Kamniti krog

Mesečina se je nežno skrivala za oblaki trde noči. Gozd, je svetlobo mesečine prepuščal samo na mesečni jasi. Ta je bila močno osvetljena. Pod enem izmed kamnov mesečne jase se je skrivalo majhno sporočilce. James je, tokrat v urejeni beli srajci ter trgovskimi svetlo rjavimi hlačami sprejel nalogo svoje vodje. Ta ga je preskrbela s čisto obleko in hrano. V zameno je moral poiskati Zlato deteljo, rastlino, ki naj bi škodovala vsem čarovnikom. Vodja klana, ga je napotila k mesečni jasi samo zaradi enega razloga. Moral je opraviti nalogo po volčje, divje. Jamesova kri je začela vreti. Izza oblakov se je prikazala mesečina ter nežno osvetlila njegov obraz. Njegovo srce je nenadoma pospešilo ritem, bolečine v preobrazbi so skoraj že zapuščale njegovo telo. Končno se je lahko prepustil mesečini, da ga je ta odvedla k njegovi pravi podobi. Na mestu, kjer je James pred nekaj sekundami bral sporočilce, je sedaj stal velik črn volk. Čeprav so se vsi njegovi čuti močno poostrili je še vedno lahko razmišljal po človečje. Zlata detelja... Je pomislil. Čarovniki so se je bali ter izogibali. Bili so torej edini, ki so imeli dovolj informacij o rastlini, kot na primer kje se nahajajo. To je bil dovolj dober začetek. Moral je obiskati čarovniško vasico, kjer pa vendarle ni nameraval ostati dolgo. Navsezadnje je dvomil da se bo zlata detelja nahajala na njihovem ozemlju. Edino kar ga je do zdaj skrbelo je bila njegova dobrodošlica. Lepo je vedel, da se vrste med seboj niso zelo marale. Z lahkoto... poiskal bom enega izmed čarovnikov ter ga prepričal da mi izda potrebne informacije. Se je zamislil James tokrat po volčje. Že res, bil je volkodlak, imel je fizično moč in znal je druge pripraviti k temu da so se ga bali. Vendar česar pa James ni vedel, pa je bila moč čarovnikov. Na njegovem zadnjem srečanju z Lyro, mu ta ni pokazala kaj več čarovnije. Ovijalke so bila ena stvar a iz njih se je uspel rešiti brez nobenih težav. Poiskati je moral torej čarovnika na samem. V večji skupini je bil sam nemočen. Ubili bi ga, še preden bi uspel še zadnjič zatuliti v noč. Dovolj besed! Je na glas zalajal. Čas je za odhod. Dvignil se je na dvoje nog ter se zagledal v čisto in okroglo mesečino. Njegov tulež je odmeval daleč naokrog. Njegove oči so zasijale svetlo rumene barve, njegova postava se je močno preoblikovala v dokončno preobraženega volkodlaka. James se je zastrmel v svoje dlani, bil je popolnoma drug osebek.
"To sem torej jaz."
Je renče rekel na glas, v popolnoma drugačnem tonu, kot običajen človek. Stisnil je šape v pesti ter se z neverjetno hitrostjo odgnal od mesečne jase globje v gozd. Njegov naslednji cilj je bilo ozemlje čarovnikov. Tja je moral priti čim hitreje in čim bolj neopazno. To je bil prav tako eden najtežjih korakov, ki jih bo naredil. Na zanki je viselo tudi njegovo življenje.