Stranska ulica

"A se to grozljivo mesto sploh kje konča?!" je obupano pomislila Silver, ko je že mislila, da bo zdaj zdaj zmanjkalo temačnih hiš in umazanih cest, a se je namesto tega pred njo odprla nova ulica, še bolj zanikrna od prejšnjih. A na srečo je bila videti popolnoma prazna, kar je pomenilo, da ji vsaj ne bo več treba prenašati mrkih pogledov ljudi, ki so eni bolj, drugi manj prikrito zijali vanjo. Silver je zavzdihnila in se hitro, a kolikor je mogla tiho napotila navzdol po ulici. Mesta je sovražila bolj kot karkoli drugega, v njih se je vedno počutila utesnjeno in ujeto. In kar je bilo najhuje - če si je še tako prizadevala, da bi prišla ven iz njih, vedno se je izgubila in zabredla še globlje vanje. Bilo ji je neskončno žal, da je na svojem raziskovalnem pohodu po otoku sploh zavila v mesto in počasi jo je začela grabiti panika. Kaj, če nikoli več ne pride ven?! "Neumnost," se je poskusila pomiriti. "Seveda boš prišla ven. Samo počakaj, da pride mimo kakšna živa duša, ki ne bo videti preveč nevarna, in jo vprašaj za pot.

Vsak, ki je kdaj hodil po čudnih krajih, je vedel, kako dobro je srečati Lux, bitje, ki mu ni bilo para med poznavalci čudnih lokacij. Ne le, da je bilo najti na čudnih krajih največ zabave. Bili so taki kot Lux. Čudni. In zabavni. In ponavadi precej bolj strašni na pogled kot v resnici. Predvsem zaradi mnogobarvnih oči, ki so se navihano smehljale nad navihanim nosom in smehljajočimi ustnicami. Kadar se nasmeji Lux, takrat se gotovo dogaja nekaj resnično nenavadnega ali pa zabavnega. Toda čeprav ni bilo nič nenavadnega na tem, da se je na drugi strani temne ulice pojavila oseba (kdaj pa se na temni ulici ne?), se je prek mladega obraza razlezel nasmešek. "Lep pozdrav! Je to vaša ulica?"

Še preden je Silver zagledala prišleka, je vanjo udarila mešanica tako zmešanih čustev, da se je za trenutek čisto zmedla in skoraj pozabila, kdo ali kaj sploh je. Ampak neznana oseba je bila očitno kar dobre volje, kar je vplivalo tudi na Silver. Ob pogledu na njene razmršene lase, ki so bili videti, kot da že najmanj dve desetletji ne bi videli glavnika si zato ni mogla pomagati, da se ne bi zahihitala.
"Ja, moja ja," se je pošalila. "Ti je všeč?"

Težko je prikriti zadovoljstvo, ki človeka obide, ko dobi občutek, da je srečal sorodno dušo. Seveda barvita osebnost, kot je Lux, česa takega niti ne poskuša in tudi tokrat ni. "Zelo mi je všeč. Če mi ne bi bil moj kot še bolj všeč, bi bila to moja najljubša lokacija na celem otoku. Saj je res, da je nekoliko bolj mračno in prepišno kot moj kot, a opremljeno je z ravno pravo mero okusa, da me spominja na strašljive zgodbe in zabavne večere pripovedk ob ognju," se je zgovorno nasmehnila oseba, ki je Lux, in roke so se iztegnile, da so pokazale na nekaj razbitih gajb v bližini in na podgano, ki je ravno v tistem trenutku pritekla mimo. Za njo se je pripodila oranžna mačka, ki je bila tako okrogla, da je bila ali izvrstna pri lovljenju miši in ostalih manjših bitij ali pa je imela zelo prijazne lastnike. "Gotovo ste zelo ponosni na svojo ulico."

Očitno je bila neznana oseba nad odvratno ulico čisto iskreno navdušana, saj se je njenih čustev kmalu nalezla tudi Silver. Kar na enkrat so ji domišljijo prepravile temačne skrivnosti, ki so vele iz vsakega kota ulice, nato pa je svojo pozornost navdušeno posvetila podgani, ki je s tekom med gajbami poskusila ubežati debelušni mački.
"O, kako lep mucek!" se je raznežila Silver. Počepnila je in iztegnila roko, hkrati pa mačko s tihim glasom poklicala k sebi. Na Silverino veselje je takoj opustila lov in pritekla k njej, pri čemer je glasno cingljala z zvončkom, ki ga je imela pritrjenega na ovratnici. Očitno ni bila tako lepo okrogla, ker bi pojedla vsak dan eno podgano, ampak zato, ker je imela prijazne lastnike.
Silver je mačko dvignila v naročje in jo pobožala pod vratom. Živalca je začela glasno presti, hkrati pa se je v njenem naročju dvignila na zadnje tačke in jo začela lizati po vratu. Silver se je zahihitala. Bila je precej žgečkljiva, ampak vse skupaj jo je bolj zabavalo, kot motilo. Od nekdaj je imela rada živali, prav tako kot so imele one rade njo. Vsa nasmejana se je ponovno obrnila k neznani osebi.
"Zelo sem ponosna nanjo in na njene prebivalce, posebno pa na tole podganjo pogubo," se je nasmehnila in se šele v tistem trenutku zavedla, da še vedno ne ve imena svojega sogovornika, niti ni povsem prepričana, katerega spola neznana oseba sploh je. Vse, v kar je bila prepričana je bilo, da jo nenavadna pojava vse bolj zanima in zabavna.
"Kje pa je tisti tvoj čudoviti kot?" se je pozanimala, potem pa se je spomnila, da bi se bilo najbrž vljudno tudi predstaviti.
"In mimogrede, ime mi je Silver. Ti pa si?"
Upala je, da ji bo ime neznane osebe povedalo kaj več o njeni identiteti.

Maček, ki je začel oblizovati vrat neznanke, je bil videti kot nilski konj, ki je končno naletel na oazo sredi puščave. Kar naenkrat se je tudi Lux polotila žeja. Kako neprijetno. Pa ravno v družbi te prijetne neznanke. V tistem trenutku se je zasmejala in začela nekaj razlagati, a navihana ušesa Luxoriozne pojave so slišala le pogubo, kot in Silver.

"Ah, kako super, kako prima," je poletelo iz suhega grla, čeprav sta bila navdušenje in sproščenost osebe, ki je Lux, še vedno neomajana, celo zdaj, le pridružila se jim je sebična želja po tem, da bi maček prenehal lizati lepi vrat svoje lastnice. Roke so se iztegnile proti ljubljenčku.

"Jaz sem Lux, Lux mi je ime, pravijo mi Lux. Ga lahko še jaz malo pobožam?" Kot otroku so se prsti ljubko pokrčili, in se dotaknili mehkega kožuha prijaznega mačka, ki se je v trenutku obrnil in začel oblizovati novi par rok. Dvignjene samozavesti so se roke izmuznile mačku pod spodnje šape in čez trenutek je že počival v novem naročju. Dolgi lasje, ki so Lux štrleli v vse smeri so očitno mačka izjemno navdušili. Kar takoj se je začel igrati s pobeljenim pramenom, ki mu je bil posebno blizu.

Silver je začutila, da se je veselju in razigranosti nenavadne pojave pridružilo še neko drugo čustvo, ki pa si ga ni znala preveč dobro razlagati in tudi ni vplivalo nanjo. Bilo je podobno želji po nečem, a vseeno ne čisto enako, hkrati pa se je zdelo, da je nenavadni osebi zaradi tega nekoliko neprijetno in da jo je vse skupaj nekoliko zmedlo.
"A, Lux si torej, me veseli, da sem te spoznala," je rekla in novemu znancu ali pa mogoče znanki podala mucka. Razmišljala je, ali je Lux moško ali žensko ime, a se ni mogla odločiti. Saj ne, da bi bilo to zelo pomembno, mogoče bi samo malo olajšalo pogovor in Silver je že razmišljala, da osebo kar naravnost vprašala, kako je s tem, a se je nazadnje premislila, saj se ji je zdelo preveč nevljudno. Namesto tega je pozornost raje prusmerila k mačku, ki se je zdaj navdušeno igral z razmršenimi lasmi in ni si mogla pomagati, da ji ne bi šlo na smeh.
Mogoče je bilo pa to tisto, kar si je zabavna oseba želala? Pobožati mucka? Vse skupaj je bilo še vedno malo čudno, a živalca je bila navsezadnje res prisrčna in tudi Silver se ji kar ni mogla upreti. Spomnila se je sicer, da ji nenavadno bitje pred njo še vedno ni odgovorilo, kje ima svoj kot, a seveda se ji ni zdelo nič nenavadnega, da o tem noče govoriti z neko neznanko.
"Se velikokrat takole sredi noči potepaš po ulicah?" jo je zato raje vprašala, potem pa je v smehu dodala: "Pa pazi, da ti muc ne populi vseh las z glave."

Maček od blizu ni dišal tako mamljivo kot v gospodaričinih rokah, toda Lux je bilo jasno, da se na gospodarici ne bo dalo potešiti pekoče žeje, saj je bilo napadanje meščanov prepovedano. In kadar se pošten vampir ni mogel hraniti z ljudmi, so mu morale zadostovati živali.

Maček se je pogumno lotil hladne dlani z zobmi in iz ustnic, ki so se vihale pod navihanim nosom je ušel kratek vzklik. Kdo bi si mislil! In vampirji naj bi imeli trdo kožo! Na srečo se je drobna rana, ki jo je z zobmi naredil mucek že začela celiti, maček pa je še bolj navdušeno začel grizti bledo dlan, kot da bi imela okus po sladoledu.

"Presneto! Ne zdržim več!" je razburjeno planilo izmed bledih ustnic. Žeja, ki se je polotila Lux v tistem trenutku, je bila tako močna, da se je ni dalo zadržati. Maček je nemočno zamijavkal, ko so ga zgrabile hladne roke in ga prižele k hladnemu obrazu, beli podočnjaki pa so se za trenutek zalesketali v soju brljave svetilke, ki je stala na samem koncu temne ulice.

"Kaže, da si mu kar všeč," se je zasmejala Silver, ko je mucek začel navdušeno grizljati bledo dlan. "No, vsaj tvoj okus mu je." Maček je še enkrat zagrizel v dlan, tokrat nekoliko močneje in Lux s tem napravil manjšo ranico, ki pa je na Silverino veliko presenečenje skoraj v trenutku izginila. Izginila?! Silver je presenečeno razširila oči.
"Kako si to nared..." je začela, a sredi stavka je obstala kot okamenela. Oči, ki se se še trenutek prej hudomušno lesketale, so nenadoma krvoločno zažarele in v njih se je pojavil rdečkast lesket, usta pa, ki so se pred sekundo še smehljala, so se razprla in razkrila snežnobele, ostre podočnike.
Silver se je v grozi opotekla korak nazaj in iz grla se ji je nehoti iztrgal prestrašen krik, ki pa se je nenadoma sprevrgel v tuljenje. Zaradi šoka se je nehote preobrazila v volka, a to je ni naredilo kaj dosti pogumnejše. Prihulila se je k tlom in še enkrat zarenčala na bitje, ki se je iz ljubkega in zabavnega sprevrglo v srhljivo, potem pa je dobesedno stisnila rep med noge in jo ucvrla nazaj po ulici v smer, iz katere je prišla.

zbrisano.

((Ne, tole izbriši in se odpravi v gostilno na pijačo. Lačnega vampirja ne smeš motiti pri jedi in noben vampir ne bo mirno jedel tačas, ko ga nek mimohodnik ogovarja in se nagajivo smehlja. Moj odgovor je bil nalašč napisan tako, da do kakšnega ugriza sploh še ni prišlo, ker se ne nameravam hraniti tu. Se ti kmalu pridružim v gostilni.))

Zobje so bili kakor noži in maček je prestrašeno odmjavknil, ko so se spustili proti njemu. Toda še preden bi se lahko zasadili v mehko mačje telo, je noč pretrgalo nečloveško tuljenje. Mnogobarvne oči Lux, ki so prej krvoželjno strmele v puhasto bitje, so se zasukale proti zvoku in zagledale osupljiv, grozovit prizor. Silver je izginila v noč, na temni ulici pa je zdaj stal ogromen srebrn volk, ki je na ves glas zavijal in razkazoval svoje zobovje. Maček je poletel skozi zrak z glasnim mijavom, od Lux pa je v tistem trenutku ostal le odmev krika. Če bi strah tako hitro ne dal kril navihanemu bitju, bi morda opazilo, da je bil volk prav tako prestrašen in je zbežal še preden bi uspel videti, kaj se je zgodilo mačku. Ta je zdaj sedel sredi prazne ulice in gledal na levo in na desno. Še dobro, da imajo mački devet življenj. To je bilo že njegovo tretje.

Videla je nekaj temačnih hiš in stopila na stransko ulico mesta. Victoria je svoje rdeče ustnice ukrivila v hladen samozaveste nasmešek. Podrgnila je po zidu neke stare hiše z razbitimi okni, prvo okno pa je bilo tako nizko, da je svojo koščeno roko položila na polico, se oprijela in vstopila vanjo. Polomljene omare. Pogledala je v vsako. Nič. " To hišo bi morali že zdavnaj podreti." Je rekla, odšla skozi okno in hitro izginila v noč.

____________________________________________________

May je povsem preslišala Armadalove besede o sprehodu, ki so bile mišljene najbrž bolj prijazno in pomirjujoče, kot so v resnici delovale. Pokimala je in odtrgala pogled od njegovih temno zelenih oči. Ko jo je prijel za dlan, jo je sunkovito odmaknila, kot bi skozi njeno kožo ob dotiku šinila elektrika. S hitrimi koraki sta se izognila nekaj radovednim obrazom in se znašla v slepi stranski ulici. Šele takrat se je May znova ustavila, Arm takoj za njo. Iskala je besede, ki bi lahko pojasnile njeno obnašanje, a zdelo se je, kot da nobeno opravičilo ne more razložiti njenega občutja. V glavi ji je bobnelo tisoč vprašanj in čustva so ji spet skoraj zameglila razum. Hkrati je mislila na Armadala, na Alexis, na svoje dolžnosti, obveznosti ...
"Oprosti, ampak ... Moram iti ..." je zamomljala skoraj nerazumljivo in se obrnila tako hitro, da ne bi ujela zmedenega pogleda v Armovih očeh. Naredila je nekaj hitrih korakov, skoraj je stekla, potem pa spet upočasnila svoj tempo. S tresočo dlanjo si je obrisala solzo jeze na samo sebo. Čeprav si ni želela priznati, je v sebi upala, celo prosila, da bi jo vampir, na katerega se je tako nenavadno in tako nerazumljivo navezala, vsaj poklical, stekel za njo in ji rekel, naj ne gre.

((Armadal))

Kolikor toliko mirno, pac glede na situacijo, je sledil May po ulici navzdol ter jo pri tem neprepricano pogledoval. Njen hitri odziv, ko jo je prijel za dlan, mu je povedal vec, kot bi si lahko mislila. Za naslednjim ovinkom, ki ju je privedel v slepo ulico, se je sunkovito ustavila in nato brez besed tudi obstala. Arm ni niti crhnil, saj je cakal, da sama izusti, kar jo tare. "Oprosti, ampak...moram iti..."je nekako izmomljala in se obrnila, da bi pobegnila. Nekaj trenutkov je se stal tam, malce zmajujoc z glavo. Bezanje, vedno bezanje, je tiho zavzdihnil, nato pa jo s telekinezo nezno zaustavil in obrnil proti sebi. V enem dolgem koraku je bil pri zbegani May in se zazrl globoko v njene oci. Pocasi, tiho, je zamrmral "Ne teci stran. To ne bo resilo nicesar."resno jo je gledal se naprej. "Ne boj se spregovoriti."je dejal nekoliko bolj nezno in se ji malce nasmehnil. Iztegnil je prst in obrisal sled ene same solze z njenega lica.

Ravno v trenutku, ko je spet nameravala pospešiti svoj korak, je May zaustavila nevidna sila, ki jo je za nekaj skund prikovala na mesto - dovolj, da je obstala in se presenečeno obrnila nazaj proti Armadalu. "Vem, da ne bo rešilo ničesar, Armadal, ampak ..." je zamomljala, nato pa se odkašljala in stopila korak nazaj ter si sama obrisala še zadnje sledi solz. Nekaj trenutkov sta zrla drug v drugega, potem pa se je May nasmehnila, četudi ne povsem pristno, in z njenega obraza je izginila še zadnja senca dvoma in nemoči. "Oprosti, ker se tako neumno obnašam," je spregovorila in zmajala z glavo ter za vsak slučaj stopila še en korak nazaj, ter se spet rahlo nasmehnila. "Otročje je, vem. Zato ne bi rada, da se med nama karkoli spremeni. Izjemno bitje si in vesela sem, da sem ti dala priložnost in sva postala prijatelja." Njene besede so zvenele odločno in samozavestno. "Hvala za vse," je še dodala,
"Zdaj pa bom res morala počasi iti. Nekaj nedokončanih stvari me še čaka v mestu." Pogledala ga je naravnost v oči, nato pa je bila z nekaj hitrimi koraki spet čisto poleg njega. Stopila je na prste in se na hitro sklonila k njemu in ga objela, preden se je spet umaknila na varnejšo razdaljo.

Tiho jo je opazoval. Tocno je vedel, skozi kaj gre, ko je stopila korak nazaj in ga nekoliko negotovo pogledala ter se odkasljala. Nekaj trenutkov sta v tisini gledala drug v drugega, nato pa se je May nekoliko nasmehnila in spregovorila. Nehala je govoriti in Arm jo je se nekaj trenutkov opazoval, nato pa ji je vrnil topel nasmeh "Hvala. Tudi jaz sem vesel, da si mi dala priloznost." Ob njenem objemu je bil tako presenecen, da se je komaj kaj odzval, potem pa je bila May ze nekaj metrov stran in je hitela proti glavnemu trgu. Arm se je nasmehnil in stresel z lasmi, ter opazoval postavo svoje nove prijateljice, dokler ni izginila za neko hiso. Popravil si je neubogljiv pramen las, nato pa se pocasi obrnil in v svistu vetra zdrvel v drugo smer in ven iz mesta.