Tržnica

"Gre za majhnega možaka, ki je že malo v letih. Lase ima temno rjave, nekje do ramen in smešno okroglo plešo sredi glave. Ne moreš zgrešiti komaj zaznavenga vonja po zemlji, ki ga spremlja. Vedno je on pri stojnici, tako da se ne moreš zmotiti."

Ta je bil majhen.

Ta je bil v letih.

Ta je imel lase do ramen.

Ta je imel izjemno smešno plešo sredi glave, ob kateri je Lux skoraj popadel smeh.

Toda niti eden od njih ni dišal po zemlji in nobeden ni izpolnjeval celotnega opisa, ki ga je podala Tista, ki se izvrstno izogiba tlem. Navihana usta so jedla čokoladico za čokoladico, pa še je je ostalo. Ja, Tista, ki se izvrstno izogiba tlem je imela res izbran okus. Tako zelo, da bi se Lux polotila slaba vest, če ne bi bila že pred nekaj stoletji potlačena v najglobje globine majhne črne dušice za katero niti Lucifer ni mogel več trditi, da je tam, kjer bi morala biti.

Suhceni Luxuzni pojav se je sprehajal med stojnicami, bledi obraz pa je bil videti vedno bolj zaskrbljen. Kdo bi si mislil, da je tržnica tako velik kraj? Mladi vampirski vajenci je niso pogosto obiskovali. Vsak, ki je zagledal neznano bitje, je hitro preusmeril pogled na kaj drugega, saj se bitje ni niti približalo njihovim stojnicam. Je bilo možno, da je bil to prvi dan po dolgih letih, ko se je zemljedušni pleško odločil ostati doma?

In vendar se je Lux nasmehnila sreča. In seveda so se Luxoriozne ustnice v tistem navihale v nasmeh, saj res ni vljudno, da bi se sreči ne nasmehnil nazaj, kadar se ti tako radodarno razodene. Zemljedušni pleško je ravnodušno stal za svojo stojnico, ki se je šibila pod težo posodic, škatljic, zelišč, čaš, svetilk, nožev, tortic, stekleničk, majhnih pernatih čivkajočih piščančkov z zlatimi kljunčki, čudaškega nakita, rokavic, starih okvirov za slike, kovinskih kljukic za obešanje plaščev, biblij vseh oblik in velikosti, cevtličnih lončkov s cevtličnim vzorcem, dežnikov, konjskih uzd in podobne šare. In ne le on, prav vse na njegovi stojnici je dišalo po zemlji.

Ozka Luxoriozna roka je potegnila navihane lase nazaj v nekaj, čemur bi se dalo reči še kar spodoben čop. Toda ko je roka lase spustila, so se lasje postavili nazaj v svoje prejšnje zmedeno stanje. Pa nič, lasje. Pojdite se solit. Solit! Kakšne zdrahe in težave so pestile to ubogo vampirsko bitje! Pristopilo je k stojnici in se vso nesrečno zazrlo v zemljedušnega pleška s svojimi velikimi, mnogobarvnimi očmi.

"Imate morda kakšen usnjen trakec ali pa kaj podobnega, kar bi lahko ukrotilo moje lase? Nesramni šaman mi je namesto zdravila proti alergiji na pse podtaknil lasorastni napoj in zdaj me tako hudo pesti ta nesreča, ki raste na moji glavi, da ne vem kaj bi!" V svoj zagovor je Luxoriozna postava pospremila izjavo še z izjemno avtentičnim kihanjem. Zemljedušni pleško je privzdignil svojo košato obrv, ki se je raztezala vrh obeh rjavih oči.

"Usnjenih trakov nimam," je odvrnil in sapa, ki je zavela iz njegovih ust je dišala kakor gozdna tla po dežju. "Toda vidim, da imaš resnično preveč las." Ko bi jih imel vsaj tudi jaz! je zabobnelo v njegovih mislih tako glasno, da je začelo odmevati celo v glavi osebe, ki je Lux.

Ob glasnem kihanju se je oseba, ki je Lux naslonila na stojnico, ki je ob dodatni teži zaječala skoraj tako glasno, kot da bi bila živo bitje.

"Ko bi vsaj obstajal način, da se maščujem temu hudobnemu šamanskemu mazaču! In da se ob tem izognem volkodlakom, ki tako radi tiščijo glave vkup z njihovimi. Drugače me ne bo pobralo le od preobilice las, temveč tudi od tega presnetega kihanja!"

Kolesca v trgovčevi glavi so se obračala s polno paro, skoraj tako hitro kot njegovi palci, ki so se sukali drug okoli drugega nad njegovimi sklenjenimi dlanmi.

"Pri tem ti morda lahko pomagam, če pa ti je ostalo še kaj tega lasorastnega napoja in mi ga prineseš, ti lahko morda pripravim kakšen zvarek za lase," je rekel upajoče in drobne rjave oči pod svetlečo se smešno plešo so se navdušeno lesketale. Očitno ni niti za trenutek pomislil, da mu čudaško bitje laže, in zakaj vendar bi? Nič ni bilo lažjega kot verjeti, da ima Lux preveč las preprosto zaradi ponesrečenega napoja. Navihani obraz osebe Lux se je spremenil v masko osuple sreče.

"Mar res? Napoja imam še prav veliko, ampak kako bi se lahko znebil teh psov, da bi mi več ne hodili v zelje? In... ojej," se je navihani vampirski obraz užalostil, "s čim vam lahko poplačam? Ves denar mi je ukradel čarovnik, ki me je včeraj zvečer napadel tam na robu gozda. Vem sicer, kje živi, toda ves čas budno straži moj denar in ne morem do njega."

Trgovcu se je zdaj že trgalo od želje po laseh, ki je bila očitno močnejša celo od dvoma v besede nenavadnega sogovornika. "Lahko ti dam nekaj preobjede, ki bo prav gotovo odgnala volkodlake, nekaj cvetnega prahu Zlate detelje pa bo uspavalo tvojega čarovniškega napadalca, da mi lahko prineseš še denar," je ponudil in si pod pultom stojnice že mel roke ter razmišljal o tem, da bo za svoje nove lase prav gotovo potreboval glavnik.

"Torej... bi mi resnično pomagali?" je blaženega nasmeška vprašal navihani sogovornik. Zemljedušni pleško je divje prikimal in začel izza pulta vleči vrečo sadik preobjede. Odbral jih je deset in jih prek prepolne stojnice podal osebi Lux, potem pa je izza suknjiča potegnil še posodico polno cvetnega prahu.

"Srce imate iz zlata!" je zajokala oseba Lux in zemljedušni trgovec se je izprsil, nedvomno zato, ker se je ob svojem dejanju počutil kot vitez v bleščečem oklepu, ki pomaga dami v stiski. "Vam lahko pustim kaj, karkoli, da boste imeli zagotovilo, da se vrnem k vam?" je presrečno vprašala Luxoriozna postava in trgovec je odločno odkimal.

"Le pohiti in pojdi po svoj denar, pa nikar ne pozabi prinesti napoja za rast las, da bova videla, če ti lahko kako pomagam!" je rekel z najbolj veličastnim glasom, kar jih je premogel in suhceni sogovornik je navdušeno prikimal in stekel stran s polnimi rokami. Trgovec je še nekaj časa zrl za njim in si veselo brundal. Morda si bi lahko privoščil celo glavnik iz slonovine. Ali pa kar iz zlata, saj za njegove lase noben strošek ni bil prevelik.

Jamesove poteze njegove zadnje preobrazbe so počasi začele izginjati. Vendar sedaj je na videz izgledal kot raztrgan berač. Svoj nahrbtnik je izgubil med svojo zadnjo preobrazbo, v katerem pa je počivalo vso njegovo premoženje. V želodcu mu je močno krulilo in skoraj vsak dan so ga preganjali iz mesta v mesto. Tega več ni zmogel, prišlo je že do raznih ekstremov, ko je skoraj zagodil umor. Vendar James ni bil morilec, nekje globoko v sebi se je tega zavedal in prav tako je svojo preobrazbo nekako poskušal kontrolirati. Kmalu je izvedel za otok, ki pa ni bil preveč poseljen. Otok je vseboval veliko gozdov, ki so bili prav dobro skrivališče zanj. Na otok mu ni bilo težko priti vendar še vedno je bil popolnoma brez denarja in neznosno lačen. Bilo je zgodaj zjutraj, zato je lahko ne samo zavohal temveč tudi slišal vesele ljudi na tržnici. Ti so ga tik, preden je stopil iz sence stavb prebodli s pogledi. Ves raztrgan ter zamazan z blatom in krvjo se je James priplazil do tržnice ter trgovcev. Čutil je poglede gnusa na svojem hrbtu, slišal je kako so ga stare ženske zbadale v hrbet, ko se je obrnil od njihove stojnice.
"Gospod, prosim. Lačen sem, nimam denarja... vendar obljubim da vam bom naslednjič plačal dvoje, če lahko samo ..."
Ene in iste besede so letele na vsakega trgovca a nihče se ga ni usmilil. Sram ga je bilo in hkrati je bil jezen do nevoščljivosti drugih. Pred leti, ko je še vzdrževal svojo kmetijo, za prenočišče nikoli ni hotel sprejeti kakršnega koli denarja. Bil je dober človek in vse kar je storil dobrega je kmalu dobil tudi nazaj. Čemu si je torej zaslužil to?
"Izgini spaka! Izgini v svoj gozd med ostale svoje spake in se nam ne prikazuj več!"
Vanj je priletelo jabolko ter ga zadelo v glavo. Dobil je hrano vendar ne na zelo prijazen način. Ozrl se je naokrog in zares ga nihče tukaj ni maral. Vsi so ga prebadali s sovražnimi pogledi. Tiho je pobral jabolko, ki je priletelo vanj, se obrnil h trgovcu in se mu tiho zahvalil. Zares je bil spaka, saj je bil veliko drugačen od drugih normalnih ljudi. Jabolko je zavil v kos obleke ter se ponižano odpravil iz tržnice. Trgovec je omenil gozd, kjer so se skrivale ostale spake. Torej navsezadnje le ni bil sam? Nekje so se skrivali še drugi, takšni kot je on sam. Ugriznil je v jabolko ter se predal mračnemu in gostemu gozdu, da ga je ta počasi požrl v svojo globino.

Jade je s Pam lahkotno pristala na tržnici ravno pravi čas, da je videla kako je Wen skočila skozi okno, nerodno pristala in se opotekla po eni izmed ulic. "O glej jo, Wen," je s prstom pokazala na šamanko. "Mora biti pa res zanič zabava, če je še slavljenka pobegnila skozi okno," se je namuznila, potem pa se ozrla za prodajalcem čokolade. Z bližnje stojnice je vzela pleteno košarico in si jo obestila čez roko. Poslovila se je od Pam in nadaljevala svojo pot čez tržnico.
Kmalu je našla iskano in si postregla z nekaj odlomljenimi koščki različnih čokolad. Ko se je odločila katere so ji všeč, je tablice zložila v košaro, dokler ni bila ta do vrha polna. Obrnila se je, da bo odšla, takrat pa se je trgovcu očitno posvetilo, da ne namerava plačati. Saj ne, da je bilo očitno, da nikjer na sebi nima mošnička z denarjem, ampak ljudje niso bili najbolj bistra bitja. Še posebej kadar so buljili v golo žensko. Začel se je razburjati, a Jade ni imela volje za prepir.
"Stopi na sredino ulice," je mehko dejala. Nekaj sekund kasneje je možak že stal kjer mu je bilo naročeno. "Perfektno," je zagodla vampirka, potem pa ga brez opozorila zalučala v zrak. Poletel je kakšnih deset metrov visoko in začel padati proti tlom. Tik nad tlemi ga je Jade zaustavila in zopet vrgla v zrak. Njegovo premikanje je spremljalo nadvse smešno vreščanje in na vampirkinem obrazu je igralo otroško veselje. Njena nova igračka je bila na moč smešna. Gor in dol, gor in dol... Človeški jojo je vreščal in vreščal, dokler se ni vampirka naveličala, ga še zadnjič ujela in postavila na tla.
"Hm, manjša nesreča," se je namuznila njegovim mokrim hlačnicam, potem pa ga potisnila skozi najbližja vrata, misleč, da je tam njegov dom. Vzela je še dve tablici bele čokolade, potem pa se vrnila na sredino tržnice, ki se je kopala v oranžni svetlobi. "Ooo kres!" se je razveselila in kratko zaploskala z rokami. Veselo se je odpravila iskat velikanski ogenj, vmes pa že načela eno izmed čokolad.

Arm se je po izzivalnem žvižgu počasi sprehodil do vitke, gole postave, ki se je s košarico, polno čokolade že napotila po ulici navzdol. Sicer je nekaj v njem zaklicalo, da to ni ravno pametno, a tisto nekaj pravzaprav ni imelo več nobene moči. Kakorkoli že, Armova roka je po taki ali drugačni poti pristala na Jadini goli zadnjici. »Živjo!«jo je veselo pozdravil.

Jade ni več reagirala na živžge. Sprva je vsakega predrzneža veselo zalučala ob bližnjo steno, zdaj pa se ji to ni več zdelo zanimivo. Tiho si je prepevala temačno balado in stopala naprej proti domnevnemu kresu. Dokler ni nepovabljena roka pristala na njeni čvrsti zadnjici. Sunkovito se je zasukala, pripravljena, da predrznežu primaže krepko klofuto, a se je zadnji hip ustavila. Ponavadi se ni posluževala takšnih fizičnih metod, ampak minilo je že tako dolgo kar je komu primazala krepko zaušnico, da se ji je že stožilo po takem obnašanju.
Na žalost - ali srečo, kakor se vzame - pa je pred njo stal Armadal. Zmajala je z glavo in skušala izgledati kar se je dalo resno. "Taka predrznost je nedopustna, mladi vampir. Vsekakor potrebuješ resno kazen, da se boš zavedal teže svojih dejanj," je dejala z nekoliko hripavim glasom. V hipu se je lahko domislila kar lepega števila nadvse zanimivih kazni in kar naenkrat ni bilo več pomembno, da je Armadal član klana. "Imaš kakšno razlago za svoje dejanje?" ga je izzivalno pogledala.

Jade se je obrnila v njegovo smer in pri tem že privzdignila desnico v dobro znani položaj - predpripravo za klofutanje. A tik preden bi se zadeve tudi zares lotila, je z rahlo razočaranim izrazom na obrazu obstala. Nagnil je glavo vstran in se nasmehnil, ko je njeno besedičenje o nadvse kruti kazni izzvenelo v prazno ob komajda vzdrževanem tonu resnobnost v njenem glasu. »Razlago za moje dejanje?«je sprenevedajoč odvrnil. »Kdo pa potrebuje razlago ob taki boginji?«je zapredel na njeno uho in ji vrnil izzivalni pogled. »Smem?«je nato dodal in iz njene košarice vzel košček že načete čokolade. Priprl je oči in prikimal »Odlično, naravnost odlično. Dobra izbira.«je dejal in si obliznil prste.

"Mislim, da bi bila razlaga zelo zanimiva, kljub tvojemu laskanju," se je namuznila Jade in si ga malo bolje ogledala. Poleg tega, da je čisto preveč oblečen, je ugotovila tudi, da je nekoliko razcapan. "Huh to je morala biti pa divja zabava. Wen skoči skozi okno, ti izgledaš, kot da bi te nekdo prebutal... Še niste slišali za kakšne mirnejše družabne igrice?" se je zasmejala.
Zaradi smeha je prepozno opazila, da je segel proti njeni košarici. Čeprav jo je sunkovito umaknila, je bila prepozna in sedaj je lahko samo še opazovala kako je sladka čokolada izginila v njegovih lačnih ustih. "Hej! Moja čokolada! Daj nazaj!" je zavpila. Kako si je drznil vzeti njeno čokolado. Sladko, božansko... "Mooooje!" Z bojnim krikom je svoje ustnice pritisnila na njegove, trenutek kasneje jim je brez vprašanja sledil še njen jezik, ki se je pognal v Armadalova usta v iskanju ukradenega koščka. Gorje, če ga je že pogoltnil.

»Misliš? Ampak ne veš...Mogoče pa je razlaga dolgočasna in krajša od treh besed...Kaj praviš?«jo je zbodel. Sledil je njenemu pogledu, ki je prečesal njegovo obleko »Ja, bila je dokaj divja zabava. Nekemu bedastemu cucku se je strgalo, pa je mislil, da se gre lahko tepst z mano.«zamajal je z glavo ob spominu na nespametnega volkodlačka, ki si je verjetno zdaj lizal svoje rane v kakem kotu raztreščene sobe.
Presenečeno je dvignil pogled, ko se je Jade s krikom, za katerega bi domneval, da lahko pride samo iz ust kake prazgodovinske bojevnice, pognala nadenj in ga brez kakršenegakoli uvoda divje poljubila. O jebenti, je nejeverno zasopel glasek in enkrat za spremembo ostal brez nadaljnjih pikrih pripomb. Nekaj trenutkov je Arm popolnoma zmrznjeno stal pri miru, preveč presenečen, da bi se lahko kakorkoli odzval. Vampirjevo telo je še za nekaj sekund uživalo v vakuumu nejevere, nato pa se je njegov sofisticirani nagon le prebudil. Četudi stvar v začetku sploh ni bila mišljena tako, je Arm to dejstvo gladko ignoriral in z eno roko previdno odstranil košarico čokolade iz njenega prijema - saj je že bil priča njeni silni navezanosti na sladko pregreho - da ga ni nič več oviralo pri tem, da jo je potegnil bližje k sebi. Njegove roke so zdrsnile po golem, gladkem hrbtu in jo privile bližje k njegovemu telesu. Vsak delček njegove biti je v tistem trenutku utripal z željo po njeni bližini in po tem, da se ne bi zavedla, v kaj se pravzaprav spuščata in se odmaknila stran od njega.

Jade je z jezikom preiskala vsak kotiček njegovih vročih ust, a našla samo sladko sled čokolade. Koščka ni bilo več. Pojedel ga je. Pojedel je NJENO čokolado. Razočarana je prekinila svoje raziskovanje in ugotovila, da jo je prižel k sebi in lakomno božal po hrbtu. Tudi njene roke so nezavedno odšle svojo pot po njegovem hrbtu in vratu. Čakaj... V eni izmed teh rok bi morala biti košara polna čokolade. Panično se je zazrla naokrog in punčico svojega očesa locirala na tleh, pri njegovih nogah. "A tako... Najprej košček, potem pa že CELA KOŠARA!" je besno vzrojila, misleč, da ji skuša suniti čokolado. Uspešno mu je primazala zvečeno klofuto, ki bi navadnemu smrtniku verjetno odtrgala čeljust. Ampak zakaj bi se samo ona znašala nad njim? Kraja čokolade si je zaslužila najhujšo možno kazen in Jade je zajela kolikor sape je mogla, potem pa predirno zavreščala, kot čisto prava damica v stiski: "Na pomoč! Primite ga!" Hah, če to ne bo zbudilo pozornosti meščanov, je nič ne bo. Mogoče bi jo edino kres uspel premagati... Le kje se je skrival, da ga še ni zagledala? Ga bo že našla. Priprla je oči in še enkrat zajela sapo, da bo ponovno zakričala.

Že se je zdelo,d a se bodo njegovi upi uresničili, ko se je nenadoma sunkovito odmaknila in mu z naslednjim bojnim krikom primazala klofuto, zaradi katere je naredil obrat, ki bi mu pri umetnostnemu drsanju gotovo prislužil neverjetno število točk. Previdno je premaknil čeljust, da bi preveril, če se še vedno nahaja na svojem originalnem mestu in na svojo srečo ugotovil, da je temu res tako. A njenega divjega izpada še ni bilo konec in v naslednjem trenutku je v divjem vreščanju izkoristila vse sposobnosti svojih pljuč in glasilk, rezultat pa je bil tako glasen, da bi pokonci vrgel še gluho babico, ki je spokojno ležala v oddaljenem grobu nekje na obali otoka. Arm je zaklel in jo pograbil skupaj s košaro. Če ga je že obtožila za nasilnega ugrabitelja, bo pač prevzel to vlogo. Še preden bi se mu utegnila izmuzniti, jo je naložil na svojo ramo in z njo šinil naprej po trgu. Ustavil se je šele, ko sta bila dobršen kilometer stran od mesteca, tam pa jo je brez nadaljnjih besed treščil ob najbližje drevo, ki je temu sicer škripajoče ugovarjalo, in jo zopet poljubil. Košaro njenih velepomembnih čokolad ji je potisnil v roko, da ga ne bi ponovno mahnila zaradi domnevne kraje, nato pa jo je objel in poglobil njun poljub.