Temna planota

-- JAMES
Lyra se je bila na otoku že dodobra udomačila. Spoznala je navade svojega klana, pridno se je urila in tudi zelo pogosto zahajala v čarovniško družbo, na svojo pravo družino že dolgo ni pomislila. Izgledalo je kot da se je po tistih divjih letih "potepuštva" njeno življenje končno umirilo. Lyra se je tako dolgo prepričevala, da ravno to ona potrebuje, da je v to skoraj začela verjeti. Dejstvo pa je bilo, da je imela čarovnikov in čarovniške vasice sedaj že čez glavo. Sicer je malce smešno in predrzno trditi, da je sredi vojne dolgčas, ampak Lyra ga je občutila. Vasice pravzaprav ni zapuščala, ampak je tam preživela cele dneve. Ni vedela več kaj naj počne sama s sabo in začela je hrepeneti po tistem kar je včasih imela. Sicer ni bilo ravno najbolj kvalitetno in vzorniško življenje, veliko je pretrpela, a hkrati se je zabavala. Vsaka noč je bila nova pustolovščina, vsak človek svoja zgodba. Odkar pa je tukaj cele dneve poseda in bere knjige ter tudi sama kaj spiše. Saj je bilo tudi to koristno, a vseeno tu pa tam si je zaželela malce akcije. Na njeno žalost pa ni dobila nobene pomembnejše naloge, ker naj bi bila premalo izkušena in bi lahko ogrozila operacijo. Brezveze. Tako se je Lyra odločila, da si bo pač sama naredila življenje bolj zanimivo. Že nekaj mesecev se je skrivaj ponoči plazila ven iz vasice in se potikala tudi po drugih delih otoka.
Danes se je odpravila na ozemlje volkodlakov. Tam je bila že nekajkrat in z vsakim izhodom je bila bolj pogumna, ker do sedaj ni imela nobenih incidentov. Mogoče bo pa danes le izvedela kaj koristnega. Namesto oblek, ki jih je ponavadi nosila, si je danes raje oblekla temne hlače, ki niso bile ravno najbolj priljubljeno oblačilo žensk v tistem času. V bistvu je bila celotna njena odprava črne barve, kar je seveda logično, saj jo v temi ne bo tako lahko opaziti. Ni pozabila niti na kapuco in si tako prekrila svetle lase. Nazadnje je vzela majhno torbico v katero je spravila šopek preobjede. Za vsak slučaj. Vseeno ne more kar tako skakljati okoli.
Pot do sovražnikovega ozemlja ji je bila že dobro znana. Tiho se je premikala po samotni pokrajini in pozorno poslušala, če bo kje zaznala kakšen šum. Ni točno vedela kaj jo je napeljalo k temu, mogoče je bil pogovor, ki ga je pomotoma slušala danes zjutraj. Temna planota. Odločila se je, da se po napotila prav tja, čeprav ni bila tako blizu.
Ni vedela koliko časa je minilo, ampak zdela se ji je cela večnost. Pot je bila precej naporna zaradi vzpona in tudi zaradi rastja. Kmalu je začela obžalovati svojo odločitev. Zakaj zavraga se ni prej pozanimala kako se pride sem gor? Odločila se je, da se bo obrnila. Za danes je imela dovolj.
V tiste trenutku, ko je razmišljala o svoji vrnitvi, se zaslišala nek šum. Njena reakcija je bila hitra, refleksna. Stisnila se je ob deblo neke smreke in zadržala dih. Pozorno je prisluhnila. Vedela je, da je nekdo blizu nje in zdelo se ji je, da ima štiri noge. Ni bila pa prepričana. Kar jo je bolj skrbelo je bilo to, da če ga je ona zaznala, je verjetno tudi bitje njo. Resda je bil njen vilinski čut precej izostren, ampak bila je prepričana, da je volkodlakov prav tako. Če ne še bolj. Navsezadnje je bila le polvilinka. Tiho je segla v torbico in iz nje potegnila preobjedo, ki je bila že malce uvenela, čeprav si je pomagala s čarovnijo. Šopek je prijela v roko kot da je meč. Če bi jo sedaj videl kakšen navaden človek, bi se ji začel smejati. V rokah je držala rožo, kot da ima najmočnejše orožje na svetu. Saj proti volkodlaku je tudi bilo, a zavedla se je, da ko je preobjedo vzela s seboj ni razmišljala o tem na kakšen način bo z njo premagala volkodlaka. Najboljša možnosti se ji je zdela ta, da ga prime in z njo podrsa po kožuhu, ampak ta je bila popolnoma nemogoča. Ni bila dovolj močna. Torej v najboljšem primeru bo imela priložnost, da preobjedo v volka vrže in moli, da ga zadane ter povzroči neznosne bolečine. To je bila pa zopet bolj težko verjetno. Dvomila je, da bi se volku kaj zgodilo le od enega dotika. Če bi do njega sploh prišlo. Kljub temu da je ugotovila, da si s preobjedo v bistvu ne more sploh pomagati, jo je še vedno držala v roki. Upala je, da se bo volkec ustrašil.
O moj bog! Popolnoma je pozabila. Tudi če je volk ne more zaznati, lahko zazna njena čustva. Poskušala se je umiriti, a se ni mogla. Ni vedela kako točno ta reč deluje pri volkodlakih. Upala je le, da on čuti svoj strah in ne njenega, da je ni zavohal, videl ali slišal. Vedela je, da je možnosti za to zelo malo, ampak vseeno. Upanje umre zadnje.

Življenje je nekaj najbolj dragocenega, kar si lahko zasluži vsako bitje tod naokrog. Življenje je dar, ki so nam ga bili podarili predniki. A ne glede na to kako gledamo na ta dar in kako ga vzdržujemo se lahko to, vsakič obrne na glavo. James ni več imel ob sebi kmetije, dolgih žitnih polj, jutranjih svežih zajtrkov ter seveda svoje preljube žene. Vse se je v trenutku postavilo na glavo. Bil je žival in hkrati človek. Iz samega nekoč plena se je sedaj spremenil v samega plenilca. S preobrazbo se dolgo ni znal sprijazniti. Vedel je, da je ta za čistokrvneže skoraj brez težav. Za njih je bila celotna preobrazba kosti, telesa ter čutov preprosto in običajno. Zanj je bilo to nekaj najbolj bolečega, kar je občutil v življenju. Težko se je privajal stranskim učinkom njegove preobrazbe, ki pa so bili predvsem poostreni čuti ter zmožnost branja tujih čustev. Zavedal se je tudi močne spremembe v njegovi fizični moči, te seveda nikoli ni manjkalo v njegovem prejšnjem življenju. Ahh toliko spominov, ves trud in delo je bilo postorjeno zaman. Se je zamislil James. Tokrat mu vsaj teh ni moral nihče brati. Na živce mu je že šla vsa družba volkodlakov, kjer je moral imeti vso vest čisto, kot bel list papirja. Čas je bil da razišče njegov teritorij. Vedel je, da mora ostati skrit. Nihče ni maral posebnih ljudi, spak. Vsaj tako je doživel zunaj tega otoka. Seveda pa tukaj ni bilo veliko drugače. Vse rase ki so prevladovale na otoku, si niso rade segale v roko ter skupaj pohajkovale v družbi. Če je kdo od drugih ras presegel svoj teritorij, se je nenadoma vse postavilo na trne. Bil je tudi čas da si je James ogledal svoj življenjski prostor, v katerem bo moral preživeti kar lep čas. Odpravil se je na majhen sprehod ob tem pa je seveda dobil naročilo od vodilnih članov klana, da mora raziskati svoje sposobnosti in čute. Vsa slabost pri volkodlaku je bila sama preobrazba. Tekanje naokrog na vseh štirih z večjo hitrostjo kot pri ljudeh ter izrabljanje vsaj trikratne moči vseh čutil, je bilo več kot zabavno. Tako se je še vedno po gostem gozdu iglavcev, odpravil na pot do viška planote. Tam si je nameraval ogledati vso okolico svojega teritorija. Med potjo je skoraj neslišno tekal mimo velikih korenin ter mimo skalovja, ko ga je nekaj zaustavilo. V ozračju je zaznal drugačen vonj. Definitivno ni pripadal volkodlaku, kar je pomenilo, da se je na njegovem teritoriju nahajal vsiljivec. Čeprav njegov vid ni bil ravno najboljši je napel ušesa ter se poskušal skoncentrirati na zvoke človeške hoje. Vonj je postajal vedno močnejši in natančnejši. Vsiljivec ni bil oddaljen več kot nekaj sto metrov od njega. Nekje v njegovi notranjosti se je nenadoma pojavila jeza. Vsiljivec je hotel razkrinkati njegov klan, njegov dom in njega samega. Izgubil sem vse, ne bom dovolil da izgubim še to kar imam sedaj. Se je zamislil. V volčji obliki je nato močno zatulil v tiho gozdno ozračje. Svojega nasprotnika je hotel prestrašiti. Strah je bilo v tem trenutku njegovo najboljše orožje. Pognal se je v dir, za močnim vonjem, ki ga je oddajal vsiljivec. S svojimi volčjimi očmi je daleč zagledal črno postavo. Sprva ni vedel ali gre samo za privid a vonj ter sluh sta takoj potrdila da gre za bitje. Začel je teči med drevesi ter tako skušal svoj črn kožuh spojiti z ozadjem.
"Izgini od tod!"
Je zaklical v volčjem glasu, ki je zvenel le kot jezni lajež. Postava je bila dobro zakrita, njenega obraza ni mogel razbrati. Tako se je ustavil nekaj metrov pred njo, ter na ves glas zarenčal. Jameseve volčje rumene oči so se ostro zapičile v postavo. Ostri in beli zobje so bili v trenutku izpostavljeni. Še enkrat je hotel prebrati postavin vonj, ki je že skoraj dišal po pravi hrani. S telesom se je sklonil nižje ter se pripravil na skok.

Lyra ni mogla slišati ničesar več. Ni vedela, če je to zaradi panike in straha ali pa dejansko ni bilo nikogar. Mogoče se ji je samo zdelo, mogoče je bil le veter. Kako sem neumna! Streznila se je. Bila je jezna sama nase. Kako je lahko pozabila na vse in postala tako neprevidna in zaletava? Prve mesece svojega bivanja na otoku si ni niti upala premakniti iz vasice, zdaj pa je ponoči pohajala okrog brez da bi komu to sploh povedala. Želela si je, da se sploh ne bi odpravila sem. Želela si je, da sploh nikoli ne bi zapustila doma in v tistem trenutku je zopet pod dolgem času pomislila na družino, ki jo je osem let nazaj zapustila.
Za sekundo se je sprostila, ko je zaslišala tuljenje. Zgrabila jo je panika in čeprav je hotela zbežati, se ni mogla premakniti. Kot da bi bila zalepljena na smreko. Ni vedela kaj naj stori, še nikoli prej se ni znašla v takem položaju. Vedela je, da se ji volk bliža. Čutila je, slišala ga je. Roka v kateri je držala preobjedo se ji je tresla od strahu. Za tek je bilo že prepozno, tako ali tako pa bi jo ujeli. Lyra je bila sicer precej hitra, ampak z volkodlakom se pač ne more kosati.
Tako je nepremično čakala kaj se bo zgodilo kot da se sploh to ne bi dogajalo njej. Ni vedela ali je bil to pogum, norost ali pa je bila še vedno paralizirana zaradi panike. Še preden bi se lahko odločila, je že stal pred njo in ugotovila je, da je bil le strah in nič drugega. Nikoli še ni srečala spremenjenega volkodlaka. V otroštvu jih je nekaj poznala, ker so živeli skupaj, ampak so bili vedno v človeški obliki. Tale volkodlak pa je izgledal zelo jezen. Bila je hvaležna vsaj za to, da se ji ni priplazil za hrbet, saj ne da bi bila sedanja situacija kaj boljša. Kakorkoli, pred njo je bil volkodlak in po vsej verjetnosti je bil to njen konec. Ko je zalajal na njo, je dobila kurjo polt. Pozabila je na preobjedo, ki jo je bila že prej nezavedno izpustila iz roke, pozabila je na vse mehanizme obrambe. Umrla bo. Umrla bo tukaj, zdaj, sama in to zaradi lastne neumnosti. Nikogar ni, ki bi ji lahko pomagal in sama si tudi ni znala, ker ni mogla niti več razmišljati. Volkodlak jo bo raztrgal, pojedel, razmesaril, karkoli pač volkodlaki naredijo s svojimi žrtvami. Konec je z njo.
Imela je le toliko moči, da si je znela kapuco z glave. Ni vedela zakaj je to naredila. Zato da volkodlak vidi njo ali pa mogoče, da ona boljše vidi njega. Zagledala ga je v popolnem volkodlakskem sijaju in izgledal je bolj grozeče, bolj strašno kakor prej. Začutila je, da so ji po licu začele teče solze, a kljub vsemu ni ničesar rekla. Ne bom prosila, ne bom prosila, ne bom prosila. Sama sebe je držala nazaj, ker najraje bi se vrgla na kolena in prosila naj jo ohrani pri življenju, a tega ni hotela. Verjetnost, da bi ji ta krvoločna zver ustregla je bila po njenem mnenju zelo majhna. Če pa že mora umreti bo obdržala vsaj svoj ponos, drugega tako ali tako nima.
Ni ga mogla več gledati. Bilo je grozno. Ko ji je pokazal zobe in se postavil na napadalno pozo je avtomatsko zaprla oči ter glavo obrnila na stran. Nikoli ni verjela, da se ti pred smrtjo odvrti celotno življenje, ampak sedaj je vedela, da je to res. V nekaj sekundah je podživela svojo preteklost. V misli si je priklicala ostanke podobe svojih staršev. Dolgo se je trudila, da bi pozabila svoje otroštvo, svoj rodni kraj, a nanometrski košček nje si je vedno želel, da si jih lahko samo še enkrat srečala. Sedaj pa je vedela, da do tega ne bo prišlo.
Noge je niso mogle več držati. Podrsala je po deblu in pristala na tleh. Bila je pri zavesti, a nad svojim telesom ni imela nobene kontrole več. Toliko o tem, da bo ohranila vsaj ponos.
"No, daj že! Kaj čakaš?" se je slišala reči in ni vedela odkod je to prišlo, ampak dejansko je tako mislila. Minilo je le nekaj sekund, a zdelo se ji je kot da so minile ure in hotela je, da bi bilo te more čimprej konec. Upala je le, da bo opravil hitro in da ne bo preveč trpela.

Strah je bilo edino čustvo, ki ga je James lahko z lahkoto prebral iz vsiljivca. Zmotil se je o njem, na pogled ni izgledal tako nevaren. Kapuca tega je počasi zdrsela na njegova ramena in končno si je lahko ogledal njegov pravi obraz. Za trenutek je nehal renčati, njegova ušesa pa so se radovedno postavila po konci. Iz kapuce so na dan padli svetli lasje in nežen obraz ženske. Bila je veliko mlajša od njega a v svoji človeški obliki, bi ji bil lahko skoraj oče. Bila je lepa in nedolžna, ni bila vredna krvi ter nasilja. Zakaj... zakaj si prišla sem. Je v mislih rekel James. Počasi se je dvignil a v napad ni skočil. V njenih rokah je počival majhen šopek, ki je bil predvsem zanimivega vonja. Zarenčal je ter se ji počasi približal. Ženska je še vedno oddajala velike količine strahu. Ni je krivil za to, tudi sam je bil precej prestrašen, ko je prvič srečal pravega volkodlaka. Iz ust se mu je počasi pocedila slina, ko je nenadoma ženska spustila šopek, da se je ta zakotalil po tleh. To je vzpodbudilo pozornost pri njem. Vonj je nenadoma postal tako močan, da ga je povsem zmedlo. Jamesovi čuti v obliki volkodlaka so bili še posebej poostreni. Za njegov gobec je bilo to preveč. Neznana vsiljivka, je svoje telo začela pritiskati na deblo. Od strahu ji je počasi začela izginjati barva iz obraza. Vonj šopka, ki je ležal na tleh je postajal močnejši, kar pa je Jamesa še posebej motilo. Glasno je zopet zarenčal ter se pripravil na napad. Sklonil se je in se skoraj z gobcom dotaknil tal, ko je vsiljivka izrazila željo po smrti. Na mestu je nenadoma odrevenel. Isti prizor ga je spomnil na zadnje sekunde življenja svoje žene, ko jo je napadel volkodlak. Je tudi ona prosila za hitro smrt? Že res, James je takrat postal volkodlak a definitivno se ni videl samega sebe kot morilca. Njegova žena je podlegla ugrizu tega. Poškodbe so bile preveč velike, da bi lahko prišlo do preobrazbe. Previdno je stopil korak proti vsiljivki a je ni spustil iz oči. Čeprav je poskušal držati vonj izven svojega gobca je vonj nenavadnega šopka postal prevelik. Jamesov pogled se je nenadoma zameglil. Močno je prhnil skozi nos ter se hitro odmaknil. Z očmi je preletel šopek na tleh. Vsiljivka je bila definitivno pripravljena na srečanje z njim. Ponovno je zarenčal a se tokrat poskušal sprehoditi okrog šopka, proti njej. Vonj je bil neznosen. Bilo je kot bi si v gobec nasul ves kozarec popra. Ves čas ga je sililo na kihanje ter mu s tem meglilo vid. Čeprav pa njegov vid ter vonj nista bila več v poštevo je imel še vedno izvrsten sluh. Njeno hitro dihanje jo je hitro izdalo, da še vedno ni izgubila strahu. Šopek torej služi kot odganjalo... izgleda da bom moral to opraviti drugače. V njegovi človeški formi, čutila niso delovala več tako brezhibno. Sunkovito se je postavil na obe nogi in njegovo telo se je počasi začelo spreminjati nazaj v človeka. Ostri zobje so se počasi zravnali ter postali naravni človeški, njegove kosti so nežno zapokale ter se uredile nazaj v človeško postavo. Kmalu so se pojavile tudi njegove človeške rjave oči a njegova brada je bila še vedno nekoliko gosta. Tako je stal pred njo, v svoji človeški obliki in jo še vedno gledal iz viška.
"Kdo si? Kaj počneš tukaj?"

[Lyra ima 24 let tku da bi ji bolj težko bil oče ]

Lyra je bila na tleh in oči je imela še vedno zaprte. Ker se nekaj sekund ni zgodilo nič, je malce poškilila, da bi videla kaj se dogaja. Vedela je, da je volkodlak še vedno tam, ampak ni ji bilo jasno zakaj se obira. Saj je bila popolnoma nemočna. Mogoče si je premislil. Lyra je upala, da si je premislil, čeprav je o volkodlakih prebrala in slišala že marsikaj. Nihče ni imel lepih besed za njih, ko so bili spremenjeni v volke, res pa je bilo tudi to, da so bile to besede čarovnikov iz otoka, ki so že vnaprej programirani, da sovražijo to vrsto. V spomin si je poskušala priklicati imena njenih nekdanjih prijateljev, ki so bili volkodlaki, a se jih ni spomnila. Mogoče je bil kriv strah. Videla je le meglene slike obrazov dečkov in deklic starih petnajst let.
Glavo je obrnila proti volku in ugotovila kaj je razlog, da se tako obira. Čeprav je bila preobjeda malce uvela in zmečkana zaradi njenega pritiska, je še vedno vplivala nanj. Bilo je dovolj, da je rastlino zavohal pa ga je vsaj malce ohromila. To ji je vlilo malce poguma. Sedaj je imela pogled popolnoma uprejen nanj in ko se je približal rastlini, ga je zmedeno pogledala. A ne ve, da mu to škodi? Ni vedela kaj se gre. Nato ji je padlo na pamet, da mora biti verjetno mlad volkodlak in se še ne pozna toliko. Druge razlage ni imela, saj so se volkodlaki izogibali preobjedi tako kot se čarovniki izogibajo zlati detelji.
Mislila je, da je se je rešila. Očitno ga je preobjeda zelo motila in v najboljšem primeru bo odšel stran, ker pač ne bo imel druge možnosti. V najslabšem bo tukaj čakal. Niti na pamet ji ni prišlo, da bi se lahko spremenil nazaj v človeško obliko zato je bila še toliko bolj presenečena, ko se je to začelo dogajati. Očitno še ni bila rešena. Glavo je obrnila stran, ker ji je vse skupaj izgledalo preveč grozljivo, preobrazbe ni mogla gledati. Že slišati ni bilo nič kaj prijetno.
Po šumih je prepoznala, da je morala biti preobrazba končana in zopet se je obrnila proti volkodlaku. Zdaj je na njegovem mestu stal odrasel moški. Lyra je mislila, da v človeški podobi volkodlak ne more biti tako strašen, a Lyro je bilo vseeno še vedno strah. Čeprav je človek, je bil še vedno miljonkrat močnejši od nje. Vseeno pa se je spravila toliko k sebi, da se je zopet postavila na noge in si obrisala solze. Pred njim se je počutila kot majhen otrok, ki je naredil nekaj hudo narobe in sedaj jo je čakala grozljiva kazen. Nepremično je zrla vanj in razmišljala kaj bo sedaj naredil. Jo bo napadel? Bo odšel stran? Jo bo peljal v vas k volkodlakom? Slednjega se je najbolj bala. Bila je prepričana, da ne bi imeli niti malo usmiljenja do nje.
Ko jo je ogovoril se je zdrznila. Ustrašila se je njegovega tona, ki ni deloval prijazno. Saj to je bilo za pričakovati. Ni vedela kaj naj odgovori. Kaj naj reče? Ne more reči, da je prišla vohljati za njegovim klanom. Mogoče bi pa cenil resnico. Ah, daj no Lyra ne bodi trapasta! V mislih se je prepirala sama s seboj dokler ni ugotovila, da je preveč časa tiho in bo ta tišina izgledala samo še bolj sumljivo. "Jaz... Ne..." je začela. Glas se ji je še vedno tresel od strahu in panike. "Ne vem. Izgubila sem se." je rekla prvo, kar ji je padlo na pamet. "Nisem oborožena." je sledilo. Nič od tega ni bilo res in ji je bilo še isto sekundo žal, da je sploh kaj rekla. Joj, Lyra! Še bolj si se zapletla! Ozrla se je, če je bila mogoče v bližini kakšna skala. V temi in pri tem rastju itak ni bilo videti nobene tudi če bi bila.Krasno! Ovijalke, ki jih je sama znala pričarati niti približno niso bile dovolj močne, da bi ga lahko zadržale. Sploh sedaj ko je bila pod stresom. V stresnih situacijah je vedno zelo slabo čarala. "Ne vem zakaj sem prišla sem." je na to bruhnilo iz nje. "Zanimalo me je kaj je tukaj." je rekla in to je bilo delno res. "Čarovnica sem." je zašepetala. Čeprav ni bilo zraven njega nobenega, se ni hotela dreti na vse grlo. Lahko bi jo kdo slišal. Upala je, da se bo mogoče on sedaj malce odmaknil. Čarovnik se kot čarovnik rodi in on pač ni mogel vedeti kako močna je ona v temu. Lahko bi bila super vešča, čeprav bi lahko iz njene reakcije, ko ga je zagledala predvideval da to ni.

[Whoops FAIL XD pisal sem med predavanji, kaj čem....]

Zaradi majhnega šopka, ki je oddajal presneto grob vonj se je še vedno, čeprav v človeški obliki počutil, kot bi imel vročino. Jasno mu je bilo da preobrazbe ni hotela videti. Včasih se je le ob misli zgrozil, kako mora zgledati ves postopek. Bila je krhka in s svojimi močmi bi jo lahko zlomil v trenutku. A nekaj mu je dalo vedeti da je bila sedaj bolj sproščena in v njej ni več bilo zaznati toliko strahu kot prej. Šopek je moral nekako vplivati na volkodlake in to je naredila namerno. Na slednje odgovore vsiljivke, se ji je James le še nekoliko približal. Žila na sencih mu je začela jezno trzati. Čarovnica? To je bilo zopet nekaj novega zanj. Torej na otoku so obstajali čarovniki. To nikakor ni pomenilo nič dobrega. Čeprav je bila fizično krhka je to lahko pomenilo, da se je nekje globoko v njej nahajala neizmerna magija. Vse skupaj je bilo tukaj precej nevarno zanj. Proti njej je iztegnil roko ter jo močno prijel za črn plašč. Z vso silo, ki jo je trenutno dopuščal jo je potegnil vstran od šopka, ki je trenutno slabil Jamesove sposobnosti. Nato je zopet stopil k njej. Vid se mu je ponovno začel izbistrevati čeprav je vonj še vedno bil malce prisoten.
"Zanimalo te je kaj je tukaj?"
Jo je jezno vprašal.
"Potem moraš imeti izredno dober razlog, zakaj te preprosto ne raztrgam na koščke, kot to počnejo vsi ostali v moji vrsti!"
V sebi je zopet začitil jezo a svojih izrečenih besed še vedno ni mislil zares. Morda je bil eden izmed največjih plenilcev vendar ni bil narejen za ubijanje nedolžnih. Močno je stisnil pesti v členke, da so ti spustili majhne poke kosti.
"Le kako si drzneš priti sem?! Moj tulež, so najbrž slišali bližnji volkovi in dvomim da bodo upočasnili tek samo, ker si moraš izmisliti dovolj dober izgovor, da te ne predam svojemu klanu."
Zadnje besede so se nekoliko zatresle. Ni vedel kaj se bo zgodilo z njo, če jo preda ostalim lačnim volkodlakom, ki najbrž že od rojstva jedo človeško meso za kosilo. Pravzaprav tega nikakor ni hotel vedeti. Vendar s svojim vpitjem se je strinjal. Ko je vsiljivko opozoril na svoj napad, je najbrž opozoril tudi bližnje volkove, ki pa tega niso vzeli kot lažni alarm. Izpustiti je ni smel, saj bi ga lahko obravnavali za izdajalca, kar bi zopet pomenilo njegovo smrt. Tudi ubijanje nje, je prišlo izven pošteva, zato je preostalo le še eno.
"Torej. Kako se bova dogovorila? Se boš predala mojemu klanu ter svojo usodo prepustila, mojim lačnim tovarišem? Ali pa se boš pomerila z menoj in s svojim znanjem, ki si ga pridobila pri čarovnikih, nekako pobegnila iz tega teritorija?"
Moral je biti prekleto prijazen bivši kmetavzar, da se je lahko pogajal s sovražnikom. Navsezadnje je upal, da se bodo stvari izšle, tako kot si je zamislil. Namrščil se je ter nato stopil korak nazaj. Njegova brada je zopet postala gostejša in oči so se mu spet posvetlile. Padel je na vse štiri ter se zopet spremenil v črnega volka. Njegovi beli zobje so nevarno zasijali.
"Kmalu bodo tukaj."
Je poskušal izgovoriti še zadnje besede a s tem je le še jezno zalajal na vsiljivko.

Lyra je v svojem mladem življenju imela opravka z veliko moškimi, a takšnih grobijanov kot je bil tale ni veliko srečala. Ko jo je potegnil vstran, je zopet občutila strah. Ni vedela kaj naj pričakuje, a to je bilo zagotovo med zadnjimi. Žalostno je ugotovila, da je zopet naredila napačno potezo. Zakaj sem mu povedala, da sem čarovnica? Trudila se je, da ne bi izgledala preplašeno, a vedela je, da volkodlaka ne bo mogla preslepiti. Ko jo je zgrabil, se niti upirati ni mogla, tako hitro je vse potekalo.
Bil je bolj jezen kot si je zamišljala. Ni vedela zakaj se je vedno tako bala vampirjev, sedaj se je prepričala, da so volkodlaki še stokrat huji. Vampirji so pa vsaj prijetni na pogled (čeprav volkodlak sploh ni izgledal slabo) in veliko bolj očarljivi.
"Divjak." je rekla skozi stisnjene sobe. Ni vedela od kod je prišla ta moč, mogoče je končno dojela, da je velika verjetnost, da je to njena zadnja noč življenja in je popolnoma vseeno kaj reče ali pa kaj naredi.
Ko je omenil svoje tovariše se ji je zazdelo kot da ji je vsa kri v žilah zmrznila. Seveda so ga slišali, kaj pa drugega. Majhna verjetnost je bila, da bi lahko premagala enega volkodlaka, proti celotnemu tropu pa ni imela nobenih možnosti. Kaj zdaj?
Ko ji je predlagal dvoboj je bila presenečena. Tega ni pričakovala. Zakaj bi se hotel bojevati z njo in tvegati poškodbo, ko bi jo lahko z eno potezo onemogočil in odnesel v vas? Kaj je narobe z njim? Lyra je resda zelo trenirala, ampak nikoli se ni še zares spopadla. Preklela je tisti dan, ko je prišla na ta neumni otok. Iz ene vojne je prišla v drugo. Res ni imela sreče.
Volkodlak se je umaknil stran od nje in pričakovala je, da se bo spremenil. Sedaj je bila njena priložnost. Morala je ukrepati hitro. V glavi ni imela nobenega pametnega načrta in vse kar je naredila je bilo nagonsko. Kaj dosti možnosti s svojimi močmi ni imela. Skal ni imela v bližini, plaz pa bi lahko zasul tudi njo. Ostala ji je le ena možnost. Moški se še ni do konca spremenil, ko so se iz njenih dlani izvile tanke ovijalke, ki so bile usmerjene proti volkodlaku. Kaj se je zgodilo naprej ni niti videla. Zgrabila je preobjedo in se pognala v beg. To mogoče ni bila najbolj pametna rešitev, a kaj bi pa naredila v spopadu z njim? Glavo bi ji odgriznil preden bi sploh rekla a. Sploh se ni ozirala nazaj, tekla je kolikor hitro je lahko šla. Po obrazu je morala biti cela spraskana zaradi dračja in vej, a ji ni bilo mar. Hotela je stran iz tega kraja in če ji uspe si je prisegla, da se nikoli več ne bo vrnila sem. Volkodlaki so bili grozna bitja. Grozna! V tistem trenutku so bili zanji obupni stvori, ki jih je vodil le nagon in v sebi niso imeli niti kančka razuma ali sočutja. Začutila je odpor in sovraštvo, ki ga ni čutila nikoli do nobenega živega bitja. Lyra je bila vedno proti vojni, zdela se ji je izguba časa, na vsa bitja je gledala enako in tisti, ki so zaradi trpeli so se ji smilili. A v tistih trenutkih ko se je borila za življenje je pozabila na svoja stara prepričanja.

[Ej, sam to je pa čist preveč scary Ne me pojeest ]

Preobrazba je bila zanj že skoraj mala malica, če je seveda odštel ostre in tope bolečine v telesu. Nekaj pa ga je le uspelo zaustaviti med preobrazbo. Naenkrat se ni moral ne skloniti, ne premakniti. Okrog nog ter rok so se ga ovile majhne a ostre ovijalke. Vsiljivka je izbrala torej drugo pot. Jamesu je to precej odleglo. Nasmehnil se je, ko je zbežala od njega. Pobrala je tisit čuden šopek ter odhitela naprej. Zdaj je varna... Se je zamislil. Nekaj pa ga je le begalo. Sam je bil novinec pri volkodlakih, morda samo zaradi tega, ni poznal tistega močnega vonja šopka. Njegovi čistokrvni tovariši, so imeli vonj močneje razvit kot on sam, vsiljivko bodo lahko zaznali že na kilometer daleč. V trenutku je zaustavil preobrazbo. Njegova podoba se je počasi začela spreminjati nazaj v človeško. Ves postopek je bil zopet nov in nič kaj bolj prijeten. Ovijalke so bile trše kot si je predstavljal a njegova moč in trma sta bili močnejši. Napel je vse mišice na svojem telesu ter se pognal naprej. Ovijalke se niso hitro vdale, sprva so se globoko zarile v njegovo kožo a nato le popustile ter počile. James se je opotekel in se za trenutek zazrl v svoje roke. Iz njih je počasi curjala kri. Morda bi moral obrati tudi jaz kakšno drugo pot... Se je zamislil a takoj zatem so ga prekinili glasovi volkov, ki so izvirali precej daleč nazaj. Sprva je njegov klic blefiral, zato ga je to sedaj še bolj prestrašilo. Umrla bo zaradi mene... Močno je stresel z glavo ter se z jezo pognal za njo. Njegova hitrost ga je zopet presenetila, čerpav je bil v človeški obliki, je zanj tekel precej hitro. Preskočil je nekaj korenin dreves ter ostalega skalovja. Še dobro da je ostal v človeški obliki saj je vonj tistega šopka postajal vse ostrejši. Vid se mu je zopet začel megliti. Počutil se je nekoliko omotičnega a nato je na ves glas zakričal. Jezni krik, je bilo slišati bolj kot ponorelo volčje renčanje kot človeško vpitje. Bil je tik za petami vsiljivke. Njen strah je bilo z lahkoto začutiti v ozračju. Tekla je precej hitro za čarovnico a za to je bil najbrž kriv ves adrenalin. Grobo je iztegnil roko za njo ter močno poprijel za njeno kapuco. Slišalo se je pokanje šivov a jo je vseeno uspel zaustaviti. Skočil je pred njo in opazil, da se je njegova krvavitev pospešila. Bil je precej zadihan, saj ni imel veliko kondicije. Njegova kri se je nahajala tudi na njeni obleki. V roki je obdržal kos kapuce. Jamesove oči so bile še vedno temno rjave a v njih je plavala mešanica jeze in zaščitništva. Pogledal jo je v oči nekajkrat globoko prhnil skozi nos. Bil je šopek, ki ga je neznosno dražil.
"Tekla si v napačni smeri."
Je spregovoril popolnoma mirno. V daljavi so se že jasno slišali glasovi ostalih volkodlakov. Dvignil je drugo roko ter z njo nakazal smer, kjer se je čez nekaj kilometrov končal teritorij volkodlakov.
"Pojdi v tisti smeri. Teči in se ne obračaj nazaj, vse dokler za sabo ne pustiš te planote. Upam, da te več ne srečam tukaj... kajti drugič, ne bom več tako prekleto prijazen."

[haha kjut ]

Lyra je tekla na vso moč. Ni sploh vedela kje je, bilo je mogoče, da teče še globlje v teritorij volkodlakov. V daljavi je slišala tuljenje, a zaradi vse zmede ni mogla razločiti od kod prihajajo. Spodbudili pa so jo, da je tekla še hitreje. Zdelo se ji je tudi, da sliši korake za seboj, a vedela, če so le blodnje ali je bilo res. Potem je razločno slišala renčanje in bila je prepričana, da so jo dobili volkovi. Ni pa se ustavila teči dokler je nekaj ni zgrabilo za kapuco in jo na ta način zaustavilo. V tistem trenutki se ji je verjetno srce ustavilo biti za eno milisekundo. Naglo se je obrnila in pred seboj zagledala volkodlaka zaradi katerega je bežala. Bil je v človeški podobi in zelo je krvavel. Očitno ji je uspelo pričarati močne ovijalke. Ko ga je zagledala tako krvavega, se ji je za trenutek zasmilil. Vse to je bila njena krivda, ker sploh ne razmišlja o posledicah. Iz čistega dolgčasa se je odpravila vohljati pod drugih teritorijih, zdaj pa je mogoče, da bo morala svojo neumnost plačati z življenjem.
Bila je pripravljena na to, da bo stekla naprej. Ni bila paralizirana kor prej, zdaj se je hotela na vse mogoče načine rešiti. Pričakovala je, da marsikaj, zagotovo pa ne tega, da jo bo hotel rešiti. Nejeverno ga je pogledala. Kaj je narobe z njim? Zakaj mi daja nasvete? Mogoče me pa hoče speljati na napačno pot. Ne, to nima smisla. Saj ne potrebuje celotnega klana. On sam bi jo lahko premagal brez težav.
Odločila se je, da mu bo verjela. V tem položaju ni imela veliko izbire. Možnosti, da bo preživela, so bile zelo majhne. Njegova prijaznost ali kakorkoli bi se lahko temu reklo je v njej vzbudilo še večjo slabo vest. Še enkrat je ošvrknila rane na njegovih rokah, rane, ki jih je ona naredila, medtem ko jo pa on zdaj rešuje. S svojo roko je refleksno segla proti njegovi in se je tudi na rahlo dotaknila v bližini rane, nato jo je hitro umaknila kot bi se spekla. Zakaj sem prišla sem? Kako sem neumna! Želela je, da bi mu lahko pomagala, a za njo je bila vsaka sekunda pomembna. Volkodlaki so bili zelo blizu. Odločila se je, da bo raje pomagala sebi, volkodlak se bo že pobral. Saj mu ne bo nič. Zakaj bi mu sploh pomagala? Moral bi jo pustiti pri miru in nič od tega se sploh ne bi zgodilo. S tem se je poskušala potolažiti in krivdo predati njemu, čeprav je vedela, da v resnici ni on kriv. V tistem trenutku pa je morala verjetno v to.
»Hvala.« je bilo vse kar ji je uspelo reči. Še zadnjič ga je pogledala, nato se je obrnila ter zopet začela divje teči. Izginila je v noč.

[A boš ti tuki še kej pisal al smo zaključla? Začneš ti v naslednji temi al začnem jaz?]

Noč je postala hladnejša. Oblaki so tesno zakrivali mesečino, katera je neznosno dražila Jamesa. Kmalu se več ni moral kontrolirati. Padel je na kolena in preobrazba se je začela sama od sebe. Volkodlaki, ki so zaslišali njegovo tuljenje so prispeli do njega. Vsiljivke že zdavnaj ni bilo več na tem teritoriju. Za njo pa je davnaj odšel tudi tisti vonj. James se je ponosno postavil proti vsem drugim tovarišem, ki pa niso bili tako veseli.
"Kje je?"
Je nenadoma zaslišal v mislih težak in jezen glas. Bil je eden izmed njih, James se ni trudil prepoznavati glasu. Za trenutek je poskušal izbrati laž a je vedel, da mu nebi verjeli. Znali so mu brati misli, kar ni pomenilo tokrat nič dobrega. Njegov kožuh je bil zamazan z rdečo krvjo. V njem se je začel pojavljati strah in tega so z lahkoto zaznali drugi. Tace so se mu zatresle a tik preden bi uspel odgovoriti v njegovih mislih, se je v Jamesovi glavi oglasil drug glas.
"Pobegnila je. Ne čutim več njene prisotnosti na Temni planoti."
Bil je drug glas, drugega volkodlaka, ki prav tako ni bil vesel. Ni ščitil Jamesa, bil je le posrednik med njim in ostalim volkodlakom. Moral je biti precej izkušen v svojih sposobnostih, saj je branje misli potekalo zelo uspešno. Volkodlak je nato svoje sive oči še globje zapičil v Jamesove. Ta je le odrevenel na mestu. Vsi drugi volkodlaki so ga obkolili ter začeli nanj tiho renčati. Sam ni imel možnosti proti njim. Raztrgali bi ga še preden bi uspel še zadnjič zavpiti v noč.
"Novinec je. Človek. Izginimo od tod."
Sivi volkodlak, ki je deloval kot vodja majhne skupine je še zadnjič zarenčal. Upošteval je mnenje svojega tolmača ter se obrnil in z ostalimi stekel globje v gozd. Ostal je le še glavni bralec misli, ki ni mogel odvrniti oči od Jamesa.
"Drugič premisli pred svojimi dejanji. Izpustitev vsiljivca na našem teritoriju, pomeni izdajalstvo za nas."
Njegov glas je bil hladen a to je bilo tudi vse. Neznani volkodlak se je obrnil in nato oddirjal v noč. James je imel srečo v nesreči. S tem da je njegovo vpitje slišala majhna skupina divjih volkodlakov, ki so bili že najbrž zelo lačni krvi bi se lahko končalo zelo slabo. Vendar niso bili vsi volkodlaki takšni kot si jih je predstavljal. Imeli so človeško srce, le tega pa niso nikoli hoteli s ponosom pokazati.

[Zaključila sva tuki Lahko ti nadaljuješ v kakšni temi, pa se tam srečava, če hočeš ]