Jedilnica

"Kaj pa je tebe pripeljalo semle.."

Wenino telo se je streslo. Prezeble okončine je stegnila predse in slišala pokanje v sklepih. Zamežikala je.
Pod zemljo je bila že dovolj dolgo, da je v temi jasno videla vse dogajanje ne samo obrise bitij, ki so slonela pred njeno celico. Ne ravno navdušena nad tem, pa vendar se ji je zdelo boljše, kot pa če ne bi ničesar videla,si je zagotovila, da se bo podzemlju zagotovo izogibala če svoje telo in dušo privleče varno od tod.
Počasi se je zopet skobacala na noge in se počasi približala vampirki, ki je slonela od njeni ptičji kletki, saj kaj večja ta celica ni bila.
Preučila je celotno njeno postavo, česar prej pri drugih vampirji ni počela. Svileni lasje, suha postava in ostre ter resne poteze obraza so izžarevale neko posebno moč, čeprav si tega Wen ni znala razložiti. Zazrla se je v njene globoke , hladne oči in še nekaj časa buljila vanjo, kot kakšen trot, nato pa spregovorila:
''Torej ti še niso povedali? Ponesreči sem padla v jamo in na koncu pristala tu, saj tvoji sostanovalci niso bili ravno navdušeni nad mojo pojavo v vaših domovih.''
Njen glas je zvenel presenetljivo samozavestno, vendar ne naveličano in zbadljivo kakor prej.
Ne še.
''Če bi bilo po moje, bi že zdavnaj odšla, nisem ravno navdušenka nad temo in mrazom.'' Vidno se je stresla ob omembi mraza in lasje so se ji od prezeblosti postavili pokonci.
''Kako pa ti, da si ti prišla šele zdaj?''
Oči je uprla v vampirko in še vedno stoječ na dokaj varni razdalji začela z nohti udarjati po steni.

Nežno se je nasmehnila, ko se je bitjece skobacalo na noge, toda njene oči so ostajale hladne. Kako bi vendar lahko ostala popolnoma ravnodušna; ta deklica se ji je skorajda zasmilila, ko pa je vendar zaklenjena prikazovala populacijo navideznih zločincev, ki so jih zaprli semle, da bi jih prej ali slej pojedli. Ne, ni bila dolgo tukaj; ni vedela, če je že kdaj kakšen kar takole odšel, ker bi ga pač krviželjni vampirji zaradi velike navdušenosti nad moralnimi vrednotami enostavno izpustili. Tega niso delali. Kriv ali nedolžen, pobili so te tako ali drugače; če si bil že mogočen, si imel možnost, da postaneš eden od njih, toda ona.. Bila je šibko dekletce, ki je v kotu svoje celice sedelo kot pečen piščanec na krožniku. Vedela je, da bo prej ali slej nekdo zagrizel v njeno porcelanasto kožo. To so vendar njeni vampirski kompanjoni počeli. Dali so si duška. Še kosti so porabili, da so si lahko očistili zobe. Za tako lepimi bitjeci ponavadi ni ostalo nič konkretnega.. In vendar ta občutek občudovanja ni bil dovolj močan, da bi naredila karkoli za ubogo, prezeblo in lačno dekle. Usoda bo že poskrbela zanjo; Natasha pa je bila tukaj samo zato, da se lahko nad njo fascinira.

"Niso ravno prizanesljivi," je pokimala, čeprav njej sami ni bilo mar, kdo se je potikal po njihovih podzemnih jamah. Ni bila del sistema. Sistem jo je - sistematsko - izločil. "Sicer pa očitno nisi bila najbolj brihtna, da te je pot zanesla v naše kraje," je mehko pokomentirala in čeprav je bil njen pogled hladen, je bil v njenem glasu prikrit materinski ton, ki se je mešal s čistim strupenim glasom, glasom, ki je poučeval in sikal obenem. Drugače ga ni bilo mogoče opisati. "Lahko bi vedela, da moji krvosesi prijatelji niso najbolj.. prijateljski." Z dlanjo je zdrsela po eni izmed rešetk, dokler se niso njeni nohti dotaknili kovine in ustvarili najbolj srhljivega tona, ki ga je poznala. Ponavadi jo je stresel do kosti, zdaj pa je bila nenadoma tako zamišljena, da ga ni niti zares začutila. Ne, niso bili prijateljski. Vampirjem je bilo vseeno. Pobili so družino, pobili so sorodnike.. Segli so po lastni krvi, ker je ta še posebej dišala, pa čeprav je bilo nemoralno. Kakšne morale neki. Ni jim bilo mar zate. Dišala jim je le tvoja kri. Ni jim bilo žal za majhno bitjece, ki si ga nosil pod srcem.. Nenadoma je oster in hladen pogled povzdignila in ga zapičila v oči mladenke, ki je stala na drugi strani rešetk.

"Verjamem," je pokimala, ko je dekle zamrmralo, da bi že davno odšlo, če bi ji dovolili. "Toda praviloma ne gre tako lahko.. Morda boš imela srečo zaradi svojega ljubkega izgleda.. Morda se bodo odločili in te spremenili." Skomignila je z rameni ter se odsotno nasmehnila. "Veliko bolj verjetno pa je seveda, da bodo navalili kot volkovi in te požrli. Nisem najbolj prepričana, ali so toliko popustljivi, da bi kogarkoli izpustili brez ugriza." In bila je iskrena. Na nek način se ji je zdelo škoda - spet na drugega jo je zadeva vznemirjala. Popolnost, ki bi jo najbrž dekle doseglo ob transformaciji, bi bila tako neverjetna, da.. Nekako je delovala.. nedolžno. Sveže. Krasno. "Najbolj smiselno bo, da se pričneš počasi privajati." Saj je bilo najbrž res. Bila je samo.. iskrena. Ves čas. Delno zato, ker je obup v tujih očeh našel moč v njenih, delno pa tudi zato, ker je enostavno čakala na pameten odziv. "Kako to misliš?" se je pozanimala in nekoliko dvignila obrvi. "Bi morala biti tukaj že prej?" Svojo tanko roko je prerinila med rešetke in jo mirno pridržala v zraku, dekletu pa nežno naročila: "Pridi bližje."

Wen je ob omembi njene 'brihtnosti' kratko-malo prhnila, nato pa s sladkim glasom nadaljevala: ''Kakor sem že omenila sem v podzemlje padla. Padla skozi luknjo v gozdu. Verjameš ali ne, od smrti svoje mame se vampirjem na daleč izogibam vendar mi moja sreča včasih pokaže fige, kot vidiš''
Ob omembi mame se je rahlo ampak res rahlo stresla. Ni marala govoriti o tej temi. Spomini so bili še vedno živi in občutki ob njih še vedno grozni.
Ob shrljivem zvoku vampirkinih nohtov je Wen spodila vse spomine iz glave.
Stopila je meter stran od nje, prislonila nohte na kovino in potegnila. Zvok, ki je prihajal izpod njenih nohtov je bil še grozljivejši in smeh, ki ga je spremljal prav tako.
Tega ni počela že vrsto let.

Obrnila se je nazaj k vampirki in ujela njen zamišljen pogled. Na nek način je bila ljubosumna nanjo. Če bi bila vampirka ji nebi bilo treba stati na notranji strani železnih vrat, nebi jo zeblo in nebi bila žrtev krvosesov.
iz razmišljanja jo je prebudilo vprašanje.
''Če bi morala biti tu, ne vem. Večina vampirjev je prišla vendar definitivno niso bili vsi.''

Še preden je mlada, ali pa je vsaj izgledala mlada, vampirka rekla naj se ji približa je Wen že počasi stopicala proti njej.
Bliže ji je prišla, lepša se ji je zdela. A za lepo fasado se lahko skriva marsikaj groznega zato je bila Wen v pripravljenosti, da odskoči če bo to potrebno.
''Mimogrede, sem Wen.''

Nasmehnila se je, ko je dekle prhnilo. Seveda, ni razumela, da njene besede niso bile izrečene toliko na račun njene pameti, kot na račun njene nepazljivosti in čeprav je bil zaznaven piker ton v njenem glasu, je pravzaprav šlo za nekakšno materinsko skrb - takšno, ki jih je ponavadi razvila do krkih, a lepih stvari. Stvari? Ja. Kajti več ji ni ravno pomenila. Je bila pa lepa stvarca, sladkorček za oko, ne kaj dosti več. In vendar je do takih stvarc v trenutku razvila nekakšen materinski odnos. Prav hecno se je počutila, ko se je nenadoma ujela ob mislih, ki so se sukale okrog stavka, ubogo dete, morala bi biti kje drugje.. Potem pa je nekaj ujelo njeno opozornost. Njen obraz je v trenutku zapustila vsakršna zasanjanost. "So jo dobili v roke?" se je pozanimala brez pretiranega sočutja, čeprav je vedela, kako je, ko tvoje ljube v kremplje dobijo krvoločni vampirji, ki komaj čakajo, da pregriznejo tvojo arterijo. "Sicer pa si nisem mislila, da je kaj takega sploh mogoče.." se je vnovič zamislila, kotički njenih ustnic pa so se znova zavihali navzgor. "Sem mislila, da je to bolj material za zgodbice.. Saj veš, ljubka deklica, gozd, luknja, vampirji, ječe.. Če dobro pomislim," je počasi nadaljevala in v njenih potezah se je izkazala nenavadna milina. "Ponavadi junakinje zgodb celo preživijo. Zna se zgoditi, da boš imela srečo." Nekaj časa jo je opazovala, njen obraz pa se je zresnil, dokler niso ponovno njene oči dosegle trenutka popolne hladnosti, nato pa je mirno pomežiknila, da ni bilo vedeti, ali dekletu mežika, ali pa si je samo za trenutek odpočila oči.

"A tako," je pokimala, čeprav ni vedela, čemu so si vsi ogledovali to ubogo dekletce v kletki - očitno kar naenkrat. Ni poznala načel skupnosti, v kateri so živeli, niti se ni zanje posebno zanimala. "In zakaj so bili tukaj? So te ocenjevali..?" se je pozanimala in tedaj s pogledom ošinila majhno stekleničko ob eni od rešetk. Pogled je prilepila nanjo, čeprav se ni imela namena stegniti za njo. Tako ali tako jo je zanimalo nekaj drugega.. Spet je dvignila pogled in svoje modre oči zapičila naravnost v njene in z neprizadetim glasom resno vprašala: "So te mučili?" Najbrž so jo. To je nizka, primitivna bitja zabavalo. Ni vedela, kakšna so bila načela, lahko pa je predvidevala, da so temeljila na mučenju. Navsezadnje so bitja, ki so se tod naokrog stiskala k svojim stenam in javkala od lakote, ozeblin in bolečine, izgubljala svoj sijaj. Zakaj? Najbrž zato, ker so jih tako fizično, kot tudi psihično pripravili do tega. Ubogo dekle.

Ko se je dekle pričelo približevati rešetkam, je Natasha samodejno tiho dejala: "Bližje." In res se je dekle ustavilo na takšni dolžini, da ji je bila na dosegu roke. Tudi z drugo dlanjo, tisto, ki se še ni prerinila skozi rešetke, se je le-teh oklenila, z roko, ki je bila tedaj že delno v celici, pa se je približala njenemu porcelanastemu obrazu. Bila je kot lutka. Z blazinicami prstov in ostrimi nohti se je nežno dotaknila njenega lica in jo nekaj časa samo opazovala. "Živjo, Wen." je dejala in se rahlo nasmehnila, s prsti pa še kar polzela po njenem licu. "Lahko me kličeš Daisy." Dobesedno privlačila jo je. Imela je sij, ki ga drugi niso imeli. Ni bila navaden človek, ki se je pač pojavil na tem koncu; zagotovo ne. "Naj ugibam," se je rahlo nasmehnila in prste odmaknila od njenega obraza. "Vilinka?" Občutek je ponavadi ni izdal in prepričana je bila v svoj prav. Bodisi vilinka, bodisi čarovnica, ki je okrog sebe začarala lepoto in energijo. Ha. Seveda.

''Težko bi se reklo, da so jo dobili v roke. Bil je en sam. Izobčen, sestradan vampir. Končalo se je še preden je lahko sploh kaj naredila, vendar je zgodba predolga in preboleča, da bi jo zopet razlagala.''
Jezo, ki jo je zopet preplavila je čutila od prstov na nogah in nato vzpenjajoč se vse do konic prstov na roki. V prsih jo je stiskalo, vse močneje in močneje. Storila je nekaj kot že vsakokrat poprej. Dvignila je roko in dlan stisnila v pest. Nohti so se ji zažrli v kožo in roka je z vso vilinkino močjo grobo zadela ob steno.
V roki je začutila ostro bolečino, ki je preplavila njeno telo in nato izginila. Roko je počasi odmaknila od stene in prste počasi iztegnila. Členke je imela rdeče, vendar ni bilo krvi. Dihala je plitvo in hitro nato pa se je obrnila nazaj k vampirki:''Mja..ponavadi. Upam, da bo zame isto.'' Kotičke ustnic je privihala v kratek a simpatičen nasmešek, ki je hitro zbledel z obraza ob omembi mučenja. Do sedaj sploh še ni pomislila kaj bi se ji lahko zgodilo. Vročica, ki jo je čutila se je spremenila v kurjo polt.
''Niso me mučili fizično, vendar pa so me pustili tu brez hrane in pijače. Na srečo se je nekdo spomnil name, vendar ne vem kdo je to bil. Lahkota in žeja pa me zopet najedata.''
Poskusila je odmisliti kruljenje v želodcu in sušo v grlu ter se zopet podvetila vampirki.

Ko se je le-ta z roko dotaknila njenega lica je rahlo trznila vendar se ni umaknila. ''Daisy, lepo ime.'' je sama zase zamrmrala, vendar je sumila, da jo je Daisy slišala.
''...in Vilinka sem ja. Na žalost ali pa na srečo, kakor uzameš.'' Kotički ustnic so ji zopet švigali navzgor in opazovala je bledo kožo na obrazu njene sogovornice. Popolnoma brez napak.

Luxoriozni pojav se je tiho sprehodil v jedilnico, z novo zalogo čokolade in kruha na okorno izdelanem porcelanastem krožniku. Pri sebi si je skoraj neslišno požvižgaval, krožnik pa je držal lahno kot peresce, saj se še ni dobro privadil novih moči in ker je bil to še edini nerazbiti krožnik, ki ga je našel. Mnogobarvne oči se se osuplo razširile, ko so pred celico zagledale nepoznano vampirko, ki je mamila k sebi mlado šamanko. Krožnik med ozkimi dlanmi se je z glasnim pokom razpolovil in padel na tla, tam pa je pristala tudi hrana. Še preden bi trenil z očesom se je vitka dlan že ovila okoli zapestja neznane vampirke in njeno roko potegnila stran od šamankinega obraza.

"Ta zapornica ni prigrizek. Išči si hrano drugje," je strupeno rekel mladi glas Luxoriozne osebe.

Še preden se je Wen zavedla je roka z njenega lica izginila in Lux je Daisy potegnil ali potegnila stran od nje.
Strupen prizvok v Luxoriznem glasu ni obetal nič dobrega zato se je oglasila: ''Mislim, da mi Daisy ni želela storiti nič žalega Lux. Oziroma vsaj upam, da je tako.''

Potem pa je svoje oči uprla v hrano na tleh in zadelo jo je kot strela z jasnega. Oseba Lux ji je nosila hrano.
Pogled je usmerila v tla, kjer je še vedno stala rjava steklenička 'kakava'. Pobrala jo je in ne meneč se za nevarnost roko iztegnila skozi rešetke:''Izvoli Lux, to je zate..''

Čeprav je tokrat dejansko vedela, se ni hotela spustiti na 'vem kako ti je' nivo. Ker je sama najbrž občutek poznala še toliko huje. Ne samo, da je ena sestradana, vase zagledana prasica dobila v roke prav vse, kar ji je nekaj pomenilo; oh ne, ne samo to. Ta vase zagledana sestradana prasica je bila njena sestrica, Rose. Odlično opravljeno, lepotička. Še zdaj ni vedela, kam je Vrtnica izginila in kaj se je zgodilo po tem, ko jo je brez kakršniholi pomislekov zapustila, preobraženo v vampirko. Toda ni je iskala, ker je vedela, da jo bo nekoč našla. Pričakovala je lahko prešerno dogajanje ob njunem ponovnem srečanju; vedela je, da se ji bo maščevala. Ona je bila tista, ki je iz preproste ženske, kakršna je bila Natasha, naredila pošast, ki se je skrivala za nedolžnim imenom, kakršno je bilo Daisy. Vedno, ko je pomislila na ta zločin, ki ga je zagrešila njena lastna kri, jo je zasovražila in v njenih očeh je bes pričel kar bliskati. Čeprav tudi sama ni razmišljala o tem, koga bo prizadela, ko si bo privoščila prigrizek, za seboj vsaj ni puščala nemrtvih ljudi, ki so potem še stoletja tavali naokrog s strtim srcem, ker je vse, kar jim je bilo ljubo, že davno odmrlo. Toda ničesar ni rekla. Ne, ni hotela vrtati. Tako zelo pa je tudi ni zanimalo.

Opazovala je, kako je Wenina dlan z vso močjo treščila v kamnito steno in čakala je, da bo iz členkov pritekla kri. To se je praviloma zgodilo; toda ne tokrat. Njeni členki so bili pordeli, toda od nikoder ni bilo niti kapljice rdeče tekočine življenja. "Pomaga?" je povprašala s cinizmom v glasu. Očitno je potrebovala nekaj, da je svojo jezo prenesla na to. Toda dvomila je, da bo to dosegla z zlomljenimi koščicami zapestja. Predstavljala si je, kako bi morala biti vilinka besna šele takrat, ko bi se kaj podobnega zlomu zares zgodilo. "Najbolje bo, da se hraniš. Če te bodo res izpustili od tu, potem je najbolj smiselno, da se ne ubiješ sama, preden ugledaš dnevno svetlobo." Rahlo se je nasmehnila, še vedno z vso hladnino, ki jo je nosila v očeh, a kljub temu je njen nasmeh deloval pristno. "Tako torej," je pokimala, ko ji je dekle povedalo, kako so ravnali z njo. Očitno veliko bolje, kot je predvidevala, toda kljub temu se ji je še vedno ravnanje za bitja, ki so se delala izredno zainteresirana v človeško naravo, izjemno nemoralno. Kako so lahko tako bitjece zaklenili sem noter? Še zdaj, pa čeprav je zgodbo poznala, ji ni bilo jasno. Ni ji imela namena pomagati - ji nositi hrane ali kakorkoli. Če je kdo že prej poskrbel zanjo, bo, tako je bila prepričana, poskrbel zanjo tudi sedaj.

Nekaj časa je opazovala sogovorkin obraz, med tem ko je njena dlan še kar slonela v zraku, nenavadno blizu topline Weninega obraza. Čudovito. Bila je tako sveža, mehka, toda niti za trenutek ji ni padlo na pamet, da bi zobe zarila v njeno vratno žilo. Bila je pač preveč lepa, da bi bila Natasha sposobna storiti kaj takega. Njene besede je bolj ali manj preslišala, saj je tako vedela, da ji ne prinašajo novih informacij. Potem pa se je vse skupaj začelo odvijati še prehitro. Nekje je nekaj počilo in sunkovito je zasukala obraz, a v tistem trenutku je že nekaj močno zgrabilo za njeno tanko roko in jo nasilno izvleklo iz okov rešetk. Pred njo se je pojavilo absolutno nenavadno bitje, katerega lasje so delovali kot kup pobarvane slame in težko je sodila, če je šlo za žensko ali moškega. Vohala je lahko, da je - bilo? - to bitje eden izmed vampirjev, koža pa se ji je naježila, ko je zaslišala sikajoče besede, ki jih je izustilo. Ni pokazala, da so jo besede kakorkoli ganile, vseeno pa je dlan previdno iztrgala iz objema nepoznane, hladne roke. "Oprosti," je dejala nezaznamovano. Njen glas ni niti za trenutek zanihal, hladnina njenih oči pa se je skorajda spremenila v led. Tega je s svojim ostrim glasom najbrž tudi oddajala. "Nisem vedela, da si si ta prigrizek že zaznamoval sam." Cinizma ni bilo mogoče spregledati. Seveda je ni imela namena poškodovati - in to je dekle vedelo. Če ji je šlo kaj na živce, so bili to napadalni idioti, ki niso premislili, preden so sikali.

((Napadalni idiot pa res nisem. Sem zelo miroljuben in pameten idiot. No, na trenutke rahlo manj idiotski in malo bolj pameten in včasih obratno. Ampak mar ni v tem čar življenja?))

"Nihče je ni zaznamoval za prigrizek. Politična zapornica je in živo in zdravo jo bomo vrnili šamanom. Nisi prva, ki si jo ogleduješ, boš pa zadnja, ki je zaradi tega ne čakajo hude posledice," je Luxoriozna pojava suho odvrnila. Vampirsko bitje je le nerado preusmerilo pogled od vsiljive cinične vampirke k Wen. Toda kar ga je tam pričakalo, je bilo prav presenetljivo.

V Wenini mehki dlani je bila steklenička nečesa hranljivega. Nenavadni pojav je stekleničko sprejel z mešanico zmede in hvaležnosti. Redkokdaj je prejel kakšno darilo, od zapornika pa sploh še nikdar. Poleg tega so bile Wenine misli jasne kot še vedno do zdaj. Vampirka ji res ni grozila in očitno je bila odločitev za posredovanje prehitra, a desna roka vodje klana ni smela dopustiti, da bi šlo kaj narobe pri načrtih, ki so vključevali vse v klanu.

"Jaz... hvala."

[Ah, seveda, seveda, in v tem je čar IC pisanja. Nič osebnega, pač je Natasho vrglo iz tira, ko jo je Lux takole iztrgal..o (^^) iz njenega sanjarjenja. ]

Morala se je nasmehniti. Ali je bila res sama tako debilna, ali pa jo je samo tole nenavadno bitje videlo kot tako? Toda saj je bilo vseeno - takoimenovani 'politični zaporniki' so praviloma končali kot prigrizki, ne glede na to, kaj so za grešili in vsekakor ne glede na to, kaj so jim zatrjevali njihovi vrli zaporniki, kar je bilo očitno bitje, ki je uničilo njeno idilično vzdušje z lepo Wen. Bila je enostavno iztirjena in vsekakor ni bilo pametno ob takih trenutkih z njo govoriti predrzno. Vseeno ji je bilo, s kom ima pravzaprav opravka, pa če bi bila pred njo boginja lepote ali bog vojne; bilo ji je popolnoma vseeno. Uničevala ji je nek trenutek popolnosti, ko so se njeni mrtvi in mrzli prsti za trenutek dotaknili mehke kože vilinke. Tako dolgo se že ni tako ljubeče dotaknila kakega bitja, potem pa je pribesnelo tole, drugo bitje, in jo enostavno napadlo, češ kaj pa se gre. Ni ji bilo več jasno, kaj se pravzaprav dogaja, jasno pa ji je bilo, da jo je tole novo bitje s smešnimi lasmi nagnalo in to ji ni dišalo. Še se je hotela dotakniti Wen, še je hotela smešno ščemenje v prstih, vročino, ki jo je vilinka oddajala.

Nejevoljno je premerila suhljato bitje pred seboj, ki je bilo morda nekoliko višje rasti kot ona sama, a kaj dosti močnejše ni delovalo, čeprav je sumila, da je spadalo med 'veliko živino' v jamah. Na katero pa ni dala prav veliko. "Mislim, da si ne zaslužim tvojih groženj, Lux," je povdarila ime, ki ga je malo prej zaslišala od Wen. "Sploh glede na to, da nisem tako nesposobna, da bi morala svojo hrano iskati med mučenimi in shiranimi.. kako že? Političnimi ujetniki." Z veseljem je metala moralistične fore v obraz vsakomur, ki se je upal zagovarjati z njimi. Bila je samo politični zapornik? Mhm, seveda, in politične zapornike je bilo seveda - prav tako kot tiste, ki so čakali, da postanejo hrana vampirjem - shirati in dehidrirati, prezebsti.. mučiti na nečloveške načine. Temu se je reklo politični ujetnik. Pravzaprav pa se je tako reklo tudi vsakršnemu prigrizku, za katerega so vampirji sklenili, da se mora malo ohladiti, preden si ga privoščijo. Če je tole bitjece mislilo, da bo pred Natasho lahko govorilo svoje, se je pač motilo. Četudi bi se Daisy motila, bi namreč še kar gonila svoje. Dvomila je, da je bilo mogoče kje najti koga bolj vztrajnega, kot je bila ona sama. In vedela je, da ne bo popustila, dokler ji ne omogočijo sposobnosti komuniciranja.

In nato se je umaknila ter s pogledom sledila dokaj ganljivemu prizoru, ki se je odvil pred njenimi očmi. Wen, lepa vilinka, je bitju, ki se je imenovalo Lux, izročila stekleničko, ki jo je prejle opazovala Natasha. Zanjo je bila torej tale brozga, ki je spominala na kri, zmleto z zemljo? Toda očitno je ujetnici nekaj pomenila - in očitno je tudi njenemu zaporniku prinesla.. nekaj. Nek občutek, kakršenkoli je že bil. Opazovala je prizor, ne da bi vedela, ali je čas da se umakne, ali pa je pametno, da ostane tukaj. Hotela se je.. Vsaj posloviti od lepe - šamanke, je slišala prav? - Wen, preden odide. Hotela se je.. Hotela se je je vnovič dotakniti. Samo da bi videla, kako je. Samo, da bi še enkrat začutila njeno vročo kožo pod svojo. Lahko bi rekla, da jo je celo obsedla misel na ujetnico, ki je zdaj nase prilepila pozornost nenavadnega Lux.

Wen je z izbuljenimi očmi spremljala enega in drugega. In spet. In spet. In spet. Preprosto ni vedela kaj naj si misli. Bila je modro tiho in opazovala dogajanje. Bila je vesela, ko je oseba Lux sprejela njeno darilo ne glede na grozen zunanji videz.
Z očmi je še enkrat premerila obraz vsakega vampirja posebej. Oba sta se ji zdela čudovita. Vsak na svoj način.
Niti srd na obrazu ni pokvarile lepote ne enega ne drugega. Kot začarana se je prvič v svojem življenju zatopila v misli in razmišljala o tem kakšna bi bila sama, če bi bila vampirka. Samo radovednost nič drugega.

Politična zapornica je in živo in zdravo jo bomo vrnili šamanom.

Stavek jo je v hipu prebudil iz sanjarjenja in kmalu je pozabila o čem je razmišljala. Oči so ji prav srčkano narasle na dvojno velikost in usmerila jih je v Lux: ''Spustiti me mislite?''
Spodnja čeljust bi kaj kmalu zadela ob tla, če nebi bila pritrjena na lobanjo. Bila je prepričana, da bo zanje le igračka.
Po glavi se ji je podilo polno vprašanj a je vse v hipu zatrla, ko ji je zakrulil želodec.
Za trenutek, ampak res samo za trenutek ji je pogled poželjivo ušel k čokoladi.

((Kdaj pa me res mislte spustit? Samo tko iz firbca vprašam:))

((Ko zasujemo luknjo in Lux nabere nekaj rubikalnega premoga, da ga dobiš za popotnico. Oziroma, ko se konča vaša debata, če se Lux ne bo dalo spisati zasutja luknje in nabiranja premoga ))

((Ok;) )

"Morda si jih ne zaslužiš, Daisy," je povsem mirno odvrnilo Luxoriozno bitje, ki je ime prebralo v Weninih mislih, "a to je moja najdenka in obljubljeno ji je bilo, da je ne bo ranil nihče, dokler je pod mojo zaščito. Svojih obljub ne kršim in raje posredujem preden se kaj zgodi, kot pa potem, ko je že prepozno."

Stekleničko je spravilo v žep in ob tem se je spomnilo na raztreseno hrano. Nesrečnega izraza se je obrnilo k Wen.

"Joj, oprosti, tole me je čisto vrglo iz tira... tisto je bilo zate. Ampak zdaj ni več uporabno. Takoj ti prinesem novo, če počakaš... no, pa saj, kam pa bi lahko šla? Daisy, lahko malo popaziš nanjo tačas, ko grem pripravit zanjo nekaj hrane?" se je mladi vampirski pojav spet obrnil k vampirki.

Nekaj časa je opazovala Wen, v katere očeh se je naenkrat zasvetlikalo nekakšno strahospoštovanje - ali morda kaj drugega? - pred bitjema, ki sta pred njo tolkli nekakšno besedno vojno, ta pa se je tako ali tako končala tako hitro, da konkretnega dohajanja nista ravno dosegli. Sicer Natashe ni motilo dejstvo, da se ni na smrt udarila z nekim skrajno nenavadnim bitjem - motilo jo je zgolj to, da je to bitje prirohnelo kot kak idiot in ji uničilo idilično zasanjanost, v katero je zapadla tedaj, ko se je dotaknila Weninega obraza. Ni vedela, kaj točno je povzročilo tako močne občutke, morda človeška toplina ali kaj podobnega. Morda zgolj njena lepota, lahko pa tudi to, da je delovala tako močno in šibko obenem; kljub temu, da je bila skoraj otrpla od mrazu podzemlja in kljub temu, da očitno že dolgo ni jedla ničesar, je še vedno sijala. In toliko bolj so njene oči zasvetile, ko je od tega navdvse čudnega bitja izvedela, da bo izpuščena nazaj v svoj.. naravni habitat? Je bila to prava beseda? Torej je imela prav. Je bila Wen vendarle ena izmed.. junakinj v pravljicah. Na koncu se je očitno vse to vedno zaključilo dobro. Vse, seveda, razen njene razbitine, ki bi ji lahko rekla življenje. Včasih res ni razumela, po čigavi logiki so si nekateri zaslužili vse - spet drugi ničesar razen bednega posmrtnega življenja, kjer so kot neživi mrtveci hodili naokrog in hlepeli po krvi. To je bilo tisto, kar si je očitno zaslužila Natasha. Naravnost neverjetno.

"Dobro zate," je brezbrižno pokimala Natasha, čeprav se je počasi že sprostila in jeza jo je minila. Kako bi sploh lahko še naprej cinično izzivala, ko pa je bilo vendar tudi to bitje, ki se je pojavilo ob ječi, skorajda tako hladno, kot je bila ona sama? "Dobro, da se držiš svojih besed.." je zamrmrala in se spet posvetila opazovanju Wen. Bilo je tako smešno, kako je kljub temu, da je stala nedaleč stran, tako Natasha, kot tudi to Lux bitje, govorilo o njej, kot je ne bi bilo v bližini. Sama je sovražila, če so ljudje tako govorili o njej, toda Wen očitno ni motilo; saj tudi ni bila v poziciji, da bi si kaj takega lahko privoščila. Čeprav je bilo menda zagotovljeno, da se bo varno vrnila, je Natasha ostajala skorajda prepričana, da je še vedno enako velika možnost, da kakšen izmed vampirčkov vanje zasadi svoje zobe. In sama je vedela, da ne bi bila tako vestna, kot je bila - ali bilo? - Lux. Sama ne bi tako zavzeto skrbela za svojo varovanko, vsaj.. resno je dvomila, da bi ji kaj takega uspelo. Ni je zanimala varnost drugih, čeprav je bilo na Wen očitno nekaj, kar je bitja okrog nje sililo v to, da od nje niso bila sposobna odtrgati pogleda.

Najprej se je že imela namen zasmejati, potem pa je samo mirno pokimala, ko ji je Lux naročil - naročilo? - naj malo popazi na Wen. Kako vraga bi sploh lahko pobegnila? Zato pa je bila zaklenjena semle, da ne more nikomur nič narediti in da njej ne more nihče ničesar narediti. Dve muhi na en mah, ali kako se je že reklo. "Ti kar pojdi," je pokimala in njen glas je bil nezaznamovan, čeprav se je dejansko veselila, da bo lahko še nekaj časa prebila sama s to ljubko šamanko.

((Na Wenino prošnjo malo preskoka v času.))

Nekaj dni kasneje, ko je bila luknja zakrpana in rudnik končno izpraznjen (našli so tudi Nesrečka, ki je bil tako debel, da so ga komaj privlekli iz rova, saj se je veselo hranil z živalmi in drugim, kar je padlo v rudnik skozi nepodprta gozdna tla) je bila Wen izpuščena. Ni bila shujšana, za kar je poskrbel pisani Luxoriozni pojav, ki ji je redno nosil hrano, čeravno največkrat takrat, kadar je deklica spala. Ko je bila budna je pri njej namreč večkrat opazil Daisy in po slabem prvem vtisu ni hotel nabrati še več slabših. Ko je Wen končno lahko zapustila celico, jo je čakala pripravljena culica polna hrane, za popotnico pa so ji dali tudi nekaj vrečk rubikalnega premoga - kot daritev sprave med vampirji in šamani.

"Nekaj vampirjev te bo spremilo do izhoda," je Wen povedalo Luxoriozno bitje. Približali so se trije vampirji, ki so pred tem obilno zajtrkovali, da jih ne bi tako mikala sveža šamanska kri. Vsi trije so vedeli, da z norcem, kot je Lux, ni dobro češenj zobati in zato so bili pripravljeni šamanko pustiti pri miru.

"Torej... se vidimo?"

((Daisy, zadnja priložnost, da si ogledaš Wen preden nam pobegne.... potem se boš lahko srečevala z njo kvečjemu kje zunaj. Wen... se pišemo kje drugje. ))

((Hvala Lux..sej se vidmo še na kakšnem nevtralnem ozemlju:D))

Wen je bila zelo hvaležna osebi Lux, ki ji je prinašala hrano. V kakšnem drugem primeru bi popolnoma shirala. In to še ni bilo vse, za na pot je dobila še veliko Rubikalnega premoga.

''Torej... se vidimo?"

Wen se je še zadnjič v podzemlju obrnila in pogledala bitje, ki jo je na nek način rešilo. Nato pa se ji je porodila ideja in še preden se je Lux lahko umaknil mu je Wen skočila za vrat, ga objela in na hitro šepnila: ''Hvala. Seveda se še vidimo.''

Se zadnjič je pomahala Lux in Daisy, ki je stala za njim((rečmo, da je bla tam:D)). Nato pa se za tremi vampirji odpravila ven in domov...