiskovalci tega prečudovitega kotička, saj so se tu na podoben način kakor Morrigan počutili varne. Njene družbe so bila ta in premnoga druga bitja že navajena, zato se ob njeni več urni prisotnosti nihče ni posebno vznemirjal. Tudi tokrat je Morrigan, ko je nepremično sedela na skali ob jezeru, spremljalo nekaj zvedavih srnic, ki so se prišle napajat k vodi. Vilinka jim skorajda ni namenjala pozornosti, saj je bilo njeno srce vse preveč otožno za kaj takega. Kot že nekaj dolgih ur poprej je zgolj odsotno zrla v svoj odsev na nemirni gladini vode ter v njem utapljala svoje spomine na Ognjenega mladeniča, kot ga je sama pri sebi poimenovala in čigar pravega imena še vedno ni poznala. Le zakaj te ne morem pozabiti? je vprašala svoj obraz v jezeru in s prsti narahlo zdrsnila preko gladine, da bi razburkala podobo, ki je nesrečno strmela nazaj vanjo. Minil je komajda teden dni od tistega, ko sta se po vseh teh dolgih letih znova srečala, vendar pa se je Morrigan zdelo, da je minila že cela večnost. Prišli so že trenutki, ko se ji je zazdelo, da si je vse skupaj samo izmislila - le zakaj bi sicer dopustila, da ga je znova izgubila? Po pravici povedano je bila sama na sebe že kar malo jezna, ker se je v tisti situaciji odzvala tako čustveno. Ob misli nanj je vnovič trpko zavzdihnila, potem pa pogled privzdignila proti srnicam. Takoj je opazila, da se je tačas v ozračju nekaj spremenilo, saj so bile srne zbrane v čredo, svoje velike prestrašene oči pa so imele živčno usmerjene nekam proti poti. Kaj pa je? jih je povprašala v mislih, vendar odgovora nikoli ni dobila. Kar naenkrat se je cela čreda splašila in se pognala v poskočen tek v zavetje gozda, kar je Morrigan takoj vzela kot znak za resen preplah. Hitro se je pognala na noge in se v pripravljenosti začela ozirati okrog sebe, da bi zaznala morebitnega vsiljivca...

((Dalton? ))

Njegov pogled je znova zdrsnil prek pokrajine, ki jo je zapuščal. Ni vedel zakaj, ampak nekaj nedoločenega ga je sililo na ozemlje, kamor po vseh pravilih ne bi smel, a še vedno je to moral storiti. Bilo je nujno, da je prestopil nevidno mejo in se odpravil na ozemlje šamanov. Tam še ni bil, a edini podatek o skrivnostni vilinki Morrígan, ki jo je nazadnje videl pred tednom dni, je bil ta, da je bila šamanka. In to je bil za Daltona dovolj velik razlog, da je z odločnimi koraki odšel na prepovedano območje, kjer ga morda ni čakalo nič dobrega, a moral je poskusiti. Dvomil je, da jo bo še kadarkoli videl, če tega ne bo storil, in prav tako se je dobro zavedal, kako se je morala ona počutiti takrat, ko je on odšel. Le da še veliko hujše kot on, ker je bila popolnoma prestrašena zaradi požara in vsega ostalega, kar se je dogajalo. V njegovih mislih je še vedno obstajal dvom, če ga bo sploh želela videti in se pogovarjati z njim, a odločen je bil, da ji bo vsaj vrnil verižico, ki je trenutno počivala za njegovo majico, varno obešena okrog njegovega vratu. Zmajev obesek je bil nekaj posebnega- preveč poseben, da bi ga lahko obdržal. Najverjetneje je zanjo predstavljal zadnji spomin na dom in družino, ki ju je izgubila, zato Dalton preprosto ni smel vzeti obeska in ji s tem odtegniti še zadnjih spominov, čeprav mu je obesek praktično podarila sama od sebe.

Ustavil se je pri eni izmed poti in s pogledom zajel okolico. Skušal se je orientirati, a bil je preveč oddaljen od česarkoli, da bi to sploh zmogel. Zato je prisluhnil zvokom in nenadoma zaslišal slap. Čeprav vode že zaradi dejstva, da je udušila ogenj, ni kaj preveč maral, se je tokrat odpravil proti izviru zvoka. Nekaj ga je vleklo tja in ko se je ustavil v zavetju dreves, da bi preveril, če je zrak sploh čist, je nenadoma ugotovil, kaj. Tam je stala ona. Svetlolasa vilinka je izgledala precej prestrašena in nenadoma se je znova zavedel, da je tukaj vsiljivec. Previdno je naredil nekaj korakov naprej, da ga je gozd povsem razkril njenim očem, ob tem pa se je na njegovem obrazu pojavila bleda senca nasmeška, ko se je ozrl proti nje. »Morrígan,« jo je poklical po imenu in se ob zvenu le-tega znova nasmehnil, preden je stopil proti njej, da sta bila oddaljena samo za kakšen korak. »Iskal sem te. Oprosti, ampak mislim, da tole pripada tebi,« je znova spregovoril in ob spretno potegnil verižico na plan, že v naslednjem hipu pa jo je držal v roki in kljub vsemu previdno vzel njeno roko in tokrat on njej položil obesek, ki je še vedno oddajal toploto njegove kože, na njeno dlan. »Veliko preveč ti pomeni,« je pojasnil in se ob tem zazrl v njene zelene oči v upanju, da je s tem ni užalil. Bilo je res- ni mogel sprejeti obeska, ker bi se počutil točno tako, kot da bi jo okrajšal za nekaj posebnega.

Ni ga opazila, dokler ni zaslišala glasu, ki je klical po njenem imenu. In še takrat, ko ga je dosegla s svojim pogledom in ji je srce posledično obnemelo, ni mogla verjeti svojim očem. Bil je On. In bil je resničen. Spet. ''Ti...'' je presenečeno dahnila, medtem ko se ji je mladenič hipoma znašel tik poleg nje. Osuplo je še kar strmela v njegovo pojavo in pustila, da je vzel njeno dlan v svoje roke in vanjo položil obesek z verižico. Njegovega obraza ni spustila izpred oči, saj resnično ni mogla verjeti, da se je kar tako pojavil tu, na območju šamanov. Na to, da se je zaradi vode v bližini znašel v celo v dokaj neugodnem položaju, še pomislila ni. ''Kaj pa ti delaš tu?'' ga je presenečeno vprašala in zrla vanj, zahtevajoč pojasnilo. Šele zatem se je zavedla tople kovine v svoji dlani, katere so se njeni prsti avtomatično tesno oklenili. ''Ne bi smel biti tu...'' je komaj slišno protestirala, preveč zaposlena s preučevanjem njegove pojave. ''Kako si me..?'' je hotela vprašati, a se ji je odgovor ob pogledu na verižico v roki ponudil kar sam. ''Oh..'' je dahnila sama pri sebi, ko se ji je posvetilo, od kje njemu ta podatek. Še vedno rahlo zbegana se je ozrla k obesku, ki ju je nekako zopet združil, ter se ob pogledu nanj komaj opazno nasmehnila. ''Bil je dedkov.. Ime sem dala vgravirati po... po požaru. Potem ko sem si spremenila ime...'' je zamišljeno skušala pojasniti svojo navezanost nanj, nato pa hitro stresla z glavo, da bi zbrala svoje misli. Toda ostala je brez vsakršnih besed, predvsem tistih smiselnih, zato se je z napol razprtimi ustnicami preiskujoče zazrla v njegove oči, kakor da bi v njih iskala njegovo ime.

Ob presenečenju na njenem obrazu si je z roko avtomatsko segel skozi goste, rjave lase. Pravzaprav je bila ta kretnja pri njem prisotna vedno, kadar se je znašel v neugodnem položaju, in tokrat se je položaj vsekakor štel med neugodne. Navsezadnje je dobesedno preiskal pol otoka, da bi jo našel, a tega ji ni nameraval povedati. Nasmehnil se je, potem pa ji ponudil odgovor na njena vprašanja. »Iskal sem te,« je bilo zanj edino pojasnilo za njegovo pojavljanje na tistem delu otoka. Navsezadnje jo je res in če je moral za to prečkati nevidne meje med ozemlji, je bilo to tveganje, ki ga je bil pripravljen sprejeti.
Svoj pogled je usmeril proti njenim jasnim očem, za katere je šele takrat ugotovil, da so ga v bistvu kar precej očarale. Bila je čudovita v vseh pogledih, a ni smel dovoliti, da bi to dejstvo kakorkoli vplivalo nanj.

»Vidiš?« Tiho se je namuznil ob njenih besedah in še sam usmeril svoj pogled proti obesku, ki ga je stiskala v roki. »Ne bi ti ga mogel kar vzeti, preveč ti pomeni.« Ob tem je ujel njen vprašujoč pogled in se nenadoma spomnil, da se pravzaprav sploh ni predstavil. Ob tem se je znova mehko nasmehnil, preden je svoj pogled iz obeska znova dvignil in ga usmeril nekam proti njenim očem. »Oh, povsem sem pozabil. Jaz sem Dalton,« je končno povedal svoje ime in potem vzel verižico iz njene dlani, preden jo je dvignil in pomignil nanjo. »Smem?« Bilo je jasno, za kakšno dovoljenje jo sprašuje. Čeprav je en teden verižico nosil on, je bil čas, da se obesek vrne tja, kamor je spadal. Okrog njenega vratu. Opazoval je bled lesk, ki ga je oddajal obesek v zraku, potem pa se ozrl proti njej, da bi ugotovil, če mu bo sploh dovolila, da bi ji zapel verižico. Saj navsezadnje to ni bilo nič takšnega, kajne?

''Očitno,'' je odvrnila na njegovo pojasnilo, ki je bilo sicer kratko, a dovolj verjetno. Čeprav je morala priznati, da je zvenelo nekako čudno, glede na to, da je bila vsa pretekla leta ona tista, ki je iskala njega. Hvaležno se je nasmehnila njegovi pozorni gesti ter pomislila na to, kako zelo se je v tistem trenutku razlikoval od človeka, ki ga je sprva imela za popolnoma brezobzirnega. Četudi je na videz še vedno ostajal hladen in zadržan, je Morrigan v njegovih modrih očeh videla nekaj popolnoma drugega. Temačnost, ki je se je dobesedno vrtinčila okrog njegove pojave, je ni plašila. Prav nasprotno - ogenj v njem je bil tisti, ki se ga je podzavestno na smrt bala. Toda v tistem trenutku ne eno ne drugo ni bilo pomembno. Razprte ustnice je ukrivila v nasmešku, ko je uganil vprašanje, ki se ji je podilo po mislih, ter pri tem sama pri sebi ponovila njegovo ime. Dalton. Zvenelo je še bolje, kot si je sama vsa ta leta sanjarjenja predstavljala. V tej zamišljenosti jo je njegovo vprašanje rahlo zmedlo, a je ob namigu kaj hitro ugotovila, kaj želi. Avtomatsko ji je na ustnice šinil nasmešek, ki se ga je še kako hitro zavedla, prav tako pa tudi rdečice, ki ji je izdajalsko silila na obraz. ''Seveda,'' je vljudno odvrnila in mu počasi obrnila hrbet, pri tem pa svoje dolge zlatorumene lase umaknila z vratu, kar je Daltonu olajšalo delo. Med čakanjem se je z obrazom rahlo obrnila na stran proti njemu, pri tem pa mimogrede ošinila njun skupen odsev na gladini jezera. Morrigan je za trenutek ušel smehljaj, pri čemer je za trenutek zaprla svoje oči in se v nedolžni želji po njegovih dotikih prepustila njegovi neposredni bližini.

Nenadoma je ugotovil, da se je na njegovem obrazu nenadoma pojavil mehek nasmešek, ki je precej omehčal poteze obraza, ki so bile ponavadi brezizrazno hladne. Kaj je bilo narobe z njim? To je bilo vsekakor vprašanje, ki ga je trenutno begalo, a odgovora na to nekako ni mogel najti. Z očmi je pozorno spremljal njen obraz, ki je njena čustva precej uspešno zakrival. Ko se je obrnila in dvignila svoje svetle lase, je razkrila precej eleganten vrat, če je sploh lahko z besedo 'eleganten' označil njen vrat. A bil je točno takšen in Dalton ni mogel najti druge besede za njegov opis. Previdno je razprl vrvico, na kateri se je nahajal obesek, ter ji spretno namestil verižico okrog vratu. Z nenavadno spretnostjo jo je tudi zapel, ob tem pa se je dotaknil svilnate kože njenega vratu, zaradi česar se je moral nasmehniti. Ne da bi kaj preveč premišljal, je z roko zdrsel po njenem vratu in tistem delu kože, ki so ga njena oblačila razkrivala.

Vsekakor je bila nekaj posebnega in tisto njeno energijo, ki ga je že pred časom prisilila, da jo je odnesel iz ognja, je zdaj začutil še močneje kot kadarkoli pred tem. Rahlo se je nagnil do njenega ušesa in ob tem opazil njun odsev v vodi. »Bolj kot premišljujem, težje je. Na tebi je nekaj zelo posebnega,« je polglasno zašepetal, potem pa povsem samodejno in z nenavadno nežnostjo položil svoje dlani na njene in jo s tem povsem lahkotno prisilil, da je razpustila svoje lase, medtem ko so se njune dlani združile v neke vrste objemu, saj je svoje roke položil naprej in jo s tem na nek način objel od zadaj, medtem ko so bile njune dlani v njenem naročju. Dalton se je počutil nenavadno prijetno, ko pa je njegov pogled zaobjel njuno podobo v vodi, kar ga je opomnilo na vse, kar je ležalo med njima, in ga hkrati tudi prisililo, da se je umaknil in se ob tem skrušeno nasmehnil. »Oprosti,« je znova zamrmral in se obenem začudil dejstvu, kolikokrat je uporabil to besedo, odkar jo je spoznal. Svoj pogled je usmeril proti Morrigan in ob tem upal, da je s svojim dejanjem ni užalil ali karkoli podobnega, saj je bilo to zadnje, kar bi si trenutno želel.

Njegov dotik je vznemiril njene čute na povsem nov in do tedaj nepoznan način. Tako intimne moške družbe nikakor ni bila navajena, saj se je v življenju držala načela, da ne potrebuje nikogaršnje bližine. Ali pa je vsaj verjela v to, da se bo predala zgolj tistemu pravemu, pa četudi bi nanj morala čakati veke in veke. Saj, kaj pa je čas navsezadnje pomenil njej, ki je imela pred seboj takorekoč večnost? Ob prijetnem ščemenju v trebuhu se je Morrigan zasanjano nasmehnila, kar ji sicer nikakor ni bilo v navadi, in se za trenutek popolnoma prepustila Daltonovim rokam. Ob tem je celo pozabila, da so te iste roke lahko vir njene groze - vir energije ognja, ki se je pretakala po čarovnikovi krvi. Najverjetneje je bilo za to njeno brezskrbnost krivo šumenje slapu nekje nad njima, zaradi katerega se je počutila precej bolj varno. Sicer pa je Morrigan že na splošno veliko bolj preferirala vodo, saj jo je imela za vir življenja, medtem ko je bil ogenj vselej sinonim za smrt in uničenje. Njegov glas jo je predramil iz tega sanjarjenja in počasi se je tudi sama zavedla nenavadnega odseva na vodi. Toda še preden bi lahko karkoli komentirala, se je Dalton odmaknil od nje in se ji opravičil. Morrigan se je ob tem rahlo presenečeno obrnila za njim in ga pogledala. ''Je že v redu,'' je blago dejala in za nekaj trenutkov povesila svoj pogled ter z njim na kratko ošinila obesek, ki se je sedaj bleščal na njenem oprsju. Obenem je začutila Daltonovo nelagodje, katerega se je kaj hitro nalezla tudi sama. Ni mogla verjeti, kako hitro ji je lahko spodnesel tla in se dotaknil njene duše, ko pa je bila vsa ta dolga leta navajena popolne zadržanosti. ''Toda vseeno moraš nehati s tem, ker ni videti, da bi ti bilo za kaj žal,'' je nato dodala, da bi preprečila čudni tišini, da bi zopet legla mednju in ju razdvojila. Nasmehnila se je v upanju, da bi njene besede dojel kot nekakšno šalo, nato pa nad tem poskusom hitro obupala. ''Dalton?'' ga je naenkrat poklicala z glasom, ki je v sebi nosil nekakšno melodijo, ki je bila prirojena samo vilinskim bitjem. ''Govori z menoj,'' ga je v istem tonu spodbodila in se mu pri tem za korak približala, svojo dlan pa ponesla k njegovi, vendar se ga še vedno ni dotaknila.

Tok njegovih misli se je povsem preusmeril v trenutku, ko so se njune oči znova srečale. Tega ni razumel. Na nek način je bil vedno prepričan, da bo njegovo življenje potekalo povsem mirno, a zdaj se je pojavila ona, ki je v trenutku obrnila vse skupaj na glavo. Njene oči, popolne poteze njenega obraza in tista energija, ki ji še zdaj ni poiskal izvora, vse to ga je popolnoma zbegalo, a hkrati še nikoli se ni počutil boljše. Ob njenih besedah se je znova nasmehnil, potem pa znova spregovoril. »Tokrat mi ni preveč žal,« je priznal in ob tem s pogledom ošinil njen obraz. Počasi se mu je približala in del njega se je ob tem razveselil, saj je bila njena bližina nekaj, kar je nanj delovalo nenavadno pomirjujoče, da se ni mogel odtegniti od nje in samo svoji trdni volji se je lahko zahvalil, da je zmogel ohranjati tisto distanco med njima, ki je z vsakim trenutkom postajala bolj zabrisana.

Ko ga je poklicala, je dvignil svoj pogled in se ozrl proti njej. Znova je bila tako blizu, da bi se je lahko v trenutku dotaknil, in pravzaprav se niti ni preveč obotavljal, da ni s svojo dlanjo znova objel njene, medtem ko se je znova ozrl v njene oči. »Vse skupaj me nekoliko bega,« je znova spregovoril in se ji nasmehnil, medtem ko je prepletel njune prste. »Prav nenavadno je, kako se ob tebi počutim. A hkrati vem, da sem te enkrat že pustil na cedilu in nočem, da bi se to zgodilo znova.« Njegov glas je mehko prekinil tišino med njima, medtem ko se je Dalton sam pri sebi namrščil. »Temu se je zelo težko upirati,« je nadaljeval in se ob tem nasmehnil, medtem ko je s prosto dlanjo zdrsel po njenem obrazu in mehko pogladil tudi njene ustnice. V njegovi glavi pa je divjalo toliko misli, ki jih je bilo nemogoče razložiti. Predstavljal je vse, kar je sovražila- to je bila misel, ki ga je trenutno najbolj skrbela.

Pustila je, da je prevzel pobudo in vnovič prepletel njune prste, pri čemer je njen pogled ostajal trdno priklenjen na njegovega. Potrpežljivo je čakala, da spregovori, medtem pa se s prosto dlanjo nežno naslonila na njegove prsi. Težko bi se spomnila trenutka, ko bi se počutila obenem tako varno in hkrati izjemno ranljivo. ''Storil si, kar si mislil, da je bilo v tistem trenutku najboljše,'' je zamišljeno odvrnila, ob tem pa se še sama sebi začudila, da je bila naenkrat sposobna tolikšnega sočutja do človeka, kateremu je še pred tednom dni zmetala cel kup očitkov na to temo. ''Vem, kaj misliš,'' je tiho zavzdihnila in se z licem nežno naslonila na njegovo dlan ter za nekaj trenutkov ponovno zaprla oči, vendar pa jih kaj kmalu zopet odprla, saj so se ji v misli vrnili neprijetni prebliski tistega gorečega jutra. Ob tem se je komaj zaznavno zdrznila v njegovem objemu, vendar se ni želela odmakniti. Le česa se je pravzaprav tako bala? Opeklin ali zgolj razvnetega srca? V iskanju odgovora je svoj pogled usmerila nazaj k njunemu odsevu v vodi in se zastrmela v ta nenavaden par. Prav res – bil je nadvse neobičajen. Ona vilinka, ki se ji desetletja življenja niso prav nič poznala, in on človek, kateremu so bila leta na tem svetu precej hitreje šteta. Četudi bi bilo med njima čustvo, ki bi njuni srci zavezalo k drug drugemu, nikoli ne bi mogla normalno funkcionirati. Da ne omenjamo dejstva, da sta bila pripadnika povsem drugačnih klanov. ''Morda res ni najbolj pametno…'' je svoje razmišljanje povzela v kratkem stavku, ko je se je zopet nekoliko odmaknila od njega, svoj pogled pa neprepričano vrnila navzgor k njegovim očem. ''Ne bi smel biti tu..'' je nemirno dodala in s pogledom hitro ošinila jaso za njima, kot da bi pričakovala, da ju bo zdaj zdaj kdo zalotil in ju kaznoval. Njeno srce je v tistem trenutku divje pospešilo, da se je sama pri sebi zbala temu neznanega vzroka. Se ji je samo zdelo ali se je Daltonov prijem okrog njene dlani resnično okrepil, po tistem, ko se mu je nameravala vnovič izviti iz objema..?

Njegove ustnice so se ukrivile v precej nenavaden nasmešek, ko je prijetno tišino med njima znova zmotil zven besed, ki jih je izrekla Morrígan. Že dolgo nazaj ni samo mislil da je bilo to najboljše, temveč je vedel. Svetlolasa vilinka zagotovo ne bi prenesla njegove bližine, hkrati pa bi ga najverjetneje tudi krivila za vse, kar se je zgodilo. A ko je zdaj zrl v njene jasne oči, ni vedel, kako se je sploh lahko prisilil, da je odšel in jo zapustil sredi gozda, medtem ko je v njegovem srcu že takrat gorela želja, da bi jo obvaroval pred vsem slabim. Kako je sploh lahko odšel? To je bilo dejstvo, ki se je v njegovih mislih usidralo kot težko breme, ki ga je vleklo proti tlom. Že ob njunem zadnjem srečanju je bilo nemogoče prezreti, da mu tega ni nikoli povsem odpustila.

Rahlo je stisnil njeno dlan in se ob tem podzavestno začudil dejstvu, da se je kljub vsem razlikam, ki so bile med njima, njena dlan popolnoma prilegala njegovi. Nasmehnil se je, medtem pa je nenadoma začutil rahel premik njenega telesa v njegovem objemu. Zaskrbljeno je uprl svoj pogled v njene jasne oči, ob tem pa se komaj ustavil, da ni izrekel vprašanja, ki se mu je že ves čas motalo po mislih. »Se počutiš neprijetno v moji bližini?« Nenadoma se ni mogel več zadržati in pozorno je opazoval njene oči, če bi tam našel kakršenkoli odgovor na to vprašanje. Seveda je z vsem srcem upal, da temu ne bo tako, a kljub temu je bilo tam še nekaj, kar mu je pravilo, da se Morrígan kljub vsemu ne počuti povsem sproščeno. A ob njenih naslednjih besedah je zmajal z glavo. »Nič se nama ne bo zgodilo,« je odločno spregovoril in pustil, da je njegov glas razbil tišino med njima. »Moral sem priti sem. Vsa čustva, ki jih nenadoma imam do tebe, so precej nenavadna,« je še poltiho priznal, preden je svoj pogled znova usmeril proti njenim očem. Trenutek je bil eden izmed tistih popolnih, zato se je Daltonu pravzaprav zdelo skoraj povsem naravno, da je po nekaj trenutkih nežno ustavil Morrígan, da se ni izvila iz njegovega objema, potem pa se je nenadoma sklonil in združil njune ustnice v poljubu, ki ga je za nekaj trenutkov povsem prevzel, preden se je počasi umaknil in se zazrl v njene oči, potem pa enkrat za spremembo ostal tiho in pustil njej, da je prekinila prijetno tišino med njima.

Morrígan po pravici povedano ni vedela, kako naj odgovori na njegovo vprašanje. Se je res počutila tako zelo neprijetno? Zakaj pa je bila v svojem srcu obenem tako zelo prepričana, da nič na tem svetu ne bi moglo biti boljšega od slehernega trenutka, ki ga je lahko preživela v Daltonovi bližini? ''Ne… ni to,'' je nič kaj prepričljivo zanikala, to pa skušala prikriti z nasmeškom, ki je bil več kot očitno zlagan. Le kako naj bi mu pojasnila nekaj, česar še sama ni povsem dobro razumela? Kaj je bil tisti podzavestni strah, ki ji nikakor ni mogel dati miru pri uživanju tega popolnega trenutka? Dejstvo, da ji je Dalton pri vsem tem zrl tako globoko v oči, da jo je v duši prav skelelo, pa ji tudi ni ravno najbolj pomagalo. Ko ji je obljubil varnost, bi ga Morrígan skorajda bila prosila, naj vzame svoje besede nazaj. Kaj ji ni nekoč že obljubil nekaj podobnega; da bo še vse v redu? In kaj se je potem zgodilo..? ''Dalton..'' je proseče začela, toda njegove nadaljnje besede so jo ustavile. Ni pričakovala tako odkritega priznanja, sploh pa ne od nekoga, kakršen je bil Dalton. In ravno zaradi tega ni bila prepričana, ali je bila na kaj takega sploh pripravljena. Ali sta bila onadva pripravljena.. Nenadoma se je počutila ogroženo s strani njegovih očitnih poskusov približevanja, toda vsakršno pomišljanje o odmiku ali celo begu je bilo tisti trenutek zaman. Čutila je, kako so jo njegove močne roke potegnile naprej in kako so se njune ustnice lačno združile v poljubu, ki je za nekaj sekund odgnal vse njene pomisleke o ustreznosti take zveze. V tistem se je počutila, kakor da bi se spojila v eno, kakor da je tovrstno združenje njuna edina prava usoda. A trenutek, ko je med njima zopet zazevala praznina, je plamen strasti, ki se je vnel v Morrígan, zamenjalo čustvo panike. Le-to je odsevalo v preplašenem lesketu njenih oči, ko je v nuji po odmiku, odstopila za korak nazaj in si z roko pokrila trepetajoče ustnice. Pogledala ga je navzgor v oči, to pa je bilo tudi vse, kar je v tistem trenutku premogla. ''Oprosti.. Ne morem,'' je iztisnila iz sebe, potem pa se urno obrnila proč in stekla preko jase, naproti gozdu, ki je obljubljalo zavetje njej in njenemu srcu, ki se je bolj od vsega na svetu balo tega, da bi bilo ponovno zavrženo.

Nenavadna praznost v njenih očeh mu je ponudila odgovor, še preden bi lahko Morrígan dejansko tudi spregovorila. Morda je narobe opisal njen pogled, saj si je že po nekaj trenutkih premislil. Bil je nabito poln čustev, a hkrati nobeno od njih ni bilo tisto, na katerega je skrivaj upal. Nikoli ne bi priznal, da je njena nenavadna sprememba v obnašanju povzročila skelenje nekje v notranjosti njegove duše, medtem ko se Dalton nikakor ni mogel prisiliti, da bi svoj pogled umaknil in si s tem najverjetneje prihranil precej bolečine, ki se je v njegovi notranjosti v valovih širila in mu preprečevala, da bi še naprej normalno zajemal zrak. Res se je ob stiku njenih ustnic počutil presenetljivo dobro, a potem je šlo vse samo navzdol.

Ujel je njen pogled, ki ga je v trenutku spomnil na pogled prestrašene srne, ki jo je nekoč zalotil sredi nekega gozda. Panika, prestrašenost in še nekaj, česar niti ni želel prepoznati- vse to je v trenutku prisililo Daltona, da je sklonil svoj pogled, saj ni mogel več tako mirno zreti v njene oči. Tako Morrígan tudi ni mogla videti otožnega nasmeška, ki se je razlegel čez njegov obraz, ko je odšla. Z lahnim vzdihom se je sklonil in se odsotno zazrl v vodo. Najverjetneje je voda njemu predstavljala nekaj podobnega, kot ogenj Morrígan. Le da je bil njen strah še veliko večji, povezan predvsem s spomini in preteklostjo, medtem ko je njega včasih že sam dotik vode povsem ohromil. Že res, da voda na ogenj ni imela takšnega vpliva, a bila je nenavadno zastrašujoča v primerjavi z vsem, kar ga je obdajalo. Znova se je zalotil pri ugotovitvi, da je lažje premišljevati o povsem postranskih stvareh kot pa o tistem, kar je bilo trenutno zares pomembno. A če bi moral še enkrat skozi vse to, ne bi ničesar spremenil. Preprosto je moral poskusiti in bilo je prijetno, da ga je vsaj za nekaj trenutkov prevzel občutek, da bo morda vse še v redu in da tudi zanj obstaja nekaj posebnega. A Morrígan mu je s svojim odhodom dokazala ravno nasprotno in vedel je, da bi se morda moral vdati v usodo. Svoji roki je sklenil in se zbral, že v naslednjem trenutku pa je držal ognjeno kroglo. Ogenj ga je pomirjal in hkrati ga je nekaj sililo k temu, da je to storil. Previdno je približal svoji roki vodi in ju potopil v hladno tekočino, potem pa opazoval ogenj, ki je v trenutku izginil. Tega ga je bilo na nek način groza, a spopadel se je s svojim strahom ter opazoval, kako so topli plameni v trenutku izginili. Vstal je in se še zadnjič zazrl proti gozdu, kjer je izginila Morrígan. Ni vedel, zakaj je bil v trenutku pripravljen vse storiti zanjo, a tega zdaj ni nameraval deliti s svetom. Bolelo ga je, a vedel je, da bo svojo bolečino znova ovil v hlad maske, ki je znova legla na njegov obraz in v odsevu na vodi se je jasno videl njegov obraz, ki je z ledenim pogledom zakrival vse, kar se je dogajalo v njegovi notranjosti. Odšla je in zdaj je bil čas, da se še on pobere iz ozemlja, ki ga je v tistem trenutku sovražil, čeprav je bila celotna krivda na njegovih ramenih.

Erica je veselo priskakljala dol po Izgubljeni poti do njenega najljubšega kraja na šamanskem ozemlju; Slapa Večnosti. Ozrla se je in se prepričala, da je popolnoma sama, potem pa se hitro slekla in skočila v tolmun pod slapom. Čeprav je bil pritisk močan, je bila na to navajena, saj je sem skrivaj prihajala že vrsto let. Čeprav je bila gladina prekrita z lokvanji, se je dalo izmuzniti pod vodo. Ko je pri sedmih letih prvič zaplavala v tej vodi, je takoj vedela, da bo to njen najljubši kraj za vedno. Ko je plavala med koreninami in si ogledovala podvodni svet, je včasih pod gladino zdržala tudi več minut. Pa tudi če je brskala po dnu je našla velike školjke, s katerimi se je okoristila za izdelovanje biserov. Če je našla samo lupine, pa je v njih pripravljala mazila. Prepričana je bila, da je edina ki ve, da je za močnim slapom čisto suha votlina, v katero je spravljala svoje najdbe in poizkuse. Tako je premetavala dno in na suho v jamo prinesla dve veliki lupini školjk. Hitro je pregledala še žive biserne školjke v majhni kotanjici z vodo in veselo zavriskala, ko je ugotovila, da je eni od njih uspelo dokončati biser. Hitro ga je vzela s podlage in v školjkina 'usta' vtaknila nov kamenček. Presrečno ga je dodala kupčku ostalih v majhni špranji. Potem se je odpravila v najbolj skriti del votline, kjer se je ovila v lahno laneno tkanino ter sedla k kraju za ogenj. Ta del je bil popolnoma suh in je predstavljal odličen kraj za izdelovanje mazil. Ko je zanetila plamen, je začela po raznih 'policah' iskati zelišča.

((kdorkoli?? ))

(Bom jaz v redu? )

Po že nekaj dnevnem tavanju po gozdu, se je Pam bila znašla pri vznožju Viharnega vrha. Tega v tem trenutku še ni bila vedela, prav tako pa tudi ne, kje je domovanje njene prijateljice, ki pripada enemu od treh, vsaj za njen klan, sovražnemu klanu. Zaradi modrega vodenja njihove vodje inu verjetno tudi vodij ostalih klanov, je vladalo na otoku solidno premirje. No ja, če sem bila že povsod, mi pa res ne škodi še nekaj malega pohajkovanja, je bila pomislila inu se z radovednostjo odpravila po shojeni potki, ki jo je nekaj časa spremljal čudovit inu živahen potoček. Ko bi le znala tudi govoriti z vodo, bi vsaj vedela, kam grem. Tako sta jo pot inu potoček pripeljala do čudovitega slapa. V njem je bilo čutiti tolikšno moč, da bi mu lahko ukazovali le redki čarovniki. Njegovim prebivalcem, je nudil popoln mir inu varnost, ki so jo bili potrebovali, da je bilo Pam žal, da je bila zmotila to idilo, ki jo je nudila narava. A kristalno čista voda jo je vabila v svoje nederje. Pam je še malce pomišljala, nato pa z največjim veseljem skočila v bistro vodo, ki jo je v trenutku osvežila. Stare mornarja je vedno slišala govoriti, da je slap najboljše zdravilo za razbolelo hrbtenico, zato se je odločila, da to preveri tudi sama.
Ko se je tako namakala v majhnem jezercu je usoda hotela, da jo je padec vode potisnil nazaj proti skali, preko katere je bil padal. A glej ga zlomka, tam je namesto trdne stene zazevala praznina. Iz nje so prihajali čudni zvoki inu Pam ne bi bila Pam, če bi ne hotela vedeti, kaj pomenijo.